Jedro

Republiška štipendija je bila toženi stranki dodeljena z odločbo tožeče stranke v skladu z 59. čl. ZZZPB ter po merilih in kriterijih iz Pravilnika o štipendiranju. Ker gre za odločitev o socialno varstveni pravici po postopku, kot ga je določal ZUP, je potrebno o pridobitvi, spremembi ali prenehanju pravice do štipendije odločiti z upravno odločbo. Zato mora pristojni organ tudi o prenehanju te pravice pred potekom časa, do katerega je bila priznana, odločiti z odločbo, kot upravnim aktom, sicer niso podani pogojev za zahtevek za vračilo neupravičeno pridobljenih javnopravnih dajatev.

Če odločba o prenehanju pravice do republiške štipendije ni bila izdana, ni mogoč sklep, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi. Zato ni mogoče izdati zamudne sodbe, tudi če toženec ne odgovoril na tožbo, saj ni izpolnjen pogoj iz 3. tč. 1. odst. 318. čl. ZPP, ampak so izpolnjeni pogoji za izdajo zavrnilne zamudne sodbe po 3. odst. 318. čl. ZPP. Ker je sodišče prve stopnje odločitev utemeljilo le na podlagi presoje listine - odločbe o dodelitvi štipendije, gre za zmotno presojo listin, sodba se opira samo na listinske dokaze, so izpolnjeni pogoji za spremembo sodbe po 2. tč. 358. čl. ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana zamudna sodba spremeni tako, da glasi: "Tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 343.909,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

10.11.2004 dalje v 15 dneh, se zavrne." Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 57.480,00 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.11.2005 dalje v 8 dneh.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati 343.909,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.11.2004 dalje, v 15 dneh.

Sklenilo je, da tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka ter, da je tožeči dolžna povrniti stroške sodnih taks v znesku

5.985,00 SIT, v roku 15 dni.

Zoper sodbo se je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka in predlagala, da sodišče izpodbijano sodbo spremeni ter tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje prvostopnemu sodišču, v obeh primerih pa tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe do plačila. V pritožbi navaja, da niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, ker iz dejstev, navedenih v tožbi ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Sodišče je odločitev nepravilno utemeljilo z določbo 210. čl. ZOR, ker je pri neupravičeni pridobitvi omenjeni člen podlaga za zahtevke le v primeru prehoda premoženja iz sfere ene osebe v sfero druge osebe na podlagi pravnega posla, ki v resnici ni bil sklenjen oz. so pri sklenitvi nastale napake, katerih posledica je neveljavnost oz. ničnost pravnega posla ali razveza. Tožena stranka je štipendijo prejemala na podlagi upravne odločbe, ki še vedno velja in je zato nepravilna ugotovitev, da namen, zaradi katerega je bila odločba izdana in štipendija podeljena, ni bil uresničen. Ker je Ustavno sodišče razveljavilo pravilnik o štipendiranju, je dolžnost tožene stranke, da v primeru neštudiranja vrne štipendijo, odpadla. Na podlagi Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti se podeljujejo štipendije iz javnih sredstev in štipendisti niso dolžni teh sredstev vračati, ne glede na uspeh študija. Pritožbene navedbe tožena stranka utemeljuje s priložitvijo treh sodnih odločb, ki naj bi dokazovale neutemeljenost zahtevka. Zahtevala je povračilo pritožbenih stroškov.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugoditveno zamudno sodbo izdalo v nasprotju s pogoji, ki jih za izdajo določa Zakon o pravdnem postopku (prečiščeno besedilo, Ur.

l. RS, št. 36/2004 - ZPP-UPB 2) v 1. odst. 318. člena. Pritožba pravilno opozarja, da iz dejstev, navedenih v tožbi ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. S tem je sodišče prve stopnje kršilo določbo 7. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na kar je pritožbeno sodišče, ob preizkusu izpodbijane sodbe po 2. odst. 350. čl. ZPP, dolžno paziti uradoma.

Toženi stranki je bila republiška štipendija dodeljena z odločbo tožeče stranke v skladu z 59. čl. Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 5/91 s spremembami - ZZZPB) ter po merilih in kriterijih iz Pravilnika o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 29/93 s spremembami), ki se je uporabljal do šolskega oz. študijskega leta 1999 - 2000. Ker o pravici do republiške štipendije odloča organ zavoda, določen s statutom zavoda, gre za odločitev o socialno varstveni pravici po postopku, kot ga je določal Zakon o splošnem upravnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 47/86), oz. od 1.4.2000 Zakon o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami - ZUP). O pridobitvi, spremembi ali prenehanju pravice do štipendije, ki je ena izmed socialno varstvenih pravic, je tožeča stranka, v skladu z zakonskim pooblastilom, dolžna odločati z upravno odločbo in ob tem upoštevati procesna jamstva.

Tožeča stranka, ob upoštevanju, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo U-1-10/99 z dne 28.6.2001 (Ur. l. RS, št. 60/01) ugotovilo, da je bil 35. čl. Pravilnika o štipendiranju v neskladju z ustavo in zakonom ter odločilo, da ima ugotovitev učinek razveljavitve, utemeljuje tožbeni zahtevek z drugačno pravno podlago in sicer z v času odločitve o pravici do štipendije uporabljenim 4. odst. 210. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89), ki je določal, da obveznost vrnitve nastane, če nekdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Za utemeljitev tožbenega zahtevka oz. za sklep o neupravičeni pridobitvi javnopravnih dajatev, med katere spada tudi republiška štipendija, je pogoj, da je odpadla pravna podlaga, na osnovi katere je bil sporni znesek izplačan.

