Jedro

Ker torej organ prve stopnje v izpodbijani odločbi ni pojasnil (tudi ne organ druge stopnje v svoji odločbi), zakaj ni izvedel dokazov, ki jih je predlagala tožnica, je bila s tem storjena absolutna bistvena kršitev postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Hkrati izpodbijane odločbe tudi ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Glede na okoliščine primera ni dovolj jasno in nedvoumno, kaj zajema ustanovljena služnost, zlasti, ali zajema tudi morebitne opustitve (in če, kakšne), ki jih mora trpeti tožnica.

Izrek

I.Tožba zoper sklep Upravne enote Kranj, št. 352-23/2020-4 z dne 21. 1. 2020, se zavrže.

II.V preostalem delu se tožbi ugodi in se odločba Upravne enote Kranj, št. 352-23/2020-24 z dne 30. 3. 2021, odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponoven postopek.

III.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te odločbe, od poteka tega roka dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.V tej zadevi je organ prve stopnje (upravna enota) z izpodbijanim sklepom uvedel postopek ustanovitve služnosti v javno korist na zemljiščih parc. št. 355, 356 in 357, vse k. o. ..., ki so v izključni lasti tožnice, za potrebe gradnje daljnovoda DV 2 X 110 kV Kamnik - Visoko (1. točka izreka); ugotovil, da se v zemljiški knjigi zaznamuje začetek uvedbe postopka za ustanovitev služnosti v javno korist pri nepremičninah, navedenih v prvi točki izreka tega sklepa (2. točka izreka); naložil B., d. d., da položi pri sodišču ali notarju znesek 5.204,46 EUR, sicer se postopek ne bo štel za nujnega (3. točka izreka) in ugotovil, da posebni stroški za izdajo tega sklepa niso zaznamovani (4. točka izreka).

2.Z izpodbijano odločbo je organ prve stopnje v korist B., d. d. in vsakokratnega izvajalca dejavnosti sistemskega operaterja te energetske infrastrukture dovolil obremenitev zemljišča s parc. št. 355, k. o. ..., s služnostjo v javno korist. Obremenitev zemljišča s služnostjo obsega severni del zemljišča v varovalnem pasu daljnovoda širine 15 m levo in desno od osi daljnovoda s površino koridorja 1092 m2 in dostopno potjo površine 42 m2; služnost obsega pravico gradnje daljnovoda DV 2 X 110 kV Kamnik - Visoko, dostopa, obratovanja, vzdrževanja, nadzora in obnove oz. rekonstrukcije daljnovoda ter hojo in vožnjo po parcelah ob kateremkoli času, za ves čas obratovanja daljnovoda (1. točka izreka odločbe).

3.Nadalje je organ v korist iste družbe in vsakokratnega izvajalca dejavnosti sistemskega operaterja te energetske infrastrukture dovolil obremenitev zemljišča s parc. št. 356, k. o. ..., s služnostjo v javno korist. Obremenitev zemljišča s služnostjo obsega severni del zemljišča s površino dostopne poti 42 m2; služnost obsega pravico gradnje daljnovoda DV 2 X 110 kV Kamnik - Visoko, dostopa, obratovanja, vzdrževanja, nadzora in obnove oz. rekonstrukcije daljnovoda ter hojo in vožnjo po parcelah ob kateremkoli času, za ves čas obratovanja daljnovoda (2. točka izreka odločbe).

4.V 3. točki izreka izpodbijane odločbe je organ prav tako v korist družbe B., d. d. in vsakokratnega izvajalca dejavnosti sistemskega operaterja te energetske infrastrukture dovolil obremenitev zemljišča s parc. št. 357, k. o. ..., s služnostjo v javno korist. Obremenitev zemljišča s služnostjo obsega severni del zemljišča s površino dostopne poti 60 m2; služnost obsega pravico gradnje daljnovoda DV 2 X 110 kV Kamnik - Visoko, dostopa, obratovanja, vzdrževanja, nadzora in obnove oz. rekonstrukcije daljnovoda ter hojo in vožnjo po parcelah ob kateremkoli času, za ves čas obratovanja daljnovoda.

5.Nadalje je organ odločil, da je izpodbijana odločba podlaga za izbris zaznambe uvedbe postopka za ustanovitev služnosti v javno korist ter za vpis služnostne pravice na nepremičninah iz 1. do 3. točke izreka te odločbe v zemljiško knjigo (4. točka izreka); da je rok za začetek gradnje objekta pet let od vročitve te odločbe (5. točka izreka); da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve in da je stranka z interesom dolžna tožnici plačati stroške pravnega zastopanja v višini 511,61 EUR, v roku 30 dni po pravnomočnosti te odločbe (6. in 7. točka izreka).

6.V obrazložitvi izpodbijane odločbe organ prve stopnje ugotavlja, da so pogoji za tek postopka v skladu z 211. in 192. členom ZUreP-2 ter 473. členom EZ-1 izpolnjeni. Družba B., d. d. (stranka z interesom) je kot investitor gradnje daljnovoda lahko služnostna upravičenka. Za umestitev tega daljnovoda je bil sprejet Državni prostorski načrt (v nadaljevanju DPN) za daljnovod 2 x 110 kV Kamnik - Visoko. Gradnja je potrebna zaradi novih potreb po električni energiji ter povečanju zanesljivosti oskrbe z električno energijo na širšem obravnavanem območju. Omejitev lastninske pravice na zemljiščih zavezanke, škodo in izpad morebitnih prihodkov lahko nadomesti odškodnina. Ustanovitev služnosti je za dosego javne koristi nujno potrebna in sorazmerna s posegom v zasebno lastnino. Sklep o uvedbi postopka je bil izdan. Stranka z interesom je pri notarju deponirala znesek v višini ocenjene odškodnine in varščine, s čimer so izpolnjeni pogoji, da se postopek vodi kot nujen. Zavezanka je v postopku sodelovala in se o zahtevi izjavila. Če meni, da je DPN nezakonit in neustaven, mora v zvezi s tem sprožiti ustrezne postopke. Organ je v zadevi izvedel tudi ustno obravnavo, na kateri je zavezanka podala določene dokazne predloge, do katerih se je upravičenka opredelila. Zavezanka in upravičenka sta po ustni obravnavi podali dodatne vloge. V zvezi z navedbami zavezanke je organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil, da presoja ustreznosti odškodnine ni stvar upravnega, ampak sodnega postopka. Fizična izvedba daljnovoda je določena v Uredbi, vkop daljnovoda pa ni dopusten. Presoja vsebine pogodbe ni v pristojnosti upravnega organa, ampak je to stvar dogovora med upravičenko in zavezanko. Ker do podpisa pogodbe o služnosti ni prišlo, je organ nadaljeval s postopkom in izdal izpodbijano odločbo. Odločba je podlaga za izbris zaznambe uvedbe postopka za ustanovitev služnosti v javno korist. Organ je odločil tudi o priglašenih stroških postopka.

