Jedro

Delo tožnika je bilo nevarno zaradi same višine, na kateri ga je tožnik opravljal, saj pri takšnem delu vedno obstaja nevarnost, da tudi iz nezakrivljenih razlogov pride do padca. To nevarnost lahko delodajalec z maksimalno skrbnostjo strokovnjaka in doslednim spoštovanjem predpisov, ki urejajo varnost in zdravje pri delu, sicer zmanjša, a je kljub vsemu ne more spustiti pod raven standarda povečane nevarnosti.

Zavarovanka tožene stranke odgovorna tudi krivdno, ker je dopuščala napačno ravnanje delavcev, ki niso fiksirali naslonske lestve oziroma dela opravljali brez pomoči druge osebe, kljub dopuščanju takšne prakse pa tudi ni izločila iz uporabe lestve z obrabljenimi protidrsnimi zaključki.

Prispevek oškodovanca (50%) je v tem, da ni poskrbel za varno namestitev lestve s tem, da ni pobrisal tal ali poklical snažilke ter tako preprečil spolzkost podlage, da je lestev nepravilno uporabljal, ker si ni pridobil pomoči sodelavca, ali je privezal oziroma da ni izbral druge lestve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek, ki se glasi na plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki je tožniku nastala v škodnem dogodku dne 13.3.2006, po temelju utemeljen do 50 %.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka sodbo izpodbija zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in vmesno sodbo spremeni tako, da razsodi, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke po temelju v celoti utemeljen, vse s stroškovnimi posledicami, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Napačen je zaključek sodišča, da do škodnega dogodka ni prišlo zaradi nevarne dejavnosti ali nevarne stvari. Sodišče bi moralo upoštevati dejstvo, da je moral tožnik hitro in nemudoma odreagirati na pokvarjeno spojko in na posledično puščanje vode, ki se je zaradi snete spojke tudi že razlivala po tleh. Tožnik bi odgovarjal zavarovancu tožene stranke, če svojega dela ne bi pravočasno opravil. Slednje predstavlja dodaten argument, da je bilo delo potrebno opraviti v naglici, brez zavlačevanja, zato tožnik ni mogel čakati na pomoč, kot to zmotno meni sodišče. Prvostopno sodišče tudi ni upoštevalo, da je prišlo do padca z višine. Tožnik je izpovedoval, da so bila stopala v trenutku, ko je stal na lestvi, približno 2 m od tal. Tudi sodni izvedenec je potrdil, da je padel z višine od 228 do 253 cm. Delo na višini je v skladu z ustaljeno sodno prakso nevarna dejavnost. Na podlagi navedenega ni nobenega dvoma, da popravilo spojke ob puščajoči vodi, pri čemer je potrebno stati na višini nad 2 m, na lestvi in pri tem imeti v uporabi obe roki, predstavlja delo s povečano nevarnostjo za nastanek škode ter da obstoji objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke za obravnavani škodni dogodek. Nevarnost je povečevalo dejstvo, da so bila tla mokra in prašna ter zelo spolzka in da so bili zaključki lestve popolnoma izrabljeni. Še dodatno je k nevarnosti prispevalo dejstvo, da je bilo potrebno spojko popraviti nemudoma in odreagirati zelo hitro. Sodišče je zmotno presodilo, da je tožnik 50 % sam prispeval k nastanku škodnega dogodka. Premalo je upoštevalo mnenje izvedenca, da zavarovanec tožene stranke ne bi smel dopustiti uporabe take lestve in bi jo moral izločiti iz uporabe. Vse lestve pri zavarovancu tožene stranke bi morale biti varne in ustrezati vsem varnostnim predpisom. Napačen je tudi zaključek sodišča, da je bistveni vzrok nesreče iskati v nepravilni uporabi lestve in sicer v tem, da lestev ni bila zavarovana pred zdrsom. Tožnik je povedal, da so se popravila do njegove poškodbe izvajala na način, kot se ga je lotil sam, da pa so po škodnem dogodku vpeljali privezavo lestev, prav tako prenosne odre. Tožnik ni prejemal navodil, da lestev priveže, in se tako tudi ni ravnalo. Premalo je sodišče upoštevalo, da odgovornost za obrabljene zaključke lestve nosi delodajalec. Takšna lestev sploh ne bi smela biti več na razpolago delavcem. Pritožnik se tudi ne strinja z oceno sodišča, da je odgovornost za spolzka tla razdeljena med tožnikom in delodajalcem ter da bi moral tožnik predhodno pred postavitvijo lestve sam pobrisati tla ali poklicati čistilko. V takšni situaciji, kot je bil tožnik, je popolnoma neživljenjsko pričakovati in zahtevati, da bo za čiščenje tal poklical snažilko. Ni mogoče tudi zahtevati, da bi sam pobrisal tla. Tožnik se prav tako ne strinja z odločitvijo, da je odgovornost za nezgodo iskati tudi v tem, da si ni zagotovil pomoči, čeprav bi jo lahko dobil. Tožnik je skrben delavec in je na vsak način poskušal pristopiti k popravilu, da bi preprečil še večje posledice in zastoje in se tako sam lotil dela. Tudi priče so potrdile, da ni bilo nič neobičajnega, da je tožnik sam poskušal popraviti spojko. Sodišče pa je v premajhni meri presojalo odgovornost delodajalca za dopuščanje takšnega načina dela, če je bilo to nepravilno. Tožniku tudi ni mogoče očitati, da ni izbral A lestve, saj se je ta nahajala v zamreženem in zaklenjenem prostoru. Zato bi bilo potrebno predhodno pridobiti ključ, ki pa tožniku ni bil na razpolago. Ni razumskega razloga, da sodišče ne bi tudi v nadaljevanju sledilo tožnikovi izpovedi, da druge lestve kot tiste, ki jo je uporabil, takrat ni mogel dobiti. Priče VM, A in L so neposredno zainteresirane za izid postopka, kar tožnik opaža s stalnimi pritiski nanj. Tožnik vztraja, da je delodajalec 100 % odgovoren za obravnavano nezgodo.

