Jedro

Sodišče prve stopnje je utemeljeno presojalo, ali je tožnik dejansko opravljal naloge, kot so navedene v pogodbah o zaposlitvi za določen čas, ki jih je sklenil s toženo stranko. Vrhovno sodišče RS je v podobni zadevi že zavzelo stališče, da ni bistveno, če tožnica začasno odsotne delavke ni nadomestila prav na delih oziroma nalogah, ki jih je pred nastopom porodniškega dopusta opravljala ta delavka, saj so te naloge predstavljale le eno izmed delovnih nalog delovnega mesta, na katerega se je tožnica zaposlila za določen čas in ki so se menjale. Glede na navedeno torej lahko delodajalec v okviru istih delovnih mest in zaradi potreb delovnega procesa naloge določenega delovnega mesta prosto odreja, saj so vse te naloge v opisu tega delovnega mesta. Za zakonitost pogodbe o zaposlitvi za določen čas tudi ni nujno, da delavec opravlja vsa dela delovnega mesta, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas, kot je to pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, oziroma če je delodajalec v okviru delovnega procesa (izjemoma) delavcu odredil tudi nalogo drugega delovnega mesta.

Tožnik je dejansko opravljal naloge odsotnih delavk oziroma dela delovnih mest, za kateri je imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas, zato ni pogojev za transformacijo zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje revizijske in pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek: - za razveljavitev sklepa Ministrstva za pravosodje z dne 11. 12. 2014 in sklepa Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 14. 1. 2015, s katerim je bil zavrnjen zahtevek za odpravo kršitev tožene stranke, ter za ugotovitev, da nimata pravnega učinka; - za ugotovitev, da so pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 12. 3. 2014, z dne 16. 5. 2014 in z dne 24. 6. 2014 v nasprotju z zakonom in se zato šteje, da sta pravdni stranki pogodbo o zaposlitvi z dne 24. 6. 2014 sklenili za nedoločen čas; - za ugotovitev, da je delovno razmerje tožnika po pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 6. 2014 za delovno mesto podsekretar nezakonito prenehalo z 21. 6. 2015, da je tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas od 1. 7. 2014 dalje in mu delovno razmerje še vedno traja od 22. 6. 2015 dalje s pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 6. 2014; - za poziv nazaj v delovno razmerje za nedoločen čas na delovno mesto podsekretar v Sekretariatu A., podredno pa za poziv nazaj v delovno razmerje za nedoločen čas na delovno mesto podsekretar, za imenovanje v naziv podsekretar, za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas od 1. 7. 2014 dalje in za obračun plače, kot če bi delal, znižane za prejeto bruto plačo za čas zaposlitve tožnika pri toženi stranki, za čas od nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tj. od 22. 6. 2015 dalje do vrnitve na delo, obračun in plačilo prispevkov za socialno varnost in davka od osebnih prejemkov od bruto zneskov razlik v plači ter za plačilo neto razlike tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. v mesecu za pretekli mesec do plačila (I. točka izreka).

Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadlj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih s stroškovno posledico. Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo na podlagi listinskih dokazov in pravilne ocene izpovedi prič zaključiti, da pogodbe o zaposlitvi za določen čas niso v skladu z zakonom, ker tožnik ni opravljal dela delavk, ki jih je nadomeščal. Tožnik je 24. 6. 2015 res sklenil pogodbo s toženo stranko, kar pa ni ovira za predmetni postopek, ker ima delavec pravico do izbire, po kateri pogodbi bo opravljal delo. Meni, da ni opravljal del B.B. in C.C. in da sodišče ni upoštevalo stališč iz sodne prakse, da mora delavec, ki opravlja delo drugega začasno odsotnega delavca, dejansko opravljati delo tega delavca. Zatrjuje, da tožena stranka ni podala trditvene podlage o tem, da se delo prilagaja in ustrezno spreminja, kot sta to izpovedali priči D.D. in E.E., zato je tosmeren zaključek sodišča neutemeljen. Meni, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik dejansko opravljal naloge odsotnih delavk in da sodišče prve stopnje ni upoštevalo vrste listin, med njimi primopredajnega zapisnika z dne 5. 6. 2014, elektronskega sporočila z dne 9. 6. 2014, delitve dela z dne 15. 7. 2013, obračunov najemnin in obrabnin, in izpovedi priče F.F., iz katerih izhaja, da tožnik ni opravljal delovnih nalog B.B. na proračunskih postavkah ..., ..., ..., ..., ... in .... Sodišče je presojalo le, ali je tožnik opravljal drugačne delovne naloge kot so navedene v pogodbah o zaposlitvi za določen čas oziroma ali so pogodbe skladne z zakonom. Meni, da se je preozko ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožnik opravljal naloge, kot sta jih opravljali B.B. in C.C., saj je že v času nadomeščanja B.B. opravljal druga dela, tudi dela C.C., ki jih B.B. ni nikoli opravljala, kar izhaja iz priloge B81. Ker je bilo delo podsekretarja zahtevnejše od dela finančnika V, nasprotuje navedbi tožene stranke, da tožnik za delo finančnika V ni bil usposobljen, saj mu ni zagotavljala dela skladno s pogodbami, temveč je opravljal dela, ki s pogodbami niso bila skladna. Tako je od 17. 3. 2014 do 30. 4. 2014 opravljal delo na proračunski postavki ..., ki ne sodi v okvir delovnih nalog B.B., kot tudi ne področje najemnin. Od 1. 5. 2014 do 30. 6. 2014 pa je tožnik opravljal dela, ki sodijo v področje C.C.. Zatrjuje, da z B.B. ni opravil primopredajnega zapisnika oz. prevzema nalog, B.B. pa se je na delo vrnila proti koncu leta 2014. Tudi delo C.C. je prevzel 5. 6. 2014, čeprav je imel do 30. 6. 2014 sklenjeno pogodbo za nadomeščanje. Uveljavlja protispisnost zaključka sodišča prve stopnje, da je opravljal delovne naloge s področja te delavke. Tožnik nadalje zatrjuje, da ni opravljal zahtevnih del C.C., saj iz izpovedi prič izhaja, da je opravljal enostavnejša dela tega delovnega mesta, ker se je šele uvajal v zahtevna dela. Meni, da uvajanje v delo ni bil razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, zato je bila ta sklenjena v nasprotju z zakonom, saj mu tožena stranka ni zagotovila vseh delovnih nalog po tej pogodbi. Sklicuje se tudi na sodbo pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 1324/2014 z dne 14. 5. 2015. Kot napačen izpostavlja zaključek sodišča, da je njegova izpoved v nasprotju z navedbami v njegovih vlogah, in da bi moral toženo stranko opozoriti, da ne opravlja delovnih nalog po pogodbah o zaposlitvi, saj mu takšne obveznosti ne nalaga noben zakon. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnika, v njem prerekala njegove pritožbene navedbe in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

6. V izpodbijani sodbi ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana zaradi neupoštevanja številnih listinskih dokumentov. Izpodbijano sodbo je mogoče preizkusiti, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku vpogledalo v celotno predloženo listinsko dokumentacijo, v obrazložitvi svoje odločitve pa se ni bilo dolžno opredeliti do vsebine vsakega izvedenega dokaza (vpogledane listine) posebej, temveč je pravilno navedlo razloge le o tistih dokazih, na katere je oprlo svojo sodbo. Iz 3. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje vpogledalo v dokaze v prilogah A1 - A80 in B1 - B90, kar pomeni, da je vpogledalo tudi v listine, ki jih tožnik posebej izpostavlja v pritožbi.

7. Pritožba neutemeljeno očita tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje protispisno zaključilo, da je tožnik opravljal delovne naloge s področja C.C.. Sodišče prve stopnje je tak (pravilen) zaključek sprejelo na podlagi izvedenega dokaznega postopka. Očitno se tožnik ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, česar pa ne more uveljavljati kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

8. V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva ugotovitev nezakonitosti sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas z dne 12. 3. 2014, z dne 16. 5. 2014 in z dne 24. 6. 2014, ugotovitev, da sta pravdni stranki zadnjo pogodbo o zaposlitvi za določen čas sklenili za nedoločen čas ter da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki po tej pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto podsekretar z vsemi pravicami in obveznostmi še vedno traja, zato ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na to delo, ga imenovati na to delovno mesto in mu v vmesnem času izplačati vsa nadomestila plače. 9. Za pravilno rešitev obravnavanega spora so relevantna naslednja dejstva: - da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas po pogodbi o zaposlitvi z dne 7. 3. 2011, ki je bila tožniku odpovedana iz poslovnega razloga 4. 1. 2013, njegova pritožba pa zavrnjena 20. 3. 2013; - da je tožnik 21. 3. 2013 vložil tožbo v zadevi opr. št. I Pd 1093/2014 in z njo zahteval razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reparacijo in reintegracijo; - da je med sodnim postopkom tožnik s toženo stranko sklenil tri zaporedne pogodbe o zaposlitvi za določen čas, in sicer prvi dve za obdobje od 17. 3. 2014 do 20. 5. 2014 in od 21. 5. 2014 do 30. 6. 2014 zaradi nadomeščanja začasno odsotne delavke B.B. na delovnem mestu finančnik V, tretjo pa za obdobje od 1. 7. 2014 do 21. 6. 2015 zaradi nadomeščanja začasno odsotne delavke C.C. na delovnem mestu podsekretar; - da je bila 3. 4. 2015 v sporu opr. št. I Pd 1093/2014 o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga izdana sodba, s katero sta bila razveljavljena sklepa tožene stranke in Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja o odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ugotovljeno, da delovno razmerje tožnika (tj. razmerje po pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 7. 3. 2011) še vedno traja, toženi stranki pa naloženo, da tožnika pozove nazaj na delo na delovno mesto višji svetovalec in mu izplača nadomestilo plače; zavrnjen pa je bil zahtevek za poziv nazaj na delo na delovno mesto računovodja VII/2-I oziroma podsekretar; - da se je zoper navedeno sodbo pritožil le tožnik (njegova pritožba je bila zavrnjena s sodbo, opr. št. Pdp 676/2015 z dne 19. 11. 2015), ne pa tudi tožena stranka, zato je ugodilni del sodbe postal pravnomočen; - da sta pravdni stranki 22. 6. 2015 z namenom realizirati pravnomočni del sodbe sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto višji svetovalec.

10. Tožnik v tem sporu zatrjuje, da ne obstojijo razlogi za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas, tj. nadomeščanje začasno odsotnega delavca. Razloge za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas v javnem sektorju opredeljuje 68. člen Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), ki v 2. točki prvega odstavka kot enega izmed razlogov navaja tudi nadomeščanje začasno odsotnega javnega uslužbenca. Ker tretji odstavek 68. člena ZJU določa, da se glede posledic kršitev določb prvega odstavka 68. člena ZJU uporabljajo določbe zakona, ki ureja delovna razmerja, je treba v konkretnem primeru upoštevati tudi določbo 56. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Po tej določbi se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Gre torej za transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo za nedoločen čas. Pogodba o zaposlitvi je sklenjena v nasprotju z zakonom, če je sklenjena mimo razlogov, ki jih zakon (v konkretnem primeru ZJU) dopušča za sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov presodilo, da je tožnik opravljal delovne naloge odsotnih delavk B.B. in C.C. in da je bil podan razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, naveden v sklenjenih pogodbah z dne 12. 3. 2014, 16. 5. 2014 in 24. 6. 2014, zato je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev v celoti pravilna. Glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

13. Tožnik v tem sporu ne zahteva transformacije vseh treh pogodb o zaposlitvi za določen čas, ampak le transformacijo zadnje pogodbe za določen čas, sklenjene od 1. 7. 2014 do 21. 6. 2015, in obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas od sklenitve te zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas dalje, tj. od 1. 7. 2014 (ne pa tudi za čas od 17. 3. 2014 do 30. 6. 2014, ko sta veljali prvi dve pogodbi o zaposlitvi za določen čas).