7.Organ druge stopnje je pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo zavrnil in odločil, da tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

8.Tožnica je tožbo vložila tako zoper sklep o uvedbi postopka kot zoper odločbo o ustanovitvi služnosti v javno korist. V tožbi navaja, da pogoji za uvedbo postopka niso bili izpolnjeni, zaradi česar sta nezakonita oba izpodbijana akta. Ponudba, ki jo je stranka z interesom posredovala tožnici namreč ni bila ustrezna. Ustreznost ponudbe je dejansko vprašanje, do katerega se mora organ opredeliti in v zvezi s tem po potrebi izvesti dokaze. Ne zadošča le formalen pregled ponudbe. V predloženi pogodbi sploh ni bil definiran obseg služnosti in iz pogodbe je celo izhajalo, da naj bi se tožničine nepremičnine obremenilo v celoti. Ponudba ni bila podpisana s strani stranke z interesom, ampak jo je tožnici predložil domnevno pooblaščeno podjetje. Neustrezna je bila tudi ponujena odškodnina, in to kljub temu, da je cenitveno poročilo pripravil sodni cenilec. Cenitveno poročilo ni upoštevalo, da bodo obremenjene nepremičnine dejansko izgubile vso vrednost oz. da se bo ta bistveno zmanjšala. Gre za služnost z nesporno škodljivim učinkom na okolico, o čemer je tožnica v upravnem postopku predložila in predlagala številne dokaze (npr. izvedenca zdravstvene, ekonomske, kmetijske stroke …), a se organ do njih ni opredelil. Stranka z interesom bi lahko predlagala postavitev omrežja na način, ki bi precej manj obremenjeval okolje. Nadalje je tožnica navedla, da ji vse do pritožbenega postopka ni bila vročena vloga upravičenke z dne 17. 3. 2021, zaradi česar je bila kršena njena pravica do izjave. V konkretnem postopku javna korist ni bila izkazana, pogoji za vodenje postopka kot nujnega niso podani, ustanovljena služnost pa ni sorazmerna s posegom v zasebno lastnino. Obrazložitev organa v zvezi z javno koristjo je pavšalna, tudi sorazmernost posega ni ustrezno obrazložena. Ni navedena niti ena konkretna okoliščina, ki bi izkazovala izpolnjenost pogojev iz drugega odstavka 192. člena ZUreP-2. Uredba, na katero se organ sklicuje, je neustavna in nezakonita, ker je bila sprejeta po postopku, ki ne ustreza zahtevam četrtega in osmega odstavka 6. člena ter 7. člena Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (Aarhuška konvencija). Večina lastnikov zemljišč je namreč za načrtovano gradnjo daljnovoda izvedela šele maja 2019 na predstavitvi projekta na Visokem, ko je bil DPN že v veljavi. Tožnica ugovarja tudi vsebini služnosti, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe. Ta namreč ni dovolj natančno opisana. To potrjuje ponujena vsebina služnostne pogodbe, kjer je služnost precej bolj natančno opisana (npr. vključena je prepoved pogozdovanja, sajenja drevja, gradnje zgradb, dolžnost obveščanja pred začetkom izvajanja vzdrževalnih del). Izrek tudi ne definira točnega poteka osi daljnovoda oz. koridorja daljnovoda, niti njegove točne lokacije, niti se ne sklicuje na kakršnokoli skico ali listino, iz katere bi to izhajalo. Le navedba, da gre za daljnovod DV 2 x 110 kV Kamnik - Visoko, ne zadošča. Tožnica ugovarja še odločitvi o stroških postopka in s tožbo sodišču predlaga, da izpodbijani sklep in odločbo odpravi ter zadevo vrne istemu organu v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

9.Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču posredovala spise, ki se nanašajo na to zadevo (tretji odstavek 38. člena ZUS-1).

10.Stranka z interesom je v odgovoru na tožbo navedla, da je bila ponujena služnostna pogodba ustrezna, če pa se tožnica z odškodnino ne strinja, je to stvar posebnega sodnega postopka. Območje služnosti je v izpodbijani odločbi jasno opredeljeno. Pogodbi je bil dodan grafični prikaz parcel, iz katerega je jasno razvidna njihova topološka obremenitev za potrebe daljnovoda. Tožničine trditve o škodljivih vplivih daljnovoda so pavšalne in nedokazane. V postopku pridobivanja okoljevarstvenega soglasja (ki je pravnomočno) je bilo ugotovljeno, da je poseg sprejemljiv. Študije in drugi dokumenti, ki jih je v zvezi s tem predložila tožnica, niso relevantne, saj se ne nanašajo na konkretni primer. Določbe Aarhuške konvencije niso bile kršene, saj je bila javnost pri sprejemu Uredbe o DPN udeležena že od samega začetka. Pogoji za nujni postopek so izpolnjeni, saj je bil pri notarki deponiran ustrezen znesek.

