Jedro

Sodišče je ugotovilo, da je postopek, v katerem je toženka uradu WIPO posredovala zahtevo za vpis spremembe (ne da bi o tem izdala odločbo) in na podlagi katere je bil izveden za tožnico sporen vpis v registru WIPO, tekel na zahtevo A. Tožnica v tem postopku ni imela lastnosti stranke, na zahevo katere se je uvedel postopek. Bi pa morala kot oseba, ki je bila v mednarodnem registru urada WIPO vpisana kot imetnik pravic, imeti položaj stranskega udeleženca po 43. členu ZUP. Sprememba vpisa imetnika znamke, po katerem kot imetnica znamke ni več vpisana tožnica temveč A., namreč pomeni spremembo tožničinega pravnega položaja. S tem je zato izkazana njena neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Nobena od mednarodnih pogodb ne določa, da ima imetnik znamke v primeru „neupravičene“ zahteve nacionalnega urada, ki je bila uradu WIPO posredovana v nasprotju z nacionalnimi procesnimi pravili oziroma na podlagi take zahteve izvršenega vpisa prenosa pravice, zagotovljeno pravno varstvo neposredno pri uradu WIPO in niti ne določa postopka razveljavitve (preklica) tako opravljenega vpisa. Glede na to tudi v mednarodnih aktih ni podlage, po kateri bi Upravno sodišče na prvi stopnji odločanja odločilo o tem, koga naj urad WIPO (po zahtevi toženke) vpiše kot imetnika pravice.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi tako, da se toženi stranki naloži, da o zahtevi Stečajne mase A., d. o. o. - v stečaju z dne 3. 12. 2019 izvede upravni postopek in odloči z odločbo, tožnico pa v tem postopku obravnava kot stranskega udeleženca.

II. Kar tožeča stranka zahteva več ali drugače, se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 936,35 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožnica je vložila tožbo, s katero zahteva, naj sodišče odloči, da se odpravi vpis spremembe imetništva na mednarodnih znamkah "...", „..." in "..." v registru pri uradu Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju urad WIPO) in se kot imetnica vpiše tožnica, pri čemer se mora to izvršiti z ustreznim obvestilom toženke na urad WIPO. Trdi, da drugega pravnega sredstva sploh nima, saj nacionalna niti druga relevantna zakonodaja s področja mednarodnih znamk ne omogočata drugega pravnega sredstva glede nezakonitega prenosa mednarodnih znamk. Uveljavlja tudi povračilo stroškov.

2. V tožbi pojasnjuje, da je bila na podlagi zahteve za vpis prenosa pri zadevnih znamkah dne 24. 4. 2019 vpisana v register WIPO kot njihova imetnica. Toženka je nato na zahtevo Stečajne mase A., d. o. o. - v stečaju (v nadaljevanju A.) z dne 3. 12. 2019, v kateri ta zahteva, da toženka uredi prenos zadevnih znamk nazaj na A., ki je pravna naslednica A. d. o. o., 31. 12. 2019 na urad WIPO predložila predlog za vpis te spremembe. Ker je naknadno ugotovila, da ta zahteva ni bila pravilna, je 30. 1. 2020 na urad WIPO posredovala novo obvestilo in zahtevala, da se kot imetnik znamk ponovno vpiše tožnica, kar je bilo tudi realizirano. Toženka je nato prejela novo zahtevo A. z dne 2. 11. 2020, v kateri je ponovno predlagala, da se jo vpiše kot novo imetnico in jo posredovala uradu WIPO. Tožnica je to ugotovila šele, ko je 19. 12. 2020 od urada WIPO prejela obvestilo, s katerim jo obvešča, da je na podlagi obvestila toženke dne 3. 12. 2020 vpisal spremembo imetništva pri teh mednarodnih znamkah tako, da je njihov imetnik ponovno A. 3. Trdi, da je vpis prenosa mednarodnih znamk pri uradu WIPO neupravičen, saj se je zgodil na podlagi neresničnega in nezakonitega obvestila toženke z dne 3. 12. 2020. Vložnik zahteve mora namreč po točki (b) drugega odstavka 8. člena Pravilnika o postopku z zahtevami v zvezi z mednarodno registracijo znamke (v nadaljevanju: Pravilnik) za vpis spremembe k zahtevi priložiti soglasje trenutnega imetnika, toženka pa mora vsebinsko presoditi in odločiti, ali je zahteva pravilna, in posredovati uradu WIPO zgolj pravilne zahteve. Nepravilnih zahtev na urad WIPO ne sme posredovati. A. pa soglasja tožnice ni predložila.

4. Toženka je zato s posredovanjem (nepravilne) zahteve A. oziroma spornega obvestila uradu WIPO, prekoračila svoje pristojnosti, saj je pristojna za presojo in vpis v register sprememb, ki se nadaljujejo od že vpisanih imenitnikov v register, ne pa za posege za nazaj kot sanacijo primerov, v katerih je odločila napačno, saj je za sanacijo takih primerov pristojno Upravno sodišče. Posledično je brez izdaje odločbe, ki bi jo po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) morala izdati, saj je vodila upravni postopek, s svojim dejanjem nezakonito posegla v zakonito pridobljene pravice tožnice. Odločbo vedno izda tudi, ko gre za vpis spremembe v slovenski register znamk. Sporno obvestilo je tako učinkovalo kot odločba. Na podlagi tega nezakonitega dejanja toženke, je tožnica ostala brez pravic na zadevnih znamkah, pri čemer ji je bilo onemogočeno varstvo njenih odvzetih pravic in kršena pravica do enakega obravnavanja strank, kot tudi načelo kontradiktornosti.

5. Tožnica zato uveljavlja pravno varstvo pri naslovnem sodišču v skladu s tretjim odstavkom 107. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1), saj meni, da ji ta določba daje pravico, da pri naslovnem sodišču izpodbija vsako spremembo v registru, ki je bila vanj neupravičeno vpisana brez njegovega soglasja. Ker urad WIPO glede na 9. člen Protokola k Madridskemu sporazumu o mednarodnem registriranju znamk z dne 27. 6. 1997 (v nadaljevanju Madridski protokol) vsebinsko ne obravnava zadev, ampak vpiše, kar mu toženka pošlje, je jasno, da mora imeti predhodni imetnik možnost s tem pravnim sredstvom izpodbijati sporne vpise, ki so izvedeni na podlagi sporočil, ki jih uradu WIPO pošlje toženka.

6. Toženka v odgovoru tožbi nasprotuje. Pojasnjuje, da ne gre za prenos imetništva, temveč za preklic že vpisanega prenosa. Sodišče je namreč v zadevah I U 768/2019 in I U 767/2019 zavzelo stališče, da mora s spremembo soglašati oseba, ki je zakoniti zastopnik imetnika pravice v času vložitve zahteve oziroma v času odločanja upravnega organa, in ne oseba, ki je bila zakoniti zastopnik kdajkoli v preteklosti. Toženka je na podlagi citiranih sodb, ki jih je dolžna upoštevati, ugotovila, da je prvotna zahteva tožnice za vpis v register oziroma prenosna izjava, na katero jo je opirala, neveljavna. Zato je po prejemu navedenih sodb uradu WIPO sporočila, da je sodišče odločilo, da prenosna izjava v času vložitve zahteve ni bila veljavna. Toženka ni ravnala na podlagi zahteve A., ampak po uradni dolžnosti in vložila zahtevo za preklic vpisa.

