Jedro

Zgolj nižje izplačilo odškodnine iz razlogov poplačila tožnikovega davčnega dolga ne more biti razlog za uporabo določbe tretjega odstavka 48. člena ZBPP, po kateri se od upravičenca do BPP ne sme terjati več, kot je v postopku dejansko dobil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovni zahtevek tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Krškem (v nadaljevanju organ za BPP) je z izpodbijanim sklepom odločil, da je tožnik dolžan povrniti stroške, izplačane iz naslova brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v znesku 7.710,29 EUR v 30 dneh po prejemu sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je bila tožniku z odločbo Bpp 12/2017 z dne 13. 1. 2017 odobrena BPP za vložitev tožbe zaradi povrnitve škode na podlagi 538. člena Zakona o kazenskem postopku, uveljavljane zaradi neutemeljene pravnomočne obsodbe, za zastopanje na prvi stopnji v tej zadevi in oprostitev plačila stroškov postopka. Iz naslova BPP so bili izplačani stroški izvedenca dr. A. A. v višinah 669,40 EUR, 223,13 EUR in 274,54 EUR ter izvedenke B. B. v višini 446,26 EUR, izplačana pa je bila tudi nagrada in stroški zastopanja tožnika odvetniku C. C. v višini 6.096,96 EUR. Vse skupaj je bilo iz sredstev BPP izplačano 7.710,29 EUR. Iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1598/2017-III z dne 16. 12. 2019, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1190/2020 z dne 3. 12. 2020, pa izhaja, da je tožnik z zahtevkom delno uspel in mu je bil dosojen znesek 10.000 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3. 8. 2016 dalje. Strokovna služba je tožnika 7. 7. 2021 p0zvala, da v roku 5 dni sporoči, ali je prejel zgoraj navedeno odškodnino. Dne 2. 8. 2021 je tožnik odgovoril, da je dobil manj kot 10.000 EUR. Organ za BPP je nato s sklepom 3. 6. 2022 odločil, da je tožnik dolžan povrniti stroške, izplačane iz naslova BPP, v znesku 7.710,29 EUR. Zoper sklep je tožnik vložil tožbo in Upravno sodišče je s sodbo I U 1000/2022 z dne 23. 8. 2022 razsodilo, da se navedeni sklep odpravi in zadeva vrne v ponovni postopek z napotilom, da mora organ za BPP preveriti, ali je tožnik znesek, dosojen v pravnomočni sodbi, dejansko dobil izplačan oziroma v kakšni višini, da bi bilo s tem zadoščeno pogoju iz tretjega odstavka 48. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP).

Strokovna služba je 26. 7. 2022 s strani državnega odvetništva pridobila podatek, da je bila tožniku po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1598/2017-III z dne 16. 12. 2019, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1190/2020 z dne 3. 12. 2021, dne 27. 1. 2021 izplačana odškodnina, in sicer v skupnem znesku 13.587,05 EUR (glavnica + obresti). Dopisu je bilo priloženo tudi obvestilo FURS z dne 27. 1. 2021, iz katerega je razvidno, da je FURS tožnikovega pooblaščenca seznanil, da je tožnik davčni dolžnik, zato je bil del celotne odškodnine z zamudnimi obrestmi v skupnem znesku 13.587,05 EUR na podlagi sklepa o davčni izvršbi nakazan na ustrezne račune pri FURS, razlika v znesku 6.731,87 EUR pa je bila nakazana na fiduciarni račun tožnikovega pooblaščenca. Glede na to je bil torej tožnik0v pooblaščenec z obvestilom FURS z dne 27. 1. 2021 seznanjen, da je višina odškodnine, ki jo je tožnik po pravnomočni sodbi prejel, 13.587,05 EUR in da je nižje dejansko nakazilo na fiduciarni račun odvetniške družbe izključno na račun davčnega dolga tožnika, kar pa ne vpliva na ugotovitev, da je bila tožniku po pravnomočni sodbi dejansko izplačana odškodnina v višini 13.587,05 EUR. Glede na to je organ za BPP na podlagi prvega odstavka 48. člena ZBPP izdal izpodbijani sklep.

**Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

2. Tožnik se z izpodbijanim sklepom in razlogi zanj ne strinja. Navaja, da je dobil po pravnomočni sodbi nakazan zgolj znesek 6.731,87 EUR. Poleg tega izpostavlja, da mu je bila odškodnina prisojena zaradi nezakonite obsodbe v kazenskem postopku ter tožnik ni pridobil nikakršnega premoženja. Navaja, da bi bil v primeru vračila zneska v višini 7.710,29 EUR prikrajšan, saj je prejel nižji znesek, kot ga organ za BPP terja. Postopanje organa, ki sicer temelji na določbi 48. člena ZBPP, je v nasprotju z namenom instituta BPP, ki daje socialno šibkim možnost dostopa do sodnega varstva za uresničitev svojih pravic. Tožnik meni, da je določba 48. člena ZBPP v nasprotju z Ustavo, saj le navidezno zagotavlja uresničevanje načela pravne in socialne države in dostop do sodnega varstva. V obravnavanem primeru ni upoštevan tožnikov sedanji socialni položaj. Ta je še vedno izredno slab in tožnik prejema nizko mesečno plačo, tako da niti ni finančno zmožen, da bi vrnil zahtevani znesek. Po navedenem tako izpodbijani sklep po mnenju tožnika temelji na neustavnih določbah ZBPP, ki ne nudi ustreznega dostopa in pravice do sodnega varstva socialno ogroženim, saj ne predvideva položaja, ko je prejemnik BPP dlje časa socialno ogrožen in nima sredstev za preživljanje. Tožnik poleg tega opozarja na temeljni načeli varstva pravic strank - 7. člen ZUP in zaslišanja stranke – 9. člen ZUP. Postopanje v nasprotju z 9. členom ZUP predstavlja bistveno kršitev pravil postopka po določbi 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Tožniku v konkretnem primeru ni bilo omogočeno, da bi se v postopku izjavil, saj je organ za BPP samo izdal izpodbijani sklep in tožnik niti ni bil seznanjen z ugotovitvami, na katere se organ v izpodbijanem sklepu sklicuje.

Tožnik sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijani sklep kot nezakonit odpravi. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

3. Toženka na tožbo ni odgovorila. Sodišču je posredovala le upravni spis v zadevi.

**Odločanje po sodnici posameznici**

4. Sodišče je 8. 11. 2022 sprejelo sklep, da o zadevi odloča sodnica posameznica, in sicer iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Stranki sestavi sodišča, ko jima je bil sklep poslan, pisno nista ugovarjali.

**Odločanje brez glavne obravnave**

5. Sodišče je v zadevi razpisalo glavno obravnavo za 8. 12. 2022. Na glavno obravnavo je pravilno vabilo tožnika, po pooblaščeni odvetniški družbi, z vabilom tudi za zaslišanje, vendar se tožnik vabilu brez opravičila ni odzval. Sodišče je vabilo tudi toženko, po organu, ki jo zastopa, ki pa je sporočila, da se glavne obravnave ne bo udeležila in tudi ni pristopila. Glede na to je sodišče na podlagi tretjega odstavka 58. člena ZUS-1 sprejelo sklep, da se glavna obravnava ne opravi.

**K odločitvi sodišča**

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporna odločitev, da mora tožnik povrniti stroške, izplačane iz naslova BPP, v znesku 7.710,29 EUR, ker je v postopku, za katerega mu je bila BPP dodeljena, delno uspel; organ je odločitev oprl na 48. člen ZBPP. Tožnik ugovarja, da je prejel nižji znesek, kot se od njega terja; da ni pridobil premoženja, pač pa odškodnino zaradi nezakonite obsodbe v kazenskem postopku; da je določba 48. člena ZBPP protiustavna; da pri odločitvi ni upoštevan tožnikov socialni položaj; da je organ postopal ob nespoštovanju določb 7. in 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

8. Po prvem odstavku 48. člena ZBPP je upravičenec do brezplačne pravne pomoči, ki je v postopku delno ali v celoti uspel in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča pridobil premoženje oziroma dohodke, dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona. Po tretjem odstavku tega člena se v nobenem primeru od upravičenca do brezplačne pravne pomoči ne sme terjati več, kot je v postopku dejansko dobil. 9. V zadevi ni sporno, da je tožnik v postopku, vodenem pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. P 1598/2017-III, in Višjim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. II Cp 1190/2020, delno uspel in da mu je bila izplačana odškodnina. Iz sodbe P 1598/2017-III z dne 16. 12. 2019 v zvezi s sodbo II Cp 1190/2020 z dne 3. 12. 2020 izhaja, da je bila tožniku priznana odškodnina v višini 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 8. 2016 dalje do plačila, in teh ugotovitev izpodbijanega sklepa tožnik ne prereka. Prav tako ne prereka ugotovitev o tem, da je bilo v postopku, vodenem pod opr. št. P 1598/2017-III, iz naslova BPP izplačanih 7.710,29 EUR stroškov. Na tej podlagi pa je mogoče zaključevati, da je bila tožniku utemeljeno naložena povrnitev stroškov, izplačanih iz naslova BPP, v znesku 7.710,29 EUR.

