Jedro

Navedbe o prijateljevanju z nekaterimi Slovenci niti nesovražen odnos do Slovencev niti njuno znanje slovenskega jezika in šolanje otrok v slovenskih šolah niso dokazi o lojalnosti tožničinih pravnih prednikov interesom slovenskega naroda, ki bi zakonsko domnevo o nelojalnosti lahko prepričljivo izpodbili. Ne gre za takšne konkretne okoliščine, ki bi kazale na njuno kontinuirano lojalno ravnanje oziroma ki bi dejansko izničile negativni pomen njunega članstva v organizacijah Kulturbund, Štajerski domovinski zvezi in NSDAP. Niso pravno relevantni motivi in okoliščine, zaradi katerih sta v konkretnem primeru tožničina pravna prednika zapustila območje tedanje FLRJ. Za osebe, ki so živele v tujini, je glede na navedeno že od 28. 8. 1945 veljalo, da sploh niso pridobile jugoslovanskega državljanstva FLRJ niti republiškega državljanstva, tudi če so imele na dan 6. 4. 1941 državljanstvo bivše Kraljevine Jugoslavije in domovinsko pristojnost na območju, ki je po II. svetovni vojni pripadlo tedaj novonastali FLRJ. Neutemeljen je ugovor, da se tožničina pravna prednika nista nikoli odrekla tukajšnjemu državljanstvu in da ni razloga, da bi se jima oporekala pravica do državljanstva (FLRJ in LRS), saj le-tega nista nikoli pridobila iz razlogov po 2. odstavku 35. člena ZDrž.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v izreku pod točko 1 združila postopka o ugotavljanju državljanstva A.A. in B.B. ter pod točko 2 zavrnila pritožbi tožnice zoper odločbi Upravne enote A. št. ... in ... z dne 10. 2. 2003. V svoji obrazložitvi opisuje kronološki potek postopka v sporni zadevi, v katerem je že bilo predhodno z odločbama prvostopnega organa z dne 7. 2. 1996 na podlagi 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZDen) odločeno, da se A.A. in B.B. na dan 28. 8. 1945 nista štela za državljana LR Slovenije in FLRJ, vendar pa navedeni odločbi nista postali pravnomočni zaradi pritožb tožeče stranke, ki ju je tožena stranka sicer sprva zavrnila z odločbo z dne 11. 10. 2000, ki pa jo Upravno sodišče RS s sodbo št. U. ... z dne 13. 2. 2002 odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem je potem tožena stranka z odločbo z dne 8. 4. 2002 ugodila tožničinima pritožbama z dne 27. 2. 1996 in odpravila navedeni prvostopni odločbi ter zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponovni postopek.

Organ prve stopnje je potem v ponovnem postopku (pri)tožnico pisno seznanil, da bo v ponovljenem postopku upošteval vse dokaze, ki jih je zbral v prejšnjem postopku in jo obenem pozval, da s svojimi dokazi poskuša ovreči domnevo nelojalnosti glede na podatke, ki izhajajo iz arhivskega gradiva. (Pri)tožnica je v sporni zadevi za dokazovanje lojalnosti svojih pravnih prednikov predlagala zaslišanje šestih prič in same (pri)tožnice. Iz izjav prič C.C., D.D. in E.E. izhaja, da so bili takrat še otroci in da o zakoncih A.A. in B.B. niso mogli ničesar izjaviti. V postopku pa so bili kot priče zaslišani tudi sošolci (pri)tožnice F.F., G.G., H.H. in I.I. Ti so o lojalnosti zakoncev A.A. in B.B. izjavili, da kot večina nemških intelektualcev njena starša nista bila sovražna nasproti Slovencem in da bi tudi njuna hčerka J.J. imela drugačen odnos do slovenskih sošolcev, če bi bila vzgojena v nestrpnosti do Slovencev. V postopku je bila zaslišana tudi (pri)tožnica, ki je izpovedala, da je bila njena mati po narodnosti Slovenka, oče pa Italijan, vendar se je deklariral za Nemca, oba pa sta bila člana organizacije Kulturbund; ta organizacija je delovala z vednostjo takratnih oblasti in ni bila prepovedana; njena starša nista Slovencem povzročila niti želela nič slabega, celo prijateljevala sta z več slovenskimi družinami, doma pa so se s slovenskim osebjem pogovarjali vedno le slovensko, čeprav so vsi člani družine obvladali tudi nemški jezik; tožničin oče pa je bil po nemški okupaciji... župan samo tri dni, ker se je pri okupatorju zavzel za svojega prijatelja Slovenca, ki so ga Nemci aretirali, zato je bil razrešen s funkcije župana. Po tem, ko so morali zapustiti kraj A., so v Avstriji živeli zelo revno, državljanstvo pa so pridobili šele po treh letih. Na A so jih dobro sprejemali, kar dokazuje tudi to, da jih kljub dolgoletni odsotnosti niso pozabili sošolci in otroci njihovih delavcev, ki so jih ohranili v lepem spominu.