14. Tožniku je bilo delovno razmerje za nedoločen čas za obdobje od 1. 6. 2013, ko mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dalje priznano na podlagi sodbe delovnega sodišča, opr. št. I Pd 1093/2014 z dne 3. 4. 2015, ki je v tem delu postala pravnomočna z iztekom pritožbenega roka (zoper to odločitev pritožbe tožena stranka ni vložila) in v kateri je bilo odločeno o zakonitosti navedene odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik ima torej na podlagi navedene pravnomočne sodbe priznano delovno razmerje za nedoločen čas tudi za vtoževano obdobje od 1. 7. 2014 do 21. 6. 2015. V tem obdobju je imel na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas (katere transformacijo zahteva) vse sedaj vtoževane pravice in obveznosti delovnega mesta podsekretar. Iz navedenih razlogov njegov tožbeni zahtevek za transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 24. 6. 2014 v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas v obdobju od 1. 7. 2014 do 21. 6. 2015 ni utemeljen, saj ima tožnik v tem obdobju že sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas na podlagi pravnomočne sodbe, hkrati pa je imel vse pravice in obveznosti delovnega mesta podsekretar po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za določen čas. Tožnikov tožbeni zahtevek pa po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen niti za obdobje od 22. 6. 2015 dalje, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

15. Tožnik je sklenil dve pogodbi o zaposlitvi za določen čas za nadomeščanje B.B. na delovnem mestu finančnik V v času od 17. 3. 2014 do 30. 6. 2014, in sicer pogodbo z dne 12. 3. 2014 in z dne 16. 5. 2014. Nadalje je dne 24. 6. 2014 sklenil še pogodbo o zaposlitvi za nadomeščanje C.C. na delovnem mestu podsekretar, in sicer za čas od 1. 7. 2014 do 21. 6. 2015. 16. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bile delovne naloge tožnika v pogodbah o zaposlitvi z dne 12. 3. 2014 in 16. 5. 2014 enake tistim, ki so bile navedene v aneksu h pogodbi o zaposlitvi, ki ga je s toženo stranko sklenila B.B., in da je tožnik opravljal le del nalog tega delovnega mesta, predvsem manj zahtevna dela, ki jih mora znati vsak v finančni službi, kot je vnos računov in izdelava odredb. V času od 1. 7. 2014 do 21. 6. 2015 je tožnik po ugotovitvah sodišča prve stopnje opravljal del nalog C.C. oz. del nalog delovnega mesta podsekretar, kot je sodelovanje pri pisanju oziroma popravljanju pogodb, pregledovanje pogodb, naročilnice. Na podlagi izpovedi F.F. in G.G. je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik na obeh delovnih mestih najprej opravljal preprostejša dela delovnega mesta, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, potem pa so mu počasi nalagali dodatne, zahtevnejše naloge. Da je opravljal le lažja dela delovnega mesta podsekretar, je v svoji izpovedi potrdil tudi tožnik.