11.Tožnica je v dveh nadaljnjih pripravljalnih vlogah še dodala, da je gradnja daljnovoda predvidena čez najboljša kmetijska zemljišča, ki bodo povsem razvrednotena. Ministrstvo za kmetijstvo je že v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja (OVS), opozorilo, da so netočne navedbe stranke z interesom, da naj bi se v veliki meri uporabile obstoječe dostopne poti, temveč se bodo gradile nove dostopne poti, kar bo še dodatno omejilo kmetijsko proizvodnjo in uničilo kmetijska zemljišča. Dejstvo, da je bilo za nameravani poseg potrebno pridobiti OVS, kaže na to, da ima nameravani poseg pomembne škodljive vplive na okolje, ki v postopku niso bili ustrezno presojeni. Zaradi nedvomno dokazanega škodljivega elektromagnetnega sevanja naprednejše države umikajo traso daljnovodov pod zemljo, v Sloveniji pa so nižji stroški bolj pomembni od zdravja ljudi. Tožnica je sodišču še predlagala, da sproži presojo ustavnosti in zakonitosti Uredbe o DPN za obravnavani daljnovod. Ugovarjala je tudi ugotovitvi organa, da je stranka z interesom, ki je delniška družba, v skladu z zakonom lahko služnostna upravičenka. Neustavna je zakonska ureditev, po kateri se lahko lastninska pravica omeji v korist zasebnih gospodarskih družb, še preden bi bilo zavezancu dano ustrezno nadomestilo v naravi ali plačana ustrezna odškodnina. Glede na to naj sodišče zahteva presojo ustavnosti 473. člena EZ-1 in drugih določb Energetskega zakona in ZUreP-2, ki to dopuščajo.

12.Stranka z interesom je na dodatne navedbe tožnice odgovorila, da zemljišče kljub gradnji daljnovoda ostane v lasti tožnice in rabe zemljišča ne onemogoča oziroma jo omejuje v najmanjši možni meri. V zvezi z opisom služnosti v odločbi je opozorila na to, da je natančen potek daljnovoda predviden tudi v Uredbi o DPN. Ker je stranka z interesom investitor gradnje daljnovoda in ima z distribucijskim operaterjem C. sklenjeno ustrezno pogodbo glede uporabe sistema za opravljanje nalog distribucijskega operaterja, je v skladu s 473. členom EZ-1 in 211. členom ZUreP-2 upravičena predlagati ustanovitev služnosti v javno korist.

Dokazni postopek

13.Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo le listinske dokaze, in sicer je pregledalo in prebralo: dopis Upravne enote Ljubljana z dne 2. 11. 2021 (A6), potrdilo o vplačilu depozita, notarski zapisnik notarke D. D. št. DK 8/2020 z dne 31. 1. 2020 (C1), notarski zapisnik št. DK 8/2020 z dne 30. 1. 2020 (C2), sodbo in sklep tega sodišča I U 12/2022-37 z dne 19. 4. 2024 (C5) ter vse ostale listine v upravnem spisu.

14.Sodišče pa je zavrnilo naslednje dokaze, ki jih je predlagala tožnica:

-zaslišanje strank, ogled na kraju samem, pridobitev mnenja izvedencev ekonomske, kmetijske in zdravstvene stroke, vpogled v javno objavljeno dokumentacijo v postopku sprejema Uredbe o državnem prostorskem načrtu za daljnovod 2 x 110 kV Kamnik - Visoko. Vse naštete dokazne predloge je tožeča stranka sicer podala že v upravnem postopku, a je sodišče ugotovilo, da za odločitev o tožbi niso potrebni;

-Mnenje v zvezi s spremembo 474. člena Energetskega zakona Direktorata za energijo z dne 15. 10. 2019 (A7), zaslišanje prič E. E. in F. F. ter postavitev izvedenca elektro stroke. Gre za dokaze, ki jih tožnica ni predlagala v upravnem postopku in te opustitve v sodnem postopku ni ustrezno upravičila. Prav tako sodišče v dokazne namene ni dopustilo Poročila o družbi B., d. d. na dan 30. 6. 2022, ki je objavljeno na spletni strani SDH d. d. (A8), saj gre za dokaz, ki v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje izpodbijanih aktov, še ni obstajal. Vsi v tej alineji našteti dokazi so torej v nasprotju z določbo 52. člena ZUS-1.

K I. točki izreka

15.Tožba zoper izpodbijani sklep o uvedbi postopka omejitve lastninske pravice ni dopustna, saj ne gre za upravni akt, niti za akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Akte, ki jih je dopustno izpodbijati v upravnem sporu, določajo 2., 4. in 5. člen ZUS-1. V 2. členu ZUS-1 je definiran pojem upravnega akta, v 4. in 5. členu ZUS-1 pa akti, ki niso takšni upravni akti, a se lahko kljub temu lahko izpodbijajo v upravnem sporu.

16.Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi 473. člena EZ-1, 211. in 200. člena ZUreP-2. Osmi odstavek 473. člena EZ-1 določa, da ne glede na določbe zakona, ki ureja razlastitev in omejitev lastninske pravice, se postopek razlastitve ali omejitve lastninske pravice na nepremičninah, ki so potrebne za namene iz 472. člena tega zakona, ne uvede z odločbo, temveč po prejemu popolne zahteve za razlastitev ali omejitev lastninske pravice pristojni organ izda sklep o začetku razlastitvenega postopka. Zoper ta sklep ni pritožbe. Sklep o začetku postopka razlastitve se po uradni dolžnosti zaznamuje v zemljiški knjigi. Vrhovno sodišče je v obrazložitvi sklepa I Up 199/2017 z dne 18. 10. 2017 navedlo, da sklepu iz osmega odstavka 473. člena EZ-1 ni mogoče pripisati več kot le procesnega pomena z učinkom med strankami postopka in organom, saj se z njim ne odloča še o nobenem vsebinskem vidiku investitorjeve zahteve za omejitev lastninske pravice, s tem pa tudi ne o obstoječem lastninskem položaju. V takem primeru je treba za presojo dopustnosti tožbe zoper sklep o uvedbi postopka uporabiti določbo drugega odstavka 5. člena ZUS-1, po katerem se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. EZ-1 namreč ne določa, da je zoper ta sklep dopusten upravni spor.1

17.Upoštevaje navedeno sklep o uvedbi postopka omejitve lastninske pravice s služnostjo v javno korist, ki je bil sprejet na podlagi osmega odstavka 473. člena EZ-1, nima pravne narave kateregakoli od sklepov iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj z njim postopek ni bil obnovljen, ustavljen ali končan. Po tej zakonski podlagi torej upravni spor zoper izpodbijani sklep ni dovoljen, niti ni zoper ta sklep dovoljen upravni spor v kakšnem drugem zakonu.

18.Prav tako izpodbijani sklep nima lastnosti upravnega akta po 2. členu ZUS-1. Sodišče je tudi v zvezi s tem sledilo stališču, ki ga je Vrhovno sodišče zavzelo v zadevi I Up 199/2017,2 v kateri je navedlo, da v zvezi s sklepom o uvedbi postopka po osmem odstavku 473. člena EZ-1 ne gre za odločitev upravnega organa v okviru danih pooblastil, s tem pa ne za njegovo oblastveno odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi pritožnikov v smislu prvega in drugega odstavka 2. člena ZUS-1, ki bi lahko bila predmet izpodbijanja s tožbo v upravnem sporu.3

19.Upoštevaje obrazloženo je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zoper izpodbijani sklep zavrglo.

K II. točki izreka

Splošno

20.Predmet presoje v tej zadevi je tudi pravilnost in zakonitost odločbe o ustanovitvi služnosti v javno korist v breme treh tožničinih nepremičnin. Služnost se ustanavlja za potrebe daljnovoda DV 2 x 110 kV Kamnik - Visoko v korist družbe B., d. d. ter vsakokratnega izvajalca dejavnosti sistemskega operaterja te energetske infrastrukture. Tožnica tožbo vlaga iz razlogov iz 1. do 3. točke prvega in četrtega odstavka 27. člena ZUS-1.

21.Služnost v javno korist za potrebe daljnovoda je primarno urejena v EZ-1. Ta v prvem odstavku 472. člena določa, da sta gradnja in prevzem objektov in zemljišč, ki so potrebni za: prenos in distribucijo elektrike, zemeljskega plina, distribucijo toplote in oskrbo z drugimi energetskimi plini, ali proizvodnjo elektrike, skladišča zemeljskega plina, terminal za utekočinjen zemeljski plin ali transport tekočih goriv po vodih, v javno korist in se zanju nepremičnine lahko razlastijo, omejijo s pravico uporabe za določen čas ali obremenijo z začasno ali trajno služnostjo. V skladu z drugim odstavkom istega člena se za vprašanja glede razlastitve in omejitve lastninske pravice, ki niso posebej urejena z EZ-1, uporabljajo določbe zakona, ki ureja razlastitev in omejitev lastninske pravice (v času izdaje izpodbijane odločbe je to bil ZUreP-2). Posebne določbe o razlastitvi in ustanovitvi služnosti v javno korist vsebuje 473. člen EZ-1.

O kršitvah postopka

22.Sodišče je kot ključne za odločitev o tej tožbi prepoznalo tožničine trditve v zvezi s tem, da se v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni ravnalo po pravilih postopka oz. da so bile določbe postopka bistveno kršene. Bistvena kršitev določb postopka je vselej podana v primerih, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP4 ali drug zakon, ki ureja postopek izdaje upravnega akta (tretji odstavek 27. člena ZUS-1). Poleg tega bistveno kršitev določb postopka predstavlja tudi vsaka druga kršitev, ki je vplivala ali mogla vplivati na zakonitost oz. pravilnost odločitve (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1).

23.Tožnica je v tožbi navedla, da je v upravnem postopku predlagala več dokazov, in sicer postavitev izvedencev ekonomske, kmetijske in zdravstvene stroke, svoje zaslišanje itd., a se tožena stranka do njenih predlogov v odločbi ni opredelila.

24.Tožničine trditve držijo. Iz upravnega spisa namreč izhaja:

-da je tožnica v odgovoru na predlog za omejitev lastninske pravice, ki ga je tožena stranka prejela 4. 2. 2020, v zvezi z izpolnitvijo pogojev za uvedbo postopka omejitve lastninske pravice, konkretno v zvezi z dogajanjem glede ponudbe, ki jo je tožnici pred uvedbo postopka posredovala stranka z interesom, predlagala svoje zaslišanje ter zaslišanje predstavnika stranke z interesom. Hkrati je v zvezi s trditvami o neizkazani javni koristi (in s tem povezanimi zatrjevanimi kršitvami v postopku sprejemanja Uredbe o DPN za daljnovod 2 x 110kV Kamnik - Visoko) kot pogoju za omejitev lastninske pravice, podala predlog za vpogled v javno objavljeno dokumentacijo v postopku sprejemanja omenjene Uredbe;

-da je tožnica po pooblaščencu na ustni obravnavi 11. 6. 2020 podala predlog za postavitev izvedenca zdravstvene stroke, ki bi podal mnenje o vplivih daljnovoda na ljudi in živa bitja oz. o škodljivostih in dolgoročnih posledicah na zdravje ljudi. Zaradi nepopolnosti oz. neustreznosti cenitvenega poročila, ki ga je pred uvedbo postopka pridobila stranka z interesom, je tožnica predlagala tudi postavitev izvedenca ekonomske in cenilca kmetijske stroke, ki bi podala mnenje o izgubi vrednosti njenih nepremičnin ter bodočih pričakovanih prihodkov in plodov. Predlagala je še ogled na kraju samem, saj naj stanje nepremičnin, kot ga je opisala stranka z interesom, ne bi odražalo realnega dejanskega stanja;

-da je tožnica v vlogi, ki jo je tožena stranka prejela 23. 6. 2020, glede sevalnih obremenitev daljnovoda in posledic za življenje in zdravje ljudi, predložila tri dokumente - poročila (Okoljskohigientično oceno poročila o določitvi poljske jakosti nizkofrekvenčnih magnetnih izmeničnih polj na območju 110 kV daljnovoda na območju občine ...; Stališče k mnenju v zvezi z daljnovodom 110 kV Murska Sobota prof. G. G., dr. med. in Poročilo Bioinitiative Report 2012);

-da je tožnica v vlogi, prejeti 23. 12. 2020, kot dokaz predložila izseke iz študije C. o možnosti kabliranja slovenskega omrežja.

25.Sodišče v zvezi z zgoraj naštetimi dokaznimi predlogi ugotavlja, da iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi se organ prve stopnje do njih kakorkoli opredelil in navedel, zakaj jih v postopku ni upošteval oz. ni izvedel (kar pomeni, da jih je zavrnil). Organ prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane odločbe na 2. do 8. strani povzel, kako je potekal upravni postopek, navedel relevantne predpise ter povzel vsebino navedb tožnice in stranke z interesom. T. i. ožjo obrazložitev odločitve5 organa prve stopnje pa v tej zadevi predstavljajo (le) tretji do šesti odstavek na 8. strani ter prvi odstavek na 9. strani odločbe.

26.Tožnica je v pritožbi zoper izpodbijano odločbo navedla, da je v postopku na prvi stopnji predlagala več dokazov (postavitev izvedencev ekonomske, kmetijske, zdravstvene stroke, svoje zaslišanje itd.), a se organ do njenih predlogov v izpodbijani odločbi sploh ni opredelil. Opozorila je, da neobrazložitev zavrnitve dokaznega predloga predstavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Organ druge stopnje je v odločbi o pritožbi z dne 27. 10. 2021 sicer povzel vsebino tožničine pritožbe, a je na omenjeni ugovor v odločbi le delno odgovoril. Utemeljitev izpodbijane odločbe je dopolnil le v zvezi z neizvedbo dokazov z listinami, ki jih je predložila tožnica, to je s tremi prej omenjenimi poročili (prim. zadnji del prvega odstavka na strani 12 odločbe organa druge stopnje z dne 27. 10. 2021). Organ druge stopnje sicer omeni, da je tožnica v postopku predlagala tudi postavitev treh izvedencev, a na ta predlog ne odgovori, povsem pa je iz obrazložitve organa druge stopnje izpadlo dejstvo, da je tožnica v postopku na prvi stopnji predlagala tudi zaslišanje strank ter ogled na kraju samem, do česar se ne organ prve ne organ druge stopnje nista opredelila. Glede na navedeno ni mogoče zaključiti, da je organ druge stopnje dopolnil postopek in odpravil bistvene kršitve pravil postopka v zvezi z neobrazloženostjo zavrnitve dokaznih predlogov, ki jih je v upravnem postopku podala tožnica (prim. prvi odstavek 251. člena ZUP).6

27.Po prvem odstavku 140. člena ZUP mora stranka dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek, navesti natančno, po resnici in določno. Če ne gre za splošno znana dejstva, mora stranka za svoje navedbe predlagati dokaze in jih, če je mogoče, predložiti; če stranka sama tega ne stori, zahteva to od nje uradna oseba, ki vodi postopek (drugi odstavek 140. člena ZUP). Trditveno in dokazno breme je torej na stranki, saj ZUP izhaja iz interesa, ki se v postopku varuje. Tožnica je to storila in za svoje ugovore v zvezi s predlogom stranke z interesom predlagala več dokazov.

28.Dejstva, na katerih se izda odločba, se ugotovijo z dokazi (prvi odstavek 164. člena ZUP). Izvedba dokaza obsega njegovo pridobitev, seznanitev uradne osebe z njegovo vsebino in seznanitev strank, njihovih zastopnikov ter pooblaščencev z njihovo vsebino, bodisi na obravnavi bodisi zunaj nje. Uporaba dokaza v ožjem smislu obsega tudi njihovo predstavitev, predstavitev njihove ocene in rezultata dokazovanja v obrazložitvi odločbe. Pravice strank v zvezi z dokazovanjem podrobneje ureja 146. člen ZUP. Posebno pomembna je pravica stranke, da se seznani z uspehom dokazovanja in da se o tem izreče, iz česar izhaja, da mora biti pred izdajo odločbe stranki dana možnost izjave o celoti dokazov in dejanskega stanja, kot ga ugotavlja organ.7

29.Ali je treba kakšno dejstvo dokazovati ali ne, odloča uradna oseba, ki vodi postopek, glede na to, ali utegne to dejstvo vplivati na odločitev v zadevi; dokazi se izvedejo praviloma potem, ko se ugotovi, kaj je v dejanskem pogledu sporno ali kaj je treba dokazati (prvi odstavek 165. člena ZUP). To pomeni, da uradna oseba ni vezana na dokazne predloge strank, vendar mora biti v odločbi obrazloženo, zakaj konkretnega predloga stranke organ ni upošteval.8 Zakon namreč ne določa, da lahko upravni organ dokazni predlog zavrne, brez da bi svojo odločitev kakorkoli argumentiral. Ob tem gre opozoriti, da izjave drugih strank postopka v zvezi s predlaganimi dokazi ne morejo nadomestiti argumentacije organa (npr. v konkretni zadevi je organ v izpodbijani odločbi povzel vse izjave stranke z interesom, to je tudi glede dokazov, ki jih je predlagala tožnica).

30.Organ mora predlagani dokaz načeloma izvesti, če je materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če sta njegov obstoj in pravna relevantnost utemeljena s potrebno stopnjo verjetnosti. Predlaganih dokazov ni treba izvesti le, če so: a) nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano, b) nerelevantni, ker dejstvo, ki bi ga dokazovali za odločitev ni pravno odločilno ali c) popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. Pri tem je potrebna še posebna previdnost, saj se zavrnitev ne sme pretvoriti v vnaprejšnjo dokazno oceno. V vsakem primeru pa mora biti zavrnitev dokaznega predloga obrazložena, saj je sicer stranki kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.9

31.Ker torej organ prve stopnje v izpodbijani odločbi ni pojasnil (tudi ne organ druge stopnje v svoji odločbi), zakaj ni izvedel dokazov, ki jih je predlagala tožnica, je bila s tem storjena absolutna bistvena kršitev postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Hkrati izpodbijane odločbe tudi ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Navedeno je že samo po sebi zadosten razlog za odpravo izpodbijane odločbe po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter vrnitev zadeve organu, ki je izpodbijano odločbo izdal v ponoven postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1.