Višje delovno in socialno sodišče je že v več sporih zavzelo stališče, da mora pristojni organ v primeru, ko je z odločbo priznana določena pravica, tudi o prenehanju te pravice pred potekom časa, do katerega je bila priznana, odločiti z odločbo, kot upravnim aktom. Po ZUP morajo upravni organi in drugi organi z javnopravnimi pooblastili, kadar v upravnih stvareh, neposredno uporabljajoč predpise, odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov, pravnih oseb ali drugih strank o pridobitvi pravic ter posledično o prenehanju priznanih pravic pred potekom časa, za katerega so bile priznane, odločiti z odločbo. Zato bi tožnik moral, če meni, da toženec, kot izhaja iz spiska obveznosti štipendista (priloga A 4 sodnega spisa) za mesece od aprila 1998 do marca 1999 ni upravičen do republiške štipendije, o prenehanju z odločbo priznane pravice in o morebitni obveznosti vračila sredstev, enako odločiti z odločbo.

Iz listinske dokumentacije v spisu ne izhaja, da bi tožnik tako postopal in med listinami ni odločbe o prenehanju pravice do republiške štipendije ter se na takšno odločbo tožeča stranka ne sklicuje in je ne navaja kot dokaz.

Glede na takšno dejansko in pravno stanje ter ob upoštevanju, da za tožečo stranko, kot pravno osebo in nosilca zavarovanja, ne velja določba 77. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04 - ZDSS-1), po kateri je sodišče v primeru nesklepčne tožbe dolžno le zavarovancu določiti rok za odpravo napak, sodišče kljub dejstvu, da toženec ni odgovoril na tožbo, ne bi smelo izdati ugoditvene zamudne sodbe, saj ni izpolnjen pogoj iz 3. tč. 1. odst. 318. čl. ZPP, pač pa bi moralo izdati zavrnilno zamudno sodbo, kot določa 3. odst. 318. čl. ZPP.

Ker je sodišče prve stopnje odločitev utemeljilo le na podlagi presoje listine - odločbe o dodelitvi štipendije, medtem ko druge potrebne listine o prenehanju pravice do republiške štipendije oz. obveznosti vračila sredstev, ki bi morala biti ravno tako izdana v obliki upravne odločbe, v spisu ni, je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine, njegova odločba pa se opira samo na listinske dokaze. S tem je podano dejansko in pravno stanje po 2. tč. 358. čl. ZPP, v takem primeru pa mora sodišče druge stopnje s sodbo spremeniti prvostopno sodbo. Ker iz dejstev, navedenih v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka in ker je prvostopno sodišče odločilo le na podlagi zmotne presoje listin, je sodišče druge stopnje ob ugoditvi pritožbi izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Po 1. tč. 31. čl. ZDSS-1, v zvezi z 2. odst. 367. čl. ZPP revizija ni dovoljena v sporu, v katerem vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 1.000.000,00 SIT. V obravnavanem sporu je terjatev v glavni stvari nižja. Sodišče druge stopnje mora v tem primeru na podlagi 5. tč. 31. čl. v povezavi z 32. čl. ZDSS-1 odločiti o dopustnosti revizije zoper svojo sodbo. Odločitev pritožbenega sodišča v tem primeru ne odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki bi bilo bistveno za odločitev. V sodbi II Ips 367/2003 je Vrhovno sodišče RS odločilo, da je zaveza štipendista, prejemnika socialne štipendije, da bo vrnil prejeto štipendijo za šolanje, veljavna, čeprav ne temelji na določbah pravilnika o štipendiranju, ker je podlaga lahko obligacijsko pravna. V omenjeni zadevi pa sta stranki, kot izhaja iz obrazložitve sodbe, o vračilu štipendije sklenili posebno poravnavo in prav ta poravnava po stališču Vrhovnega sodišča predstavlja ustrezno pravno podlago, saj gre za pogodbeno ureditev razmerja med strankama. Kot navedeno, pa v obravnavanem primeru ni izkazana pravna podlaga za zahtevek, stališče pritožbenega sodišča, da je organ z javnimi pooblastili dolžan tudi o prenehanju z odločbo priznane pravice pred potekom časa, za katerega jo je priznal oz. za vračilo prejetih zneskov, odločiti z odločbo, je v sodni praksi sodišča druge stopnje ustaljeno. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da revizije ne dopusti.

Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato ji je tožeča stranka po

154. čl. ZPP dolžna povrniti pritožbene stroške. Odmerjeni so v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003 s spremembami - OT). Upoštevajoč vrednost obravnavanega predmeta je nagrada za pritožbo 375 točk, povečana za 20 % davek na dodano vrednost pa 450 točk. Po 12. a čl. Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 1-1/90 s spremembami -ZST) v zvezi s tar. št. 3/1 ZST je toženčeva taksna obveznost za pritožbo 7.980,00 SIT, ki jo je plačal in mu je tožeča stranka dolžna tudi te stroške povrniti.

Skupna obveznost nadomestila stroškov je 57.480,00 SIT.