7. Navaja še, da mora pri tovrstnih zahtevah ugotoviti, ali je za prenos dano soglasje tistega zakonitega zastopnika, ki je v tej vlogi v času odločanja. Zato bi v obravnavanem primeru soglasje imetnika za vpis spremembe lahko podal le stečajni upravitelj, česar pa ni storil. Zato tožnica s predloženo prenosno izjavo ni izkazala imetnikovega soglasja, kar je v upravnem sporu ugotovilo sodišče. 8. Tožnica je vložila še pripravljalno vlogo, v kateri v bistvenem ponavlja tožbene navedbe in prereka trditve toženke, da naj bi šlo za preklic že vpisanega prenosa zaradi sodb v zadevah I U 768/2019 in I U 767/2019, ki se pri tem niti ne nanašata na obravnavane znamke. Poleg tega je Vrhovno sodišče s sklepoma X Ips 39/2021 in X Ips 46/2021 ti sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v novo sojenje, zaradi česar je sklicevanje toženke na predmetna postopka dodatno neutemeljeno. Očitno je, da je šlo pri zadevnih znamkah za prenos imetništva in ne za preklic. Četudi bi šlo za preklic zaradi sodb, je tako ravnanje izven pristojnosti toženke, saj o izpodbijanju vpisa spremembe v register po tretjem odstavku 107. člena ZIL-1 odloča Upravno sodišče in ne toženka. Če je bila A. mnenja, da je vpis prenosa neutemeljen, bi ga morala torej izpodbijati pri sodišču. Nenazadnje pa zaradi preklica ni bil vpisan prejšnji imetnik, tj. A., d. o. o., ampak Stečajna masa A., d. o. o., ki je pravna oseba z drugo matično številko, torej druga oseba, ki ni bila nikoli imetnica teh znamk.

9. Ponovno poudarja, da bi moral biti v konkretnem primeru postopek vsebinskega odločanja o vpisu sprememb imetništva mednarodnih znamk zaključen z izdajo odločbe, ki bi morala poleg ostalih obveznih sestavin po ZUP vsebovati tudi obrazložitev in pouk o pravnem sredstvu. Vendar pa stranke v postopku vsebinskega odločanja o teh vpisih ne prejmejo nobene odločbe in so zato v primeru toženkinega nezakonitega postopanja prikrajšane za pravno varstvo. Posledično je bila tožnici kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic, kršena pa so bila tudi osnovna načela upravnega postopka iz 6., 7. in 9. člena ZUP.

10. Sodišče je na glavni obravnavi, ki se je pravilno vabljena toženka ni udeležila, vpogledalo v vse listine v sodnem in upravnem spisu.

11. Tožba je delno utemeljena.

12. Sodišče je v tej zadevi s sklepom I U 93/2021 z dne 3. 3. 2022 tožbo zavrglo, saj je razumelo, da tožnica od sodišča zahteva, naj uradu WIPO naloži, da odpravi vpis, ki ga je izvršil na podlagi zahteve toženke, naj v registru mednarodnih znamk kot imetnico zadevnih znamk vpiše A., za kar na podlagi 1. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 ni pristojno.

13. Vrhovno sodišče je s sklepom V Up 1/2022 z dne 8. 11. 2022 to odločitev razveljavilo in mu zadevo vrnilo v nov postopek. Strinjalo se je sicer, da lahko postopek vpisa spremembe lastništva v mednarodnem registru znamk vodi zgolj toženka kot nacionalni urad in ne sodišče in zavrnilo stališče tožnice, da iz 107. člena ZIL-1 izhaja drugače. Vendar je opozorilo, da je Upravno sodišče napačno štelo, da naj bi tožnica uveljavljala zgolj odpravo posledic nezakonitega ravnanja toženke. Odprava nejasnosti pa je po presoji Vrhovnega sodišča terjala izvedbo ustreznega materialno procesnega vodstva.

