Jedro

V izreku obsodilne sodbe morajo biti navedena dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja (opis kaznivega dejanja) in tista, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona. To so tako imenovana odločilna dejstva, sodišče pa mora v obrazložitvi določno in popolnoma navesti le dejstva, ki jih šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov, ni pa dolžno ugotavljati okoliščin, ki niso pravno relevantne za odločitev v posamezni zadevi.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega B.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot strošek postopka nastal s tem izrednim pravnim sredstvom na 500.000,00 (petsto tisoč) SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

I. Okrožno sodišče v Krškem je obsojenca spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj sklenitve škodljive pogodbe po 2. in 1. odstavku 130. člena KZ RS, v zvezi s členom 392 KZ (dejanji opisani pod točko 1a) in 1b) izreka sodbe). Obsojencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako kaznivo dejanje določilo kazen enega leta zapora, zatem pa obsojencu na podlagi določbe 47. člena KZ določilo enotno kazen eno leto in deset mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Z isto sodbo je sodišče na podlagi določbe 1. točke 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnilo obtožbo zoper obsojenca, zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja po 1. odstavku 244. člena KZ (dejanje opisano pod točko 2 izreka sodbe). Na podlagi določb 1. odstavka 95. člena ZKP in 1. odstavka 96. člena ZKP je sodišče obsojencu v plačilo naložilo 2/3 stroškov kazenskega postopka v znesku 585.177,00 SIT ter na 400.000,00 SIT odmerjeno povprečnino. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenca zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo; obsojencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka v povprečnini odmerjeni na 200.000,00 SIT.

II.Zoper navedeno pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki dne 5.10.2004 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, kot navajajo, ker v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ki se tičejo kazenske odgovornosti obsojenca oziroma so ti razlogi popolnoma nejasni. V obširni zahtevi za varstvo zakonitosti navajajo, da sodišče ni navedlo razlogov, iz katerih sklepa, da je obsojenec deloval z namenom povzročitve škode podjetju I.B. p.o., da ni pojasnilo po čem sklepa, da so bistvene navedbe vseh prič o tem, da je bil edini namen podjetja I.I. d.o.o. le sanirati in obdržati podjetje I.B. p.o. neresnične in ne pojasni razlogov, iz katerih sklepa, da je obsojeni deloval z naklepom oškodovanja podjetja I.B. p.o. pri sklepanju večih pogodb med obema podjetjema; da ne pojasni, zakaj ni sledilo izpovedbam prič, da so delale v svojem prostem času in da je bil izključni namen novo ustanovljenega podjetja obdržati prvotno podjetje I.B. p.o., da je bil izključni namen novo ustanovljenega podjetja dobronameren, nanašajoč se na sanacijo družbe I.B. p.o. in da je bilo novo ustanovljeno podjetje ustanovljeno izključno zaradi potreb novo nastalega trga ter bi sodišče moralo v tem oziru presojati "pogodbo o sodelovanju", da iz pričevanj kakor tudi iz pogodbe o sodelovanju nedvomno izhaja namen poslovnega sodelovanja med družbama, pri katerem je obstoječa prevzela samo proizvodnjo, novo nastala pa razvoj, marketing, pravne in kadrovske storitve; da sodišče pri dokazanosti naklepa izhaja samo iz izvršitve očitanega kaznivega dejanja in svojo razlago opira le na ugotovljene nepravilnosti v poslovanju podjetij, medtem ko dokazov na osnovi katerih sodišče sklepa o naklepu obsojenca sodba ne vsebuje, da je izključni namen obsojenca bil, da s sodelavci in partnerji dela v korist I.B. p.o., kar je potrjeno tudi s sanacijo stanja. Menijo tudi, da so vse poslovne poteze ustanoviteljev družbe I.I. d.o.o. imele za cilj sanacijo družbenega podjetja I.B. p.o. ter opozarjajo, da 74. člen Ustave, ki gospodarsko pobudo obravnava povsem drugače kot prejšnja zakonodaja, saj je po citiranem členu gospodarska pobuda svobodna in v kolikor ni v nasprotju z javno koristjo v celoti v domeni družbenikov; način kako so obsojenec in družbeniki to storili preko by-pass podjetja pa za tiste razmere ni bil nič nenavadnega, saj se je takega načina sanacije poslužilo večina podjetij na robu propada. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec H.J. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 29.10.2004, predlaga zavrnitev zahteve.

