Jedro

Aktivno legitimiran za uveljavljanje odškodninskih zahtevkov zaradi telesne poškodbe ali prizadetega zdravja je oškodovanec sam, torej tisti, ki mu je kdo prizadel telesno poškodbo ali zdravje (prvi odstavek 195. člena ZOR). Na to ne vpliva, da je oškodovanec mladoleten ali da je podaljšana roditeljska pravica njegovih staršev (118. člen zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR), kot je to primer v tej zadevi. Starši imajo namreč samo vlogo zastopnikov (prvi odstavek 107. člena ZZZDR). Za odločitev o zahtevkih iz drugega odstavka 195. člena ZOR seveda ni dovolj le ugotoviti, kakšen bi bil zaslužek oškodovanca, če ne bi pretrpel telesne poškodbe ali ne bi bilo prizadeto njegovo zdravje, marveč tudi, v kolikšnem obsegu so iz teh razlogov povečane njegove potrebe in kolikšna naj bo denarna odmena v obliki rente za to (pri čemer pa se zahtevka zaradi izgube zaslužka in zaradi zmanjšanih ali uničenih možnosti za nadaljnji razvoj in napredovanje praviloma izključujeta). Seveda pa mora oškodovanec, ki uveljavlja več zahtevkov na podlagi citiranega predpisa, opredeliti vsakega posebej, ker tu ne gre za enotno odškodnino, saj imajo posamezni zahtevki povsem drugačno dejansko podlago, niso med seboj nujno povezani, spremenjene okoliščine v zvezi z morebitnim zvišanjem ali znižanjem rente imajo različen vpliv glede na to, na katerih izmed podlag je bila prisojena, in podobno. Sodišče mora v takšnih primerih za vsako izmed teh oblik prisoditi samostojno denarno odškodnino v obliki rente, seveda pa v izreku sodbe navesti njihov seštevek.

Izrek

Revizija druge in tretje tožeče stranke se zavrže. Reviziji prve tožeče stranke se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita v zavrnilnem delu v obsegu, ki se nanaša na plačilo rente za čas od 29.1. do 4.8.1993 in od 1.5.1994 dalje ter v odločbi o pritožbenih pravdnih stroških in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi je sodišče prve stopnje med drugim razsodilo, da mora tožena stranka s 1.2.1988 plačevati prvemu tožniku mesečno rento, določeno v različnih zneskih po posameznih obdobjih, od 9,30 SIT do 35.000,00 SIT do 30.4.1994 in od 1.5.1994 dalje po 48.320,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega obroka, medtem ko je v presežku rentni tožbeni zahtevek zavrnilo. Zaradi prometne nezgode je prvi tožnik tako prizadet in zato so trajno povečane njegove potrebe, ki jih je sodišče ocenilo za čas od 1.2.1988 do njegove polnoletnosti 15.6.1992 na 30 % povprečnih individualnih življenjskih stroškov osnovnošolskega otroka in mu toliko iz tega naslova tudi prisodilo. Od tega datuma dalje pa gre tožniku odškodnina v višini mesečnega dohodka avtomehanika, kar bi po pričakovanju postal. Pritožbe prvega tožnika, toženke in toženca je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo izpodbijano sodbo. Pritožbo prvega tožnika, ki jo ocenjuje bolj kot moralno grajo toženih strank, je sodišče zavrnilo iz razlogov, zaradi katerih je zavrnilo pritožbi tožencev.

Proti tej sodbi sodišča prve stopnje v zvezi s sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožeča stranka, in sicer proti pravnomočni sodbi v tistem delu, kolikor tožbene zahtevke zavrača v celem obsegu, iz razlogov zmotne uporabe in bistvene kršitve določb ZPP. Predlaga, naj vrhovno sodišče pobijane sodbe v napadenem delu razveljavi ter naloži novo sojenje. Sodiščema očita, da obravnavata zadevo le z uporabo primerjave povprečne plače, pa še to iz marca 1994, svoje stališče pa poda šele na obravnavi 12.9.1994, ko so take plače že višje. Sodišči ugotavljata, da so trajno povečane potrebe prvega tožnika, pri razsoji pa tega ne upoštevata. Pobijane sodbe pa v tem delu nimajo nobene obrazložitve in zato gre za kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Na vročeno revizijo toženca nista odgovorila, pristojni javni tožilec pa se o njej ni izjavil. Revizija druge in tretje tožeče stranke ni dovoljena, revizija prve tožeče stranke pa je utemeljena.

