Jedro

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sam tožnik do druge pripravljalne vloge nikoli ni omenjal, da bi prišlo do dveh škodnih dogodkov, ampak je šlo za en škodni dogodek, pri katerem pa je potem v posledici pooperativnega zapleta dne 25. 11. 2015, in sicer zaradi zloma ploščice na radialni strani bila potrebna ponovna operacija. S tem pa dogodka z dne 25. 11. 2015 ni mogoče označiti kot nov škodni dogodek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) zahteva plačilo invalidnine v višini 4.000,00 EUR (I. točka izreka). V II. točki izreka je tožniku naložilo plačilo stroškov tožene stranke (v nadaljevanju toženke) v višini 360,49 EUR.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožnik. Navaja, da je bil sprva poškodovan 26. 8. 2015, ko je padel in si poškodoval desno podlaht. Tako je tudi zapisal v tožbi. Kasneje je bila 25. 11. 2015 na podlagi RTG slikanja ugotovljena še poškodba zapestja na isti roki, torej desnega zapestja. Tožnik nikoli ni navajal, da je v istem škodnem dogodku utrpel poškodbo podlahti in zapestja, kajti podlaht ni samo zapestje, res pa je, da je zapestje del podlahti. Tako gre pritožniku nesporno invalidnost za omejeno suponacijo in pronacijo, za kar mu pripada 8,25 % invalidnost in za omejeno gibljivost zapestnega sklepa, za kar mu skupaj pripada 6,17 % invalidnost. V predmetni zadevi 3. točka tabele invalidnosti ne pride v poštev, ker ne gre za posledico poškodb, ki bi jih tožnik utrpel v istem škodnem dogodku. Slednje izhaja tudi iz zdravniške dokumentacije. Že izvedenec namreč natančno povzema celotno dokumentacijo, iz katere je razvidno, da si je 26 8. 2015 tožnik poškodoval desno podlaht na izvidu kirurškega oddelka SB Murska Sobota z dne 25. 11. 2015 pa je razvidno, da je tožnik prišel zaradi težav z desno podlahtjo in je šele 25. 11. 2015 bila dodatno postavljena diagnoza fraktura laminaje post fraktura, vzrok je padec na isti ravni zaradi zapletanja. Razlogi sodbe so torej nekoliko navzkriž z zdravniško dokumentacijo in preostalimi navedbami tožnika, ko je tožnik že v tožbi jasno izpostavil dva škodna dogodka in ne zgolj enega. Vztraja, da mu je toženka dolžna plačati še 1,4 % invalidnost. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni v smislu pritožbenih navedb oziroma podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V skladu s 350. členom ZPP, preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Pritožba izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik poškodovan v enem škodnem dogodku in vztraja pri tem, da je tožnik bil poškodovan v dveh škodnih dogodkih, in sicer je v dogodku z dne 26. 8. 2015 utrpel poškodbo podlahti ter kasneje 25. 11. 2015 še poškodbo zapestja. S tem izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je šele v svoji drugi pripravljalni vlogi po prvem naroku za glavno obravnavo pričel navajati nova dejstva, da je dne 25. 11. 2015 prišlo do ponovnega zloma zapestja.

