Jedro

Tožnik od 31. 12. 2012 do 31. 7. 2013 ni bil vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje. Ker ni imel lastnosti zavarovanca obveznega zdravstvenega zavarovanja, mu kljub ugotovljeni začasni nezmožnosti za delo zaradi bolezni od 9. 11. 2012 do 31. 7. 2013 v spornem obdobju od 31. 12. 2012 do 31. 7. 2013, nadomestila ni mogoče priznati. Za čas od 1. 12. 2012 do 30. 12. 2012, torej 30 dni po prenehanju delovnega razmerja, mu je nadomestilo po 2. odstavku 34. člena ZZVZZ priznal že toženec. Gre za t. i. administrativni stalež, ki pripada zavarovancu, ki mu je med trajanjem zadržanosti od dela prenehalo delovno razmerje, nadomestilo še za največ 30 dni začasne nezmožnosti za delo po prenehanju delovnega razmerja. Za nadaljnje prejemanje nadomestila, od 31. 12. 2012 dalje, ko tožnik ni bil obvezno zdravstveno zavarovan, pa ni pravne podlage.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (III. točka izreka).

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 22. 10. 2014 in št. ... z dne 25. 8. 2014 v delu, kjer je odločeno, da je tožniku za obdobje od 9. 11. 2012 do 30. 11. 2012 plačo oziroma nadomestilo plače dolžan izplačati delodajalec. Z II. točko izreka je tožniku priznalo nadomestilo plače v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja tudi v obdobju od 9. 11. 2012 do 30. 11. 2012. V III. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, kjer tožnik zahteva odpravo odločb toženca z dne 22. 10. 2014 in 25. 8. 2014 v preostalem delu, ki ni zajet s I. točko izreka, in kjer zahteva priznanje denarnega nadomestila v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja za obdobje od 31. 12. 2012 do 31. 7. 2013. 2. Zoper III. točko izreka sodbe se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da je sodišče prve stopnje s pravnomočno sodbo opr. št. XII Ps 285/2013 že odločilo, da je bil od 9. 11. 2012 do 31. 7. 2013 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni. Odločitev toženca, ki mu je z dnem 30. 11. 2012 že zaključil bolniški stalež, je bila zato nepravilna in nezakonita. Zaradi tega je izgubil zaposlitev, saj dela ni zmogel opravljati in ga je delodajalec odpustil zaradi neutemeljenega izostanka z dela, posledično pa je izgubil pravice iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja, pa tudi pravice za primer brezposelnosti. Do neutemeljenega zaključka bolniškega staleža je prišlo zaradi malomarnosti toženca. Ker v Sloveniji ni bil več obvezno zdravstveno zavarovan, tudi ni mogel nadaljevati zdravljenja. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da mu nadomestilo pripada za največ 30 dni od prenehanja delovnega razmerja. Če mu toženec ne bi napačno, malomarno in nestrokovno zaključil bolniškega staleža, mu delovno razmerje ne bi prenehalo in bi obdržal tudi vse socialne pravice. Zaradi arbitrarnosti toženca so mu bile kršene tudi osnovne človekove pravice.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo poudarja, da tožnik v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja ni sprožil delovnega spora. Sodna praksa je že zavzela stališče, da oseba, ki ni v delovnem razmerju, ni upravičena do nadomestila med začasno zadržanostjo z dela. Če zavarovanec ni v delovnem razmerju, razen izjemoma, ni podlage niti za ugotavljanje sposobnosti za opravljanje dela. Nadomestilo je namreč po 2. odstavku 229. člen POZZ vezano na odsotnost z dela zaradi bolezni. Zavarovanec, ki mu je delodajalec nezakonito odpovedal pogodbo o zaposlitvi, je z dela odsoten zaradi razlogov na strani delodajalca, ne pa zaradi bolezni. Tožnik od 31. 12. 2012 do 24. 10. 2015 ni bil vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje po nobeni zavarovalni podlagi, zato ni zakonske podlage za priznanje nadomestila od 31. 12. 2012 do 31. 7. 2013. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v izpodbijanem zavrnilnem delu, to je v III. točki izreka,(1) v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. V tej zadevi se spor nanaša na pravico do nadomestila med začasno nezmožnostjo za delo zaradi bolezni. Predmet postopka je presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe z dne 22. 10. 2014 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 25. 8. 2014, s katero je bilo tožnikovi zahtevi za priznanje pravice do nadomestila za čas začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni od 9. 11. 2012 do 31. 7. 2013 delno ugodeno tako, da ima to pravico v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja od 1. 12. 2012 do 30. 12. 2012, v preostalem pa zahteva zavrnjena. Hkrati je bilo odločeno, da mu je za obdobje od 9. 11. 2012 do 30. 11. 2012 nadomestilo dolžan izplačati delodajalec.

7. Ker je sodba sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka in s tem presoja, da ima tožnik pravico do nadomestila v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja tudi za obdobje od 9. 11. 2012 do 30. 11. 2012,(2) že postala pravnomočna, je v pritožbenem postopku sporno le še vprašanje, ali ima tožnik to pravico tudi od 31. 12. 2012 do 31. 7. 2013. Tožbeni zahtevek na priznanje nadomestila v tem obdobju ter odpravo odločb v tem delu, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo.