Tožena stranka v svoji obrazložitvi dalje povzema obrazložitev odločbe prvostopnega organa, ki je v ponovnem postopku na podlagi tako zbranih dokazov odločil na podlagi določbe 3. odstavka 63. člena ZDen v povezavi z 2. odstavkom 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (dalje: ZDrž/45) ter ugotovil, da se AA in BB po predpisih, ki so na območju Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu RS (Uradni list RS, št. 1/91-I in nadaljnji, v nadaljevanju: ZDRS) po 28. 8. 1945 nista štela za državljana LR Slovenije in jugoslovanska državljana. Nadalje tožena stranka v obrazložitvi povzema pritožbeni ugovor zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter sklepa tožene stranke o dejanskem stanju.

(Pri)tožnica meni, da bi morale biti predlagane priče zaslišane bolj podrobno in da iz izjav vseh zaslišanih prič izhaja, da niso slišale nič takega, kar bi vrglo senco na zakonca A.A. in B.B., vendar drugih prič (pri)tožnica ne predlaga, saj zaradi dolgega obdobja ni našla drugih prič, ki bi neposredno poznale njene starše. V pritožbi še navaja, da ni nobena izmed zaslišanih prič izrazila negativnega mnenja o (pri)tožničinih starših in meni, da je zmotno stališče glede članstva v organizaciji Kulturbund kot okoliščini, ki že sama po sebi izkazuje nelojalnost njenih staršev Pripominja še, da je v nemilost Nemcev sam padel tudi njen oče, ko se je zavzel za Slovence, ki so jih Nemci takrat izseljevali. Navaja še, da tudi (pri)tožnica ne bi ohranila znanja slovenskega jezika, če njena starša ne bi imela posebnega čuta za Slovenijo in da njena starša tudi v Avstriji nista bila obravnavana tako kot drugi, ki so odšli iz Slovenije, zaradi česar sta iz Avstrije odšla v Južno Ameriko.

Tožena stranka nadalje v svoji obrazložitvi ocenjuje, da sta obe navedeni prvostopni odločbi pravilni in zakoniti glede na ugotovljene podatke na podlagi arhivskega gradiva iz Arhiva Republike Slovenije, Arhiva Ministrstva za notranje zadeve RS, Muzeja narodne osvoboditve Maribor in Zgodovinskega arhiva Ptuj, iz katerih je razvidno, da sta bila imenovana člana organizacije Kulturbund, NSDAP ter Štajerske domovinske zveze, s tem pa tudi osebi nemške narodnosti, ki je bila pogoj za članstvo v navedeni organizaciji. Bila sta tudi člana vpisana na Seznamu nemških zaupnikov, ki je bil sestavljen pred nemško zasedbo "Spodnje Štajerske" (nemški arhiv, fasc... ), v Štajersko domovinsko zvezo pa sta bila sprejeta pod številko... ter tako prejela rdeči članski izkaznici (št...), s tem pa tudi stalno nemško državljanstvo. Tožena stranka zavrača pritožbene navedbe o slovenski narodnosti B.B., ker ocenjuje, da je nasprotno razvidno iz navedenega gradiva, da je bila B.B. nemške narodnosti enako kot A.A. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da je bila tožnici v postopku dana možnosti dokazovanja lojalnega ravnanja njenih pokojnih staršev do slovenskega naroda kot eno izmed okoliščin 2. odstavka 35. člena ZDrž/45, za kar je tožnica predlagala zaslišanje prič in podala tudi sama izjavo, ki jih tožena stranka povzema ter ocenjuje enako kot prvostopni organ, da tožnici ni uspelo izpodbiti domneve nelojalnosti. Za osebe, za katere je na podlagi arhivskega gradiva ugotovljeno, da so bili člani nacističnih organizacij, ki so sodelovale v prizadevanjih za načrtovani in deklarirani genocid nad slovenskim narodom, lahko po mnenju tožene stranke ovržejo domnevo nelojalnosti le predloženi nasprotni dokazi, ki kažejo na to, da te osebe niso bile člani nacističnih organizacij ali dokazi, da so se včlanili v te organizacije zaradi sile, zmote ali zvijače ali dokazi o okoliščinah, ki bi kazale na takšno kontinuirano lojalno ravnanje, ki dejansko izniči negativni pomen članstva v navedenih organizacijah, npr. kontinuirana pomoč, sodelovanje ali podpora protifašistični koaliciji ali če so bile zaradi verskih ali drugih razlogov internirane ali so se borile na strani protifašistične koalicije, vendar v konkretnem primeru nobeden izmed navedenih kriterijev ni bil dokazan, (pri)tožnica pa ne more le s pavšalnimi izjavami smiselno izpodbijati nelojalnosti staršev kot tretjega pogoja. Tožena stranka je med postopkom podane izjave, ki naj bi ovrgle domnevo o nelojalnosti tožničinih staršev skrbno presodila, vendar je niso prepričale o ravnanju, ki bi izpričevalo njuno lojalnost. Pri presoji statusa oseb, za katere obstajajo izvirni dokazi o članstvu v raznih nacističnih organizacijah ni mogoče sprejeti ocene, da so bile te osebe lojalne, saj že samo dejstvo o včlanitvi v katerokoli organizacijo, katere cilj in namen je bilo raznarodovanje slovenskega naroda pomeni nelojalnost. Državljanstva tudi ni mogoče ugotavljati oziroma utemeljevati zgolj s pričevanjem in izjavami posameznikov, ampak so za ugotovitev državljanstva v zakonu določeni organi, katerih odločitve morajo temeljiti na veljavnih predpisih. Določba 2. odstavka 35. člena ZDrž/45 je določila krog oseb, nekdanjih državljanov Kraljevine Jugoslavije, ki državljanstva novo nastale države niso pridobile, ker se po citirani določbi za državljane FLRJ niso štele osebe nemške narodnosti, ki so živele v tujini ob uveljavitvi 2. odstavka 35. člena navedenega zakona dne 4. 12. 1948 in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper državljanske dolžnosti. Citirana določba po presoji Ustavnega sodišča RS (odločba št. U-I-23/93) vsebuje domnevo nelojalnosti, ki je bila glede na takratna zgodovinska dejstva upravičena, vendar pa je ni dopustno razlagati tako, da prizadeta oseba ne bi imela pravice izpodbijati te domneve in dokazovati nasprotno. Vendar pa po oceni tožene stranke (pri)tožnici ni uspelo izpodbiti domneve nelojalnosti in so v tej sporni zadevi utemeljeni razlogi za uporabo 2. odstavka 35. člena ZDrž/45. Tožnica v tožbi navaja, da je v pritožbenem postopku predlagala neposredno zaslišanje prič, ker meni, da je z v postopku zaslišanimi pričami izkazana lojalnost njenih staršev do slovenskega naroda in države, kljub dejstvu, da sta bila njena starša člana Kulturbunda, kar tožnica nesporno priznava, ker meni, da se njuno članstvo v organizaciji Kulturbund ne more upoštevati kot predpostavko za nepriznanje državljanstva. Navaja še, da so tožnica in priče, ki so bile v postopku zaslišane, izpovedale, da njena starša nista bila sovražno opredeljena proti slovenskemu narodu, čeprav v pričanjih ni neposrednih zapažanj o njunem samem neposrednem delovanju, vendar pa je preko vzgoje tožnice in zapažanj njenih sošolcev jasno, da ni šlo za osebi, ki bi na kakršenkoli način delovali proti slovenskemu narodu. Tožnica meni, da zgolj okoliščina, da sta bila vpisana v organizaciji Kulturbund, ne more predpostavljati njunega negativnega delovanja. V tožbi tožnica predlagala, da se priče zaradi neposrednosti zaslišijo tudi v postopku pred Upravnim sodiščem. V tožbi še opozarja, da se je zlasti pok. A.A. zavzemal za Slovence in navaja, da njena starša nista bila nelojalna napram kateremukoli "režimu v Sloveniji". Pripominja še, da tožnica ni izpodbijala ugotovljenih dejstev, ki jih je upravni organ ugotovil na podlagi listin, najdenih v arhivih, prav tako je nesporno, da sta tožničina starša ob koncu druge svetovne vojne zapustila Slovenijo, vendar pa meni, da v upravnem postopku ni dokazano, da bi s kakršnimkoli svojim ravnanjem povzročila nelojalnost zoper narod ali koristi države. Tožnica meni, da s svojim znanjem slovenščine izkazuje, da sta njena starša vedno gledala za koristi slovenskega naroda. Meni tudi, da sta upala, da se bosta pred smrtjo lahko vrnila na kraj A., kar bi storila, če ne bi prišlo do smrti tožničine babice K.K., ki je bila ob koncu vojne odpeljana neznano kam in očitno likvidirana. Navaja še, da sta očitno ustrezno ravnala, ko sta po končani II. svetovni vojni odpotovala v Avstrijo in da se nikoli nista odrekla tukajšnjemu državljanstvu ter da v danem primeru ne more veljati zakonska domneva, pač pa bo sodišče lahko zanesljivo prišlo do zaključka, da sta bila tožničina starša lojalna do Slovencev. Tožnica predlaga, da sodišče odločbo tožene stranke odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izdani zavrnilni odločbi in ocenjuje, da je le-ta pravilna in zakonita glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa na podlagi 3. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) prijavilo svojo udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za ponoven postopek ugotavljanja državljanstva pravnih prednikov (očeta in matere) tožeče stranke kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije na podlagi 3. odstavka 63. člena ZDen po sodbi Upravnega sodišča RS opr. št. U. ... z dne 13. 2. 2002. Po določbi 3. odstavka 63. člena ZDen izda upravni organ, pristojen za notranje zadeve, ugotovitveno odločbo o državljanstvu upravičenca, če ta ni vpisan v evidenco o državljanstvu (kot v konkretnem primeru v evidenco o državljanstvu nista vpisana pok. A.A. in pok. B.B.). Na podlagi 39. člena ZDRS velja za državljana Republike Slovenije po tem zakonu, kdor je po dosedanjih predpisih imel državljanstvo Republike Slovenije in nekdanje Socialistične federativne Republike Jugoslavije. Tako je s citirano določbo torej zagotovljena kontinuiteta s prejšnjimi pravnimi redi, kar pomeni, da je potrebno pri ugotavljanju državljanstva za konkretne osebe upoštevati tiste predpise o državljanstvu, ki so veljali na današnjem območju Republike Slovenije v času njihovega rojstva pa do smrti oziroma do časa, ko se ugotavlja njihovo državljanstvo. Prej veljavni predpis v smislu citirane določbe 39. člena ZDRS je Zakon o državljanstvu FLRJ (DFJ), ki je začel veljati dne 28. 