6. Sodišče druge stopnje ob pregledu zadeve ugotavlja, da je tožnik v II. točki tožbe z dne 19. 12. 2018 navedel, da se je poškodoval dne 26. 8. 2015, ko si je poškodoval desno podlaht. Pri njem je bila opravljena osteosinteza zaradi zloma obeh kosti podlahti. Tožnik je imel nameščeno longeto, prav tako je bila prisotna omejena gibljivost desne podlahti in zapestja. Na pregledu dne 25. 11. 2015 je bilo na podlagi RTG slikanja ugotovljeno, da je prisoten razpad osteosinteze in zlom OSM ploščice. Zaradi navedenega je bil tožnik ponovno hospitaliziran, kjer so pritožniku opravili operacijo, in sicer osteosintezo obeh kosti podlahti in spongio plastiko. Zaradi omejene supinacije in pronacije podlahtnice ter omejene gibljivosti zapestja tako meni, da mu pripada skupaj 18 % invalidnost. V prvi pripravljalni vlogi z dne 4. 3. 2012 je tožnik v V. točki pripravljalne vloge navedel, da gre v predmetni zadevi zaradi poškodbe po eni strani za omejeno gibljivost supinacije in pronacije ter po drugi strani za omejeno gibljivost zapestnega sklepa, torej gre za posledice na dveh različnih sklepih, sicer zaradi iste poškodbe. Šele po opravljenem naroku dne 26. 3. 2019 in po pridobitvi izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja 10. 5. 2019 je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 29. 5. 2019 navajal, da tožnik poškodbe zapestnega sklepa ni utrpel v istem škodnem dogodku kot zlom obeh kosti desne podlahti in da je ob padcu 26. 8. 2015 utrpel zlom desne podlahti, poškodba zapestnega sklepa pa se je pojavila 25. 11. 2015, ko je prišlo do dodatnega zloma, in sicer v področju OSM materiala. Iz izvida je razvidno, da je šlo za padec na isti ravni zaradi zapletanja, v posledici česar je bila 25. 11. 2015 potrebna ponovna operacija.

7. Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik pričel zatrjevati obstoj dveh škodnih dogodkov šele v svoji drugi pripravljalni vlogi in s tem prepozno (8. in 9. točka izpodbijane sodbe). Prav tako iz izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja z dne 10. 5. 2019 izhaja, da je tožnik opisal en škodni dogodek, do katerega je prišlo dne 26. 8. 2015, nadalje pa izhaja, da je 25. 11. 2015 začutil pok oziroma preskok v zapestju in bolečino, ko je poiskal zdravniško pomoč pa je bilo ugotovljeno, da je prišlo do zloma ploščice in popustitve vijakov, v posledici česar je bil ponovno operiran. Tako sodišče druge stopnje ugotavlja, da sam tožnik do druge pripravljalne vloge nikoli ni omenjal, da bi prišlo do dveh škodnih dogodkov, ampak je šlo za en škodni dogodek, pri katerem pa je potem v posledici pooperativnega zapleta dne 25. 11. 2015, in sicer zaradi zloma ploščice na radialni strani bila potrebna ponovna operacija. S tem pa dogodka z dne 25. 11. 2015 ni mogoče označiti kot nov škodni dogodek, ampak zgolj za zaplet v posledici škodnega dogodka z dne 26. 8. 2015. 8. Sicer pa nima prav pritožba, da je dejstvo dveh škodnih dogodkov tožnik zatrjeval že v tožbi. Nasprotno, tožnik je v tožbi in prvi pripravljalni vlogi vztrajal, da gre za poškodbo na dveh različnih sklepih in da je v posledici tega upravičen do višje odškodnine oziroma do polne odškodnine za vsako izmed poškodb. V predmetnem postopku je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb 01- NEZ - 01/08 in Tabelo za določanje trajne invalidnosti zaradi nezgode, ki v 3. točki določa: če pri eni nezgodi pride do več poškodb posameznega uda, organa ali hrbtenice, se skupna invalidnost na določenem udu, organu ali hrbtenici določi tako, da se za največjo posledico poškodbe šteje odstotek, določen v Tabeli invalidnosti, od naslednje največje posledice se šteje 1/2 %, določenega v Tabeli invalidnosti. Tožnik je zmotno menil, da mu je potrebno priznati odstotek poškodbe za vsak posamezen sklep, saj gre za poškodbo na dveh različnih sklepih zaradi iste poškodbe. Šele kasneje je začel zatrjevati, da je prišlo do poškodbe v dveh različnih škodnih dogodkih. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tovrstne trditve podal tožnik prepozno in je zato pravilno ni upoštevalo. Za slednje pa tudi ni podlage v zdravstveni dokumentaciji. Tožnik ob hospitalizaciji dne 25. 11. 2015 novega škodnega dogodka ni zatrjeval, trdil je le da ima težave z zapestjem, pri tem pa je RTG pokazal na razpad osteosinteznega materiala, kar je bilo opredeljeno z diagnozo "Padec na isti ravni zaradi zapletanja", kar pa še ne pomeni, da je tožnik poškodbo zapestja utrpel v drugem škodnem dogodku.

9. Glede na obrazloženo, je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP).