Jedro

Res je sicer, da odškodninska obveznost zapade z nastankom škode (165. člen OZ), vendar pa pride odgovorna oseba v zamudo šele, ko upnik pisno ali ustno, z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, od nje zahteva, da naj jo izpolni (299. člen OZ).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II izreka spremeni tako, da se toženi stranki naloži, da tožeči stranki (poleg v točki I izreka prisojenega zneska v višini 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 1. 2012 dalje do plačila) plača še znesek 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 1. 2012 dalje do plačila.

II. V preostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni plača 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 1. 2012 dalje do plačila (točka I izreka). V preostalem delu, to je glede zahtevka za plačilo 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 1. 2012 dalje do plačila, in zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 4.500,00 EUR od 20. 10. 2010 do 3. 1. 2012, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka).

2. Pritožbo vlaga tožeča stranka. Izpodbija odločitev pod točko II izreka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno. Meni, da je utemeljen tudi v zavrnjenem delu, saj je utrpela nepremoženjsko škodo v višini, kot jo je uveljavljala s tožbo. Sodišče bi ji moralo priznati tudi zakonske zamudne obresti od dneva nastanka škodnega dogodka dalje.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je, saj je ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji po 318. členu ZPP, o tožbenem zahtevku odločilo z zamudno sodbo. Dejanskega stanja zato ni ugotavljalo, ampak je pri odločitvi upoštevalo dejstva, ki jih je tožeča stranka navedla v tožbi. Na takšno dejansko stanje je pri odločitvi o pritožbi vezano tudi pritožbeno sodišče, saj zamudne sodbe s pritožbo ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP).

6. Tožeča stranka je, ko jo je tožena stranka dne 30. 10. 2010 fizično napadla in pretepla, utrpela odrgnine obraza, zlom nosu in omajanje 41. in 42. zoba. Zahtevala je, da ji tožena stranka za nastalo nepremoženjsko škodo plača 1.500,00 EUR za prestane telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, 800,00 EUR za skaženost, 700,00 EUR za prestane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter 1.500,00 EUR za prestani strah, skupaj torej 4.500,00 EUR. Sodišče prve stopnje je delno zavrnilo le zahtevek za plačilo odškodnine za prestani strah. Menilo je, da znaša pravična denarna odškodnina iz tega naslova 1.000,00 EUR, zahtevek za plačilo 500,00 EUR pa je kot neutemeljen zavrnilo.

7. Tožnik je ob škodnem dogodku utrpel intenziven primarni strah, saj je zaznal vso intenziteto fizičnega napada in se je ustrašil za svoje življenje. Trpel je tudi močan sekundarni strah, ki je trajal eno leto. Intenzivnost primarnega strahu (strah za življenje) in dolgotrajnost ter intenzivnost sekundarnega strahu (eno leto hudega strahu) tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljujeta zahtevek v višini 1.500,00 EUR, ki ga je uveljavljal tožnik. Zato je njegovi pritožbi v tem delu ugodilo in prisojeno odškodnino zvišalo še za zahtevanih 500,00 EUR.

8. Pritožba pa je neutemeljena v pogledu odločitve o zavrnitvi dela obrestnega zahtevka. Res je sicer, da odškodninska obveznost zapade z nastankom škode (165. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), vendar pa pride odgovorna oseba v zamudo šele, ko upnik pisno ali ustno, z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, od nje zahteva, da naj jo izpolni (299. člen OZ). Glede na to, da v konkretnem primeru tožeča stranka v tožbi ni navedla, da bi na toženo stranko naslovila obrazložen odškodninski zahtevek, je potrebno šteti, da je tožena stranka prišla v zamudo z vložitvijo tožbe, to pa je bilo 4. 1. 2012, ko se je pravdni postopek začel (primerjaj 179. člen ZPP). Šele od tega dne dalje je zato tožeča stranka upravičena do zamudnih obresti.

9. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo pritožbi delno ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu na podlagi pete alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo (poleg že prisojene odškodnine s pripadki) še plačilo zneska 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 1. 2012 dalje do plačila. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10. O pritožbenih stroških pritožbeno sodišče ni odločalo, saj jih pritožnik v pritožbi ni priglasil. Naknadna priglasitev (stroškovnik z dne 14. 5. 2014) je prepozna, saj je dana po izteku pritožbenega roka in tudi ni sestavni del pritožbe (tretji odstavek 163. člena ZPP).