Jedro

Navedba dejstev, ki utemeljujejo tožbeni zahtevek, je obvezna sestavina tožbe, pri čemer mora tožnik za utemeljitev tožbenega zahtevka navesti toliko in takšna dejstva, da tožbeni zahtevek nedvoumno individualizira in omogoči sodišču in toženi stranki nedvoumno spoznanje na kakšni dejanski podlagi tožnik zahteva uveljavljan tožbeni zahtevek.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se vmesna sodba sodišča prve stopnje razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo z dne 6.9.2010 razsodilo, da je tožena stranka odgovorna za škodo, ki je tožeči stranki R. d. S., V. ..., P. p. M. nastala zaradi uničenega življa na odseku potoka M. od obrata tožene stranke dolvodno. Odločitev o stroških postopka je sodišče pridržalo za končno sodbo.

Sodbo sodišča prve stopnje je s pritožbo izpodbijala tožena stranka. V pritožbi je uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi je navajala, da je sodišče prve stopnje z izdajo vmesne sodbe kršilo določbo člena 315 ZPP, saj zadeva še ni bila zrela za odločitev. Ker je zavrnitev dokaznih predlogov sodišče obrazložilo le s tem, da so bili nepotrebni, se odločitev ne da preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je o temelju odškodninske odgovornosti tožene stranke odločalo predvsem na podlagi poročil Ministrstva za okolje in prostor in Policijske postaje Š. p. J. ter izpovedbe priče M., ki pa jih je nepravilno dokazno ocenjevalo. Iz teh dokazov namreč ne izhaja nič takšnega, kar bi lahko kazalo na podlago toženkine odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je tudi napačno povzelo vsebini teh poročil oziroma izpovedbe, zato pa je ob nepopolno in nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju podana tudi absolutna bistvena kršitev iz 15. točke II. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je nepravilna, saj tožeča stranka samega škodnega dogodka, kljub ugovoru tožene stranke, časovno in s točno določenim krajem sploh ni opredelila, samo v primeru natančne določenosti škodnega dogodka in škode pa bi se lahko odločalo o odgovornosti za škodo. Sodišče je zmotno zapisalo, da tožena stranka sodišču ni predložila okoljevarstvenega dovoljenja z dne 27. 10. 2009. Ker je ob tem neobrazloženo navedlo, da bi naj bil ta dokaz sodišču predložen prepozno, je podana tudi absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če bi sodišče prve stopnje toženo stranko pravočasno obvestilo, da te listine nima, bi jo tožena stranka ponovno predložila. Zato pa gre za nepravilno postopanje sodišča in podanost kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba sicer nima razlogov o odločilnih dejstvih ali pa so ti nejasni oziroma med seboj v nasprotju, zato je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je napačno podatke analize vode, odvzete 14. 8. 2003, samo ocenjevalo, čeprav nima takšnega strokovnega znanja in na podlagi njih zaključilo, zakaj je odsek M. dolvodno od obrata V. M. mrtev. Sodišče se je napačno sklicevalo tudi na pred pravdo pridobljeno mnenje dr. P. in ugotovitve podjetja I. d.o.o., čeprav je tem tožena stranka nasprotovala. Tožeča stranka ni niti zatrjevala niti izkazala nedopustnega ravnanja tožene stranke, nastale škode in vzročne zveze. Zato so neutemeljene navedbe sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka izkazala utemeljenost vseh štirih predpostavk za ugotovitev odškodninske odgovornosti.

