Jedro

Namen izjav tožencev je bil varovati koristi družbe in hkrati opozoriti javnost na sporna razmerja, kar je bilo storjeno v okviru pravice do svobodnega izražanja.

V sodni praksi ni sporno, da ostrejšega nadzora in kritike ne gre enostavno zamenjati za žaljive obdolžitve in da je pomembno, ali je izjavitelj imel dovolj podlage, da je verjel v resničnost izjave o dejstvu, oziroma – če sporna izjava predstavlja mnenje – ali je izraženo mnenje imelo dovolj podlage v (resničnih) dejstvih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdne stranke krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

_Odločitev sodišča prve stopnje_

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Toženi stranki sta dolžni solidarno plačati tožniku denarno odškodnino v višini 10.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

2. Prvo toženka se je dolžna tožniku v roku 8 dni pisno opravičiti in pisno preklicati izjave: „Ali najde parcelo, kjer bo pač udejanjil ta svoj izključni javni objekt nekje izven kampusa ali znotraj kampusa“, „Tako, da v resnici umestitev v kampus, za katero smo v bistvu pripravili dokumente znotraj našega biroja, s katerim se je Center X prijavil tako na Ministrstvu za okolje in za prostor kot na druge inštitucije, se pravi, da so z našimi kot občini pobudo za prenos pravice uporabili z grafiko in z delom našega arhitekturnega biroja“, „Bistvo nesporazuma je tukaj predvsem to, da ne gre za privatna sredstva. Gre za 100 procentna javna sredstva“, „Slovenija mora preprečiti gradnjo tega centra, ker je nezakonito projektiran in bodo nezakonito uporabljena evropska sredstva“, tako, da se opravičilo in preklic navedenih izjav objavi na enak način in v enaki obliki v oddaji Z. ob 22. uri na TV ..., kot so bile objavljene navedene izjave prvo toženke 29. 4. 2019 oziroma na drug ustrezen, primerljiv način v oddaji Z. ob 22. uri na TV ...

3. Prvo toženka se je dolžna tožnici opravičiti in pisno preklicati izjave: „Pri novem centru X so kršili zakonodajo pri naročanju“, „Zavod X je naklepno kršil 100. člen Zakona o javnem naročanju, ki predpisuje izvedbo javnega arhitekturnega natečaja za vse zgradbe, ki se gradijo z javnim denarjem in so torej v javni rabi“, „da je direktorica centra X že leta 2016 na konferenci v Cankarjevem domu nastopila z njuno avtorsko zasnovo objekta Kampus Y, le da so fasado prebarvali v rjavo. Skratka, da so si pri promociji in vlogi za pridobitev državnih in evropskih sredstev pomagali z njunimi projekti“, tako, da se opravičilo in preklic navedenih izjav objavi na enak način in v enaki obliki v časopisu Ž. v rubriki Tema, kot so bile objavljene navedene izjave prvo toženke dne 1. 6. 2019 oziroma na drug ustrezen način, primerljiv način v časopisu Ž., v Prilogi.

4. Toženca sta se dolžna tožniku v roku 8 dni pisno opravičiti in pisno preklicati izjave: „za ustavitev gradnje zasebnega univerzitetnega zavoda Center X, za katerega so na univerzi pridobili nelegalno gradbeno dovoljenje“, „bi to zelo zapletlo položaj projekta, za katerega je X prejel 15 milijonov evrov evropskih sredstev in 30.000.000,00 evrov iz državnega proračuna“, tako, da se opraviči in preklic navedenih izjav objavi na enak način in v enaki obliki v časopisu Ž. v rubriki Tema, kot so bile objavljene navedene izjave tožencev z dne 1. 6. 2019 oziroma na drug ustrezen primerljiv način v časopisu Ž. v Prilogi“(I).

2. Sodišče je še odločilo, da stroške postopka nosi tožnik (II).

_**Povzetek pritožbenih navedb**_

3. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe nepravilno uporablja besedo „biro“, očitno iz razloga, ker se to poimenovanje pojavi v spornih prispevkih in s tem želi sodišče nepravilno povezati biro z družbo A., d.o.o., Ljubljana. Obstaja samo gospodarska družba A., d.o.o., Ljubljana,1 zato biroja ni mogoče enačiti z gospodarsko družbo.

