Jedro

Odločba o disciplinski odgovornosti, v izreku katere je navedeno, da je tožnik lažno prikazoval dejstva in si tako pridobil večjo premoženjsko korist, vsebuje vse sestavne dele, tožena stranka pri njeni sestavi ni kršila pravil postopka, to je pravil ZPP, ki se v disciplinskem postopku smiselno uporablja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, za (1) razveljavitev odločbe št. ... z dne 12. 6. 2009 in odločbe št.... z dne 16. 11. 2009, ki ju je izdala tožena stranka tožniku, (2) povrnitev stroškov ugovornega postopka v znesku 512,40 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 11. 2009 dalje do plačila, in (3) povračilo stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje prvostopne odločbe dalje do plačila. Sklenilo je, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo, se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške dosedanjega postopka in stroške pritožbenega postopka v priglašeni višini. Opozarja, da je izpodbijana odločba disciplinskega organa prve stopnje z dne 12. 6. 2009 nesklepčna. Odločba mora v skladu s 324. členom ZPP vsebovati uvod, izrek in obrazložitev. Bistvo same odločbe je izrek, ki mora vsebovati tako vsebino dejanskega stanja, ki se delavcu očita, kot tudi zakonsko podlago za ugotovljene kršitve. Iz izreka odločbe, razen navedb o pravni kvalifikacij očitanih kršitev, ni niti ene besede v očitanem dejanskem stanju in protipravnem ravnanju tožnika. Ker je bistveni del disciplinske odločbe izrek, ki je glede na vsebino izpodbijane odločbe tak, da ga ni mogoče preizkusiti in tudi ni mogoče očitati, s kakšnim ravnanjem naj bi tožnik storil očitano težjo kršitev vojaške discipline. Že zaradi tega je po stališču pritožbe treba izpodbijano odločbo razveljaviti. Meni tudi, da je vodenje disciplinskega postopka zastaralo. Sodišče sicer v obrazložitvi navaja, da naj bi tožena stranka o samih kršitvah bila seznanjena šele 12. 2. 2009, kar pa je protispisno. Kot je razvidno iz vseh dokumentov, ki so bili podlaga za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnika – anonimna prijava z dne 25. 10. 2008, dopis upravne enote z dne 14. 11. 2008, UZ o razgovoru s S.H. z dne 24. 12. 2008, UZ o razgovoru s S.Š. ter z B.K. ter dopis pošte Slovenije in Upravne enote T., zapisnika o zasegu predmetov z dne 25. 11. 2008, uradnega zaznamka Obveščevalno varnostne službe kriminalističnega sektorja z 16. 12. 2008 ter tudi izjave tožnika, je bila tožena stranka o kršitvah seznanjena najkasneje 16. 12. 2008, ko je tožnik podal svojo izjavo. Od 16. 12. 2008 do 13. 2. 2009 tožena stranka ni pridobila niti enega novega dokaza. Sklep o uvedbi disciplinskega postopka, ki je datiran iz dne 31. 3. 2009, je torej nesporno bil sprejet šele po tem poteku 3 – mesečnega roka za uvedbo ter je s tem disciplinski postopek zastaral in bi ga moralo sodišče ustaviti. Kljub izvedenim dokazom, saj je tožnik dokazoval, da se je v spornem času na delo in iz dela vozil iz T. in je pravilno obračunaval potne stroške, kar je potrdila tudi njegova bivša žena, je sodišče sledilo izpovedbi priče G.Č., ki je v svojem postopku zgolj navajala, kar naj bi mu v razgovoru povedala S.Š. in B.K., njegova izjava pa se bistveno razlikuje od izpovedbe navedenih prič. Ni podlage za sklepanje, da naj bi si tožnik od maja 2008 do konca leta 2008 protipravno pridobil potne stroške v višini 6.314,67 EUR, saj za to ni nobenega relevantnega dokaza. Že v samem postopku je tožnik zahteval, da se v spis predloži podrobna specifikacija z dnevno prisotnostjo, vrednostjo dnevnega potnega stroška, česar pa tožena stranka niti v disciplinskem niti v sodnem postopku ni predložila. Sodba ne navaja, na kakšni podlagi je bil ugotovljeni navedeni dolg in v kakšni višini, zato je sodba v tem delu nesklepčna. Priglaša stroške postopka.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške po Zakonu o odvetniški tarifi.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z 350. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče in absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba le pavšalno zatrjuje, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Zakon o obrambi (Uradni list RS, št. 82/94, s spremembami; ZObr) v 12. točki 4. odstavka 57. člena kot težjo kršitev vojaške discipline določa dejanje, ki pomeni kaznivo dejanje zoper uradno dolžnost, drugo kaznivo dejanje, storjeno na delu ali v zvezi z delom ali storjeno iz nečastnih nagibov, in drugo kaznivo dejanje ali prekršek, s katerim se krni ugled državnega organa.