14. V nadaljevanju je zato sodišče opravilo glavno obravnavo, na kateri je tožnici v skladu z napotki iz 15. točke sklepa Vrhovnega sodišča predočilo tudi stališča, ki iz sklepa I U 93/2021 ne izhajajo, in sicer je opozorilo, da po stališču Vrhovnega sodišča, da v 107. člen ZIL – 1 ni podlage za to, da bi tožnica lahko zahtevala, naj sodišče odloča o neposredni odpravi posledic vpisa pri uradu WIPO (ali kakšnem drugem vpisu v ta register). Nadalje ji je predočilo stališče naslovnega sodišča, da bi bila v primeru, če bi toženki naložilo, naj uradu WIPO posreduje obvestilo oziroma zahtevo za spremembo brez sodelovanja osebe, katere interes utegne biti prizadet, in brez izdaje odločbe, zoper katero je dopustno pravno sredstvo, kršene ustavne pravice te osebe. Prav tako ji je predočilo mnenje o nesklepčnosti predloga, saj tožnica v tožbi zatrjuje, da je prišlo do kršitve njenih procesnih pravic, s tem, ko uveljavlja, naj se odpravi vpis spremembe imetništva zadevnih znamk v korist A. in se kot imetnik vpiše tožnica, pa zahteva odpravo kršitve njene premoženjske pravice.

15. Na glavni obravnavi je tožnica pojasnila, da pri zahtevku vztraja tako na podlagi 107. člena ZIL-1 kot na podlagi 4. člena ZUS-1 in navedla, da je njena tožba obenem tudi tožba zaradi molka, saj toženka o njenem zahtevku z dne 14. 2. 2020 ni izdala odločbe. Trdi, da to, ali je bil vpis v mednarodnem registru pravilen, ne more biti predmet tega postopka. Vztraja, da je v tožbenem predlogu definirala, kako naj toženka odpravi to kršitev. Predlagala je, naj se to zgodi z obvestilom, ker toženka ni nikoli izdajala odločb in zakon njene izdaje toženki ne nalaga izrecno, zaradi česar gre za pravno praznino. Toženka bi po prepričanju tožnice morala odločati z odločbo, da bi bila lahko predmet presoje pred Upravnim sodiščem. Trdila je še, da njen zahtevek omogoča, da sodišče toženki naloži bodisi izdajo obvestila bodisi odločbe, saj je dovolj širok. Iz previdnosti je postavila še podrejeni tožbeni predlog in sicer, da se odpravi vpis spremembe imetništva nad zadevnimi mednarodnimi znamkami, pri čemer naj toženka o tem izda ustrezno odločbo ter nato obvesti urad WIPO.

16. Sodišče na podlagi predloženega upravnega spisa ugotavlja, da je tožnica 28. 2. 2019 pri toženki vložila dve zahtevi, naj na podlagi prenosne izjave A., d. o. o. z dne 19. 4. 2013, ki se sklicuje na pogodbo o prenosu pravic industrijske lastnine z dne 14. 5. 2012, sporoči na urad WIPO vpis prenosa pri znamkah ... in ... in ..., ..., .... Toženka, kot navaja tožnica, o teh zahtevah ni odločila z odločbo niti vpisanega imetnika znamk ni kako drugače obvestila o zahtevi, ampak je 30. 4. 2019 na uradnih obrazcih MM5 uradu WIPO poslala zahtevo, naj spremeni imetnika teh znamk tako, da bo kot njihov imetnik vpisana tožnica, kar je bilo tudi realizirano.

17. Ne držijo trditve tožnice, da je bilo o sporni spremembi tega vpisa tako, da je namesto tožnice imetnik postala A., odločeno brez zahteve, in niti trditve toženke, da naj bi odločala po uradni dolžnosti (za kar po 126. členu ZUP ni pravne podlage). Vloženi sta bili namreč dve zahtevi za vpis spremembe. Dne 19. 11. 2019 je zahtevo vložil B. B. in uveljavljal, da naj toženka vzpostavi prejšnje oziroma zakonito stanje (za kar je urgiral še 27. 11. 2019). Po podatkih spisa toženka o tem ni izdala odločbe niti ni uradu WIPO posredovala zahteve za spremembo. Dne 3. 12. 2019 pa je zahtevo za spremembo imetništva na blagovnih znamkah v registru WIPO vložila še A. Utemeljevala jo je s tem, da prenosna izjava temelji na pogodbi o prenosu z dne 14. 5. 2012, od katere je stečajni upravitelj odstopil. Na podlagi te zahteve je toženka ponovno, ne da bi izdala odločbo in ne da bi to vlogo posredovala v izjavo tožnici, na enakem uradnem obrazcu, uradu WIPO 31. 12. 2019 poslala zahtevo, naj izvede spremembo vpisa imetnika znamk.