Tožeča stranka je na pritožbene trditve tožene stranke odgovorila, da so te neutemeljene ter predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Utemeljene so pritožbene trditve tožene stranke, da sodišče podlage za sprejem izpodbijane meritorne odločitve o podlagi odškodninske odgovornosti tožene stranke ni imelo, ker kljub toženčevim opozarjanjem na nepopolnost tožnikovih tožbenih trditev, tožnik teh kljub kasnejšim dopolnjevanjem ni dopolnil tako, da bi te dale podlago za vsebinsko odločanje o podlagi tožnikovega odškodninskega zahtevka. Navedba dejstev, ki utemeljujejo tožbeni zahtevek, je po določbi prvega odstavka 180. člena ZPP obvezna sestavina tožbe, pri čemer mora tožnik za utemeljitev tožbenega zahtevka navesti toliko in takšna dejstva, da tožbeni zahtevek nedvoumno individualizira in omogoči sodišču in toženi stranki nedvoumno spoznanje na kakšni dejanski podlagi tožnik zahteva uveljavljan tožbeni zahtevek. Takšno spoznanje toženi stranki med drugim omogoča in zagotavlja učinkovito obrambo, tako glede izbire dejstev, s katerimi oporeka zahtevku, kot dokazov, s katerimi bo zatrjevana dejstva dokazovala, vse to pa toženi stranki zagotavlja enakopraven položaj s tožečo stranko v postopku in pravico do izjavljanja. Navedba dejstev po prvem odstavku 180. člena ZPP pomeni, da mora tožnik navesti vsa dejstva in okoliščine, ki opredeljujejo in izvirajo iz določenega dogodka in ki povzročajo določeno pravno posledico, ki jo tožnik uveljavlja s tožbenim zahtevkom. Tako mora v tožbah, s katerimi tožeča stranka uveljavlja odškodninski zahtevek, navajati trditve o obstoju predpostavk za nastanek odškodninske terjatve in sicer dejstev, ki določno in nedvoumno opredeljujejo nedopustno ravnanje tožene stranke, v zvezi s katerim tožeča stranka zahteva plačilo odškodnine, dejstva o nastali premoženjski ali nepremoženjski škodi tožeče stranke in dejstva, ki utemeljujejo vzročno zvezo med navajano škodo in nedopustnim ravnanjem tožene stranke. V kolikor tožba takšne dejanske trditvene podlage ne vsebuje, ni popolna, to pa nalaga sodišču ukrepanje po določbi člena 108 ZPP. Tožbene trditve tožeče stranke, ki so bile kasneje delno dopolnjevane, da tožena stranka “že dalj časa spušča” v potok M. organsko onesnažene odpadne vode, zaradi česar je vodotok dolvodno od obrata tožene stranke na dolžini 5.250 m biološko mrtev in zaradi česar po izračunu dr. P. znaša skupna škoda poginjenega življa v M. 8.483,32 EUR, trditvene podlage po prvem odstavku 180. člena ZPP, ki bi omogočala vsebinsko obravnavanje tožbe, ne dosega. S takšnimi trditvami tožeča stranka ni konkretizirala (niti časovno niti krajevno) protipravnega ravnanja tožene stranke v smislu zgoraj navedenega. Razen navedbe o sami višini škode tožeča stranka ni navedla tudi nobenih dejstev o tem, kakšna dejanska škoda je tožeči stranki, kot ribiški organizaciji, ki upravlja s potokom M., s konkretnim protipravnim ravnanjem nastala (v smislu prvega odstavka 168. člena OZ), ni navedla pa tudi nobenih dejstev o vzročni povezanosti (sicer neopredeljene) škode s sicer (zopet neopredeljenim) škodnim ravnanjem tožene stranke. Ker nepopolnost takšnih tožbenih trditev tožeče stranke onemogoča vsebinsko odločanje o podlagi odškodninske odgovornosti tožene stranke, sodišče prve stopnje pa ob nepopolnosti tožbe ni ravnalo tako, kot mu nalagajo določila člena 108 ZPP, so pritožbeni očitki o podani bistveni kršitvi po prvem odstavku 339. člena ZPP utemeljeni. Pritožbeno sodišče samo takšne kršitve ne more odpraviti, zato je pritožbi tožene stranke kot utemeljeni ugodilo in izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (člen 354/I ZPP).

Glede na takšno sprejeto odločitev pritožbeno sodišče na nadaljnje pritožbene očitke pritožnika ne odgovarja.

V novem odločanju bo sodišče prve stopnje, da bo zagotovilo pogoje za vsebinsko obravnavanje tožbe, moralo najprej na način, kot ga določa člen 108 ZPP, tožnika pozvati na dopolnitev tožbe.

Izrek o pritožbenih stroških je posledica razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje (čl. 165/III ZPP).