17. Sodišče prve stopnje je utemeljeno presojalo, ali je tožnik dejansko opravljal naloge, kot so navedene v pogodbah o zaposlitvi za določen čas, ki jih je sklenil s toženo stranko. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi sodišče moralo presojati, ali je tožnik opravljal vse naloge, kot sta jih pred njim opravljali B.B. oziroma C.C.. Vrhovno sodišče RS je namreč v podobni zadevi, opr. št. VIII Ips 278/2015 z dne 22. 3. 2016 zavzelo stališče, da ni bistveno, če tožnica začasno odsotne delavke ni nadomestila prav na delih oziroma nalogah, ki jih je pred nastopom porodniškega dopusta opravljala ta delavka, saj so te naloge predstavljale le eno izmed delovnih nalog delovnega mesta, na katerega se je tožnica zaposlila za določen čas in ki so se menjale. Glede na navedeno torej lahko delodajalec v okviru istih delovnih mest in zaradi potreb delovnega procesa naloge določenega delovnega mesta prosto odreja, saj so vse te naloge v opisu tega delovnega mesta. Za zakonitost pogodbe o zaposlitvi za določen čas tudi ni nujno, da delavec opravlja vsa dela delovnega mesta, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas, kot je to pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, oziroma če je delodajalec v okviru delovnega procesa (izjemoma) delavcu odredil tudi nalogo drugega delovnega mesta. Zato tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da je tožnik med drugim opravljal tudi dela na proračunski postavki ..., ki ni sodila v delokrog B.B., ki jo je nadomeščal od 17. 3. 2014 do 30. 6. 2014. 18. V zvezi z delom na proračunskih postavkah ... in ... pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila skladno z delitvijo dela z dne 15. 7. 2013 B.B. (ki jo je tožnik nadomestil na delovnem mestu finančnik V) pristojna za nadomeščanje C.C. v primeru njene odsotnosti. Kot izhaja iz priloge B 12, je bila C.C. od 1. 5. 2014 dalje odstotna (najprej v bolniškem staležu, nato na dopustu), zato je tožnik naloge na teh proračunskih postavkah od 5. 5. 2014 dalje upravičeno opravljal v okviru sklenjene pogodbe za določen čas.

19. V že zgoraj citirani zadevi, opr. št. VIII Ips 278/2015 je Vrhovno sodišče RS tudi pojasnilo, da ni pomembno, ali je prejšnji delavec uvedel novega delavca v delo in da ni treba, da delavec odsotnega delavca nadomešča ves čas odsotnosti. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnik z B.B. ni opravil primopredajnega zapisnika in prevzema nalog ter da se je B.B. na delo vrnila proti koncu leta 2014 (tožnik pa je že 1. 7. 2014 sklenil pogodbo za delovno mesto podsekretar). Prav tako za zakonitost zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni bistveno, da je tožnik dela od C.C prevzel 5. 6. 2014, ko je imel še sklenjeno pogodbo za določen čas za delovno mesto finančnik V. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, C.C. po 5. 6. 2014 ni bilo več v službo, zato je logično, da je dela in naloge tožniku predala že tega dne.

20. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da tožena stranka ni podala trditvene podlage o tem, da se delo prilagaja in ustrezno spreminja. Tožena stranka je namreč že v odgovoru na tožbo navedla, da je delo v službi za finance zelo fleksibilno in je obseg dela glede na mesečno in letno obdobje zelo variabilen, ter da uslužbenci dnevno ne opravljajo vseh nalog, navedenih v njihovih pogodbah o zaposlitvi, saj se nekatere naloge opravljajo le enkrat ali nekajkrat letno oziroma mesečno. O fleksibilnosti dela v finančni službi pa sta nato izpovedali tudi priči F.F. in G.G..

21. Glede na vse navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik dejansko opravljal naloge odsotnih delavk oziroma dela delovnih mest, za kateri je imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas, zato ni pogojev za transformacijo zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Sodišče prve stopnje je zato tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

22. Ker v izpodbijani sodbi niso podani razlogi, ki jih tožnik navaja v pritožbi in tudi ne tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ostalih pritožbenih navedb, ki niso odločilnega pomena za odločitev, pritožbeno sodišče ni presojalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

23. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP), sam krije tudi stroške revizije. Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo in odgovora na revizijo ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločilo (prvi odstavek 163. člena ZPP).