Jedro

Če ni bila opravljena primerjava med tožnico in njeno sodelavko, da bi se ugotovilo, katera je ob upoštevanju določenih kriterijev tista, ki ji bo delovno razmerje prenehalo kot trajno presežni delavki, zadošča za ugotovitev, da postopek ni bil zakonit.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo tožničinemu zahtevku za razveljavitev sklepov z dne 16.1.1997 in 17.7.1997, s katerimi je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki kot trajno presežni delavki in odločilo, da je dolžna tožena stranka tožnico poklicati nazaj na delo ter ji priznati uveljavljane pravice iz dela.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo je tožena stranka vložila pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov iz 385. člena ZPP. Navajala je, da je delovna mesta zmanjšala v skladu s sprejetim programom razreševanja trajno presežnih delavcev, ki je bil sprejet 17.2.1997. Delovno mesto administrator, ki ga je zasedala tožnica, je bilo ukinjeno kot nepotrebno. Tožnici je bilo ponujeno drugo delovno mesto, vendar ga je zavrnila. Postopek reševanja trajno presežnih delavcev bi lahko pojasnil direktor tožene stranke, vendar ga sodišče ni zaslišalo. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, razveljavi sodbi nižjih sodišč in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke prvega odstavka 354. člena ZPP ni ugotovilo. Ker je revizija bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavljala samo formalno, ne da bi jih vsebinsko opredelila, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni dodatno preizkušalo.

Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v delu, kjer revizija graja ugotovitev dejanskega stanja, ni preizkušalo.

Tožena stranka je v reviziji vsebinsko uveljavljala samo revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, na kar pazi revizijsko sodišče tudi po uradni dolžnosti. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ta revizijski razlog ni podan. Na podlagi dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili nižji sodišči, in na katerega je revizijsko sodišče vezano, je pravilen zaključek, da tožena stranka postopka ugotavljanja trajnih presežkov delavcev ni izpeljala v skladu s predpisi. V postopku niso bile upoštevane zahteve zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in 5/91), saj niso bile upoštevane niti določbe prvega odstavka 36. b člena niti določbe metodologije tožene stranke (zahteva tretjega odstavka 36. b člena ZDR) za ugotavljanje presežnih delavcev. Ugotovljeno dejstvo, kateremu tožena stranka neposredno ni ugovarjala niti v pritožbi niti v reviziji, da ni bila opravljena primerjava med tožnico in njeno sodelavko, da bi se ugotovilo, katera je ob upoštevanju določenih kriterijev tista, ki ji bo delovno razmerje prenehalo kot trajno presežni delavki, zadošča za ugotovitev, da postopek ni bil zakonit. Zato drugih nezakonitosti, kot je na primer ta, da je tožnica sklep o trajnem presežku in prenehanju delovnega razmerja (6.1.1997) prejela že pred sprejemom programa razreševanja trajno presežnih delavcev (17.2.1997), ni več treba ugotavljati. Zato revizijsko sodišče soglaša z zaključkom obeh sodišč, da postopek določanja trajno presežnih delavcev ni bil zakonit. Ob upoštevanju povedanega reviziji tožene stranke ni možno ugoditi in jo je zato revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno v skladu z določbo 393. člena ZPP.

Določbe ZPP je sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).