4. Tožena stranka pritožbo vlaga iz razloga nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je napačno ugotovilo, da obstaja vzročna zveza med zaključki lestve in padcem tožnika. Izvedenec je povedal, da bi morala biti konkretna lestev izločena iz procesa, vendar pa bi se lahko še vedno uporabljala v delovnem procesu. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa je imela lestev v času škodnega dogodka le obrabljene zaključke, ni bila pa skrivljena. Glede na navedeno je napačen zaključek, da delodajalec tožnika ni izpolnil obveznosti, ki mu jih nalaga zakonodaja. Obveznost izločitve lestve iz delovnega procesa za delodajalca ni obstajala, saj se je v njem še vedno lahko uporabljala, tožnik pa bi moral imeti možnost, da si zagotovi pomoč drugega delavca, pa tega ni storil. Bistveno je, da bi lahko uporabil A lestev, ki bi omogočila povsem varno izvedbo dela, brez pomoči drugega delavca. Neživljenjsko in nemogoče je od delodajalca pričakovati, da bo vsakega delavca ves čas nadzoroval in mu zagotavljal popolno varnost. Tožnik je bil namreč ustrezno usposobljen za svoje delo, imel je opravljen izpit iz varstva pri delu in predvsem možnost uporabiti ustrezna in varna delovna sredstva, ki bi omogočila varen način izvedbe dela. S tem je delodajalec tožnika v celoti izpolnil obveznosti, ki mu jih nalaga pozitivno pravna zakonodaja. Tožnik je izključno sam odgovoren za škodni dogodek in vzročna zveza med lestvijo z obrabljenimi zaključki ter padcem tožnika ne obstaja.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Tožnik v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da v danem primeru delo na naslonski lestvi na višini nad 2 m, kjer je potrebna uporaba obeh rok za zategovanje spojke, predstavlja dejavnost s povečano nevarnostjo v smislu 149. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Toda ne zaradi same nujnosti izvedbe dela, saj tožnik v trditveni podlagi objektivne odgovornosti zavarovanca tožene stranke ni utemeljeval s tem, da bi njegovo delo prav zaradi hitrega reagiranja postalo nevarno. Da je bilo delo potrebno opraviti hitro, je tožnik navedel zgolj ob svojem zaslišanju, kar trditvene podlage ne more nadomestiti. Pritožbeno sodišče pa tudi ne dvomi v dokazni zaključek sodišča prve stopnje (drugi odstavek, 6. stran sodbe), da tožnik ni prepričljivo izkazal, da zaradi nujnosti izvedbe dela ni imel časa čakati na pomoč. Na to nenazadnje kaže tudi dejstvo, da je popravilo spojke, brez posledic za obratovanje, bilo opravljeno šele po padcu tožnika, ko je delo dokončal JA. Delo tožnika je bilo nevarno zaradi same višine, na kateri ga je tožnik opravljal, saj pri takšnem delu vedno obstaja nevarnost, da tudi iz nezakrivljenih razlogov pride do padca. To nevarnost lahko delodajalec z maksimalno skrbnostjo strokovnjaka in doslednim spoštovanjem predpisov, ki urejajo varnost in zdravje pri delu, sicer zmanjša, a je kljub vsemu ne more spustiti pod raven standarda povečane nevarnosti. Zato se pritožbeno sodišče ne more strinjati z zaključki sodišča prve stopnje, da delo na takšni višini ne predstavlja večje nevarnosti od običajne, ki bi jo bilo mogoče vedno preprečiti. V danem primeru se torej tožena stranka svoje odgovornosti za nastalo škodo ne more razbremeniti. Pritožbeno sodišče pa se v celoti strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je zavarovanka tožene stranke odgovorna tudi krivdno, ker je dopuščala napačno ravnanje delavcev, ki niso fiksirali naslonske lestve oziroma dela opravljali brez pomoči druge osebe, kljub dopuščanju takšne prakse pa tudi ni izločila iz uporabe lestve z obrabljenimi protidrsnimi zaključki. Takšna lestev bi bila v delovnem procesu lahko še uporabna le v primeru, da delavci dela ne bi opravljali sami brez pomoči oziroma z zavarovanjem proti zdrsu, če pa je bilo (napačno) dopuščeno takšno ravnanje, pa bi pomanjkljivo in obrabljeno lestev bilo nedvomno treba izločiti iz delovnega procesa. Pritožba tožene stranke, ki se želi popolnoma razbremeniti svoje odgovornosti za tožniku nastalo škodo, je glede na navedeno v takšnem obsegu neutemeljena, kar je narekovalo njeno zavrnitev.