5. V postopku so bile sporne izjave prvo toženke,2 ki jih je dala v oddaji Z.3 in v članku v časopisu Ž.4 1. 6. 2019.5

6. Toženca sta dala ugovor pasivne legitimacije šele potem, ko sta že predhodno vložila odgovor na tožbo in številne pripravljalne vloge, v katerih pasivna legitimacija tožencev ni bila sporna.

7. Toženca kot družbenika, ko sta govorila o našem arhitekturnem biroju, nista mogla izjavljati volje za družbo oziroma nista opravljala funkcije zakonitega zastopnika družbe.

8. Toženca sta dala neresnične in žaljive izjave, zato sta pasivno legitimirana v tem postopku. Iz članka izhaja, da je novinar predstavil toženca kot arhitekta in kot avtorja idejne zasnove in vseh drugih projektov za pet objektov kampusa Y oziroma kot prizadeta arhitekta.

9. Avtorsko pravno varstvo tožencev se je presojalo v sodbi Cpg 103/2020, kjer je bilo zavzeto stališče, da arhitektoma - tožencema in ne torej biroju, tudi avtorsko pravno varstvo ne zagotavlja pravice do izgradnje njunega projekta.

10. Tudi v oddaji je toženka govorila o tem, da sta se z partnerjem odločila za pravna sredstva, da toženca nimata možnosti sodelovanja naprej, da je bila nagrajena arhitekturna rešitev kampus Y, v katerega je tožnik posegel. 11. Toženca sta z izjavami zasledovala zasebni interes. Varovala sta njuno avtorsko delo in pridobitev denarnih sredstev za njuno zasebno gospodarsko družbo, katere solastnika sta vsak do ene polovice. Toženca sta izjave dala v svojem imenu in za svoj račun. To potrjujejo tudi navedbe tekom postopka na prvi stopnji, da sta toženca na nacionalni in mednarodni ravni prepoznana kot soustvarjalca okolja, da sta za kampus Y prejela Prešernovo nagrado, o čemer je bilo govora tudi v oddaji, in da opozarjata na pereča vprašanja, ki posegajo v njun položaj.

12. Toženca sta v tem postopku zatrjevala enovitost koncepta kampusa, ki ga je treba realizirati, ker bo v nasprotnem poseženo v pravno korist in pravice tožencev. Toženca sta podala obširne navedbe, kako naj bi celoten koncept kampusa predstavljal avtorsko delo tožencev, da ga je zato treba zgraditi v celoti, ker gre za enovito delo, ker se v nasprotnem posega v njuno avtorsko delo. Avtorska pravica pripada avtorju na podlagi same stvaritve dela. Avtor je fizična oseba, ki je ustvarila avtorsko delo.6 Glede na navedeno, toženca nista mogla podati izjav kot zakonita zastopnika biroja, o tem, da si je tožnik prilastil njuno avtorsko zasnovo projekta kampus Y. V izjavah sta poudarila, da gre za njuno avtorsko zasnovo, za njun projekt in ne projekt arhitekturnega biroja A., d.o.o., Ljubljana. V oddaji je toženka pojasnila, da hočejo kot stroka ščititi Zakon o javnem naročanju v delu, kjer zakon opredeljuje javni arhitekturni natečaj, stroka pa seveda pomeni, da gre za arhitekturno stroko, zato je toženka to izjavo dala kot prizadeta arhitektka. Pooblaščeni arhitekt je lahko samo posameznik, torej fizična oseba.7

13. Tožbe zaradi varovanja avtorskih pravic nista vložila ne toženca niti ne družba, kar pa ni relevantno za varovanje avtorskih pravic za presojo pasivne legitimacije v tem postopku. Tudi sodišče v sodbi ugotavlja, da se toženca v članku in oddaji navajata in omenjata kot (prizadeta) arhitekta in kot prejemnika Prešernove nagrade za projekt kampus. Protispisne so zato ugotovitve sodišča, da sta toženca izjave dala v imenu in na račun biroja kot zakonita zastopnika.

14. Nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju je obrazložitev sodišča v 41. in 43. členu sodbe, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče ugotavlja, da je toženka v oddaji povedala, da sta se s tožencem odločila za pravna sredstva, v članku je zapisano, da sta sprožila upravni spor, vendar za sodišče te navedbe niso pomembne, ker iz listin izhaja, da je sodne postopke sprožil biro. Enako nepomembno šteje sodišče izjavo toženke v članku, da bosta s tožencem nagrado Prešernovega sklada za projekt kampus morala investirati v pravdne postopke. Sodišče daje težo le navedbam toženke, minimalizira pa navedbe voditeljice oddaje, ki je izjavila, da gre za zmagoslavno zasnovo kampusa, in da je bila toženka kot arhitektka izbrana na javnem natečaju. Izjave je treba presojati z vidika razumevanja povprečnega bralca ali gledalca, kar je stališče sodne prakse.8 Upoštevati je treba celovit, povprečen in osrednji pomen besedila.9

15. Družbeniki zasledujejo lastne - zasebne interese, ker imajo pravico do dobičkov v družbi, kar konkretno velja tudi za toženca in njun arhitekturni biro, zato je podana njuna pasivna legitimacija.

16. Toženca sta v delovnem razmerju pri družbi, škodo pa sta povzročila naklepno, zato sta odgovorna za škodo na podlagi drugega odstavka 147. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Toženca sta zavestno dala neresnične navedbe, da naj bi tožnik uporabil grafiko in delo arhitekturnega biroja tožencev, da je direktorica tožnika leta 2016 na konferenci v Cankarjevem domu nastopila z njuno avtorsko zasnovo projekta kampus Y, le da so fasado pobarvali z rjavo, ter da so si pri tožniku pri promociji in v vlogi za pridobitev državnih in evropskih sredstev pomagali z njunimi projekti. Tožnik je zatrjeval, da sta se toženca zavedala, da noben pristojen organ ni v postopku ugotovil, da bi tožnik ravnal protipravno in kršil določila o javnem naročanju.

17. Zmotna je ugotovitev sodišča, da ni mogoče naložiti tožencema, da objavita opravičilo in preklic izjav v oddaji in v časopisu. Tožnik zahteva opravičilo in preklic izjav tako, da se objavijo na enak način in v enaki obliki v časopisu Ž. v rubriki Tema in v oddaji Z. oziroma na primerljiv način, kot so bile objavljene izjave tožencev.10 _**Odgovor na pritožbo**_

18. Toženca v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev, priglasila sta tudi pritožbene stroške.

_**Odločitev o pritožbi**_

19. Pritožba ni utemeljena.

_**Glede kršitev postopka**_

20. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

21. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da obstajajo nasprotja v razlogih sodbe sodišča prve stopnje. Tudi v 41. in 43. tč. sodbe, ki ju posebej izpostavlja pritožba, ni nasprotij. Navedeni so dodatni in prepričljivi razlogi, na podlagi katerih je sodišča prve stopnje ugotovilo, da sta toženca izjave v oddaji in članku dala kot zakonita zastopnika družbe. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je izjava o dveh nagradah, izjava voditeljice in ne tožencev, da iz pogodbe z dne 17. 9. 2007 izhaja, da je bil izbran na javnem razpisu v zvezi z arhitekturno zasnovo projekta kapus biro in ne toženca, da je zato je zmotna izjava voditeljice „...arhitektke izbrane na javnem tečaju“. Tudi izjavo toženke, da sta se s partnerjem odločila za pravna sredstva, in da bosta s tožencem nagrado investirala v pravdne stroške, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo v kontekstu vsebine oddaje. Sodišče prve stopnje se je v sodbi opredelilo in dokazno ocenilo vsa relevantna dejstva v okviru metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, kar pritožba zmotno interpretira na način, da so razlogi v sodbi med seboj v nasprotju.

22. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je spregledalo, da tožnik poleg objave opravičila in preklica izjav zahteva tudi plačilo denarne odškodnine.

_**Glede zmotne ugotovitve dejanskega stanja in uporabe materialnega prava**_

23. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče, da bi se izognilo ponavljanju, znova ne povzema obsežnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, se pa na te ugotovitve sklicuje,11 v nadaljevanju pa se bo opredelilo do argumentov iz pritožbe, s katerimi tožnik izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in pri tem navaja vzroke, zaradi katerih meni, da je sklepanje sodišča prve stopnje o obstoju teh dejstev nepravilno.

24. Pritožbeno sodišče se sklicuje na materialno pravo, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo,12 razen v delu, ki se nanaša na razloge povezane z objavo opravičila in preklica izjav, kar pa ni vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve, ker je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo (celotni) tožbeni zahtevek že iz razloga, ker toženca nista pasivno legitimirana.