8. 1945 in je bil kasneje večkrat spremenjen in dopolnjen (Uradni list DFJ, št. 64/45, Uradni list FLRJ, št. 54/46, 107/47, 88/48 in 105/48, v nadaljevanju: ZDrž/45) in ki je v 35. členu določal, da za državljane FLRJ veljajo osebe, ki so bile na dan 28. 8. 1945 državljani FLRJ po veljavnih predpisih. Vendar pa je bil v letu 1948 noveliran z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 105/48) s povratno veljavo tako, da je v novem 2. odstavku 35. člena določil, da se za državljane FLRJ iz prejšnjega (prvega) odstavka ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodom in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper državljanske dolžnosti. Navedeno torej pomeni, da morajo biti kumulativno izpolnjeni trije pogoji za ugotavljanje dejstev, da se oseba ne šteje za jugoslovanskega (in republiškega) državljana. Po določbi 3. odstavka 63. člena ZDen sicer v postopku ugotavljanja državljanstva denacionalizacijskega upravičenca ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ, vendar je po stališču Ustavnega sodišča RS v odločbi št. U-I-23/93 (na katero se sklicuje tudi tožena stranka v izpodbijani odločbi) potrebno določilo 3. odstavka 63. člena ZDen razlagati kot domnevo, zoper katero je mogoč in dovoljen nasproten dokaz, stranki pa je dovoljeno dokazovanje lojalnosti. Domneva nelojalnosti je tako torej izpodbojna in je breme dokazovanja na strani tistega, ki zatrjuje, da taka domneva (nelojalnost) v konkretnem primeru ni podana. Navedeno pomeni, da v takem primeru, kot je obravnavana zadeva zadostuje, da upravni organ v postopku ugotavlja dejansko stanje glede pravno relevantnih okoliščin, ki so glede na citirano določbo 2. odstavka 35. člena ZDrž/45 nemška narodnost (tožničinih pravnih prednikov) in (njuna) odsotnost iz države FLRJ na dan 4. 12. 1948 oziroma pred tem dnem, pri čemer pa mora biti stranki v postopku dana možnost, da sodeluje v postopku in z vsemi dokaznimi sredstvi izpodbija zakonsko domnevo o nelojalnosti svojih pravnih prednikov (denacionalizacijskih upravičencev). Pri tem pa se stranka ne more opirati zgolj na morebitno odsotnost podatkov o nelojalnem ravnanju oseb, katerih državljanstvo se ugotavlja v postopku, kar očitno zmotno meni tožnica in uveljavlja tudi v tožbi še po tem, ko je to stališče smiselno uveljavljala ves čas postopka. Po mnenju sodišča je namreč v tovrstnih zadevah stranka lahko uspešna zgolj v primeru, če ponudi navedbe in dokaze o ravnanjih, ki v časovnem pogledu kontinuirano in brez dvoma izpričujejo lojalnost osebe, katere državljanstvo se ugotavlja, oziroma prepričljivo nasprotujejo zakonski domnevi o nelojalnosti po 3. odstavku 63. člena ZDen. Tožnici je bila v ponovljenem upravnem postopku nedvomno dana možnost, da izpodbija zakonsko domnevo o nelojalnosti njenih pravnih prednikov, vendar tudi po presoji sodišča tožnici ni uspelo izpodbiti zakonske domneve o nelojalnosti njenih pravnih prednikov po 3. odstavku 63. člena ZDen. Namreč tožnica v tožbi niti ne navaja, da ji možnost izpodbijanja nelojalnosti njenih pravnih prednikov med ponovnim upravnim postopkom ne bi bila dana. Prav tako sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja oziroma napačnega sklepa o dejanskem stanju, ki ga uveljavlja tožnica s trditvijo, da v postopku ni bilo dokazano, da bi tožničina starša s svojim ravnanjem povzročila nelojalnost zoper narod ali koristi države. Ta trditev tožeče stranke pa glede na citirani 3. odstavek 