Jedro

Toženčevo dejanje v drugi pravdni zadevi, v kateri je pristal na vrnitev nepremičnin v last dolžnice in kasnejša vknjižba lastninske pravice v njeno korist, pomenita hkrati tudi izpolnitev predmetnega tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik (upnik) želel doseči, da sporna darilna pogodba ne bi pravno učinkovala proti njemu do višine njegove terjatve zoper dolžnico. Ker je bila izpodbojna tožba potrebna, do izpolnitve zahtevka pa je prišlo po njeni vložitvi, je podana situacija iz prvega odstavka 158. člena ZPP, ko mora tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške postopka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep v točki II izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 309,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se postopek ustavi (točka I izreka), tožeča stranka pa je dolžna povrniti toženi stranki njene stroške postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev dalje (točka II izreka).

2. Zoper odločitev o stroških postopka (točka II izreka) vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da je toženec dolžan povrniti tožniku njegove pravdne stroške, podrejeno pa, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Navaja, da je bil tožnik prisiljen vložiti tožbo, da si je zavaroval rok oziroma da je lahko še izpodbijal darilno pogodbo z dne 20.1.2016 (predlog za vknjižbo pa je bil vložen šele 22.3.2016). Tožnik v času vložitve tožbe ni vedel, da je zoper njegovo dolžnico I. G. sprožen stečajni postopek in da je bila že pred vložitvijo tožbe sklenjena sodna poravnava v zadevi P 132/2018, s katero je toženec vrnil v stečajno maso podarjeni mu nepremičnini. Za stečajni postopek je zvedel šele, ko je bil izdan sklep o izvršbi, v katerem je sodišče predlog za izvršbo zoper dolžnico I. G. zavrglo, ker je ugotovilo, da je zoper njo v teku osebni stečaj. Glede na to, da je toženec vrnil v stečajno maso nepremičnini, ki sta bili predmet izpodbijane darilne pogodbe, tožnik ni imel več pravnega interesa za vztrajanje pri tožbi, saj se bodo s prodajo teh nepremičnin v stečajnem postopku po njegovi oceni lahko poplačali vsi upniki, tudi on. Tožnik tudi na podlagi javno objavljenih podatkov Ajpes-a ne bi mogel vedeti, da se sklenjena sodna poravnava v zadevi P 132/2018 nanaša ravno na darilno pogodbo SV 16/16 z dne 20.1.2016 oziroma na nepremičnini, ki sta bili predmet tudi tožnikove izpodbojne tožbe. V objavljenih poročilih stečajnega upravitelja in sklepih stečajnega sodišča namreč nikjer ni bilo navedeno, da se sodna poravnava nanaša ravno na to darilno pogodbo in ti nepremičnini. Tožnik je tožbo umaknil potem, ko je ugotovil, da se sodna poravnava nanaša ravno na nepremičnini parc. št. 1492/1 in 1492/2 k.o. X in da je stečajni upravitelj v imenu stečajne dolžnice na podlagi te poravnave v zemljiški knjigi vložil predlog za vknjižbo lastninske pravice nazaj na I. G. Ta zemljiškoknjižni predlog je bil vložen šele 2.4.2019, v zemljiški knjigi pa je bil izveden na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Lenartu dne 30.5.2019. Stečajni upravitelj zaznambe spora ni predlagal. Tožnik je tako upravičeno vložil izpodbojno tožbo. Toženec je bil stranka postopka, ki se je končal s sklenitvijo sodne poravnave P 13/2018 z dne 19.12.2018, pa je to dejstvo zamolčal. V odgovoru na tožbo je zgolj nasprotoval utemeljenosti tožbe, niti z besedico pa ni omenil, da je sklenil sodno poravnavo in vrnil v stečajno maso citirani nepremičnini. V bistvu je bil toženec tisti, ki je povzročil stroške. Toženec bi odgovor na tožbo lahko vložil sam in v odgovoru le pojasnil, da je bila sklenjena sodna poravnava in le-to priložil, kar bi imelo za posledico, da bi tožnik tožbo takoj umaknil. Tako pa je po nepotrebnem angažiral pooblaščenca, po njegovi krivdi pa so nastali tudi vsi drugi stroški v tem postopku.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Tožeča stranka je tožbo na izpodbijanje dolžnikovega pravnega dejanja (darilne pogodbe z dne 20.1.2016) vložila dne 20.3.2019, tožena stranka pa je nanjo odgovorila dne 29.5.2019. Tožeča stranka utemeljeno navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da predmetna tožba ni bila potrebna. Zemljiškoknjižni predlog za vknjižbo lastninske pravice nazaj na I. G. na podlagi sklenjene sodne poravnave v zadevi P 132/2018, s katero je toženec vrnil v stečajno maso podarjeni mu nepremičnini, je bil namreč vložen šele 2.4.2019, to je po vložitvi tožbe. Pred tem datumom torej sporni nepremičnini še nista bili zopet v lasti dolžnice I. G. Toženčevo dejanje v zadevi P 132/2018, kjer je pristal na vrnitev nepremičnin v last I. G. in kasnejša vknjižba lastninske pravice v njeno korist pa hkrati pomenita izpolnitev tudi predmetnega tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik želel doseči, da darilna pogodba z dne 20.1.2016 ne bi pravno učinkovala napram tožniku do višine njegove terjatve zoper njegovo dolžnico. Ker je bila tožba potrebna, do izpolnitve zahtevka pa je prišlo po vložitvi tožbe, je podana situacija iz 1. odst. 158. člena ZPP, ko mora tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške postopka, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev dalje. Pritožbeno sodišče je zato utemeljeni pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijani sklep v točki II izreka ustrezno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP).

5. O višini stroškov bo odločilo sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka.

6. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, ji mora tožena stranka povrniti stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP). Sodišče je tožeči stranki priznalo za sestavo pritožbe 250 točk, 22% DDV 33,00 EUR, sodno takso 126,00 EUR, kar skupaj znaša 309,00 EUR. Te stroške mora tožena stranka tožeči stranki plačati v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.