Jedro

Tožnikov položaj je bil ob zaposlitvi v družbi X po prenehanju delovnega razmerja zaradi stečaja družbe Y popolnoma enak, kot položaj delavcev, ki jim zaradi prevzema na delo k drugem delodajalcu preneha delovno razmerje pri prejšnjem delodajalcu. V obeh primerih gre za ukinitev določene dejavnosti, za prenehanje potrebe po delu vseh delavcev, ki so v tej dejavnosti delali, za nadaljevanje dela na istih delih, istih delovnih sredstvih in v istih delovnih prostorih pri novem delodajalcu. V obeh primerih je razlog za prehod ekonomske narave in v obeh primerih s tem soglašata oba delodajalca. V konkretnem primeru je bil dogovor o prevzemu delavcev dosežen že pred uvedbo stečajnega postopka, tako da ni razumnega oziroma stvarnega razloga, da bi se položaj delavcev obravnaval drugače kot položaj delavcev, ki preidejo k drugemu delodajalcu na podlagi sporazuma med delodajalcema, kljub temu da je bil sporazum o prezaposlitvi delavcev dosežen šele po uvedbi stečajnega postopka. Pri presoji dolžine odpovednega roka in višine odpravnine ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je bila tožniku podana s strani družbe X, je treba upoštevati tudi delovno dobo pri prejšnjem delodajalcu, družbi Y. Tožba s tožbenim zahtevkom, s katerim je tožnik zahteval delno razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sicer v delu, ki se nanaša na ugotovitev dejstev v zvezi s trajanjem odpovednega roka, se zavrže. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je enostranska izjava volje, v katero sodišče ne sme posegati ali je spreminjati, odloča le o njeni zakonitosti. Morebitne navedbe oziroma ugotovitve delodajalca v odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti nimajo neposrednega učinka za delavca

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno razveljavi v točki 1. izreka in v tem delu tožba zavrže. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Revizija glede odločitve o zavrženju tožbe se ne dopusti.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo: - da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 26. 6. 2006, po kateri preneha delovno razmerje tožniku iz poslovnega razloga, delno spremeni in sicer pod točko 2 v pogledu štetja zaposlitve pri delodajalcu, pod točko 3 v pogledu odpovednega roka in pod točko 5 v pogledu ugotovitve delovne dobe in števila plač, ki jih je potrebno upoštevati pri obračunu in izplačilu odpravnine in se ugotovi, da znaša odpovedni rok 150 dni in da tožniku pripada odpravnina za 29 let dela v višini njegove povprečne mesečne plače v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo (točka 1 izreka); - ugotovi se, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo s 150 dnevnim odpovednim rokom, to je 28. 11. 2006 in ne z rednim 45 dnevnim odpovednim rokom, kot je navedeno v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 6. 2006 in je trajalo do 28. 11. 2006 ter je tožena stranka dolžna tožniku v njegovo delovno knjižico vpisati delovno dobo v trajanju do vključno 28. 11. 2006 in mu za čas od 22. 10. 2006 do 28. 11. 2006 obračunati bruto plačo v znesku 2.467,76 EUR z zapadlostjo 15. 12. 2006, od tega zneska obračunati in plačati z zakonom določene prispevka za socialno varnost ter davek, neto razliko pa izplačati tožniku s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2006 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo, višji zahtevek iz naslova plač, to je za znesek 12,19 EUR bruto ter obračun z zakonom določenih prispevkov ter davka od osebnih prejemkov ter zakonskih zamudnih obresti od neto zneska pa je zavrnilo (točka 2 a in točka 2 b izreka); - da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati razliko odpravnine v znesku 14.913,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 11. 