63. člena ZDen v povezavi z določbo 2. odstavka 35. člena ZDrž/45 nima niti dejanske podlage niti pravne podlage. Tožnica je namreč očitno prezrla, da je v tem primeru na njeni stani dokazno breme glede vprašanja (ne)lojalnosti njenih pravnih prednikov kot tretjega pogoja po določbi 2. odstavka 35. člena ZDrž/45 v zvezi s 3. odstavkom 63. člena ZDen, ki vzpostavlja zakonsko domnevo nelojalnosti (z obrnjenim dokaznim bremenom). To pa izhaja tudi iz citirane odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-23/93, na katero se v izpodbijani odločbi izrecno sklicuje tožena stranka. Tožnica po mnenju sodišča tudi nima prav, kolikor se glede opredelitve pojma (ne)lojalnosti, ki je nedoločen pravni pojem, opira zgolj na ozko jezikovno metodo razlage tega pojma, saj se v pravu jezikovna metoda razlage uporablja le kot ena, ne pa kot edina izmed možnih metod, vendar pa skupaj z ostalimi metodami razlage pravnih norm tako, da ne izključuje drugih metod, zlasti teleološke, sistematične, logične, zgodovinske in ostalih, ki so se izoblikovale v pravni teoriji (dr. M. Pavčnik: Teorija prava, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1997, str. 348 do 403). V nasprotju s tožbenim ugovorom nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma nepravilnega zaključka o dejanskem stanju pa je po presoji sodišča pravilen in utemeljen zaključek tožene stranke, da dokazi z zaslišanjem prič in same tožnice ne nudijo takih dokazov o ravnanju tožničinih pravnih prednikov, ki bi izpričevali njuno lojalnost narodnim interesom slovenskega naroda oziroma ki bi prepričljivo nasprotovali zakonski domnevi o njuni nelojalnosti. Prav tako pa je pravilen in skladen s podatki predloženih upravnih spisov zaključek tožene stranke, da izjave v postopku zaslišanih prič (C.C., D.D., E.E., F.F., G.G., H.H. in I.I.), da tožničina starša kot večina nemških intelektualcev nista bila sovražna nasproti Slovencem ter da člani družine... niso bili ravno hitlerjansko usmerjeni, saj bi imela potem tudi njuna hčerka J.J. (sedaj tožeča stranka) drugačen odnos do slovenskih sošolcev, če bi bila vzgojena v nestrpnosti do Slovencev, ne nudijo takih dokazov o ravnanju pokojnih tožničinih pravnih prednikov, ki bi izpričevali njuno lojalnost narodnim interesom slovenskega naroda oziroma ki bi prepričljivo nasprotovali zakonski domnevi o nelojalnosti.

Takega dokaza o ravnanju pokojnih tožničinih pravnih prednikov pa ne nudi niti tožničina izjava v postopku, da organizacija Kulturbund, katere člana sta bila tako B.B. kot A.A., ni bila prepovedana organizacija in da je delovala z vednostjo takratnih oblasti, kar je pravilno utemeljila že tožena stranka v izpodbijani odločbi, zato se sodišče na tem mestu, da se izogne ponavljanju, le sklicuje na njeno obrazložitev (2. odstavek 67. člena ZUS). Tožbene navedbe, da tožničina starša nista želela Slovencem nič slabega in sta celo prijateljevala z več slovenskimi družinami, z zaposlenimi Slovenci pa sta govorila vedno slovensko pa so glede na navedeno pravno nepomembne. Po navedenem na odločitev sodišča ne morejo vplivati niti tožbene navedbe o prenehanju funkcije ... župana, ki jo je tri dni opravljal A.A. po nemški okupaciji kraja A. in naj bi mu prenehala iz razloga, ker da se je pri nemški okupatorski vojski zavzel za svojega prijatelja Slovenca, saj ta navedba tudi po presoji sodišča ne nudi takega dokaza o ravnanju tožničinih pravnih prednikov, ki bi izpričevalo njuno lojalnost narodnim interesom slovenskega oziroma jugoslovanskih narodov oziroma ki bi prepričljivo nasprotovali zakonski domnevi o nelojalnosti pokojnih tožničinih staršev. Tudi po mnenju sodišča namreč navedbe o njunem prijateljevanju z nekaterimi Slovenci niti njun nesovražen odnos do Slovencev niti njuno znanje slovenskega jezika