7. Po določilu tretjega odstavka 153. člena OZ je imetnik nevarne stvari deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Sodišče prve stopnje je prispevek oškodovanca videlo v tem, da ni poskrbel za varno namestitev lestve s tem, da ni pobrisal tal ali poklical snažilke ter tako preprečil spolzkost podlage, da je lestev nepravilno uporabljal, ker si ni pridobil pomoči sodelavca, ali je privezal oziroma da ni izbral druge lestve (A lestve). S temi ugotovitvami soglaša tudi pritožbeno sodišče. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da je pretirano zahtevati od tožnika, da bi moral predhodno sam pobrisati tla. Tožnik je bil dolžan skrbeti za svojo varnost in posledično ustvariti primeren prostor za postavitev delovnega orodja, konkretno lestve. Tega se je zavedal, saj je sam navedel, da je v grobem tla pospravil, kar je v okviru njegovih delovnih nalog, pustil pa je, da so bila tla še vedno mokra ter zato spolzka, kar je prispevalo k nastanku nesreče. Tožnik tudi ni pravilno pristopil k delu, saj ni počakal na pomoč sodelavcev oziroma ni privezal lestve. Da na pomoč ne bi mogel počakati zaradi nujnosti dela, kot že rečeno, ni izkazal, ob pridržanju lestve pa do nezgode, najverjetneje ne bi prišlo. Prav tako je sodišče prve stopnje na podlagi zbranega gradiva pravilno zaključilo, da tožnik ni izkazal, da ne bi mogel izbrati druge lestve, A lestve, ker je bila slednja zaklenjena v zamreženem skladišču. Zaslišane priče so namreč izpovedale nasprotno, zgolj pavšalne navedbe o njihovi pristranosti zaradi povezanosti z delodajalcem pa verjetnosti njihove izpovedbe ne morejo izpodbiti. Z vsemi omenjenimi opustitvami za varno izvedbo dela je tožnik soprispeval k nastali škodi. Njegov soprispevek je sodišče prve stopnje ugotovilo v 50 %, temu pa pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Njegov soprispevek ni zanemarljiv, saj bi z uporabo vseh varnostnih ukrepov in izbiro druge lestve lahko bistveno vplival na potek nesreče. 8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje na podlagi določbe 353. člena ZPP.

9. Ker nobena od pravdnih strank s pritožbo ni uspela, sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka na podlagi določila prvega odstavka 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.