2006 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek iz tega naslova in sicer glede zakonskih zamudnih obresti pa je zavrnilo (točka 3 a in točka 3 b izreka); - da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 1.010,96 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo, kar je tožeča stranka iz tega naslova zahtevala več, pa je zavrnilo (točka 4 a in točka 4 b izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je bil tožnik zaposlen v družbi V.C. d.o.o. do 1. 4. 1993, ko mu je prenehalo delovno razmerje zaradi uvedbe stečajnega postopka. Po prenehanju delovnega razmerja se je zaposlil v družbi V. d.d. oziroma njenem pravnem predniku družbi V.D. d.d., ki pa ni bila pravni naslednik družbe V.C. d.o.o. in tudi nikoli ni prevzela delavcev te družbe. To pomeni, da je bilo kakršnokoli nasledstvo njegovih delodajalcev z uvedbo stečaja nad družbo V.C. d.o.o. prekinjeno, celo v času od 1. 4. 1993 do 12. 5. 1993, ko je bil tožnik prijavljen na Zavodu za zaposlovanje RS kot iskalec zaposlitve, hkrati pa je v tem obdobju opravljal pogodbeno delo za V.C. d.o.o. - v stečaju. Šele 12. 5. 1993 je tožnik sklenil delovno razmerje v družbi V.D. d.d., ki ni prevzelo delavcev na podlagi sporazuma s tožnikovim prejšnjim delodajalcem V.C. d.o.o., prav tako ni prevzelo osnovnih sredstev in proizvodnje tega podjetja. Na tožnikov delovnopravni položaj ne morejo imeti nobenega vpliva ravnanja in sklepi stečajnega upravitelja, prav tako ne ravnanja tretjih oseb, ki niso bili tožnikovi delodajalci in to velja tudi za Vlado RS, Sklad RS za razvoj, ki je bil v lasti države in za sindikat ... Nikoli ni bil sklenjen dokument v smislu prevzema delavcev, kot ga je kasneje opredelila SKPG (Ur. l. RS, št. 39/93), ki je pričela veljati 1. 7. 1993. Bivši delodajalci tožnika v letu 1993 niso podpisali nikakršnih sporazumov prevzema tožnika in ostalih delavcev, zato do prevzema delavcev v letu 1993 ni moglo priti iz istega razloga. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo trditvi tožnika, da je v času, ko je bil v prijavljen na zavodu za zaposlovanje, opravljal delo in je tako delo štelo kot čas zaposlitve tožnika, čeprav je delal na podlagi pogodbe o delu. Sodišče ni enakopravno obravnavalo pravdnih strank, saj je sledilo tožnikovim navedbam, tudi tistim, ki so v nasprotju z listinskimi dokazi, medtem, ko se do navedb tožene stranke in predlaganih dokazov ni opredelilo oz. jih ni izvedlo. Zaradi tega je izpodbijana sodba ostala neobrazložena in pomanjkljivo obrazložena, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Pritožba meni, da ni nikakršne kontinuitete, če ni pravnega nasledstva, niti prevzema delavcev. Več kot enomesečna prekinitev delovnega razmerja je pri tem odločilnega pomena in pritožba v zvezi s tem opozarja na sodbo VDSS z opravilno št. Pdp 447/2004, v kateri je zavzeto stališče, da se v primeru prekinitve delovnega razmerja šteje le obdobje zaposlitve pri zadnjem delodajalcu. Družba V. d.d. oziroma njen pravni prednik družba V.D. d.d. je le najela proizvodna sredstva za proizvodnjo celuloze od družbe V.C. d.o.o. - v stečaju, ni pa prevzela proizvodnje in zaposlenih tega podjetja, ki je šlo 1. 4. 1993 v stečaj. Proizvodnja V.C. d.o.o. je zajemala tudi proizvodnjo papirja in druge obrate in so zaposleni v proizvodnji celuloze ob uvedbi stečaja predstavljali le tretjino vseh zaposlenih v podjetju V.C. d.o.o.. Zaradi tega je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je mogoče enačiti tožnikovo zaposlitev pri družbi V. d.d. oz. njenem pravnem predniku z inštitutom prevzema delavcev po Splošni kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti, ki je začela veljati 1. 7. 1993, torej tri mesece po zaposlitvi tožnika pri družbi V.D. d.d.. Pritožba nadalje navaja, da je premoženje družbe V.C. d.o.o. - v stečaju leta 1996 kupila družba I. d.o.o., ki ni bila v nikakršni povezavi z V. d.d. ali z drugo družbo, v kateri je bil pred tem zaposlen tožnik. Tožnik ni bil prevzet v I. d.o.o. zaradi ukinitve dejavnosti družbe V.P. d.o.o. ampak ga je dne 11. 