8. 10. 2020

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Romana Leljaka, Radenci, na seji 8. oktobra 2020

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Akta o razpisu svetovalnega referenduma (Uradno glasilo slovenskih občin, št. 45/20) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

1.Pobudnik izpodbija Akt o razpisu svetovalnega referenduma (v nadaljevanju Akt), ki vsebuje tudi vprašanje: "Ali ste za to, da se preimenuje Titova cesta v Radencih?". Meni, da gre za vprašanje, o katerem občani ne bi smeli odločati na referendumu, saj obstoječe poimenovanje ceste po Titu posega v človekove pravice in temeljne svoboščine, morebitna odločitev občanov za ohranitev tega poimenovanja pa bi takšno stanje ohranila. Aktu očita neskladje z drugim odstavkom 90. člena Ustave, ki med drugimi določa tudi prepoved razpisa referenduma o zakonih, ki odpravljajo protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali drugo protiustavnost. Meni, da navedena prepoved velja za vse oblike referenduma, torej tudi za konkretni svetovalni referendum. Pobudnik Aktu očita tudi neskladje s pravico do osebnega dostojanstva (34. člen Ustave), z Ustanovno listino Združenih narodov, Splošno deklaracijo človekovih pravic iz leta 1948 (Človekove pravice, Zbirka mednarodnih dokumentov, I. del, Univerzalni dokumenti, Društvo za ZN za Republiko Slovenijo, Ljubljana 1995, str. 1 – Splošna deklaracija ZN), z Mednarodnim paktom o političnih in državljanskih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/71, in Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – MPPDP), z 2. členom Pogodbe o delovanju Evropske unije (prečiščena različica, UL C 202, 7. 6. 2016 – PDEU), z Resolucijo Evropskega parlamenta z dne 19. septembra 2019 o pomenu evropskega zgodovinskega spomina za prihodnost Evrope in z "mednarodnimi pravnimi načeli". Pri tem opozarja na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-109/10 z dne 26. 9. 2011 (Uradni list 78/11, in OdlUS XIX, 26), iz katere naj bi izhajalo, da je vsako oblastno poveličevanje komunističnega totalitarnega režima protiustavno. Meni, da bi morebitna referendumska odločitev za ohranitev poimenovanja grobo posegala v njegovo pravico do osebnega dostojanstva. Prav tako naj bi bilo vsakršno drugo poimenovanje ulic, naselij, spomenikov po Josipu Brozu Titu ali drugih simbolih totalitarističnih sistemov protiustavno, ker posega v dostojanstvo žrtev tega režima, njihovih svojcev in vsakega drugega posameznika, ki se čuti prizadet. Glede pravnega interesa navaja, da je občan Občine Radenci, da je seznanjen z grozotami totalitarnega režima in da mu poimenovanje ulice po Titu povzroča globoko prizadetost. Predlaga zadržanje izvajanje Akta, absolutno prednostno obravnavo pobude in ugotovitev protiustavnosti Akta.

2.Pobudnik je občan in župan Občine Radenci. Ker pobudnik navaja, da Akt izpodbija kot občan, je Ustavno sodišče štelo, da vlaga pobudo kot občan in ne kot župan.

3.Akt je predpis lokalne skupnosti, za presojo katerega je pristojno Ustavno sodišče.[1] Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisa lokalne skupnosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – v nadaljevanju ZUstS). Po drugem odstavku 24. člena ZUstS je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega presojo pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.

4.Ustavno sodišče je v sklepu št. U-I-133/09 sprejelo stališče glede izkazanosti pravnega interesa za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisa, s katerim občina razpiše svetovalni referendum na podlagi 46.b člena Zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 76/08, 79/09, 51/10 in 30/18 – v nadaljevanju ZLS).[2] Pojasnilo je, da odločitev, sprejeta na posvetovalnem referendumu, ne zavezuje občinskih organov in zato nima neposredno pravno zavezujočih učinkov. Referendumska odločitev sama po sebi pobudniku ne določa pravic in obveznosti. Te lahko nastanejo šele s splošnim aktom, ki bi ga občina sprejela na podlagi referendumske odločitve. Predpis, s katerim je razpisan svetovalni referendum, neposredno ne vpliva na pravni položaj pobudnika. Ker pobudnik ne izkazuje pravnega interesa za začetek postopka za oceno njegove ustavnosti in zakonitosti, je Ustavno sodišče njegovo pobudo zavrglo.

5.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Rok Čeferin, dr. Dunja Jadek Pensa, DDr. Klemen Jaklič, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejelo s šestimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnica Jadek Pensa ter sodnika Jaklič in Šorli. Sodnik Jaklič je dal odklonilno ločeno mnenje.

dr. Rajko Knez

Predsednik

[1]Prim. sklep Ustavnega sodišča št. U-I-133/09 z dne 27. 5. 2009, 2. točka obrazložitve in odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-111/04 z dne 8. 7. 2004 (Uradni list RS, št. 77/04, in OdlUS XIII, 54), 14. točka obrazložitve.

[2]Člen 46.b ZLS določa: "Da ugotovi voljo občanov, lahko občinski svet pred odločanjem o posameznih vprašanjih iz svoje pristojnosti razpiše tudi svetovalni referendum. Svetovalni referendum se razpiše za vso občino ali za njen del. Odločitev volivcev na svetovalnem referendumu ne zavezuje občinskih organov."

21. 10. 2020

ODKLONILNO LOČENO MNENJE SODNIKA

DDr. KLEMNA JAKLIČA

K SKLEPU ŠT. U-I-389/20 Z DNE 8. 10. 2020,

KI SE MU PRIDRUŽUJE SODNIK MARKO ŠORLI

SVETOVALNI REFERENDUM O POIMENOVANJU TITOVE CESTE – USTAVNOPRAVNI VIDIK

VPRAŠANJE PRAVNEGA INTERESA

Pobudnik g. Roman Leljak izpodbija Akt o razpisu svetovalnega referenduma o preimenovanju Titove ceste v Radencih. Trdi, da gre za vprašanje, o katerem občani ne bi smeli odločati na referendumu, saj poimenovanje ulice po Titu ter potrditev takega poimenovanja v današnjem času protiustavno posegata v človekove pravice in temeljne svoboščine in sta neskladni z ustavno ureditvijo demokratične države.

Ob treh glasovih proti (proti smo glasovali sodnica dr. Jadek Pensa, sodnik Šorli in jaz) večina Ustavnega sodišča pobudniku odreka pravni interes za vložitev pobude. Pobudnik je v Radencih sicer župan, a navaja, da pobudo vlaga kot občan in volivec. Glede na pojasnjeno pa je očitno, da pobudnik pravni interes ima. Razpis takšnega referenduma namreč pomeni, da se ga bo, če bo želel aktivno vplivati na oblikovanje politične volje večine občanov glede vprašanje preimenovanja ali pa ohranitve Titove ceste, moral udeležiti. Javno znano dejstvo je tudi, da ima pobudnik jasno izražena stališča do tega vprašanja. Tudi iz tega je sklepati, da se bo, če bo do referenduma prišlo in bo na odločitev želel vplivati tudi sam, moral o tem vprašanju aktivno izrekati na takšnem referendumu. Pa tudi, če se ga sam ne bi udeležil in bi ga npr. bojkotiral, bi odločitev politične večine na referendumu o tem vprašanju zanj kot občana lahko imela posledice. Nadalje, svetovalni referendum, ki pravno formalno ni zavezujoč, vseeno predstavlja pomembno indikacijo politične volje občanov in tako ni nepomembna usmeritev Občinskemu svetu in lokalni oblasti nasploh o tem, kakšna je volja tamkajšnjih občanov oziroma volivcev. Lokalna politična oblast, ki se odloči, da ne bo ravnala v skladu z večinsko izraženo voljo občanov, jemlje v zakup, da na prihodnjih volitvah morda ne bo izvoljena. Točno takšnemu političnemu vplivu je institut svetovalnega referenduma tudi namenjen in nesporno je, da ima ta institut svoj vpliv in svojo moč. V nasprotnem ne bi imelo prav nobenega smisla, da ga je zakonodajalec v zakonu sploh predvidel.

Ko opisana dejstva vzamemo v obzir, vidimo, da je povsem nesporno, da ima vsak občan, tudi g. Leljak, neposreden pravni interes za vložitev pobude za izpodbijanje tovrstnega referenduma iz naslova, da bi lahko bila njegova vsebina v nasprotju z Ustavo. Na voljo ni prav nobenega drugega pravnega foruma, ki bi referendum, če sta njegova vsebina in vprašanje v nasprotju z Ustavo, lahko prepovedal. Kako je torej mogoče zapisati, kot to kar po tekočem traku stori celo večina sodnic/sodnikov, da pobudnik nima neposrednega pravnega interesa? Kakršenkoli resen odgovor boste v večinskem sklepu iskali zaman.

Navedba v obrazložitvi sklepa, da naj bi Ustavno sodišče nekoč prej v taki zadevi že odločilo enako, seveda ne drži. V zadevi št. U-I-133/09, na katero se večina formalno nasloni, je šlo za posvetovalni referendum o sosežigu odpadkov v cementarni Lafarge cement, d. d., Trbovlje. Ustavno sodišče je takrat družbi Lafarge, ki je referendumu nasprotovala "zgolj" iz razloga, ker naj bi posegal v njeno dobro ime na trgu in v javnosti, upravičeno odreklo neposredni pravni interes. Izpodbijala bi lahko šele kasnejši pravni akt, ki bi morebiti sledil referendumski volji in bi morda posegel v njene pravice ali/in obveznosti. Če pa je družba menila, da je bilo že s samim referendumom poseženo v njeno dobro ime, je imela možnost tovrsten poseg in njegovo morebitno celovito sanacijo, vključno z morebitnim izgubljenim dobičkom, zasledovati na rednem civilnem sodišču, kar pomeni, da za pobudo kar direktno na Ustavno sodišče seveda res ni imela neposrednega pravnega interesa. To pa je ravno nasprotno kot v primeru referenduma o Titovi cesti, o čemer odločamo danes. V današnjem primeru je že sam razpis referenduma s protiustavno vsebino tisti, ki predstavlja poseg, zoper katerega pa pobudnik nima prav nobenega drugega pravnega sredstva. Svojih pravic in morebitne protiustavne uporabe javne oblasti (razpisovalec referenduma s protiustavnim vprašanjem je Občinski svet) in javnih institutov (svetovalnega referenduma o ustavno prepovedani vsebini) tako sploh ne more obvarovati drugače kot pred Ustavnim sodiščem. Neposrednost njegovega pravnega interesa je neizpodbitna. Večina si tu zatiska oči; seveda ne zato – naj nihče ne pomisli – ker gre za "napačnega" pritožnika in za "napačno" vsebino pobude, ki bi jo v izogib težavam bilo dobro karseda naglo brez vsebinskega odpiranja spraviti z mize.

VSEBINSKA PRESOJA

Ker je v tej zadevi neposredni pravni interes podan, bi bilo o pobudi treba vsebinsko presojati. Glede tega dela presoje je moje prepričanje (obžalujem sicer, da do vsebinske interaktivne razprave s strani ostalih sodnic/sodnikov ni prišlo, saj je šele takšna razprava tista, ki v idealnem praviloma dokončno sooblikuje tudi lastno prepričanje), da javna oblast, kar je v tem primeru Občinski svet, in javni instituti, kar je v tem primeru svetovalni referendum, v svobodni demokratični družbi ne morejo biti uporabljeni za namene poveličevanja totalitarnih vsebin ali osebnosti, ki predstavljajo zanikanje samega bistva svobodne demokratične družbe. Z referendumsko potrditvijo večine občanov v ustavno zapovedani svobodni demokratični družbi, da naj se uradno poveliča neko totalitarno vsebino, recimo zločin proti človečnosti, ali pa neko osebnost, ki je predstavlja simbol katerega od totalitarizmov (ponovna potrditev imena ulice je takšno poveličanje), ta ista večina – vede ali nevede – ukinja sicer ustavno zapovedano ureditev te družbe kot svobodne demokratične družbe. To pa, dokler ustava svobodne demokratične družbe (in takšna je Ustava države Republike Slovenije) velja, ne more biti pravno veljavno. Enako kot tudi ne bi bilo pravno dopustno oziroma ustavno skladno, če bi katerekoli druge forume javne oblasti, npr. proslavo ob Dnevu državnosti, kdo uradno, kot izraz javne oblasti in v imenu te javne oblasti, uporabljal za to, da bi poveličeval simbole, ki so s svobodno demokratično družbo neskladni oziroma ji celo neposredno nasprotni. To načelo ustavne nezdružljivosti uporabe javne oblasti in javnih forumov oziroma institutov za poveličevanje protiustavnih vsebin, pa sâmo po sebi seveda še ne preprečuje nečesa drugega: poveličevanja tovrstnih totalitarnih simbolov in osebnosti s strani zasebnikov, njihovih društev ipd. Toda to je nekaj povsem drugega kot pa uporaba javne oblasti in njenih oblastnih forumov ter institutov za poveličevanje tovrstnih nedemokratičnih, neliberalnih in s človekovim dostojanstvom neskladnih vsebin. Slednje z ustavno ureditvijo svobodne demokratične družbe ni združljivo. Če bi bilo dopuščeno, bi predstavljalo njeno zanikanje in de facto spremembo, celo preko ravni, ki je hierarhično pod ustavno ravnjo.

DDr. Klemen Jaklič, l. r.

Sodnik

Marko Šorli, l. r.

Sodnik