Jedro

Pristojbina za uporabo radijske frekvence se plačuje od dneva pridobitve dovoljenja za uporabo radijske frekvence, ne glede na to, ali se radijska frekvenca dejansko uporablja ali ne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 18.1.2000. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklepe Uprave Republike Slovenije za telekomunikacije z dne 15.11.1999, s katerimi je upravni organ prve stopnje odločil, da je tožeča stranka kot lastnik radijskih dovoljenj, vsa z dne 11.8.1998, za uporabo radijske postaje v fiksnih omrežjih na lokacijah S., G. in Š. OGV za leto 1999 dolžna plačati pristojbine za uporabo radijske frekvence.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Tožbeni ugovor, da tožena stranka ni pravilno ugotovila dejanskega stanja, po presoji sodišča prve stopnje ni utemeljen. Samo dejstvo, da tožeča stranka ob pridobitvi radijskega dovoljenja ni vedela, kakšna bo višina pristojbine, na zakonitost izpodbijane odločbe ne vpliva, še zlasti, ker niti v pritožbi zoper sklepe niti v tožbi, višini in izračunu pristojbine ni ugovarjala. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da tožena stranka ni ugotovila, da tožeča stranka ne uporablja vseh radijskih frekvenc, temveč samo nekatere. Tožena stranka je pravilno pojasnila, da s trenutkom dodelitve uporabe radijskih frekvenc enemu uporabniku iste frekvence ni možno dodeliti drugemu. Uporabnik frekvence je zato dolžan plačati pristojbino, če mu je frekvenca dodeljena, ne glede na to, ali jo uporablja ali ne.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijano sodbo v nasprotju s 50. členom ZUS, saj jo je izdalo brez glavne obravnave, čeprav je tožeča stranka v tožbi kot dokazni predlog predlagala zaslišanje strank in je torej zahtevala, da se opravi glavna obravnava. Zakoniti zastopnik tožeče stranke bi lahko izpovedal o stvareh, ki bi bistveno vplivale na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni obrazložilo, zakaj dokaznega predloga z zaslišanjem strank ni izvedbo niti ga ni zavrnilo, zato je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu. Ker ni zaslišalo strank, je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo. V pritožbi navaja še, da tožena stranka v sklepu z dne 10.10.2001 ni pravilno in popolno ugotovila dejanskega stanja, oziroma je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep. Vztraja pri vseh tožbenih navedbah.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da zaslišanje stranke ne bi pripeljalo k popolnejši razjasnitvi dejanskega stanja, saj iz priloženih spisov prve in druge stopnje jasno izhaja, da je odločitev tožene stranke zakonita in pravilna. V skladu z 2. odstavkom 14. člena ZUS sodišče prve stopnje ni vezano na dokazne predloge strank in izvede samo tiste dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti in pravilni odločbi. Ker je sodišče prve stopnje presodilo, da zaslišanje strank ne bo prispevalo k razjasnitvi stvari, tudi ni razpisalo glavne obravnave. Sodišče prve stopnje ni kršilo pravil postopka. Tožena stranka predlaga, da sodišče prve stopnje pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo ni odgovorilo.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je pravilno sklepanje sodišča prve stopnje, da je uporabnik frekvence dolžan plačati pristojbino, če mu je frekvenca dodeljena, ne glede na to, ali jo dejansko uporablja ali ne. V skladu z določbo 3. člena Uredbe o pristojbinah za uporabo radijskih frekvenc (Uradni list RS, št. 90/98 in 92/99, v nadaljevanju Uredba) plačujejo pristojbino vsi lastniki radijskega dovoljenja za vsako radijsko postajo, razen v primerih, ko je to posebej določeno. Tudi po presoji pritožbenega sodišča se zato pristojbina plačuje od dneva pridobitve dovoljenja za uporabo radijske frekvence, ne glede na to, ali se radijska frekvenca dejansko uporablja ali ne. Sodišče prve stopnje in tožena stranka sta pravilno obrazložila tudi, da na drugačno odločitev v obravnavani zadevi ne more vplivati dejstvo, da tožeča stranka ob pridobitvi radijskega dovoljenja ni vedela, kakšna bo višina pristojbine. Obveznost plačila pristojbine za uporabo radijske frekvence je določil že Zakon o telekomunikacijah (ZTel, Uradni list RS, št. 35/97, 45/97 - odl. US, 13/98 - odl. US) v določbi 4. odstavka 35. člena, ki določa tudi, da višino pristojbine z uredbo določi Vlada Republike Slovenije. V skladu s 1. odstavkom 16. člena Uredbe pa se za radijske postaje, za katere so bila izdana radijska dovoljenja pred uveljavitvijo te uredbe, začne plačevati pristojbino z dnem uveljavitve te uredbe. Po presoji pritožbenega sodišča zato pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ni utemeljen.

Glede pritožbenega ugovora, da sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je mogoče sodbo zaradi neopravljene glavne obravnave z uspehom izpodbijati le v primeru, da je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (4. odstavek 72. člena ZUS). V obravnavanem primeru po presoji pritožbenega sodišča okoliščina, da je sodišče prve stopnje odločilo na nejavni seji, ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Iz 1. odstavka 50. člena ZUS sicer izhaja načelo, da sodišče odloča po opravljeni glavni obravnavi, vendar pa lahko po določbi 2. odstavka 50. člena ZUS sodišče odloči brez glavne obravnave, če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno ali pa to ni sporno, stranke pa v tožbi ali odgovoru na tožbo glavne obravnave niso zahtevale. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na dejansko okoliščino, da so bila tožeči stranki izdana radijska dovoljenja, kar je bilo ugotovljeno v upravnem postopku in po podatkih v upravnih spisih med strankama nikoli sporno. Te pravno relevantne okoliščine, ki je glede na 3. člen Uredbe za odločitev bistvena, tožeča stranka tudi s tožbo ni izpodbijala (in je tudi sedaj ne izpodbija v pritožbenem postopku), zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da dejansko stanje med strankama ni sporno. Prav tako pa tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predlagala, da se opravi glavna obravnava. V tožbi je sicer kot dokaz predlagala zaslišanje strank, vendar pri tem ni navedla, kaj bi stranke lahko še dodatno izpovedale. S tem, ko sodišče nekonkretiziranemu dokaznemu predlogu tožeče stranke ni sledilo, po presoji pritožbenega sodišča bistvena kršitev določb postopka, kot jo določa 4. odstavek 72. člena ZUS, ni podana.

Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ker ni obrazložilo, zakaj dokaznega predloga z zaslišanjem strank ni izvedlo. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi svoje odločbe dolžno opredeliti do pravno relevantnih dokaznih predlogov. V obravnavani zadevi predlagani dokazi pa iz navedenih razlogov niso pravno pomembni, zato po presoji pritožbenega sodišča ta pritožbeni ugovor ni utemeljen.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.