10. Tožnik sicer zatrjuje, da je prejel nižji znesek, kot je z izpodbijanim sklepom od njega zahtevan. Čeprav ima v tem tožnik prav, pa ta okoliščina na odločitev sodišča ne more vplivati. Tožnik je namreč (bil) davčni dolžnik, česar ne zanika, in zaradi česar je bil po razlogovanju izpodbijanega sklepa in po podatkih upravnega spisa od celotne priznane mu odškodnine v višini 13.587,05 EUR del odškodnine na podlagi sklepov o davčni izvršbi nakazan na ustrezne račune pri FURS, na fiduciarni račun tožnikovega pooblaščenca pa je bila nakazana le razlika v višini 6.731,87 EUR1. Tožnik pa ne navaja, da bi mu ne bili izdani sklepi o davčni izvršbi oziroma ne navaja, da bi jih izpodbijal oziroma jih uspel izpodbiti. Obstoj davčnega dolga torej ni sporen in tudi ne, da je bila v teku davčna izvršba2. Davčna izvršba je na tožnikov denarni prejemek iz naslova odškodnine tako mogla biti opravljena. Zgolj nižje izplačilo odškodnine iz razlogov poplačila tožnikovega davčnega dolga zato ne more biti razlog za uporabo določbe tretjega odstavka 48. člena ZBPP, po kateri se od upravičenca do BPP ne sme terjati več, kot je v postopku dejansko dobil. 11. Po drugem odstavku 48. člena ZBPP upravičenec do brezplačne pravne pomoči ni dolžan povrniti stroškov postopka, če je dobil preživnino ali odškodnino za izgubljeno preživljanje zaradi smrti tistega, ki je bil dolžan dajati preživljanje. Tožnik pa prejemka iz navedenih naslovov ni dobil, pač pa mu je bila priznana odškodnina zaradi nezakonite obsodbe v kazenskem postopku. Taka odškodnina pa ni izvzeta kot denarni prejemek, ki se upošteva pri odločanju o povrnitvi stroškov postopka, plačanih iz naslova BPP ter je zato tožnikov ugovor, podan v smeri, naj bi iz naslova prejete odškodnine ne bil dolžan povrniti stroškov, izplačanih iz naslova BPP, neutemeljen.

12. Tožnik brez podlage zatrjuje protiustavnost 48. člena ZBPP, ker s tem ko ne upošteva socialnega položaja upravičenca ob izdaji odločbe o vračilu stroškov, izplačanih iz naslova BPP, po njegovem mnenju ne zagotavlja pravice do sodnega varstva socialno ogroženim. ZBPP (namreč) zagotavlja pravico do BPP socialno ogroženim, saj se pri dodelitvi BPP upošteva materialni položaj prosilca in njegove družine ter se mu BPP dodeli, če brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogel stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči (prvi odstavek 13. člena ZBPP). Odločitev o vračilu sredstev iz naslova BPP pa je vezana na okoliščino, da je upravičenec do BPP v sodnem postopku delno ali v celoti uspel in pridobil „premoženje oziroma dohodke“, iz katerih lahko vrne stroške sodnega postopka, saj je določeno, da se lahko terja vračilo le v okviru prejetega (prvi in tretji odstavek 48. člena ZBPP). Kot „premoženje oziroma dohodke“ pa je po mnenju sodišča treba razumeti različne denarne prejemke in navedeni pojem razlagati z uporabo namenske in logične metode, da se nanaša na vsako vsoto denarja, ki jo na podlagi pravnomočne odločbe pridobi upravičenec do BPP v sodnem postopku. Taki razlagi pritrjuje tudi ureditev drugega odstavka 48. člena ZBPP, ki izključuje le „preživnino“, ki je za prejemnika denarni prejemek, namenjen preživljanju, in „odškodnino za izgubljeno preživljanje zaradi smrti tistega, ki je bil dolžan dajati preživljanje“, ki je tudi denarni prejemek, opredeljen z namenom preživljanja, kar logično pomeni, da odškodnine splošno (in tako tudi ne odškodnine zaradi nezakonite obsodbe v kazenskem postopku) niso izključene kot denarni prejemek, ki se upošteva pri odločanju o povrnitvi stroškov postopka, izplačanih iz naslova BPP. Ob povedanem tožnik brez podlage ugovarja, da ni pridobil premoženjske koristi, pač pa izplačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo.