11. 1996 družba zaposlila kot novi lastnik proizvodnih sredstev za proizvodnjo papirja in celuloze v ... tovarni. Sodišče prve stopnje je že v svoji sodbi pod opr. št. Pd 138/2004 ugotovilo, da pravno nasledstvo v skladu z določbami Zakona o gospodarskih družbah med družbo V. d.d. in V.V. d.d. ne obstaja, nadalje, da obstaja pravno nasledstvo med družbami I. d.o.o., I.V. d.o.o., I.V. d.d. in toženo stranko V.V. d.d.. Ne glede na to pa je odločilo, da v spornem primeru obstaja delovnopravna kontinuiteta in da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odpravnino za skupno 29 let dela pri toženi stranki, čeprav je tožnik dokazano zaposlen pri toženi stranki oz. njegovem pravnem predniku šele od 11. 11. 1996 dalje. Za tako odločitev bi sodišče moralo navesti in obrazložiti razloge. Zlasti za čas, ko je bil tožnik prijavljen na Zavodu za zaposlovanje, mu niti novi niti stari delodajalec nista mogla zagotavljati pravic iz delovnega razmerja, pač pa je tožnik lahko uveljavljal le pravice za primer brezposelnosti. Gre torej za arbitrarno odločitev sodišča prve stopnje in upoštevanje dokazov ter argumentov zgolj tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo delovno dobo tožnika pri toženi stranki v trajanju 29 let le na podlagi posrednih dokazov, ki se niti ne nanašajo na tožnika in na podlagi ugotovitve, da gre za inštitut prevzema delavcev na delo k drugemu delodajalcu. V letu 1993 pogoji za prevzem delavcev v skladu s takrat veljavno pozitivno zakonodajo niso bili izpolnjeni. Sodišče prve stopnje se nadalje sklicuje tudi na izvensodno poravnavo z dne 22. 10. 1996, ki pa ni zajela vseh zaposlenih v V. d.d., pač pa le delavce po seznamu, katerega pa sodišče ni prebralo, saj se ne nahaja v predmetnem spisu, niti v spisu z opravilno številko Pd 138/2004. Na podlagi vsega navedenega pritožba uveljavlja, da prevzema delavcev ob stečaju delodajalca tožnika v aprilu leta 1993 ni bilo, tožnik je prešel k novemu delodajalcu na podlagi sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, tako v aprilu 1993 kot v novembru 1996, to pomeni po svoji volji in ne na podlagi zakona oz. sklepa delodajalca kot je bilo predvideno v 11. členu SKPG, katerega je sodišče prve stopnje uporabilo retroaktivno. Gre za kršitev ustavnega načela enakega varstva pravic. Delovna sodišča so glede inštituta prevzema delavcev vedno zahtevala striktno spoštovanje veljavnih predpisov in pogojev, predpisanih za veljaven prevzem. V obravnavanem primeru pa je sodišče prve stopnje ravnalo ravno obratno, zato je izpodbijana sodba v nasprotju z določbami zakona in zato napačna ter brez prepričljive pravne obrazložitve.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka, tudi ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo ter v pretežnem delu sprejelo pravilno odločitev. Spregledalo je le pomanjkanje pravnega interesa za vložitev tožbe po 1. točki tožbenega zahtevka in v zvezi s tem sprejelo tudi napačno odločitev, ko je delno spreminjalo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov tožene stranke z dne 26. 6. 2006. Pritožbeno sodišče v zvezi s tožbenim predlogom, kot je opredeljen v točki 1 (listovna št. 22 spisa) ugotavlja, da je tožnik zahteval delno razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sicer v delu, ki se nanaša na ugotovitev dejstev, zahteval pa je tudi ugotovitev novih dejstev. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je enostranska izjava volje - v tem sporu delodajalca - ki povzroči prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. V tako izjavo volje sodišče ne sme posegati in je ne spreminjati. Ker je prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, torej prenehanje pravnega razmerja med strankama edini učinek odpovedi pogodbe o zaposlitvi, delavec lahko v skladu s 3. odstavkom 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.) zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V sporu zato sodišče odloča le o zakonitosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Druge odločitve in ugotovitve delodajalca v podani odpovedi za delavca nimajo neposrednega učinka. Tožena stranka je v točkah 2., 3. in 5. redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (priloga A5) ugotovila, da se tožniku šteje delovna doba pri delodajalcu od 11. 11. 1996 dalje, da je začel teči odpovedni rok z naslednjim dnem po vročitvi odpovedi in ne more biti krajši od 45 dni ter, da predstavlja osnovo za izračun odpravnine 25 % njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, za skupno 9 let delovne dobe. Tožnik je imel v okviru citiranega 3. odstavka 204. člena ZDR možnost uveljavljati nezakonitost prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z datumom 14. 9. 2006 in zahtevati obstoj delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (kar je tudi storil v točki 2 tožbenega predloga), medtem ko je razliko v odpravnini lahko uveljavljal na podlagi 4. odstavka 204. člena ZDR (kar je prav tako storil v točki 3 tožbenega predloga). Varstvo pravic zoper odločitve delodajalca, ki predstavljajo le ugotovitev dejstev, ni predvidena. Za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi v delu, ki neposredno sam po sebi nima nikakršnih pravnih posledic za tožnika in za ugotovitev dejstev, tožnik nima pravnega interesa, zato bi moralo sodišče prve stopnje tožbo v tem delu zavreči. Ker tega ni storilo, je pritožbeno sodišče na podlagi 274. člena ZPP odločitev v 1. točki izreka izpodbijane sodbe razveljavilo in tožbo v tem delu zavrglo.

Tožnik je nadalje zahteval ugotovitev, da na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati 14. 9. 2006, ampak šele 28. 11. 2006, to je s potekom 150 dnevnega odpovednega roka, zato mu mora tožena stranka priznati delovno dobo do tega dne in jo vpisati v njegovo delovno knjižico ter mu izplačati neizplačane plače za obdobje od 22. 10. 2006 do 28. 11. 2006, kakor tudi razliko v odpravnini.

Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka kljub večkratni zamenjavi delodajalca potrebno šteti, da tožnik od 15. 10. 1975 dalje ni spremenil zaposlitve. Pritožbeno sodišče s tem soglaša. Bistvene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki so pravilne, podprte tudi z listinami, so naslednje: tožnik se je zaposlil v T.D. 15. 10. 1975, kjer je delal do 10. 1. 1978, ko je odšel na služenje vojaškega roka in se je vrnil nazaj na delo k istemu delodajalcu 16. 4. 1979. Podjetje se je kasneje preimenovalo v V.C. d.o.o. (v nadaljevanju V.C. d.o.o.) nad katerim je bil 1. 4. 1993 uveden stečajni postopek. S tem datumom je navedeni delodajalec vpisal tožniku prenehanje delovnega razmerja (priloga A4). Od 2. 4. 1993 do 11. 5. 1993 je bil tožnik prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje, dne 12. 5. 1993 pa se je zaposlil v družbi V.D. d.d., ki se je kasneje preimenovala v V. d.d.. Z datumom 11. 11. 1996 se je tožnik zaposlil v družbi I. d.o.o., ki je bila tožnikov delodajalec vse do tedaj, ko je to postala tožena stranka V.V. d.d.. Pri tej družbi je tožnik ostal zaposlen vse do prenehanja delovnega razmerja.

Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga dne 26. 6. 2006 (priloga A5). Do vključno 30. 6. 2006 se je še uporabljala Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97), ki je v 2. odstavku 42. člena določala, da se pri uveljavljanju pravic na podlagi delovne dobe pri zadnjem delodajalcu šteje delovna doba pri delodajalcih, ki so pravni predniki zadnjega delodajalca in tudi pri delodajalcih, ki so kapitalsko povezani z večinskim deležem. V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga sta po določbah ZDR na delovno dobo pri delodajalcu vezani pravica do odpovednega roka (92. člen ZDR) in pravica do odpravnine (109. člen ZDR).

