Jedro

Sodišče prve stopnje je posamezne navedbe opisa kaznivega dejanja presojalo ločeno in od obtožnega predloga zahtevalo dodatno konkretizacijo posameznih dejstev, namesto da bi opis presodilo kot celoto in ocenilo, ali iz njega izhajajo vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. S tem, ko je zahtevalo še dodatno konkretizacijo dejanskih okoliščin (kdaj se je naslovnik seznanil z vsebino, koliko časa je bila pošiljka zadržana pri obdolžencu, kdaj bi jo bilo mogoče izročiti naslovniku), je preseglo meje materialnega preizkusa obtožnega predloga ter poseglo na področje dokazne presoje.

Izrek

Pritožbi pooblaščenke oškodovanca kot tožilca A. A. se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom I Kr 40054/2025 z dne 22. 1. 2026 na podlagi prvega odstavka 437. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP zavrglo obtožni predlog oškodovanca kot tožilca A. A. z dne 2. 6. 2025, dopolnjen 11. 9. 2025, ki ga je vložil po pooblaščenki, zoper obdolženega B.B., zaradi kaznivega dejanja kršitve tajnosti občil po četrtem odstavku 139. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ki naj bi ga storil na način, kot je opisan v obtožnem predlogu. Po drugem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da je oškodovanec kot tožilec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke obdolženca.

2.Zoper navedeni sklep se je pritožila pooblaščenka oškodovanca kot tožilca iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se obtožnemu predlogu oškodovanca kot tožilca v celoti ugodi, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Pritožnica uveljavlja, da je sodišče prve stopnje pri materialnem preizkusu obtožnega predloga uporabilo pretirano formalističen standard konkretizacije opisa kaznivega dejanja, prekoračilo meje predhodnega preizkusa obtožbe ter zmotno presodilo, da opis dejanja ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po četrtem odstavku 139. člena KZ-1. Meni, da opis dejanja omogoča pravno vrednotenje očitanega ravnanja.

5.Sodišče prve stopnje je presodilo, da tudi po dopolnitvi obtožnega predloga iz opisa ne izhajajo konkretna dejstva, ki bi omogočala presojo obstoja vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po četrtem odstavku 139. člena KZ-1. Opozorilo je, da opis ne vsebuje navedbe, kdaj in na kakšen način se je oškodovanec kot tožilec seznanil z vsebino sodne pošiljke, čeprav je ta okoliščina bistvena za presojo zakonskega znaka, da je bila pošiljka zadržana oziroma prikrita preden se je prejemnik seznanil z njeno vsebino. Nadalje v opisu niso navedene konkretne okoliščine, iz katerih bi bilo razvidno, da je obdolženec po prevzemu pošiljke dejansko poskrbel, da ta ni prišla v posest oškodovanca kot tožilca, niti okoliščine, iz katerih bi izhajalo, kdaj oziroma na kakšen način bi jo sploh lahko izročil oškodovancu kot tožilcu, pa tega ni storil. Prav tako opis ne konkretizira neupravičenosti obdržanja pošiljke, temveč ostaja zgolj pri abstraktni navedbi zakonskega besedila.

6.Po preizkusu izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je pritožba utemeljena. Pritrditi ji je treba, da je sodišče prve stopnje pri materialnem preizkusu obtožnega predloga uporabilo prestrog standard presoje konkretizacije opisa kaznivega dejanja ter s tem preseglo namen predhodnega preizkusa obtožnega akta po prvem odstavku 437. člena ZKP.

7.Bistvena sestavina opisa kaznivega dejanja je, da so v njem navedena konkretna dejstva in okoliščine, ki omogočajo pravno presojo, ali opisano ravnanje vsebuje zakonske znake očitanega kaznivega dejanja, hkrati pa obdolžencu omogočajo učinkovito obrambo. Opis kaznivega dejanja zato ne zahteva navajanja vseh okoliščin, ki bi lahko bile predmet dokazovanja v nadaljnjem postopku, niti popolne konkretizacije vsakega posameznega izvršitvenega ravnanja, če iz opisa kot celote jasno izhaja očitek, ki je predmet kazenskega postopka. Zato zadostuje, da je iz opisa jasno razvidno, kaj je storilec storil oziroma opustil in kakšna je bila posledica njegovega ravnanja. V obravnavani zadevi pa je v obtožnem predlogu navedeno, da je obdolženec sodno pošiljko osebno prevzel, da ni bil njen naslovnik ter jo zadržal pri sebi in je ni izročil naslovniku, s čimer je povzročil, da se naslovnik z njeno vsebino bi mogel pravočasno seznaniti. Takšna konkretizacija jasno opredeljuje očitano izvršitveno ravnanje in obdolžencu omogoča učinkovito obrambo. Opis dejanja tako omogoča tako pravno vrednotenje očitanega ravnanja kot tudi učinkovito obrambo obtoženca, kar je bistveni namen konkretizacije opisa kaznivega dejanja.

8.Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zakonski znak, da je bila pošiljka obdržana, preden se je prejemnik seznanil z njeno vsebino, razlagalo prestrogo. Iz opisa dejanja namreč jasno izhaja očitek, da je obdolženec sodno pošiljko, ki ni bila naslovljena nanj, osebno prevzel, jo zadržal pri sebi in je oškodovancu ni izročil, zaradi česar se ta z njeno vsebino ni mogel seznaniti in vložiti pravnega sredstva. Tak opis omogoča pravno presojo obstoja navedenega zakonskega znaka, medtem ko vprašanje natančnega trenutka, ko se je oškodovanec dejansko seznanil z vsebino sodbe, predstavlja dejansko vprašanje, ki je predmet dokaznega postopka, ne pa pogoj za sklepčnost opisa. Sodišče prve stopnje je zato z zahtevo po dodatni časovni konkretizaciji neupravičeno zaostrilo standard presoje.

9.Prav tako ni mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da opis ne konkretizira neupravičenosti izvršitvenega ravnanja obdržanja pošiljke. Neupravičenost obdržanja pošiljke je po četrtem odstavku 139. člena KZ-1 podana že tedaj, ko storilec brez pravne podlage razpolaga s tujo pošiljko in jo zadrži pri sebi, čeprav zanjo ni naslovnik in nima pooblastila ali soglasja naslovnika. Takšno razumevanje zakonskega znaka je skladno tudi z ustaljeno sodno prakso. Neupravičenost ravnanja pomeni odsotnost pravnega temelja oziroma dovoljenja za razpolaganje s predmetom kaznivega dejanja. Če iz opisa dejanja izhaja, da storilec ni imel pravice razpolagati s pošiljko, posebna konkretizacija tega zakonskega znaka ni potrebna. Iz obtoženega predloga izhaja, da obtoženec ni bil naslovnik sodne pošiljke (sodba), da zanjo ni imel nobene pravne podlage in da kljub temu pošiljke ni izročil naslovniku, temveč jo je zadržal pri sebi in mu jo prikril, zaradi česar se naslovnik z njeno vsebino ni mogel pravočasno seznaniti. Iz takšnega opisa po naravi stvari izhaja tudi neupravičenost ravnanj, saj bi bila zahteva po dodatni izrecni navedbi odsotnosti soglasja v tem primeru formalistična in brez stvarne dodane vrednosti za presojo obstoja kaznivega dejanja.

10.Sodišče prve stopnje je posamezne navedbe opisa kaznivega dejanja presojalo ločeno in od obtožnega predloga zahtevalo dodatno konkretizacijo posameznih dejstev, namesto da bi opis presodilo kot celoto in ocenilo, ali iz njega izhajajo vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. S tem, ko je zahtevalo še dodatno konkretizacijo dejanskih okoliščin (kdaj se je naslovnik seznanil z vsebino, koliko časa je bila pošiljka zadržana pri obdolžencu, kdaj bi jo bilo mogoče izročiti naslovniku), je preseglo meje materialnega preizkusa obtožnega predloga ter poseglo na področje dokazne presoje.

11.Ker opis kaznivega dejanja vsebuje dejstva in okoliščine, ki omogočajo presojo obstoja vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja po četrtem odstavku 139. člena KZ-1, je sodišče prve stopnje z drugačno presojo zmotno uporabilo prvi odstavek 437. člena ZKP. Zato je bilo treba pritožbi pooblaščenke oškodovanca kot tožilca ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek, v katerem bo moralo obtožni predlog obravnavati ob upoštevanju stališč iz tega sklepa.