18. Ne drži niti nadaljnja trditev tožnice, da naj bi nato toženka, ker je ugotovila, da ta zahteva ni bila pravilna, 30. 1. 2020 na urad WIPO posredovala novo obvestilo in zahtevala, da se kot imetnik znamk ponovno vpiše tožnica, kar naj bi bilo tudi realizirano, in da naj bi toženka nato 2. 11. 2020 prejela novo zahtevo A., da se jo vpiše kot novo imetnico in jo posredovala uradu WIPO. Iz upravnega spisa namreč izhaja, da je toženka na podlagi tožničine vloge z dne 17. 1. 2020, na Urad WIPO 30. 1. 2020 poslala dopis, s katerim ga obvešča o omejitvi, in sicer, da je prekinila postopek vpisa spremembe po obvestilu, dokler slovensko sodišče ne odloči o predhodnem vprašanju veljavnosti akta o prenosu in izjave stečajnega upravitelja, in v katerem navaja, da bo urad WIPO obvestila, ko bo ta omejitev odpravljena. Sledi še dopis toženke z dne 3. 12. 2020, s katerim uradu WIPO sporoča, da je sodišče v zadevah I U 768/2019 in I U 767/2019 odločilo o spremembi lastništva, na podlagi teh odločitev pa zahteva od Urada WIPO, da prekliče neveljavno zahtevo in vse nadaljnje zahteve po spremembi lastništva v korist tožnice in zaradi neveljavne spremembe vpiše kot imetnika znamk A. Sledi obvestilo oziroma informacija urada WIPO z dne 10. 12. 2020, ki ga je tožnica prejela neposredno od urada WIPO dne 21. 12. 2020, v katerem jo obvešča, da je bil 1. 4. 2020 v registru vpisan nov imetnik znamk, in sicer A. Ne drži trditev tožnice, da naj bi jo urad WIPO v tem obvestilu obvestil, da je bila sprememba izvršena na podlagi zahteve z dne 3. 12. 2020, saj v informaciji ni navedena nobena toženkina zahteva ampak samo informacija, da je vpisana sprememba.

19. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je do spremembe imetnika prišlo na podlagi zahteve A. z dne 3. 12. 2019, po kateri je toženka pri uradu WIPO vložila zahtevo za spremembo, o čemer pa ni izdala odločbe. Zahteva, ki jo je toženka poslala uradu WIPO (oziroma obvestilo, kot ga imenuje tožnica), namreč po presoji sodišča ni odločba, ampak gre za dejanje, ki je lahko glede na veljavno ureditev upravnega postopka, kot izvršilno dejanje opravljeno na podlagi izvršljive odločbe. Kot je sodišče pojasnilo že v razveljavljenem sklepu, namreč ne drži, da obstaja na tem področju pravna praznina, saj veljajo določbe Pravilnika in ZUP.

