Jedro

Po mnenju teoretikov lahko predkupni upravičenec zaradi kršitve predkupne pravice kvečjemu uveljavlja odškodninski zahtevek zaradi škode, ki bi mu s tem eventualno nastala. Ker tožnik predkupne pravice ni imel, tudi o njeni kršitvi ni mogoče govoriti, zato nima pravice zahtevati plačila ne od tožnice ne od toženca.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim izpodbija del sodbe, ki se nanaša na plačilo zneskov 1.019,36 EUR in 2.086,46 EUR.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je v tožbi trdil, da sta toženec in toženka 11. 9. 2000 sklenila prodajno pogodbo, katere predmet je bila nepremičnina parc. št. 101/1 k.o. ... Navedel je, da je Okrožno sodišče v Novem mestu s sodbo P 26/2001 z dne 5. 6. 2001 zavrnilo njegov zahtevek v zvezi s kršitvijo predkupne pravice (zahteval je razveljavitev pogodbe in sklenitev prodajne pogodbe z njim), sodišče druge stopnje pa je 30. 1. 2002 zavrnilo njegovo pritožbo. Trdil je, da je zaradi ravnanja toženca in toženke oškodovan in prikrajšan, toženi pa neupravičeno obogateni. Zahteva plačilo zneskov (1) 1.019,36 EUR (prej 244.280 SIT), kar je 1/5 stroškov asfaltiranja poti, ki jo uporablja tudi tožena stranka; (2) 2.086,46 EUR (prej 500.000 SIT) za vzpostavitev javnih priključkov in mejnih kamnov na parc. št. 101/1 k.o. R., ker je utemeljeno računal, da bo nepremičnina nekoč njegova, in (3) 10.728,59 EUR (prej 2.571.000 SIT), kar je razlika med vrednostjo parc. št. 101/1 k.o. R. v letu 2000 in ob vložitvi tožbe 2005. 2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo vse zahtevke. Ugotovilo je, da dogovor o predkupni pravici ni obstajal, kar je ugotovilo tudi sodišče v pravnomočno končanem pravdnem postopku med strankama. Glede obogatitve prve tožnice pa niti ni jasno, v čem naj bi bila obogatena, ko je v letu 2000 prodala svojo nepremičnino za 600.000 SIT.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo. Presodilo je, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je pooblaščencu tožnika prepovedalo vprašanja glede predkupnega upravičenja in pri tem navedlo, da se vprašanje nanaša na že razsojeno zadevo. Odgovarjanje na nepotrebna vprašanja bi postopek le podaljšalo.

4. Tožnik je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo. V njej uveljavlja zmotno uporabo198. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS št. 83/2001). Zastaralni rok teče šele od pravnomočnosti odločbe. Sodišče ne bi smelo prepovedati vprašanj glede dogovora o predkupnem upravičenju.

5. Sodišče je revizijo vročilo tožencema, ki nanjo nista odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu.

6. Revizija delno ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

7. Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 73/2007, v nadaljevanju ZPP) v drugem odstavku 367. člena določa, da je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,92 EUR (prej 1,000.000 SIT). Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago, se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). Ker zahtevki, navedeni v 1. točki obrazložitve, nimajo enake pravne in dejanske podlage, niso izpolnjeni pogoji za seštevanje njihove vrednosti v zvezi s pravico do revizije. Ker izpodbijani del pravnomočne sodbe glede zahtevkov pod (1) in (2) ne presega 4.172,92 EUR, revizija v tem delu po zakonu ni dovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 367. člena ZPP). Zato je revizijsko sodišče revizijo v delu glede zahtevka za plačilo stroškov asfaltiranja poti v višini1.019,36 EUR in stroškov vzpostavitve javnih priključkov ter mejnih kamnov v višini 2.086,46 EUR zavrglo (377. člen ZPP).

8. Na revizijski očitek o nedopustni prepovedi vprašanja v zvezi z dogovorom o predkupnem upravičenju je tožniku ustrezno odgovorilo že pritožbeno sodišče (glej drugi odstavek na tretji strani sodbe), drugih kršitev pa v reviziji ne uveljavlja. Po presoji revizijskega sodišča je odločitev sodišča v delu glede zavrnitve zahtevka za plačilo 10.728,59 EUR (prej 2,571.000 SIT) tudi materialnopravno pravilna. Po mnenju teoretikov lahko predkupni upravičenec zaradi kršitve predkupne pravice kvečjemu uveljavlja odškodninski zahtevek zaradi škode, ki bi mu s tem eventualno nastala.(1) Ker tožnik predkupne pravice ni imel, tudi o njeni kršitvi ni mogoče govoriti, zato nima pravice zahtevati plačila ne od tožnice ne od toženca. Ker uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo v preostalem delu zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj Juhart M., Obligacijski zakonik s komentarjem, Knjiga 3, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 318.