Jedro

Sodišče je moralo ugotoviti, ali toženca izpolnjujeta pogoje iz 5. člena zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR - Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84). Ugotovilo je, da toženca s pokojno imetnico stanovanjske pravice v spornem stanovanju nista stalno stanovala, ker sta od leta 1972 skupaj s svojima otrokoma živela in delala v ZR Nemčiji. V sporno stanovanje sta prihajala le na obisk, in sicer so ti obiski trajali približno dva meseca na leto. Vse te ugotovitve so bile med strankama nesporne. Na podlagi teh ugotovitev sta sodišči prve in druge stopnje pravilno odločili, da toženca v času smrti imetnice stanovanjske pravice nista bila uporabnika stanovanja in da jima zato ne gre pravica iz 18. člena ZSR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo, da mora izprazniti stanovanje na ter ga prepustiti tožeči stranki. Tožeči stranki je tudi dolžna povrniti pravdne stroške v znesku 2.400,00 SIT. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da sta sodišči prve in druge stopnje protispisno ugotovili, da toženca nimata statusa uporabnika. Imetnica stanovanjske pravice je umrla v Nemčiji pri tožencih. Toženca sta z njo živela ne samo v ekonomski temveč tudi v družinski skupnosti v Celju in v ZR Nemčiji, in sicer toženka od rojstva, toženec pa od poroke dalje. Od leta 1972 sta prebivala v spornem stanovanju najmanj dva meseca letno, tako kot pokojna imetnica. Ni razumljivo, da sodišče njej ne odreka stanovanjske pravice, za toženca pa uporablja strožji kriterij in od njiju zahteva stalno bivanje v spornem stanovanju. Pravica uporabnika je akcesorna pravica. Toženki kot hčeri tudi ni potrebno dokazovati ekonomske skupnosti. Sodišči sta končno napačno ravnali, ko nista upoštevali državljanstva in prijave stalnega prebivališča. Zato tožena stranka predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje tako spremeni, da ugodi pritožbi in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP). Predlaga, da jo revizijsko sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Revizija ni utemeljena.

Določila ZPP (zakona o pravdnem postopku - Ur.l. SFRJ, št. 4/77-27/90) so v tej odločbi uporabljena na podlagi ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l.RS št. 1/91-I), v povezavi s 1. členom ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 33/91-I).

Vse, kar je odločilno za razsojo v tej pravdni zadevi, je navedeno že v prvostopni sodbi. Sodišče je moralo ugotoviti, ali toženca izpolnjujeta pogoje iz 5. člena zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR - Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84). Ugotovilo je, da toženca s pokojno imetnico stanovanjske pravice v spornem stanovanju nista stalno stanovala, ker sta od leta 1972 skupaj s svojima otrokoma živela in delala v ZR Nemčiji. V sporno stanovanje sta prihajala le na obisk, in sicer so ti obiski trajali približno dva meseca na leto. Vse te ugotovitve so bile med strankama nesporne. Na podlagi teh ugotovitev sta sodišči prve in druge stopnje pravilno odločili, da toženca v času smrti imetnice stanovanjske pravice nista bila uporabnika stanovanja in da jima zato ne gre pravica iz 18. člena ZSR.

Vse ostale trditve strank in ugotovitve v sodbah, s katerimi sodišči odgovarjata na trditve tožene stranke v prvostopnem in pritožbenem postopku, niso bistvene. Če je pritožbeno sodišče ugotovilo, da med toženko in njeno materjo tudi ekonomska skupnost ni obstajala in da zato toženka tudi po tem kriteriju ne bi izpolnjevala pogojev za uporabnico, s tem ni ugotavljalo, da bi ekonomska skupnost morala obstajati. Če je prvostopno sodišče ugotovilo, da tožena stranka ni stalno živela v spornem stanovanju s pokojno imetnico, ker je tudi ta bivala pretežni del leta v ZR Nemčiji, to ne pomeni, da lahko tožena stranka morebitni dvom v pravico pokojne imetnice stanovanjske pravice uporabi v svoj prid. Revizijska trditev, da sta toženca živela z imetnico stanovanjske pravice "bodisi v Celju, bodisi v ZR Nemčiji", za odločitev v njuno korist ne zadošča. Sodišče druge stopnje je tako pravilno uporabilo materialno pravo, ko je pritožbo tožene stranke zavrnilo. Pravilno je še ugotovilo, da državljanstvo in formalna prijava stalnega bivališča za razsojo nista pravno odločilni okoliščini. Revizijsko sodišče le še dodaja, da tudi morebitni namen vrnitve v Celje, za razsojo po 5. in 18. členu ZSR ni odločilnega pomena.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, tožeča stranka pa ni priglasila stroškov odgovora, je izrek o stroških revizijskega postopka odpadel.