Med strankama ni bilo sporno, izhaja pa tudi iz izvedenih dokazov, da je tožnikovo obdobje zaposlitve od 15. 10. 1979 do 1. 4. 1993 (s prekinitvijo zaradi služenja vojaškega roka) obdobje tožnikove zaposlitve pri istem delodajalcu. T.D., ker se je tožnik zaposlil 15. 10. 1975 in podjetje V.C., kjer mu je 1. 4. 1993 prenehalo delovno razmerje, sta ista pravna oseba. T.D. in njene temeljne organizacije so se preoblikovale v družbeno podjetje V.C. p.o., kar izhaja iz vpisa v sodni register z dne 27. 9. 1989. Družbeno podjetje se je nato statusno preoblikovalo v d.o.o., kar izhaja iz vpisa v sodni register z dne 19. 12. 1990, preoblikovanje podjetja V.C. p.o. je bilo izvedeno na podlagi sklepa delavskega sveta z dne 12. 12. 1990 in pogodbe o vlaganju, ki je bila istega dne sklenjena med tem podjetjem in družbo V.D. d.o.o.. Tožnik je bil od 11. 11. 1996 zaposlen pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih. V zvezi s tem je sporno, ali je mogoče obdobja prejšnjih tožnikovih zaposlitev upoštevati pri uveljavljanju pravic, ki izhajajo iz dosežene delovne dobe. Vprašanje zaposlitve tožnika v družbi V. d.d. (prej V.D. d.d.) v času od 12. 5. 1993 do 10. 11. 1996 ter razmerje te družbe do V.C. d.o.o., to je za čas tožnikove zaposlitve pred 12. 5. 1993 in I. d.o.o. (tožnikova zaposlitev po 10. 11. 1996) je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo ter utemeljilo svoj zaključek o naravi prehoda tožnika od enega k drugemu delodajalcu. Pritožbeno sodišče se s to utemeljitvijo strinja. Res je sicer, kot uveljavlja tudi pritožba, da med navedenimi družbami ni pravnega nasledstva in tudi ne večinske kapitalske povezave. Vendar je treba upoštevati, da gre za zaposlitev v času veljavnosti Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90), ki je v svojem 15. členu določal, da je delavec lahko prevzet na delo v drugo organizacijo oz. k delodajalcu, pod pogoji in v primerih, določenih s splošnim aktom. V času zaposlitve tožnika v V.D. d.d. dne 12. 5. 1993 sicer Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (SKPG, Ur. l. RS, št. 39/93) še ni veljala, na kar opozarja tudi pritožba, vendar pa je tedaj veljala določba 15. člena ZTPDR, na podlagi katere so se izvajali prehodi delavcev k drugemu delodajalcu, kar je pravna podlaga za upoštevanje delovne dobe tudi pri tem delodajalcu. Že pred uveljavitvijo SKPG, ki je v svojem 11. členu določala pogoje prevzema delavcev v drugo organizacijo (podobno tudi SKPgd, ki je veljala v času prenehanja delovnega razmerja tožnika), se je institut prevzema oz. razporeditve k drugemu delodajalcu obravnaval kot delovnopravna kontinuiteta z vsemi svojimi posledicami. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi z opr. št. VIII Ips 9/97 z dne 13. 5. 1997, pa tudi v zadevi z opr. št. VIII Ips 80/2007 z dne 15. 1. 2008, zato je sklicevanje pritožbe na zadevo z opr. št. Pdp 447/2004 neutemeljeno, saj ne gre za identičen primer. Prevzem na delo k drugemu delodajalcu je ZTPDR uredil kot posebno obliko razporeditve delavca. To pa pomeni, da je treba prevzem na delo k drugemu delodajalcu obravnavati kot nadaljevanje istega delovnega razmerja, tako da je podana kontinuiteta zaposlitve med vsemi delodajalci, ki so prevzemali delavce drug od drugega, čeprav med njimi ni pravnega nasledstva.