III.Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

IV.Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti sodišče uvodoma poudarja: - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva - tako materialno kot procesno pravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti; - da je Vrhovno sodišče v svojih odločbah že presodilo (sodba, opr. št. I Ips 375/2001), da se v primeru obsodilne sodbe, v zvezi s samim kaznivim dejanjem kot odločilna štejejo tista dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja in tista, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona (4. odstavek 364. člena v zvezi s 1. točko 1. odstavka 359. člena ZKP).

V.1. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki je po vsebini enaka obsojenčevi pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP, pri tem pa v zahtevi ne konkretizirajo, katero sodišče je v svoji sodbi navedeno zakonsko določbo kršilo. Glede na navedbe v zahtevi "da so bile v pravnomočno končanem in s strani Višjega sodišča v Ljubljani potrjenem postopku pred sodiščem prve stopnje, kakor tudi s sodbo sodišča prve stopnje storjene bistvene kršitve določb kazenskega postopka", predlog zahteve in obrazložitev zahteve za varstvo zakonitosti, Vrhovno sodišče te navedbe v zahtevi razume kot uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka v sodbi sodišča prve stopnje.

2. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če sodba sploh nima razlogov, ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi popolnoma nejasni, ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Če sodba sodišča prve stopnje vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in sodišče druge stopnje temu samo pritrdi, tako da navede, da se s sodbo sodišča prve stopnje strinja, ni mogoče trditi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP (enako tudi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Ips 210/98).

Če gre za obsodilno sodbo morajo biti v izreku glede kaznivega dejanja navedena dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja (opis kaznivega dejanja) in tista, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona. To so tako imenovana odločilna dejstva, ki se nanašajo na dejanje, katerega je obsojenec spoznan za krivega, sodišče pa mora v obrazložitvi, kjer navede razloge za vsako posamezno točko sodbe (skladno z določbo 6. odstavka 364. člena ZKP) določno in popolnoma navesti le dejstva, ki jih šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov (7. odstavek 364. člena ZKP) in ki jih je treba uvrstiti med odločilna dejstva. Niti sodišče prve niti sodišče druge stopnje pa nista dolžni ugotavljati okoliščin, ki niso pravno relevantne za odločitev v posamezni zadevi.

3. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe, s katero je obsojenca spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj sklenitve škodljive pogodbe po 2. in 1. odstavku 130. člena KZ RS v zvezi s 392. členom KZ, povzelo vsebino obsojenčevega zagovora ter se opredelilo do vseh dejstev in okoliščin, ki so odločilne za presojo obsojenčevega ravnanja. Iz obširnih razlogov sodbe sodišča prve stopnje (stran 4 do 13) je razvidno, da sodišče ne sprejema obsojenčevega zagovora, da ni imel namena škodovati družbenemu podjetju ter da je bila ustanovitev družbe I.I. d.o.o. (družbe, ki jo je obsojenec - takratni direktor družbenega podjetja I.B. p.o. ustanovil skupaj s šestnajstimi zaposlenimi v tem družbenem podjetju in štirimi zunanjimi partnerji v aprilu 1992, družbe, ki je imela sedež na isti lokaciji in v istih prostorih kot družbeno podjetje I.B. p.o.; družbe, ki je imela podobno dejavnost, kot jo je imelo družbeno podjetje; družbe, kjer je v.d. direktor postala oseba, ki je v družbenem podjetju opravljala naloge vodje splošno pravnega sektorja; družbe, ki ni zaposlovala nobenega delavca in kjer poslovanje obeh družb ni bilo jasno ločeno ter delavci pogosto niso vedeli kaj delajo za eno in kaj za drugo družbo) nujna in koristna za družbeno podjetje I.B. p.o., kakor tudi ne njegovemu zagovoru o koristnosti prodaje izdelkov družbenega podjetja preko novo ustanovljene družbe. Po obširno izvedenem dokaznem postopku sodišče zaključuje, da so v ravnanju obsojenca podani vsi znaki očitanih mu kaznivih dejanj sklenitve škodljive pogodbe, ker je teden dni po vpisu nove družbe v sodni register obsojenec sklenil pogodbo o poslovno-tehničnem sodelovanju družbenega podjetja (katerega direktor je bil) z novo ustanovljeno družbo (katere eden izmed ustanoviteljev je bil), po kateri je novo ustanovljena družba (brez zaposlenih) družbenemu podjetju zagotavljala komercialne, marketinške, kadrovske in pravne storitve. Na podlagi te pogodbe je v nadaljevanju družbeno podjetje prodalo novo ustanovljeni družbi stroje po bistveno (za 3.165.859,00 SIT) nižji ceni, kot jo je z nadaljnjo prodajo istih dosegla novo ustanovljena družba, pri tem pa obsojenec ni le sklenil pogodbe o poslovnem sodelovanju družb, temveč je sodeloval tudi pri prodaji navedenih predmetov, predvsem tako, da je določil njihovo ceno, na ta način pa povzročil družbenemu podjetju škodo v višini 3.165.859,00 SIT. Opirajoč se tudi na listinske dokaze je sodišče zavrnilo zagovor obsojenca tudi glede dejanja opisanega pod točko 1b), da so bila neporabljena sredstva, ki so ostala na računu družbe I.I. d.o.o. namenjena plačilu orodij in programov, ki naj bi bili kasneje dobavljeni in presodilo, da je bila pogodba o dobavi krivilnega stroja sklenjena dne 24.9.1992 med družbenim podjetjem in novo družbo le formalna, saj bi nakup krivilnega stroja brez dvoma lahko izpeljalo družbeno podjetje samo. Na podlagi takšne pogodbe in izstavljenega predračuna za 15.000.000,00 SIT pa so bila sredstva kredita, ki ga je družbeno podjetje najelo 21.9.1992 pri komercialni banki, prenesena na novo ustanovljeno družbo, zaradi česar je družbeno podjetje utrpelo škodo najmanj v višini 2.391.308,00 SIT. Višje sodišče je v svoji odločbi v celoti soglašalo z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in se v razlogih svoje sodbe opredelilo do vseh relevantnih obsojenčevih pritožbenih navedb glede obeh kaznivih dejanj, jih presodilo in jih tudi ustrezno obrazložilo ter na straneh 2 do 4 svoje odločbe odgovorilo tudi na obsojenčeve navedbe glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in obsojenčeve krivde (naklepa) ter jih zavrnilo. Ker sta tako sodišče prve kot sodišče druge stopnje v svojih odločbah razčlenili, ovrednotili in tudi pravno ocenili okoliščine sklenjenih poslov tudi v smislu razlogov, ki kažejo na obstoj obsojenčevega naklepa glede obeh kaznivih dejanj, ni moč pritrditi navedbam zagovornikov v zahtevi za varstvo zakonitosti, da pravnomočna sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Težišče navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti dejansko predstavlja nestrinjanje zagovornikov z dokazno o ceno, kot sta jo v zvezi s kaznivimi dejanji sprejeli sodišče prve in druge stopnje in ki po vsebini pomenijo izpodbijanje s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

VI.Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitve zakona, ki jo je zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljala, saj navedbe v zahtevi po vsebini izpodbijajo pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno z izpodbijano pravnomočno sodbo, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

VII.Ker zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, je obsojenec dolžan plačati povprečnino kot nastali strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom (člen 98.a, v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP). Pri odmeri povprečnine je sodišče upoštevalo trajanje in težavnost postopka v zvezi s predmetno zahtevo za varstvo zakonitosti ter obsojenčeve premoženjske razmere, kot izhajajo iz podatkov spisa.