**_Odgovori na ostale pritožbene navedbe_**

25. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno glede pasivne legitimacije utemeljilo na predpostavkah, ki jih navaja tožnik v pritožbi, s tem, ko se sklicuje na sodno prakso. Sodišče prve stopnje je naredilo obsežno in podrobno vrednostno sintezo vsebine izjav tožencev - upoštevalo je celovit, povprečen in osrednji pomen „besedila“ iz oddaje in članka, hkrati pa je izjave presojalo z vidika razumevanja povprečnega gledalca oziroma bralca.

26. Protispisne so pritožbene trditve, da sta toženca dala ugovor pasivne legitimacije šele potem, ko sta že predhodno vložila odgovor na tožbo in številne pripravljalne vloge, v katerih pasivna legitimacija tožencev ni bila sporna. Toženca sta že v odgovoru na tožbo navedla, da „so bile vse citirane izjave iz tožbenega zahtevka dane v imenu družbe..., da je družba izvajalec celotne projektne dokumentacije za projekt univerzitetni kampus Y ...“13 Vse navedbe tožencev je sodišče prve stopnje tudi pravilno ocenilo ob upoštevanju vsebine izjav.

27. V izjavah, listinah, navedbah pravdnih strank in v tožbenem zahtevku se poleg imena družbe, kot oznaka te družbe uporablja izraz „biro“. Zmotna je zato pritožbena teza, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno uporabljalo izraz biro za oznako družbe.

28. Tožnik v pritožbi navaja, da je bilo v sodbi VSK Cpg 103/2020 zavzeto stališče, da arhitektoma - tožencema in ne torej biroju tudi avtorsko pravno varstvo ne zagotavlja pravice do izgradnje njunega projekta. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni bilo vezano na razloge iz obrazložitve te sodbe.14 Ta gospodarski spor pa dodatno potrjuje, da je pravno varstvo glede spornega razmerja (tudi s tožnikom) uveljavljala družba in ne toženca ter kar je odločilno za ta pravdni postopek, da je bil fokus spornega razmerja povezan z realizacijo projekta kampus, kot je bil dogovorjen v pogodbi iz leta 2007 z družbo in Univerzo, kar je bil tudi predmet in vsebina izjav tožencev, in ne varstvo njunih avtorskih pravic. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da se navedbe v zvezi z avtorskimi pravicami nanašajo na biro, da predmet izjav (tudi) niso bile nematerialne avtorske pravice in da vsebina oddaje in članka niso duhovne in osebne vezi tožencev do projekta kampus.15

29. Pritožbeno sodišče pritrjuje argumentom sodišča prve stopnje, da iz oddaje in članka izhaja, da toženca prihajata iz biroja, zato je povprečni gledalec in bralec vedel, da toženca nastopata kot predstavnika biroja. Sodišče prve stopnje pravilno pojasnjuje, da natančno ime biroja oziroma oznaka družbe za samo vsebino oddaje ni bila pomembna,16 in da je tudi zakonito zastopnico tožnika voditeljica predstavila na enak način kot toženko, ko tudi ni v celoti in pravilno povzela imena tožnika. Pravilna je nadaljnja ugotovitev sodišča, da sta voditeljica in novinar toženko oziroma (oba) toženca naslavljala kot fizični osebi (in kot prizadeta arhitekta) in da nista vsakič poudarila, da toženca prihajata iz biroja, ker sta bila toženca v oddaji in članku že od samega začetka predstavljena kot osebi, ki prihajata iz biroja.17 Odločilno pa je, da je vsebina oziroma tema oddaje in članka, kar je v oddaji voditeljica večkrat izpostavila, gradnja kampusa, povezana s sporom med birojem in tožnikom, iz uvoda članka pa izhaja, da se nad Univerzo še naprej zbirajo črni oblaki, da je štirinajst zaposlenih na protikorupcijsko komisijo prijavilo posle glede projekta tožnika, da so več postopkov zoper projekt tožnika sprožili arhitekti kampusa iz biroja in Zbornica za arhitekturo, da sta toženca, ki sta iz Studia A. in avtorja idejne zasnove in vseh drugih projektov povedala, da bosta letošnjo nagrado Prešernovega sklada za projekt kampusa morala investirati za pravdne postopke za ustavitev gradnje Centra X. Vsebina oziroma fokus oddaje in članka je torej sporno razmerje med birojem in tožnikom (ter Univerzo) v zvezi z realizacija projekta gradnje kampusa oziroma Centra X in ne avtorske pravice tožencev. Namen in bistvena vsebina izjav tožencev je realizacija pogodbe, ki jo je biro sklenil z Univerzo , torej gradnja kampusa, kar dodatno potrjujejo pravna sredstva, ki jih je vložil biro v zvezi z realizacijo tega projekta, s tem, da toženca nista sprožila nobenega postopka v zvezi s temi spornimi razmerji.18 Iz teh razlogov ni odločilno, da iz izjav izhaja, da sta „arhitekta sprožila upravni spor“ in da bosta nagrado namenila za pravdne stroške – tem izjavam torej ni mogoče pripisati osrednjega pomena besedila, oziroma, kot se to zmotno zavzema tožnik v pritožbi, ki interpretira izjave le v delu, ki ustrezajo njegovemu pričakovanemu dejanskemu stanu, da je na podlagi teh izjav povprečni bralec oziroma gledalec sklepal, da toženca nista v izjavah nastopala kot zastopnika družbe.

30. Pri izjavi novinarke, da gre za zmagovalno zasnovo biroja, gre za izjavo novinarke in ne tožencev. Tudi izjava voditeljice ob soočenju - „arhitektke izbrane na javnem natečaju“- ni točna, ker je bil na javnem natečaju izbran biro in ne toženka. Pravilna je tudi nadaljnja ugotovitev sodišča, četudi bi nagrado dobila toženca, to za njuno legitimacijo ne bi zadoščalo, ker je bila bistvena vsebina oddaje in članka sporna gradnja Centra X na območju kampusa.19

31. V tem kontekstu je sodišče prve stopnje pravilno interpretiralo izjave tožencev, ki so za tožnika sporne tudi v pritožbi, ki pa se nanašajo zgolj na interes tožencev kot oseb, ki prihajata iz biroja, po nadaljnjem izvrševanju pogodbe, ki jo je biro sklenil z Univerzo. Osebni interes tožencev, ker sta družbenika družbe – biroja, za njuno pasivno legitimacijo ne zadošča. Z izjavami sta kot zakonita zastopnika zgolj varovala interese družbe. Pritožbene navedbe v tem delu pa kažejo, da tudi tožnik meni, da sta toženca dala izjave kot zakonita zastopnika, s tem, ko trdi, da sta toženca dala izjave zaradi realizacije posla, ker bi s tem družba prejela denarna sredstva, toženca pa bi posledično od družbe prejela dobiček kot družbenika.

32. Že iz obrazloženih razlogov so neutemeljene pritožbene navedbe, da sta toženca povzročila škodo tožniku naklepno in sta posledično neposredno kot zaposlena pri družbi odgovorna za škodo. Sodišče prve stopnje je v sodbi predstavilo postopke, ki so povezani z gradnjo kapusa in Centra X, ter v tej zvezi povzelo listine, ki kažejo, da je bil namen izjav tožencev varovati koristi družbe in hkrati opozoriti javnost na sporna razmerja, kar je bilo storjeno v okviru pravice do svobodnega izražanja. V tem kontekstu pritožbeno sodišče tudi ocenjuje izjavo tožencev, da je direktorica tožnika leta 2016 na konferenci v Cankarjevem domu nastopila z avtorsko zasnovo Kapus Y, ki sta jo naredila toženca, le da je bila barva fasade rjava, in trditve v zvezi z izbiro tožnika za projekt Center X in s tem povezanim financiranjem tega projekta.

33. Obiter dictum pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da sporno razmerje predstavlja temo, ki je pomembna za razpravo v javnem interesu. Glavni kontekst teme je povezan z vprašanjem zakonitosti postopkov v zvezi z gradnjo tožnice na območju kapusa. Toženca sta predstavila stališča biroja, tožnica pa lastna stališča, povezana s to problematiko, kar je vse v okviru javnega interesa. Tožnik kot zasebni neprofitni zavod,20je torej dolžan trpeti kritike, povezane z realizacijo tega projekta, še posebej iz razloga, ker iz članka izhaja, da je projekt predmet kritične presoje ne le s strani predstavnikov biroja (tožencev), marveč tudi drugih.21 V sodni praksi ni sporno, da ostrejšega nadzora in kritike ne gre enostavno zamenjati za žaljive obdolžitve in da je pomembno, ali je izjavitelj imel dovolj podlage, da je verjel v resničnost izjave o dejstvu, oziroma – če sporna izjava predstavlja mnenje – ali je izraženo mnenje imelo dovolj podlage v (resničnih) dejstvih.22

34. Sodišče prve stopnje je zavrnilo (celotni) tožbeni zahtevek, ker toženca nista pasivno legitimirana, zato za končno odločitev ni relevantno, da so zmotna materialnopravna stališča sodišča prve stopnje v delu, v katerem je ugotovilo, da tožbeni zahtevek, ki se nanaša na objavo opravičila in preklic izjav ni utemeljen tudi iz razloga, ker toženca nimata dostopa do medija (oddaje Z. na TV ... in Priloge v časopisu Ž.).23 V tem delu so materialnopravni razlogi sodišča prve stopnje zmotni. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bilo treba (celotni) tožbeni zahtevek zavrniti že iz razloga, ker toženca nista pasivno legitimirana, dodaja pa, da na podlagi 178. člen OZ lahko sodišče odredi na stroške oškodovalca objavo sodbe oziroma popravka ali da mora oškodovalec preklicati izjavo, s katero je storil kršitev, ali storiti kaj drugega, s čimer je mogoče doseči namen, ki se doseže z odškodnino. Objavo sodbe, preklic izjave ali druge ustrezne ukrepe iz 178. člena OZ sodišče odredi na podlagi dejstva, da je bila kršena osebnostna pravica oškodovanca, in ob analogni uporabi določbe drugega odstavka 177. člena OZ, da je kršitelj, če je oškodovančevo pravico kršil z žaljivo izjavo, vedel, da je izjava neresnična.24 Zmotne so zato ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek na objavo opravičila in preklic izjav neutemeljen iz razloga, ker toženca nimata dostopa do medijev. Tožnik zahteva opravičilo in preklic izjav na enak način in v enaki obliki na TV ... in v časopisu Ž., vendar hkrati dopušča izpolnitev obveznosti v tem delu tudi „na drug ustrezen in primerljiv način“.

_**Odločitev pritožbenega sodišča**_

35. Pritožba ni utemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

**_Odločitev o pritožbenih stroških_**

36. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

37. Toženca se v odgovoru na pritožbo nista določno opredelila do pritožbenih navedb, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da ta vloga ni bila potrebna (prvi odstavek 155. člena ZPP). Toženca morata zato sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

1 V nadaljevanju družba. 2 V nadaljevanju toženka. 3 V nadaljevanju oddaja. 4 V nadaljevanju članek. 5 Pritožba v 2. točki (strani niso označene) podrobneje povzema sporne izjave. 6 Pritožba se sklicuje in citira 10. in 14. člen Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah. 7 Pritožba se sklicuje na 7. člen Zakona o arhitekturi in inženirski dejavnosti. 8 Pritožba se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up-406/05 ter na sodbo in sklep VSL I Cp 1206/2015. 9 Pritožba se sklicuje na sodbo VS RS II Ips 509/04. 10 Pritožba se sklicuje na odločbo VSL I Cp 3037/2011. 11 Glej 24.-40. tč. sodbe sodišča prve stopnje; glej tudi povzete relevantne navedbe pravdnih strank v zvezi s pasivno legitimacijo v 22.- 23. tč. sodbe sodišča prve stopnje. 12 Glej 20. in 21. tč. sodbe sodišča prve stopnje. 13 L. št. 25. 14 V navedenem gospodarskem sporu je bil zavrnjen tožbeni zahtevek družbe A., d.o.o., Ljubljana, na ničnost pogodbe in na izpolnitev pogodbe zoper Občino, Univerzo in tožnika v tej zadevi (A32). 15 Podrobneje glej 46. tč. sodbe sodišča prve stopnje. 16 V oddaji je bila družba – biro označena „B.“ namesto „A., d.o.o., Ljubljana“. 17 Podrobneje glej npr. 26. in 27. tč. sodbe sodišča prve stopnje. 18 Glede uvedbe disciplinskega postopka pred ZAPS zoper C. C. glej 15. opombo in 42. tč. sodbe sodišča prve stopnje. 19 Podrobneje glej 43. tč. sodbe sodišča prve stopnje. 20 Glej pogodbo o ustanovitvi tožnice in izpisek iz registra, kjer so navedeni ustanovitelji tožnice – priloga A6 in A26. 21 Ki so npr. navedeni v 29. tč. te sodbe. 22 VSL II Cp 626/2019 in I Cp 189/2022. 23 Primerjaj s sodbo VS RS II Ips 405/2002. 24 VS RS II Ips 623/2009, VSL I Cp 3037/2011 in VSL I Cp 2570/2012.