8. Dejansko stanje v obravnavani zadevi ni sporno. Tožnik je bil od 2. 8. 2012 dalje začasno nezmožen za delo zaradi bolezni. Toženec mu je bolniški stalež zaključil z dnem 8. 11. 2012. Po zaključku bolniškega staleža se ni vrnil na delo, zato mu je delodajalec izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi tako, da mu je delovno razmerje in s tem obvezno zavarovanje po tej podlagi prenehalo 30. 11. 2012. Zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni izpodbijal. Izpodbijal pa je odločitev o zaključku bolniškega staleža. S sodbo, ki je postala pravnomočna 21. 5. 2014, je bilo ugotovljeno, da je začasno nezmožen za delo zaradi bolezni od 9. 11. 2012 do 31. 7. 2013.(3)

9. Ob takšnem dejanskem stanju pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnik kljub temu, da mu je bil bolniški stalež naknadno za nazaj tudi za sporno obdobje priznan s pravnomočno sodbo, v obdobju od 31. 12. 2012 do 31. 7. 2013 nima pravice do nadomestila za čas začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni. Ugotovljena začasna nezmožnost za delo iz zdravstvenih razlogov oziroma priznan bolniški stalež, je sicer pogoj za priznanje pravice do nadomestila, vendar sama po sebi ne pomeni tudi upravičenosti do nadomestila. Kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje, imajo to pravico pod pogojem ugotovljene začasne nezmožnosti za delo, le zavarovanci obveznega zdravstvenega zavarovanja, pa še to le določen krog zavarovancev. Tožnikove pritožbene navedbe v tej smeri so zato neutemeljene.

10. Skladno z 28. členom Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ; Ur. l. RS, št. 76/2006 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami) imajo pravico do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela le zavarovanci iz 1., 2., 3., 4., 5., 6. in 8. točke 1. odstavka 15. člena tega zakona ter zavarovanci iz 7. točke 1. odstavka 15. člena tega zakona, če plačujejo prispevek od osnove, določene za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Torej osebe, ki so v delovnem razmerju; osebe v delovnem razmerju pri delodajalcu s sedežem v Sloveniji, poslane v tujino, če niso obvezno zavarovane v državi, v katero so bile poslane; osebe, zaposlene pri tujih in mednarodnih organizacijah ter tujih konzularnih in diplomatskih predstavništvih s sedežem v Sloveniji, če ni z mednarodno pogodbo drugače določeno; osebe s stalnim prebivališčem v Sloveniji, zaposlene pri tujem delodajalcu, ki niso zavarovane pri tujem nosilcu zavarovanja; osebe, ki samostojno opravljajo gospodarsko ali poklicno dejavnost kot edini ali glavni poklic; družbeniki osebnih družb, družbeniki družb z omejeno odgovornostjo in ustanovitelji zavodov, če so družbeniki družb oziroma ustanovitelji zavodov poslovodne osebe, ki opravljajo poslovodno funkcijo kot edini ali glavni poklic; in vrhunski športniki in vrhunski šahisti, ki niso zavarovani iz drugega naslova; ter kmetje, člani njihovih gospodarstev in druge osebe, ki opravljajo kmetijsko dejavnost kot edini ali glavni poklic, če plačujejo prispevek od osnove, določene za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

11. Tožnik od 31. 12. 2012 do 31. 7. 2013 ni bil vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje na nobeni pravni podlagi, niti v pritožbi ne zatrjuje, da bi bil v kateremkoli statusu, določenem v od 1. do 8. točke 1. odstavka 15. člena ZZVZZ. To pa je za odločitev v zadevi bistvenega pomena. Ker ni imel lastnosti zavarovanca obveznega zdravstvenega zavarovanja, mu kljub ugotovljeni začasni nezmožnosti za delo zaradi bolezni od 9. 11. 2012 do 31. 7. 2013 v spornem obdobju od 31. 12. 2012 do 31. 7. 2013, nadomestila ni mogoče priznati. Za čas od 1. 12. 2012 do 30. 12. 2012, torej 30 dni po prenehanju delovnega razmerja, mu je nadomestilo po 2. odstavku 34. člena ZZVZZ priznal že toženec.(4) Gre za t. i. administrativni stalež, ki pripada zavarovancu, ki mu je med trajanjem zadržanosti od dela prenehalo delovno razmerje, nadomestilo še za največ 30 dni začasne nezmožnosti za delo po prenehanju delovnega razmerja. Za nadaljnje prejemanje nadomestila, od 31. 12. 2012 dalje, ko tožnik ni bil obvezno zdravstveno zavarovan, pa ni nobene podlage. Kot opozarja toženec, je Vrhovno sodišče RS že zavzelo stališče, da je začasna nezmožnost za delo odločilno dejstvo za priznanje pravice do nadomestila med začasno zadržanostjo z dela, ki je pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Do tega nadomestila oseba, ki ni v delovnem razmerju, razen v primeru iz 2. odstavka 34. člen ZZVZZ, ni upravičena.(5)

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje. Pritožbene navedbe v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja in zaključkom bolniškega staleža s strani toženca ne vplivajo na odločitev v zadevi, zato se pritožbeno sodišče do njih ni posebej opredeljevalo.(6)

(1) I. in II. točka izreka sodbe nista predmet presoje pritožbenega sodišča. (2) Nadomestilo zavarovancu v delovnem razmerju izplača delodajalec, ki se na nato refundira od toženca.

(3) Sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. XII Ps 285/2013 z dne 17. 4. 2014. (4) In ga za ta čas kot prejemnika nadomestila po 2. odstavku 34. člena ZZVZZ tudi na vključil v obvezno zdravstveno zavarovanje.

(5) Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 167/2011 z dne 20. 11. 2012. (6) V obrazložitvi sodbe mora sodišče druge stopnje po 1. odstavku 360. člena ZPP presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.