32.Poleg ugotovljenega pa sodišče dodaja, da je utemeljena tudi tožničina trditev, o pomanjkljivostih 1. do 3. točke izreka izpodbijane odločbe v zvezi z opisom vsebine in poteka služnosti. Tožnica namreč v tožbi opozarja na:

-razlike glede opisa obsega služnosti v 1. do 3. točki izreka izpodbijane odločbe in vsebino služnosti, kot izhaja iz ponujene služnostne pogodbe;

-dejstvo, da 1. do 3. točka izreka izpodbijane določbe ne definira točnega pasu, niti točne lokacije koridorja, niti se ne sklicuje na kakšno skico ali listino, iz katere bi to izhajalo.

33.V 203. členu ZUreP-2 (v zvezi z devetim odstavkom 211. člena ZUreP-2 v zvezi z drugim odstavkom 472. člena EZ-1) morajo biti v izreku odločbe o razlastitvi natančno navedene nepremičnine, ki se razlaščajo. V skladu s šestim odstavkom 213. člena ZUP pa mora biti izrek odločbe kratek in določen. Kratkost izreka ne sme iti na račun določnosti, saj je le slednja lastnost za učinkovanje in izvršljivost odločbe. Po drugi strani izrek ne sme biti predolg, tako da bi vseboval elemente, ki spadajo v druge dele odločbe, denimo po 214. členu ZUP v obrazložitev, razen, če področni zakon določa drugače.10 Navedeno pomeni, da mora biti vsebina odločitve o pravici oziroma obveznosti stranke formulirana tako, da je nedvomno izražena v dispozitivu. Izrek odločbe ni jasen in določen, če dopušča različna tolmačenja.

34.Tožbeni ugovor, da je izrek izpodbijane odločbe nejasen in nedoločen do te mere, da ni jasno, kje bo potekala obremenitev tožničinih nepremičnin s služnostjo, je utemeljen. Predmet obremenitve so tri tožničine parcele. Na parceli št. 355 naj bi obremenitev obsegala severni del zemljišča v varovalnem pasu daljnovoda širine 15 m levo in desno od osi daljnovoda s površino koridorja 1092 m2 in dostopno potjo površine 42 m2. Tožnica ima prav, ko trdi, da ni ne ustrezno definiran daljnovod (manjka navedba relevantne Uredbe); nejasno je, kaj obsega "severni del" zemljišča; kje po zemljišču točno poteka varovalni pas daljnovoda v navedeni širini glede na njegovo os, popolnoma nedefinirano je, kje na zemljišču se nahaja dostopna pot s površino 42 m2. Edina opredelitev dostopne poti je, da se nahaja na "severnem delu" parcele 355 (katere skupna površina prav tako ne izhaja iz izreka) in da površina te dostopne poti znaša 42 m2. Enako velja za 2. in 3. točko izreka, iz katerih prav tako ni jasno, kaj pomeni "severni del" zemljišča in kje na tem delu se nahaja dostopna pot v izmeri 42 m2 (parcela 356) in dostopna pot v izmeri 60 m2 (parcela 357).

35.Iz odgovora na tožbo stranke z interesom sicer izhaja, da je topološka obremenitev parcel razvidna iz k služnostni pogodbi dodanega grafičnega prikaza parcel, za katere sodišče ugotavlja, da je identičen Grafičnemu delu državnega prostorskega načrta, ki je priloga Uredbi o državnem prostorskem načrtu za daljnovod 2 x 110 kV Kamnik-Visoko (Ur. l. RS, št. 31/18, Uredba), kar pa ne sanira ugotovljene pomanjkljivosti izreka odločbe. Iz omenjene priloge k Uredbi namreč niso jasno razvidne niti tožničine parcele, ki so predmet omejitve lastninske pravice. Tudi dejstvo, da lego osi daljnovoda določa Uredba, po prepričanju sodišča ne pomeni, da je s tem obseg služnosti v prostorskem smislu (potek koridorja in dostopnih poti) določen.11

36.Treba je namreč upoštevati, da osnovna pravila o služnostih določa Stvarnopravni zakonik (SPZ). Glede vpisa služnosti v zemljiško knjigo pa velja ZZK-1. Da bi bila v tem upravnem sporu izpodbijana odločitev o ustanovitvi predlagane služnosti zakonita, mora torej zadostiti pogojem iz vseh relevantnih določb EZ-1, ZUreP-2 in SPZ, kot tudi določbam o vpisu v zemljiško knjigo. Na določbah ZZK-1 pa je smiselno utemeljen ugovor tožnice o nedoločnosti izreka izpodbijane odločbe. Splošno pravilo 14. člena ZZK-1 je nadgrajeno v 19. člena ZZK-1, ki posebej določa, da se pri opisu stvarne služnosti, katere izvrševanje je omejeno samo na del služečega zemljišča, te prostorske meje pri opisu vsebine služnosti natančno opišejo. V obravnavanem primeru gre pri vseh treh tožničinih nepremičninah za delno obremenitev. Služnost torej ni predvidena na celotnih parcelah, ampak je predvideno, da bo s služnostjo omejen le njihov določen del. Kot že navedeno, iz izreka izpodbijane odločbe ne izhaja dovolj natančno, kateri del. V zemljiško knjigo se služnost vpisuje na podlagi odločbe, na podlagi katere nastane (214. člen SPZ), zato mora potek - obseg služnosti izhajati iz nje. Odločba, izdana v upravnem postopku, je konstitutivna in ustvarja pravne učinke, ki bodo pomenili poseg v lastninsko pravico tožnice, zato mora obseg omejitve izhajati iz odločbe, s katero se služnost ustanavlja. Sklicevanje na Uredbo in njeno prilogo natančnega opisa ne more nadomestiti, tudi iz že navedenega razloga, ker je podlaga za vpis v zemljiško knjigo odločba, s katero se služnost ustanavlja.

37.Tožnica ugovarja še skopo opredeljeni vsebini služnosti, v primerjavi s ponujeno služnostno pogodbo, zato meni, da bi morala biti vsebina služnosti v izreku izpodbijane odločbe tudi v tem smislu natančneje določena. Tožnica ima upoštevaje okoliščine primera prav. Iz izreka izpodbijane odločbe namreč izhaja, da služnost obsega pravico gradnje daljnovoda DV 2 X 110 kV Kamnik - Visoko, dostopa, obratovanja, vzdrževanja, nadzora in obnove oz. rekonstrukcije daljnovoda ter hojo in vožnjo po parcelah ob kateremkoli času, za ves čas obratovanja daljnovoda. V ponujeni služnostni pogodbi pa je poleg tega, da je v 2. členu podrobneje našteto, kaj vse naj bi tožnica dovolila v okviru gradnje, vzdrževanja, nadzora, obnove in dostopa (med drugim npr. tudi skupno uporabo elektroenergetske infrastrukture s strani drugih operaterjev omrežja), določeno tudi, da se lastnik obvezuje opustiti pogozdovanje oz. sajenje ostalega drevja na zemljiščih v obsegu, ki je predmet služnostne pogodbe, tako, da drevje ne bo preseglo višine tri metre, kakor tudi, da na predmetnih zemljiščih ne bo postavljal zgradb, zaradi česar bi lahko povzročil škodo na elektroenergetskih napravah služnostnega upravičenca (7. člen služnostne pogodbe).

38.V skladu z 213. členom SPZ je stvarna služnost pravica lastnika nepremičnine (gospodujoča stvar), izvrševati za njene potrebe določena dejanja na tuji nepremičnini (pozitivna služnost) ali zahtevati od lastnika služeče stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji nepremičnini (negativna služnost). Služnost, ki je po svoji vsebini stvarna služnost, se lahko ustanovi tudi v korist določene osebe. V teh primerih se glede nastanka in prenehanja uporabljajo določila tega zakona, ki urejajo osebne služnosti (prvi odstavek 226. člena SPZ). Iz citiranih določb SPZ izhaja, da je tudi neprava stvarna služnost (za kar gre v tej zadevi), lahko pozitivna ali negativna. Sodeč po izreku izpodbijane odločbe bi šlo v tej zadevi zgolj za pozitivno služnost, s katero bi stranka z interesom pridobila le pravico izvrševati določena dejanja na tožničinih nepremičninah. Drugače izhaja iz ponujene služnostne pogodbe, zlasti iz njenega 6. člena. Ker se tožena stranka do izpostavljenih razlik ni opredelila, je sodišče podvomilo v ustreznost opisa vsebine služnosti v izpodbijani odločbi. Glede na okoliščine primera ni dovolj jasno in nedvoumno, kaj zajema ustanovljena služnost, zlasti, ali zajema tudi morebitne opustitve (in če, kakšne), ki jih mora trpeti tožnica. Glede na navedeno izrek odločbe tako tudi v tem delu ne zadosti standardu iz 213. člena ZUP.

39.Ker izrek izpodbijane odločbe v 1. do 3. točki iz več predhodno naštetih razlogov ni dovolj določen, izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, s tem pa je prišlo do absolutno bistvene kršitve pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1). S tem je podan dodaten razlog za odpravo izpodbijane odločbe po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter vrnitev zadeve organu, ki je izpodbijano odločbo izdal, v ponoven postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). Glede na to se sodišče z ostalimi tožbenimi ugovori ni ukvarjalo, z izjemo spodaj obrazloženega.

O ustavnosti 473. člena EZ-1

40.Tožnica je nasprotovala ustavnosti 473. člena EZ-1, saj naj bi bila določba v nasprotju z 69. členom Ustave. Ta po njenem mnenju ne dovoljuje, da se lastninska pravica lahko odvzame ali omeji v korist zasebnih gospodarskih družb (kar je stranka z interesom), niti da se lahko odvzame ali omeji, še preden bi bilo zavezancu dano ustrezno nadomestilo v naravi ali plačana ustrezna odškodnina.

41.Ustava v 69. členu določa, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon. Člen 69 Ustave torej daje zakonodajalcu pooblastilo za urejanje zakonske podlage za razlastitev. Razlastitev je skladno z 69. členom Ustave dopustna le: (1) proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini; (2) pod pogoji, ki jih določa zakon; (3) če to zahteva javna korist. Pri razlastitvi gre za tipičen poseg države v zasebno sfero zaradi javnega interesa. Razlastitev po 69. členu Ustave je prisilen odvzem ali omejitev lastninske pravice na nepremičnini v javno korist na način in po postopku, ki je predpisan z zakonom. Iz navedenega izhaja, da je Ustava zakonodajalcu prepustila podrobnejšo ureditev postopka odvzema in omejitve lastninske pravice na nepremičninah.

42.Zakonodajalec je v EZ-1 in ZUreP-2 podrobneje uredil pogoje v zvezi z obstojem javnega interesa, ki morajo biti izkazani v primeru vložitve predloga za začetek postopka odvzema ali omejitve lastninske pravice na nepremičnini. EZ-1 tako v prvi alineji prvega odstavka 472. člena določa, da sta gradnja in prevzem objektov in zemljišč, ki so med drugim potrebni za prenos in distribucijo elektrike, v javno korist in se zanju nepremičnine lahko razlastijo, omejijo s pravico uporabe za določen čas ali obremenijo z začasno ali trajno služnostjo. Ne drži torej tožbena navedba, da je zaradi obstoječe ureditve v EZ-1 lahko v konkretnem primeru prišlo do omejitve lastninske pravice tožnice v zasebno korist, saj je javna korist, pogoji za obstoj katere so določeni v 472. členu EZ-1, izkazana z Uredbo o DPN, ki na tožničinem zemljišču predvideva izgradnjo daljnovoda za prenos in distribucijo elektrike. Zakonodajalec je v EZ-1 in ZUreP-2 ob upoštevanju 69. člena Ustave jasno predpisal pogoje za obstoj javne koristi, ki jo mora izkazati razlastitveni upravičenec ob vložitvi predloga za začetek postopka omejitve ali odvzema lastninske pravice, kar pomeni, da se navedeni postopek ne more začeti in voditi na podlagi zasebnega interesa.

43.Sodišče nadalje poudarja, da 69. člen Ustave ne omejuje kroga subjektov, ki so lahko razlastitveni upravičenci, zato je tudi ureditev tega vprašanja prepuščena zakonodajalcu. To pomeni, da tretji odstavek 473. člena ZUreP-2, ki določa, da lahko predlog za omejitev lastninske pravice (ne pa tudi za njen odvzem, prim. prvi in drugi odstavek istega člena) v primeru neuspešne sklenitve pogodbe o ustanovitvi služnosti v javno korist vloži investitor gradnje objektov za prenos in distribucijo elektrike, ni v neskladju z 69. členom Ustave.

44.Sodišče zavrača tudi tožbeno navedbo, da 69. člen Ustave ne določa, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko odvzame ali omeji, še preden bi bilo zavezancu dano ustrezno nadomestilo v naravi ali plačana ustrezna odškodnina. Ustava v navedenem členu namreč ne določa časovnega trenutka, v katerem mora biti razlastitvenemu zavezancu dano ustrezno nadomestilo oziroma odškodnina, temveč to odločitev ponovno prepušča zakonodajalcu.

45.Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je zakonodajalec s 473. členom EZ-1 zadostil ustavnopravnim vidikom varstva lastninske pravice na nepremičninah, zato ni vložilo zahteve za oceno njegove ustavnosti.

46.Tožnica je v tožbi predlagala, da sodišče vloži zahtevo za oceno ustavnosti drugih določb EZ-1 in ZUreP-2, ki po njenem mnenju dopuščajo zgoraj opisano protipravno ravnanje organov, vendar pa ugovora ni ustrezno konkretizirala.

Glede odločitve o priznanju stroškov upravnega postopka

47.V zvezi s tožbenimi ugovori glede pravilnosti višine priznanih stroškov sodišče pojasnjuje, da je organ prve stopnje zavzel pravilno stališče, da gre pri odločanju o predlogu za omejitev lastninske pravice za neocenljivo zadevo. Vrednost predmeta iz odločbe namreč ne izhaja, predmet upravnega postopka pa tudi ni odločanje o odškodnini oziroma nadomestilu za omejitev lastninske pravice v javno korist, zato je organ pravilno tožnici priznal 200 točk za pristop na ustno obravnavo. Enako velja glede priznanja točk za odgovor na predlog (Tar. št. 28/1, 2 in 4 Odvetniške tarife - OT). Organ pa je nepravilno ovrednotil vlogo tožnice z dne 18. 6. 2020, ki predstavlja prvo obrazloženo vlogo, zaradi česar bi bilo treba tožnici zanjo priznati 200 točk (Tar. št. 28/2 - prva alineja OT). Podobno velja za vlogo z dne 22. 12. 2020, ki bi jo moral organ ovrednotiti kot vlogo po drugi alineji 2. točke Tar. št. 28 OT (in ne po 3. točki Tar. št. 28 OT). Nadalje je organ nepravilno zavrnil tudi priglašene materialne stroške, kar je utemeljil s tem, da jih je tožnica priglasil trikrat po 50 točk, ne pa v pavšalnem znesku. Navedeno stališče organa je napačno, saj lahko odvetnik v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT materialne stroške obračuna v dejanski višini ali v pavšalnem znesku, kar pomeni, da mora organ o navedenem zahtevku odločiti po pravilih OT o priglasitvi materialnih stroškov v dejanski višini. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da bi moral organ ob pravilni uporabi pravil OT odločiti o zahtevku stranke za povrnitev materialnih stroškov. Zaradi napačne razlage določb OT je organ v tem delu napačno uporabil materialno pravo (1. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1).

Sklepno

48.Glede na vse navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in jo v skladu s četrtim in petim odstavkom istega člena zakona vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku je prvostopenjski organ vezan na pravno mnenje sodišča, ki ga je v tej sodbi zavzelo glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

K III. točki izreka

49.Ker je sodišče tožbi v pretežnem delu ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnice, ki je upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V skladu s tem pravilnikom je sodišče tožnici priznalo stroške v znesku 385,00 EUR, povečane za 22% DDV, torej skupaj 469,70 EUR, ker je bila zadeva rešena na glavni obravnavi, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik. Stroške je tožena stranka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te odločbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

-------------------------------

1Prim. sklep Vrhovnega sodišča I U 199/2017 z dne 18. 10. 2017, 16. točka obrazložitve.

2Enako oz. podobno tudi to sodišče v primerljivih zadevah I U 2424/2018, I U 465/2020 in I U 515/2020.

3Prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 199/2017 z dne 18. 10. 2017, 20. točka obrazložitve.

4Prim. 1. do 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP.

5Gre za pojasnitev razlogov, ki glede na ugotovljena dejstva in okoliščine primera ter relevantne predpise narekujejo odločitev, kot je bila sprejeta.

6Tožnici pa je bila s strani organa druge stopnje vročena vloga stranke z interesom z dne 17. 3. 2021 in omogočena izjava v zvezi z njo (prim. poziv Ministrstva za okolje in prostor z dne 20. 9. 2021 v upravnem spisu). S tem je bila ta procesna kršitev sanirana.

7Pirnat, R.: Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 2. knjiga, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2020, str. 208.

8Prav tam, str. 214.

9Prim. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 314/2013 z dne 6. 4. 2016, točka 47 obrazložitve; sodba Upravnega sodišča I U 870/2015 z dne 18. 10. 2016, točka 15 obrazložitve.

10Pirnat, R.: Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 2. knjiga, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2020, str. 473.

11Prim. sodbo in sklep Upravnega sodišča I U 747/2016 z dne 7. 2. 2017; sodbo in sklep Upravnega sodišča I U 811/2022 z dne 28. 5. 2024.

12Prim. sodbo in sklep Upravnega sodišča I U 747/2016 z dne 7. 2. 2017.

13Prim. sodbo Upravnega sodišča I U 568/2011 z dne 15. 5. 2012.