S 1. 4. 1993 je bil nad družbo V.C. d.o.o. uveden stečajni postopek. Z uvedbo stečaja je tožniku in vsem ostalim delavcem na podlagi zakona prenehalo delovno razmerje (1. odstavek 93. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, Ur. l. SFRJ, št. 84/89). Delavci, ki jim je prenehalo delovno razmerje zaradi stečaja, so se po dogovoru med sindikatom ..., Vlado RS in Skladom RS za razvoj zaposlili v dveh družbah in sicer V.P. d.o.o. in V. d.d.. Sporazum o urejanju vprašanj v zvezi z družbo V.C. d.o.o. v stečaju je bil sklenjen 19. 4. 1993 in je predvideval zaradi sanacije družbe V.C. d.o.o. ustanovitev treh novih družb - prva naj bi prevzela proizvodnjo papirja, druga proizvodnjo celuloze, tretja pa vzdrževanje. Čeprav iz citiranega sporazuma izhaja, da naj bi se nove družbe šele ustanovile, pa izvedeni dokazi kažejo, da je bila proizvodnja papirja prenesena na družbo V.P. d.o.o., ki je bila ustanovljena 16. 7. 1992, proizvodnja celuloze pa na družbo V.D. d.o.o. (kasneje d.d.), ki je bila ustanovljena 18. 1. 1990. Čeprav stranke niso predložile najemnih pogodb, na podlagi katerih se je v navedenih dveh družbah nadaljevala proizvodnja papirja in celuloze, to izhaja iz izvensodne poravnave z dne 22. 10. 1996, pa tudi iz 4. člena pogodbe med V.C. d.o.o. v stečaju in I. d.o.o. z dne 18. 7. 1996. Kot izhaja iz izvedenih dokazov je bila ustanovitev družbe V.D. d.o.o. vpisana v sodni register 18. 1. 1990. Družba se je 24. 11. 1992 preoblikovala v delniško družbo, dne 20. 5. 1993 pa je spremenila firmo v V. d.d.. To je razvidno iz vpisa v sodni register z dne 20. 5. 1993. Tožnik k družbi V.D. d.d. ni prešel na podlagi pogodbe o prevzemu delavcev, ki bi jo sklenila prejšnji in novi delodajalec. Vendar je pravilna smiselna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zaradi okoliščin, v katerih je prišlo do zaposlitve v družbi V.D. d.d. treba šteti, da tožnik ni spremenil zaposlitve. V družbi V.C. d.o.o. v stečaju je namreč zaradi stečaja prišlo do prenehanja proizvodnje celuloze in zaradi tega do prenehanja dela vseh delavcev, ki so v tej proizvodnji delali, vključno s tožnikom. Družba, ki je prevzela proizvodnjo celuloze na podlagi najemne pogodbe in po posredovanju Vlade RS, Sklada RS za razvoj in sindikatom ... je V.D. d.d., ki je zaposlila tožnika po prenehanju delovnega razmerja zaradi stečaja. Po določbi 7. člena Sporazuma z dne 19. 4. 1993 se je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve najemniku proizvodnje celuloze zavezalo na osnovi pogodbe zagotoviti subvencijo za zaposlitev vsakega posameznega delavca, prezaposlenega v to podjetje, ki bi zaradi sanacije podjetja V.C. d.o.o. ostal brez dela. Zato je sporazum predvideval začasno brezposelnost delavcev, ki so zaradi stečaja ostali brez zaposlitve. V tem času veljavni Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/91) je namreč v svojem 48. členu predvidel sofinanciranje odpiranja novih delovnih mest, nadomestitev dela stroškov za ohranitev produktivnih delovnih mest in druge vrste subvencij in pomoči podjetjem, ki so zaposlovala brezposelne osebe v okviru aktivne politike zaposlovanja. Zaradi tega je zmotno stališče, da je bila delovnopravna kontinuiteta pretrgana, saj do nje ni prišlo po volji tožnika, ampak zaradi ohranitve zaposlitve delavcev, ki jim je zaradi stečaja prenehalo delovno razmerje in zaradi nadaljevanja proizvodnje v novi družbi. Prav tako pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje glede delovnopravne kontinuitete med zaposlitvijo tožnika v podjetju V. d.d. (kot pravnim naslednikom družbe V.D. d.d.) in I. d.o.o., kjer se je zaposlil 11. 11. 1996. Pri tem je nepomembno razmerje med družbo I. d.o.o. in družbo V.C. d.o.o. v stečaju (nakup podjetja v letu 1996). Pomembno je namreč razmerje med družbo V. d.d. in I. d.o.o.. Z izvensodno poravnavo 22. 10. 