Jedro

V modificirani obtožbi z zmanjšanjem kriminalne količine tožilka ni prestopila okvira historičnega dogodka, opisanega v obtožnem predlogu in ni šlo za novo (drugo), ampak za drugačno kaznivo dejanje, opis kaznivega dejanja pa bi glede na rezultat dokazovanja lahko prilagodilo tudi sodišče samo.

Vsebina oškodovančevega predloga za pregon ni nujno tudi opis kaznivega dejanja z vsemi zakonskimi znaki, zadošča namreč oškodovančev predlog z opisom življenjskega primera (historičnega dogodka), ki je predmet obtožbe.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene S.D. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenka je dolžna plačati povprečnino v znesku 120.000 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Žalcu je s sodbo z dne 13.6.2005 obsojeno S.D. spoznalo za krivo kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ. Po 50. členu KZ je obsojenki izreklo pogojno obsodbo, v kateri je po 1. odstavku 146. člena KZ določilo kazen en mesec zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenka v preizkusni dobi enega leta od pravnomočnosti sodbe ne bo storila novega kaznivega dejanja. Po 2. odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovanko A.D. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenki naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenkin zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 5. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, torej iz razlogov iz 1. in 2. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in "izda sodbo, s katero spremeni pravnomočno sodbo" ali v celoti razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločitev.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane in zato Vrhovnemu sodišču predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne.

Zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovorniku obsojene S.D. ni mogoče pritrditi, ko v zahtevi navaja, da je sodišče prekršilo kazenski zakon v vprašanju, ali je kazenski pregon za kaznivo dejanje grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ relativno zastaran in da je storilo kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP. Tak vložnikov očitek je utemeljeno zavrnilo že sodišče druge stopnje. V predlogu za posamezna preiskovalna dejanja je državna tožilka obsojenki očitala, da je storila kvalificirano obliko kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ, v prvotnem ter na glavni obravnavi 25.4.2005 spremenjenem obtožnem predlogu storitev temeljne oblike tega kaznivega dejanja, nato pa v spremenjeni obtožbi 10.5.2005 kaznivo dejanje grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ. Državna tožilka zoper obsojenko ni vložila obtožbe na novo (drugo) kaznivo dejanje, ampak je v skladu s 1. odstavkom 344. člena ZKP, potem ko je spoznala, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožbi navedeno dejansko stanje, samo prilagodila opis in pravno opredelitev kaznivega dejanja. Pri tem je šlo za isti življenjski primer, za enako izvršitveno dejanje obsojenke, le posledice, ki jih je s kaznivim dejanjem prizadejala oškodovani A.D., niso dosegale ravni lahke telesne poškodbe, ampak so ostale v mejah sledi poškodbe. Zgolj na podlagi tega, ker se je kriminalna količina, ki jo je okrožna državna tožilka z obtožbo očitala obsojenki zmanjšala, ni mogoče sklepati, da je s tako spremembo državna tožilka prestopila okvir historičnega dogodka, opisanega v obtožnem predlogu, zato v modificirani obtožbi ni šlo za novo (drugo), ampak za drugačno kaznivo dejanje. Glede na rezultat dokazovanja, bi lahko tudi sodišče samo, če tega ne bi storila zastopnica obtožbe na enak način prilagodilo opis kaznivega dejanja, ne da bi s tem kršilo identiteto med obtožbo in sodbo. Posamezne izvršitvene oblike kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe na eni in grdega ravnanja na drugi strani, se v različnih kombinacijah vselej ne prekrivajo, vendar pa v konkretni zadevi, ko je šlo za isto izvršitveno dejanje, le da je bila v opisu dejanja navedena milejša poškodbena posledica, ki je nastala z obsojenkinim delovanjem, ne gre za tak primer. Kakor je pravilno ugotovilo že Višje sodišče, zato ni nastopilo relativno zastaranje kazenskega postopka, saj so bila zoper obsojenko opravljena posamezna preiskovalna dejanja in vložen obtožni predlog, ki so pretrgale tek relativnega zastaralnega roka.

Vložnik ne more uspeti niti z navedbami, da je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, da je prekršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podan predlog oškodovanca.

Ne drži, da v obravnavani zadevi ni bilo predloga oškodovanke, saj je ta 28.8.2001 na Policijski postaji Ž. podala kazensko ovadbo in s tem tudi predlog za kazenski pregon. V 2. odstavku 53. člena ZKP je vzpostavljena domneva, da je oškodovanec, ki je sam podal kazensko ovadbo, s tem podal tudi predlog za pregon. Oškodovanka je v kazenski ovadbi historični dogodek natančno opisala, ne le "psovanje in preklinjanje" kot zatrjuje zahteva, pač pa tudi, da jo je obsojenka z večjo ponvijo začela udarjati in da se je sama ubranila tako, da si je z rokama zaščitila glavo, pri čemer pa je dobila več udarcev po roki in telesu, največ pa po prsih. S tem je povsem določno opredelila tudi izvršitveno dejanje grdega ravnanja, kot ga je pozneje v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovilo sodišče. Kolikor vložnik zatrjuje drugače, mu zato ni mogoče pritrditi.

Razloge, ki jih je v zvezi s tem navedlo Višje sodišče, Vrhovno sodišče v celoti sprejema. Pri tem pripominja, da ni nujno, da bi oškodovančev predlog za pregon moral vsebovati tudi opis kaznivega dejanja z vsemi zakonskimi znaki. Zadošča namreč oškodovančev predlog, v katerem je ta pisal življenjski primer (historični dogodek), ki je predmet obtožbe. Praviloma tak predlog vsebuje tudi vse zakonske znake kaznivega dejanja, vendar v vseh primerih oškodovanec v času vložitve kazenske ovadbe ali predloga za pregon še ne ve, kakšna bo intenziteta škodljive posledice. Tako tudi v obravnavanem primeru oškodovanka, ki je nemudoma naznanila kaznivo dejanje, ni vedela, kakšne poškodbe bo na njenem telesu pustilo obsojenkino udarjanje s ponvijo, je pa opisala protipravno ravnanje napadalke.

Tudi vložnikove navedbe, da se pregon za kaznivo dejanje grdega ravnanja prične na zasebno tožbo, so napačne. Gre za kaznivo dejanje, ki se preganja na predlog, torej uradno pregonljivo kaznivo dejanje.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojene S.D. niso podane, zato je zahtevo na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Glede na tak izid je obsojenka po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžna povrniti stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino, v znesku 120.000 SIT. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenkine gmotne razmere, kot so razvidne iz opisa in da je šlo z vidika odločanja v tej fazi postopka za nezahtevno zadevo.