Sodeč po vsebini revizije, ta izpodbija le tisti del (386. člen ZPP) sodbe sodišča prve stopnje, s katerim je bil pravnomočno zavrnjen del zahtevka za plačilo oziroma plačevanje rente za čas od polnoletnosti prvega tožnika, ker da je sodišče upoštevalo le izgubljeni zaslužek ne pa tudi povečanih potreb oziroma drugih postavk iz 195. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Aktivno legitimiran za uveljavljanje takšnih zahtevkov pa je oškodovanec sam, torej tisti, ki mu je kdo prizadel telesno poškodbo ali zdravje (prvi odstavek 195. člena ZOR). Na to ne vpliva, da je oškodovanec mladoleten ali da je podaljšana roditeljska pravica njegovih staršev (118. člen zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR), kot je to primer v tej zadevi. Starši imajo namreč samo vlogo zastopnikov (prvi odstavek 107. člena ZZZDR). Po tem se je očitno poprej ravnala tudi tožeča stranka sama, saj je pritožbo proti sodbi sodišča prve stopnje vložil le prvi tožnik, ne pa tudi tožnica in drugi tožnik. Tudi izrek sodbe se glasi, kar zadeva plačevanje rente, le v korist prvega tožnika in njemu je bil delno zavrnjen zahtevek iz tega naslova. Po povedanem torej drugi tožnik in tožnica nista osebi, ki bi imeli pravico vložiti revizijo, kar pomeni, da je njuna revizija nedovoljena (drugi odstavek 389. člena ZPP) in jo je zato moralo revizijsko sodišče zavreči (392. člen ZPP).

Utemeljena pa je revizija prvega tožnika in to iz procesnega razloga, ki ga uveljavlja. Tožeča stranka je namreč v tožbi in svojih številnih pripravljalnih vlogah, bodisi pisnih bodisi danih na zapisnik, navajala, res da ne konzistentno in določno, da uveljavlja vse zahtevke, ki jih določa materialno pravo kot povrnitev gmotne škode v primeru telesne poškodbe ali prizadetega zdravja, se pravi rento zaradi izgube zaslužka, zaradi trajnega povečanja zavarovančevih potreb in zaradi uničenih možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje (drugi odstavek 195. člena ZOR). Pri tem je postavil vrednostno le en sam zahtevek po posameznih obdobjih. Že sodišče prve stopnje, ki je zahtevkom za razdobja od 16.6. do 6.9.1992, od 7.9.1992 do 28.1.1993 in od 5.8.1993 do 30.4.1994 ugodilo v celoti, v razdobjih od 29.1. do 4.8.1993 in od 1.5.1994 dalje pa le delno, v zvezi s slednjim, torej zavrnilnim delom ni tako obrazložilo svoje odločitve, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. Ni namreč pojasnjeno, zakaj prvemu tožniku ne bi šla renta na račun povečanih potreb od njegove polnoletnosti dalje, ko bi se lahko sicer zaposlil. Pritožbo prvega tožnika pa je pritožbeno sodišče zavrnilo "iz razlogov zaradi katerih je zavrnilo pritožbi toženih strank". Iz te skope formulacije nikakor ni mogoče razbrati, kaj je s tem imelo sodišče v mislih, saj se ob pritožbah obeh tožencev s tu spornim vprašanjem zavrnitve rentnega zahtevka ni ukvarjalo. Še več, pritožbeno sodišče je celo samo ugotovilo, da so revidentove potrebe trajno povečane, se pravi tudi čez njegovo polnoletnost, ni pa povedalo in mu ni priznalo, da bi mu šlo kaj iz tega naslova poleg rente za izgubljeni zaslužek. Sodba torej nima razlogov o odločilnih dejstvih, delno pa so ugotovitve v nasprotju z izrekom. Prav ima torej revident, da gre tu za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, kar je narekovalo razveljavitev sodb druge in prve stopnje v zavrnilnem izpodbijanem delu in v odločbi o pritožbenih stroških ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 394. člena ZPP).

V zvezi s slednjim velja opozoriti glede na revizijski materialnopravni pomislek, da za odločitev o zahtevkih iz drugega odstavka 195. člena ZOR seveda ni dovolj le ugotoviti, kakšen bi bil zaslužek oškodovanca, če ne bi pretrpel telesne poškodbe ali ne bi bilo prizadeto njegovo zdravje, marveč tudi, v kolikšnem obsegu so iz teh razlogov povečane njegove potrebe in kolikšna naj bo denarna odmena v obliki rente za to (pri čemer pa se zahtevka zaradi izgube zaslužka in zaradi zmanjšanih ali uničenih možnosti za nadaljnji razvoj in napredovanje praviloma izključujeta). Seveda pa mora oškodovanec, ki uveljavlja več zahtevkov na podlagi citiranega predpisa, opredeliti vsakega posebej, ker tu ne gre za enotno odškodnino, saj imajo posamezni zahtevki povsem drugačno dejansko podlago, niso med seboj nujno povezani, spremenjene okoliščine v zvezi z morebitnim zvišanjem ali znižanjem rente imajo različen vpliv glede na to, na katerih izmed podlag je bila prisojena, in podobno. Sodišče mora v takšnih primerih za vsako izmed teh oblik prisoditi samostojno denarno odškodnino v obliki rente, seveda pa v izreku sodbe navesti njihov seštevek. Sodišče bo moralo tudi paziti, da se mu ne bo primerilo kot to pot, kar kritizira revident, ko so od zadnjega naroka za glavno obravnavo pa do izdaje sodbe minili kar štirje meseci, kar je nedopustno ne le z vidika procesnih predpisov (drugi in tretji odstavek 335. člena ZPP), marveč tudi z vidika konkretne odločitve v materialnopravnem pogledu, ker je ta odvisna od podatkov, ki morajo biti zaradi inflacije, spreminjanja plač in podobnega ažurni.