1996 je bilo dogovorjeno nadaljevanje proizvodnje celuloze v družbi I. d.o.o.. Izvensodna poravnava je nadomestila poseben sporazum o prevzemu delavcev. Kot izhaja iz zadnje alineje 1. člena, iz 2. in 3. člena izvensodne poravnave z dne 22. 10. 1996, je delavce družbe V.P. d.o.o. in V. d.d. prevzela družba I. d.o.o., ki se je kasneje preimenovala v družbo V.V. d.d.. Z izvensodno poravnavo je bilo tudi dogovorjeno, da I. d.o.o. vstopi v že sklenjena pogodbena razmerja na podlagi sklenjenih pogodb o zaposlitvi. Na ta način je prevzela tudi tožnika, saj je družba I. d.o.o. sklenila dogovor s sindikatom ... dne 12. 11. 1996, v katerem se je zavezala skleniti delovno razmerje z vsemi delavci družb V. d.d. in V.P. d.o.o. tako, da se njihove pravice ne bodo zmanjšale. Enako izhaja tudi iz obvestila direktorja družbe V. d.d. z dne 25. 10. 1996 in iz 2. točke dnevnega reda sestanka med predsedstvom sindikata in prokuristom I. d.o.o. z dne 12. 12. 1996. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni moglo vpogledati v seznam delavcev, ki naj bi jih od V. d.d prevzel I. d.o.o., ker ga v spisu ni, je sicer utemeljen, vendar brezpredmeten. Da je tožnik na seznamu prevzetih delavcev dokazuje dejstvo, da je bil delavec V. d.d., ki z 11. 11. 1996 nadaljeval z delom v družbi I. d.o.o.. Glede na vse navedeno je odločitev sodišča prve stopnje, da je pri odmeri odpravnine potrebno upoštevati celotno tožnikovo delovno dobo oz. vse njegove zaposlitve v času od 15. 10. 1975 dalje, pravilna. Ker je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki oz. drugih delodajalcih, glede katerih je podano bodisi pravno nasledstvo, bodisi delovnopravna kontinuiteta, je utemeljen tako tožbeni zahtevek za priznanje 150 dnevnega odpovednega roka in plačilo plače za ta čas, kot tudi zahtevek za plačilo razlike v odpravnini. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku v 2.a in v 3.a točki izreka sodbe za priznanje obstoja delovnega razmerja ter plačilo plač za obdobje od 22. 10. 2006 do 28. 11. 2006, to je do izteka 150 dnevnega odpovednega roka, v vtoževani višini 2.467,76 EUR bruto. Pravilna je tudi odločitev v točki 3.a izreka sodbe. Tožnik je namreč upravičen tudi do razlike v odpravnini, ki jo je sodišče prve stopnje odmerilo pravilno, glede na celotno delovno dobo pri toženi stranki in pri prejšnjih delodajalcih in ki znaša več kot 29 let. Po določbi 3. alineje 2. odstavka 109. člena ZDR pripada delavcu, ki je pri delodajalcu zaposlen nad 15 let za vsako leto dela odpravnina v višini 1/3 povprečne mesečne plače, ki jo je delavec prejel ali, ki bi jo prejel, če bi delal v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje o tožnikovi povprečni plači, ki bi jo prejel, če bi delal v obdobju treh mesecev pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, z upoštevanjem odpravnine, ki jo je že prejel, mu je tožena stranka dolžna plačati še razliko do pripadajoče odpravnine za izpolnjenih 29 let delovne dobe, v prisojenem znesku 14.913,16 EUR.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi in razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti podani le delno, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in delno razveljavilo izpodbijano sodbo ter del tožbe zavrglo, kot je razvidno iz izreka, v ostalem pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 354. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške (154. in 165. člen ZPP).

Po določbi 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 - ZDSS-1) je dovoljena revizija glede odločitve o ugotovitvi obstoja delovnega razmerja, za izplačilo plač za to obdobje ter za plačilo razlik v odpravnini, ni pa dovoljena revizija glede odločitve o zavrženju dela tožbe, ki se nanaša na ugotovitev vštetja zaposlitve pri delodajalcu, odpovednega roka in osnove za obračun odpravnine. V tem primeru jo pritožbeno sodišče lahko dopusti v skladu z 32. členom ZDSS-1 in sicer, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato revizije v tem delu ni dopustilo.