13. Ureditev 48. člena ZBPP torej ni namenjena varovanju socialnega položaja upravičenca, saj mora ta vrniti sredstva v okviru pridobljenega v sodnem postopku. Tožniku je celo po poplačilu davčnega dolga bil nakazan denarni znesek v višini 6.731,87 EUR, kar ni sporno, in ki torej skoraj v celoti zadostuje za naloženo povrnitev stroškov sodnega postopka (7.710,29 EUR). Za razliko, če jo iz dohodkov, ki jih prejema, ne zmore plačati, pa se mora obrniti na ustrezno strokovno institucijo, ki skrbi za varovanje socialnega položaja ogroženih oseb (center za socialno delo) po denarno socialno pomoč. Sicer pa iz upravnega spisa izhaja, da je bilo tožniku skupaj z izpodbijanim sklepom (9. 9. 2022) poslano obvestilo, da lahko predlaga obročno plačilo dolga ter v predlogu navede višino obroka ter število obrokov ter datum zapadlosti prvega obroka, tako da se v povezavi s 43. členom ZBPP lahko sklene pisni dogovor o načinu vračila dolga.

14. Sodišče zavrača kot neutemeljena tudi ugovora, da organ postopka ni vodil ob upoštevanju 7. in 9. člena ZUP. S katerim ravnanjem oziroma opustitvijo naj bi organ za BPP kršil temeljno načelo ZUP o varstvu pravic strank (7. člen ZUP), tožnik niti ne navaja. Ugovora, podanega na splošni ravni, tako vsebinsko ni mogoče presoditi. Kolikor pa tožnik ugovarja, da mu v postopku pred organom za BPP ni bila dana možnost izjave o odločilnih dejstvih ter da ni imel možnosti sodelovanja v ugotovitvenem postopku z navajanjem dejstev, ki so mu v korist, ter predlaganjem dokazov, sodišče ugotavlja, da je ugovor neutemeljen, in da so bili izpolnjeni pogoji za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku (1. točka prvega odstavka 144. člena ZUP), saj se je organ oprl na njemu znana dejstva (uradne podatke), sicer znana tudi tožniku (o višini stroškov, izplačanih iz naslova tožniku priznane BPP ter o znesku odškodnine, priznane tožniku v sodnem postopku). V skrajšanem ugotovitvenem postopku pa ni treba zaslišati stranke (tretji odstavek 144. člena ZUP). Tožnik tudi ne konkretizira, o katerih dejstvih, na katera se izpodbijani sklep opira, se ni mogel izjaviti ter katerih dejstev ni mogel dokazovati (za katera odločilna sporna in nedokazana dejstva gre). Ker se morebitna (v tem primeru zatrjevana) kršitev pravice do izjave lahko sanira v sodnem postopku, je sodišče razpisalo glavno obravnavo in tožnika vabilo na zaslišanje, tako kot je v tožbi predlagal, vendar se, čeprav je bil pravilno vabljen na glavno obravnavo in zaslišanje, vabilu brez opravičila ni odzval. Zato sodišče tudi na tej podlagi tožnikov ugovor, da gre zaradi kršitve pravice do izjave za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, zavrača kot neutemeljen.

15. Ker je sodišče presodilo, da so tožbene navedbe neutemeljene, ugotovilo pa tudi ni kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

**K sklepu o stroških postopka**

16. Kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne kot neutemeljeno, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

1 Tako izhaja tudi iz dopisa Ministrstva za finance z dne 27. 1. 2021 v upravnem spisu 2 Po 143. členu ZDavP-2 davčni organ v primeru, da davek ni plačan v rokih, predpisanih z zakonom, začne davčno izvršbo; davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi.