Jedro

Pritožnica v pritožbi povzema le bolečine, ki jih je tožnik trpel neposredno po poškodbi, zanemari pa dejstvo, da so mu v posledici poškodbe rame ostale trajne bolečine.

Za ugotovitev trajnih omejitev in odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je pomembno, da se je tožnik pred škodnim dogodkom ukvarjal s športnimi aktivnostmi; da bo pri izvajanju športnih aktivnosti in gospodinjskih opravil, ki terjajo dvige rok nad nivo ramen, trajno oviran ter da zaradi tega duševno trpi. Vsa navedena dejstva so dokazana, pri čemer ni pomembno, ali se je tožnik pred nezgodo ukvarjal z vsako od zgoraj omenjenih in primeroma naštetih športnih aktivnosti ter ali je med zaslišanjem omenil prav vsako od njih.

Sodišče je tožniku priznalo stroške enega odgovora na pritožbo. Pritožbi sta mu bili namreč vročeni istočasno, tožena stranka pa je sklep o stroških izpodbijala zgolj iz razlogov, zaradi katerih je izpodbijala odločitev o glavni stvari, zato ni imel nobenega utemeljenega razloga za vložitev dveh ločenih odgovorov na pritožbi.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta ter se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 142,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka tožniku plačati odškodnino v znesku 2.448,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 20. 4. 2013 do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni v korist proračuna Republike Slovenije, na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani, Tavčarjeva 9, Ljubljana, številka SI56 01100-6370421877, pri UJP, povrne 1.900,98 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni na račun sodnih taks Okrajnega sodišča v Ljubljani, Miklošičeva 10, Ljubljana, številka SI56 01100-8450169389, pri UJP, sklic 00 003010014215, plačati sodno takso za tožbo v višini 195,00 EUR ter sodišču v istem roku predložiti dokazilo o plačilu.

3. Zoper sodbo in sklep vlaga pritožbi tožena stranka.

4. V pritožbi zoper sodbo uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Kot bistveno navaja, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo previsoko odškodnino iz naslova telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče je za pretrpljene telesne bolečine tožniku prisodilo znesek 1.700,00 EUR, medtem ko primerna in pravična odškodnina znaša 1.000,00 EUR. Tožnik je utrpel lahko telesno poškodbo, zaradi katere ni trpel hudih telesnih bolečin, temveč le 5 dni srednje hude, 1 teden stalne lahke in še 3 tedne občasne lahke bolečine. Prav tako tožnik ni trpel hujših nevšečnosti povezanih z zdravljenjem. Sodišče je napačno ugotovilo, da ima tožnik zaradi udarca v ramo težave pri igranju košarke, saj teh težav ni zatrjeval. Prav tako tožnik ni izpovedal o posebnih težavah pri plavanju, medtem ko morebitnih težav pri igranju nogometa ni ugotovil niti izvedenec medicinske stroke. Ker se tudi gospodinjska popravila, pri katerih tožnik čuti omejitve, izvajajo redko, primerna in pravična odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti namesto prisojenih 675,00 EUR znaša 350,00 EUR.

5. V pritožbi zoper sklep tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje v posledici previsoko odmerjene odškodnine nepravilno ugotovilo pravdni uspeh strank in posledično toženi stranki napačno naložilo plačilo vseh tožnikovih stroškov.

6. Pritožbi sta bili vročeni tožniku, ki je v odgovorih na pritožbi predlagal njuno zavrnitev.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo je pravni standard, ki ga mora sodišče v vsakem konkretnem primeru individualizirati. Ob tem je vezano na merila, določena v 179. členu Obligacijskem zakoniku (OZ), in sicer mora upoštevati: stopnjo telesnih in duševnih bolečin ter njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pri čemer višina odškodnine ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

9. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je tožnik v prometni nesreči utrpel več poškodb, pri čemer je za odmero odškodnine relevantna le poškodba leve rame. Zaradi te poškodbe je tožnik 5 dni trpel stalne srednje hude bolečine, 1 teden stalne lahke in še 3 tedne občasne lahke bolečine. Tožnik je večkrat obiskal zdravnika, bil je izpostavljen RTG slikanju, opravil je ciklus 10 fizioterapij, v času zdravljenja je jemal močna zdravila proti bolečinam, 5 tednov je bil nesposoben za fizično delo. Tudi po zaključenem zdravljenju pri določenih gibih nad nivojem ramen v levi rami začuti bolečino oziroma ga zaboli, če te gibe ponavlja, pri čemer so bolečine lahke in ne zahtevajo jemanja protibolečinskih tablet. 10. Tožena stranka navedenih ugotovitev ne graja, trdi pa, da je sodišče prve stopnje na njihovi podlagi nepravilno uporabilo merila iz 179. člena OZ in tožniku odmerilo previsoko odškodnino. Pritožbeno sodišče se s takšnim stališčem ne strinja. Pritožnica tako v pritožbi povzema le bolečine, ki jih je tožnik trpel neposredno po poškodbi, zanemari pa dejstvo, da so mu v posledici poškodbe rame ostale trajne bolečine.1 Primerjava prisojene odškodnine z odškodninami v primerih, ko so oškodovanci poleg primerljivih bolečin neposredno po poškodbi utrpeli tudi trajne bolečine, pa pokaže, da je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo vse ugotovljene okoliščine, odškodnina v višini 1.700,00 EUR pa ne odstopa od podobnih primerov v sodni praksi in zato predstavlja primerno zadoščenje za tožniku nastalo škodo.2

11. Sodišče prve stopnje je glede zmanjšanja življenjske aktivnosti ugotovilo, da tožnik zaradi poškodbe leve rame (zaradi bolečin, ki se pojavijo zlasti pri gibih nad nivojem ramen v zunanji rotaciji) s povečanimi napori in z zmanjšano učinkovitostjo izvaja športno rekreativne aktivnosti (npr. plavanje, odbojka, tenis, košarka) in nekatera domača opravila (menjava žarnic, obešanje zaves).

12. Za ugotovitev trajnih omejitev in odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je pomembno, da se je tožnik pred škodnim dogodkom ukvarjal s športnimi aktivnostmi; da bo pri izvajanju športnih aktivnosti in gospodinjskih opravil, ki terjajo dvige rok nad nivo ramen, trajno oviran ter da zaradi tega duševno trpi. Vsa navedena dejstva so dokazana, pri čemer ni pomembno, ali se je tožnik pred nezgodo ukvarjal z vsako od zgoraj omenjenih in primeroma naštetih športnih aktivnosti ter ali je med zaslišanjem omenil prav vsako od njih.

13. Sodišče prve stopnje je ustrezno ovrednotilo ugotovljeno intenzivnost in trajanje duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožniku je iz tega naslova prisodilo 675,00 EUR, kar je odškodnina, ki se prisodi ob minimalnem zmanjšanju življenjske aktivnosti in blagih duševnih bolečinah.3 Glede na ugotovljeni obseg omejitev in tožnikovo starost,4 zaradi katere bo duševne bolečine trpel še dolgo časa, navedeni znesek ne more biti pretiran.

14. Pravilna je tudi odločitev o stroških pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo, posledično pravilno ugotovilo pravdni uspeh strank in v skladu z določbo tretjega odstavka 154. člena ZPP toženi stranki tudi utemeljeno naložilo povrnitev vseh tožnikovih stroškov.

15. Sodišče druge stopnje je tako ob preizkusu izpodbijane sodbe in sklepa ugotovilo, da niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP in 366. člen ZPP). Pritožbi je zato kot neutemeljeni zavrnilo ter sodbo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

16. Po prvem odstavku 165. člena ZPP v primerih, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Tožena stranka s pritožbama ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov, hkrati pa mora tožniku, ki je argumentirano odgovoril na pritožbi, povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Sodišče je tožniku priznalo stroške enega odgovora na pritožbo. Pritožbi sta mu bili namreč vročeni istočasno, tožena stranka pa je sklep o stroških izpodbijala zgolj iz razlogov, zaradi katerih je izpodbijala odločitev o glavni stvari, zato ni imel nobenega utemeljenega razloga za vložitev dveh ločenih odgovorov na pritožbi. Za potrebne stroške tožnika pritožbeno sodišče tako šteje: 250 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 2 % materialnih stroškov, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,459 EUR in povišano za 22 % DDV znaša 142,79 EUR. Ob tem pojasnjuje, da je bila z odločbo Bpp 2897/2013 z dne 9. 10. 2014 tožniku dodeljena redna brezplačna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. stopnje in v postopku mediacije, medtem ko je bila njegova prošnja glede pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem II. stopnje zavrnjena. Ker stroški vložitve odgovora na pritožbo torej ne bodo kriti iz sredstev proračuna, je pritožbeno sodišče odločilo, da mora tožena stranka znesek 142,79 EUR povrniti tožniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

1 Tudi v zadevah, na katere se sklicuje v pritožbi (sodbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1835/2014 z dne 24. 9. 2014 in II Cp 1815/2013 z dne 6. 11. 2013), oškodovanci niso utrpeli trajnih bolečin. 2 Primerjaj II Ips 239/2006, II Dor 370/2010 in II Ips 847/2008. 3 Primerjaj II Ips 317/2008, II Ips 447/2009, II Ips 847/2008, II Ips 1269/2008 in II Cp 2662/2016. 4 Tožnik je rojen leta 1976.