Za presojo zakonitosti izpodbijane sodbe je bistvena tudi določba 9. odstavka 57. člena ZObr, ki določa, da z ačetek disciplinskega postopka zastara po treh mesecih od dneva, ko se je zvedelo za kršitev vojaške discipline in za storilca. Začetek disciplinskega postopka zastara v vsakem primeru po šestih mesecih od dneva, ko je bila kršitev storjena, in 10. odstavek 57. člena ZObr, po katerem vodenje disciplinskega postopka zastara po šestih mesecih od dneva, ko se je zvedelo za kršitev vojaške discipline in za storilca, pri čemer se všteva tudi čas iz prejšnjega odstavka. Vodenje disciplinskega postopka zastara v vsakem primeru po enem letu od dneva, ko je bila kršitev storjena. Po 7. odstavku 57. člena ZObr o disciplinski odgovornosti pripadnikov stalne sestave na prvi stopnji odloča načelnik generalštaba oziroma poveljnik bataljona, njemu enake ali višje enote, ki ga za vodenje disciplinskega postopka pooblasti načelnik. Disciplinska odgovornost za pripadnike stalne sestave se ugotavlja po postopku, v katerem se smiselno uporabljajo predpisi, ki veljajo za postopek pred sodišči, ki so pristojna za spore iz delovnih razmerij, za vojaške obveznike med služenjem vojaškega roka in službo v rezervni sestavi pa po postopku, določenem s pravili službe v Slovenski vojski. Zoper odločitev o disciplinski odgovornosti prve stopnje ima pripadnik stalne sestave v roku osmih dni po vročitvi odločbe pravico do ugovora na komisijo, ki jo imenuje minister in ki ima najmanj deset članov. Enega člana komisije imenuje disciplinska komisija pri vladi. Komisija odloča v senatu treh članov, ki jih določi predsednik komisije za vsak primer posebej. V skladu s 5. odstavkom 58. člena ZObr se vojaški osebi, pripadniku stalne sestave, za lažje kršitve vojaške discipline lahko izreče opomin, javni opomin pred enoto ali denarna kazen, za težje kršitve vojaške discipline pa se lahko izreče tudi ukrep prenehanja delovnega razmerja, po 7. odstavku 58. člena ZObr pa se izvršitev disciplinskih ukrepov, denarne kazni in prenehanje delovnega razmerja, lahko pogojno odloži največ za dobo enega leta.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka pri izvedbi disciplinskega postopka ni storila bistvenih kršitev postopka. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da odločba tožene stranke z dne 12. 6. 2009 vsebuje sestavne dele, kot jih določa ZPP, pri čemer prvostopno sodišče utemeljeno opozarja, da se ZPP v disciplinskem postopku le smiselno uporablja. S tem v zvezi pritožbeno sodišče opozarja na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sklepu opr. št. VIII Ips 133/2009 z dne 22. 11. 2010, v katerem je pojasnilo, da delodajalcu ni potrebno „kazenskopravno pravilno okvalificirati kršitve delavca v smislu določb KZ, mora pa kršitve navesti oziroma opredeliti tako, da bo mogoča presoja o tem ali ima očitana kršitev znake kaznivega dejanja. Bistveno je torej, da izpodbijana odločba glede opisa očitane kršitve tožniku ustreza tistemu standardu, kot ga je v zgoraj citirani sodbi opredelilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, torej da so kršitve navedene in opredeljene tako, da se je mogoče opredeliti do tega, ali ima očitana kršitev znake kaznivega dejanja. Glede na navedeno in ob upoštevanju, da se ZPP uporablja le smiselno, torej ni utemeljena pritožbena navedba, da bi morala biti izrek v odločbi oblikovan tako, da bi iz njega izhajalo, s kakšnim ravnanjem je tožnik storil očitano težjo kršitev vojaške discipline. Iz izreka odločbe namreč izhaja, da je tožnik lažno prikazoval dejstva, s čemer si je pridobil večjo premoženjsko korist, v obrazložitvi pa je navedeno, da je v času od oktobra do konca 2008 obračunaval potne stroške, do katerih ni bil upravičen, pri čemer je tožena stranka pravilno upoštevala le kršitev, ki ni zastarala (torej za obdobje enega leta, v katerem je tožnik neupravičeno prejel znesek 6.314,67 EUR, ki predstavlja večjo premoženjsko korist), iz odločbe pa tudi izhaja, da je tožnik uveljavljal potne stroške na relaciji T. - C., dejansko pa je živel na naslovu Ž. Zato je sodišče prve stopnje v nadaljevanju pravilno razlogovalo, da je tožena stranka tožniku utemeljeno očitala kršitev, ki ima znake kaznivega dejanja iz 1. odstavka 217. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94, s spremembami), v zvezi s 1. odstavkom 7. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS; št. 55/08 s spremembam), ki določa, da izvrši kaznivo dejanje goljufije, kdor z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnim prikazovanjem dejstev ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. V tem delu se torej pritožba neutemeljeno zavzema za to, da bi bilo treba izpodbijani določbi razveljaviti iz formalnih razlogov.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožnikove očitke, da je nastopilo zastaranje začetka disciplinskega postopka, saj je pravilno štelo, da je tožena stranka zvedela za kršitev vojaške discipline in za storilca šele dne 12. 2. 2009, ko je Obveščevalno varnostna služba Ministrstva za obrambo obvestila načelnika generalštaba, kot osebo, pristojno za vodenje disciplinskega postopka na prvi stopnji, o kršitvi in storilcu (priloga B 29). S tem v zvezi ni pravilno pritožbeno stališče tožnika, da se je tožena stranka seznanila s kršitvijo in storilcem že 16. 12. 2008, ko je tožnik podal svojo izjavo (UZ o razgovoru s tožnikom). Ker je tožena stranka uvedla disciplinski postopek 31. 3. 2009 (priloga B26), drugostopenjska odločba pa je izdana dne 16. 11. 2009 (priloga A2), tudi ni nastopilo zastaranje vodenja disciplinskega postopka.

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je težja kršitev vojaške discipline tožniku dokazana. Svojo dokazno oceno je sodišče prve stopnje oprlo na prepričljivo izpoved priče G.Č., kriminalista, zaposlenega v obveščevalno varnostni službi tožene stranke, ki je pojasnil, da so pridobili izjave od sosedov blizu naslova Ž., ki so povedali, da tožnik živi na naslovu Ž., skupaj s svojo partnerko in otroci. Pridobil je tudi izjavo od mame tožnikove partnerke, S.Š., ki je pojasnila, da tožnik na naslovu D., T., ni nikoli živel in da živi na naslovu Ž. Tožena stranka je tudi pridobila pooblastilo tožnika S.Š., da lahko ona zanj dviguje priporočeno pošto, po izpovedbi priče pa je bilo tudi ugotovljeno, da so bili tožnikovi otroci stalno prijavljeni na naslovu Ž. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo izpoved priče S.Š. in tožnikove partnerke L.P. za neverodostojno in neprepričljivo, po katerih naj bi tožnik vsakodnevno po službi prihajal k priči L.P., zatem pa se vsak dan odpravil še v T. ter se naslednjega dne vračal iz T. v C. in tako vsak dan opravil več kot 300 km vožnje. Vse to utemeljuje pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je tožnik dejansko prihajal na delo in z dela iz naslova Ž., stroške prevoza pa prijavljal, kot da bi se vozil na delo iz T. Ker je tožena stranka tudi pojasnila, kako je izračunala neupravičeno pridobljeno premoženjsko korist, kar je povzelo v svojih razlogih sodbe tudi sodišče prve stopnje, ki je pravilnost izračuna utemeljevalo z uradnim zaznamkov OVS tožene stranke z dne 14. 1. 2009 (priloga kazenske ovadbe, ki je v spisu pod prilogami B), je neutemeljeno in protispisno pritožbeno navajanje tožnika v pritožbi, da je sodba sodišča prve stopnje v tem delu nesklepčna. Tožnik ni izkazal, da bi bile ugotovitve tožene stranke glede izračuna neupravičeno pridobljene premoženjske koristi nepravilne, zato je tožena stranka prikrajšanje izračunala na podlagi tega zaznamka.

Na podlagi vsega navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika. Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, v skladu z določilom 1. odstavka 165. člena ZPP, v zvezi s 154. členom ZPP.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da priglaša stroške pritožbenega postopka po ZOdvT, ki pa jih ni specificirala, zato pritožbeno sodišče šteje, da sploh niso bili priglašeni.