in šolanje otrok v slovenskih šolah niso dokazi o lojalnosti tožničinih pravnih prednikov interesom slovenskega naroda, ki bi zakonsko domnevo o nelojalnosti lahko prepričljivo izpodbili. Po presoji sodišča je torej tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe, kot je predhodno povzeta, odgovorila na vse pritožbene ugovore in jih argumentirano zavrnila, njeni preudarki pa so skladni s podatki in listinami v predloženih upravnih spisih. Tudi po presoji sodišča pa so v tožbi ponovljene pritožbene trditve o lojalnosti tožničinih pravnih prednikov narodnim in državnim koristim narodov FLRJ, kar tožba opredeljuje kot lojalnost "kateremukoli režimu v Sloveniji" le pavšalne izjave, s katerimi tožnica ne more izpodbiti zakonske domneve o nelojalnosti njenih staršev, saj ne gre za takšne konkretne okoliščine, ki bi kazale na njuno kontinuirano lojalno ravnanje oziroma ki bi dejansko izničile negativni pomen njunega članstva v organizacijah Kulturbund, Štajerski domovinski zvezi in NSDAP. Prav tako je pravilno stališče tožene stranke, da je bila tožnici dana učinkovita možnost, da v postopku ugotovitve državljanstva njenih pravnih prednikov dokazuje njuno lojalno ravnanje do slovenskega naroda kot eno izmed okoliščin iz 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ s tem, da je podala lastno izjavo in z zaslišanjem predlaganih prič, pri čemer tožnica tudi po presoji sodišča ni ovrgla zakonske domneve o nelojalnosti njenih pravnih prednikov, saj v obravnavanem primeru med strankama niso sporne ugotovitve prvostopnega organa in tožene stranke, da sta bila tožničina starša člana organizacije Kulturbund in osebi nemške narodnosti, ki je bila pogoj za članstvo v navedeni organizaciji, kar tožnica potrjuje v tožbi, ko navaja, da "dejansko tožnica ni izpodbijala ugotovljenih dejstev, ki jih je upravni organ ugotovil na podlagi listin najdenih v arhivih. Tudi je nesporno, da sta oba ob koncu druge svetovne vojne zapustila Slovenijo in da sta do svoje smrti živela v Avstriji." Sodišče pri tem pripominja, da niso pravno relevantni motivi in okoliščine, zaradi katerih sta v konkretnem primeru tožničina pravna prednika zapustila območje tedanje FLRJ. Za osebe, ki so živele v tujini tako kot tožničina pokojna starša, je glede na navedeno že od 28. 8. 1945 veljalo, da sploh niso pridobile jugoslovanskega državljanstva FLRJ niti republiškega državljanstva, tudi če so imele na dan 6. 4. 1941 državljanstvo bivše Kraljevine Jugoslavije in domovinsko pristojnost na območju, ki je po II. svetovni vojni pripadlo tedaj novonastali FLRJ. Zato je neutemeljen tudi nadaljnji tožbeni ugovor, da se tožničina pravna prednika nista nikoli odrekla tukajšnjemu državljanstvu in da ni nobenega razloga, da bi se jima oporekala pravica do državljanstva (FLRJ in LRS), saj le-tega nista nikoli pridobila iz razlogov po 2. odstavku 35. člena ZDrž, kar je pravilno ugotovila že tožena stranka v izpodbijani odločbi in pred tem tudi že organ prve stopnje. Glede na navedeno sodišče ne dvomi, da je tožena stranka na podlagi v postopku pravilno ugotovljenih vseh pravno relevantnih okoliščin obravnavane sporne zadeve pravilno sklepala o dejanskem stanju in na tej podlagi tudi pravilno uporabila materialne predpise, ki jih citira v svoji obrazložitvi, ko je zavrnila pritožbo tožnice zoper navedeni odločbi upravnega organa prve stopnje. Sodišče tako ugotavlja, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo izpodbijane odločbe pravilno in popolno ugotovljeno in da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa je neutemeljena, zato jo je sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo.

Sodišče je določbe ZUP/86 uporabilo kot republiški predpis na podlagi določbe 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).