20. Postopek vpisa ureja Pravilnik, ki v 7. členu določa, da toženka sprejema zahteve za spremembo lastništva znamk, v 8. členu pa vsebino zahteve za vpis spremembe in listine, ki morajo biti priložene. Gre torej za postopek, ki ga toženka vodi na zahtevo stranke. Po prvem odstavku 6. člena ZIL-1 pa toženka v postopku podelitve ali registracije pravic industrijske lastnine, vzdrževanja njihove veljavnosti in postopkih pri vodenju registrov pravic in drugih registrov izdaja odločbe, sklepe in druge akte na podlagi tega zakona. Če ZIL-1 nima ustreznih določb, se subsidiarno uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek. Zahteva stranke je tudi po ZUP eden od načinov, po katerem se postopek začne (prvi odstavek 125. člena). Po prvem odstavku 213. člena ZUP se o zahtevku stranke (kadar ga ne umakne ali kadar ni zavržen), odloči v izreku odločbe. Če so v postopku udeležene stranke z nasprotujočimi interesi, mora imeti vsaka stranka tudi možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah stranke z nasprotnim interesom že pred izdajo odločbe (drugi odstavek 9. člena ZUP), kar je odraz ustavne pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Da mora toženka, ker niti ZIL-1 niti Pravilnik ne določata drugače, postopati po ZUP, velja tudi, kadar začne postopek po uradni dolžnosti, kadar seveda za uvedbo tega postopka sploh obstaja ustrezna pravna podlaga.

21. Med strankama ni sporno, da tožnici pred odločitvijo toženke, da bo zahtevo posredovala uradu WIPO, ni bila dana možnost izjave in da odločba (o presoji toženke, da je zahteva utemeljena) niti ni bila izdana. S tem sta bila po presoji sodišča kršena 22. in 25. člen Ustave, saj se tožnica pred ravnanjem toženke, ki je zahtevo posredovala uradu WIPO, o njej ni mogla izjaviti. Prav tako dejanja toženke, ki je zahtevo A. posreduje uradu WIPO, ne da bi o tem izdala odločbo, ni mogla izpodbijati s tožbo pri naslovnem sodišču. 22. Vendar pa niti ZIL-1 in niti Pravilnik nimata določb, ki bi po tem, ko mednarodni urad že izvrši vpis spremembe imetnika znamke v register, čeprav nacionalni urad pri vložitvi zahteve ni postopal tako, kot zahteva nacionalna zakonodaja, omogočale, da bi Upravno sodišče odredilo, naj toženka vzpostavi prejšnje stanje. Tožnica sicer zatrjuje, da je pravna podlaga za to oziroma za njen tožbeni predlog v tretjem odstavku 107. člena ZIL-1, ki določa, da lahko tisti, ki je bil pred vpisom spremembe v registru vpisan kot imetnik pravice, ob predložitvi ustreznih dokazov s tožbo v upravnem sporu pri Upravnem sodišču Republike Slovenije v Ljubljani, kot izključno krajevno pristojnem sodišču, izpodbija vsako spremembo v registru, ki je bila v register neupravičeno vpisana brez njegovega soglasja. Vendar ta določba po presoji sodišča, kateri je v sklepu V Up 1/2022 pritrdilo tudi Vrhovno sodišče, ne ureja posebnega pravnega sredstva, ki bi bilo izven siceršnje ureditve upravnega spora in po katerem bi Upravno sodišče o zadevi meritorno odločalo na prvi stopnji. Citirano določilo se nanaša izključno na vpise sprememb v registrih iz 105. člena ZIL-1, torej nacionalnih registrih, ki jih vodi toženka. Pri čemer pred tem Urad o vpisu spremembe odloči z odločbo (šesti odstavek 108. člena ZIL-1), zoper to odločbo pa je dopusten upravni spor.

23. Tožnica je pojasnila, da je podlaga njenemu zahtevku oziroma tožbenemu predlogu tudi 4. člen ZUS-1. Ta v prvem odstavku določa, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Za dovoljenost te tožbe je treba torej presoditi, ali ima tožnik glede na okoliščine in značilnosti v tožbi zatrjevane kršitve ustavnih pravic na voljo drugo učinkovito sodno varstvo. Če navedene procesne predpostavke niso izpolnjene, je treba tožbo zavreči.1

24. Sodišče je ugotovilo, da so bile tožnici kršene pravice, ker ji toženka ni omogočila sodelovanja v postopku in ni izdala odločbe, zoper katero bi tožnica lahko vložila tožbo. ZUS-1 za primer, ko organ ne izda odločbe, v 28. členu določa, da če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena (drugi odstavek). Po prejšnjem odstavku sme ravnati tožnik tudi, če organ prve stopnje ne izda odločbe, zoper katero ni pritožbe, ter v primeru, če organ v treh letih od začetka postopka ni izdal dokončnega upravnega akta, ne glede na to, ali so v tem postopku že bila uporabljena redna ali izredna pravna sredstva, razen če je bil postopek ustavljen (tretji odstavek). ZUS-1 torej v primeru, ko organ ne odloči o zahtevi stranke, omogoča sodno varstvo, vendar zgolj stranki, ki je zahtevo dala.

25. Tožnica bi tako, pod pogojem, da bi ravnala v skladu z drugim odstavkom 28. člena ZUS-1, lahko zahtevala, da organ odloči o njeni zahtevi z dne 14. 2. 2020, v kateri navaja, da je bila z dopisom WIPO z dne 22. 1. 2020 obveščena, da so bile zadevne znamke prenesene na A., in sporoča, da je ta vpis neupravičen in protipraven, ter zahteva, da toženka urad WIPO obvesti, da se prenos ni zgodil in se kot imetnik ponovno vpiše tožnica. Vendar ni izkazala, da je pred vložitvijo tožbe od toženke zahtevala, naj o njeni zahtevi izda odločbo, ker bo sicer sprožila upravni spor, kot če bi bila njegova zahteva zavrnjena. Zato zakonski pogoji, ob katerih bi sodišče toženki naložilo izdajo odločbe na podlagi tožničine zahteve z dne 12. 2. 2020, po tej podlagi niso izpolnjeni.

26. Kot je sodišče že ugotovilo, pa je postopek, v katerem je toženka uradu WIPO posredovala zahtevo za vpis spremembe (ne da bi o tem izdala odločbo) in na podlagi katere je bil izveden za tožnico sporen vpis v registru WIPO, tekel na zahtevo A. Tožnica v tem postopku ni imela lastnosti stranke, na zahevo katere se je uvedel postopek. Bi pa morala kot oseba, ki je bila v mednarodnem registru urada WIPO vpisana kot imetnik pravic, imeti položaj stranskega udeleženca po 43. členu ZUP. Sprememba vpisa imetnika znamke, po katerem kot imetnica znamke ni več vpisana tožnica temveč A., namreč pomeni spremembo tožničinega pravnega položaja. S tem je zato izkazana njena neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. 27. Kot stranski udeleženec pa tožnica nima pravice zahtevati izdaje odločbe v postopku, ki se je začel na zahtevo A., saj lahko izdajo upravnega akta zahteva le oseba, na zahtevo katere je bil upravni postopek uveden - aktivna stranka, oziroma oseba, zoper katero teče upravni postopek - pasivna stranka.2 Namen inštituta molka organa je namreč v varstvu pravic aktivne stranke, ki z zahtevo uveljavlja varstvo svojih pravic, pa o teh pravicah še ni bilo odločeno, oziroma varstvo pravic osebe, zoper katero teče postopek po uradni dolžnosti.3 Zato tožnica kot stranski udeleženec sodnega varstva ne more doseči s tožbo zaradi molka organa po tretjem odstavku 5. člena ZUS-1. Poleg tega v tem primeru tudi ne gre za situacijo, ko na podlagi zahteve A. ne bi nastale nobene pravne posledice, saj je na podlagi njene zahteve toženka na urad WIPO poslala zahtevo, ki je bila izvedena v registru WIPO, le da pred tem v postopku tožnici ni omogočila sodelovanja, niti ni izdala odločbe. Navedeno pomeni, da tožnici kljub temu, da zahteva izdajo odločbe, ki ima naravo upravnega akta iz 2. člena ZUS-1, ni zagotovljeno sodno varstvo v rednem upravnem sporu. Zato so po presoji sodišča izpolnjene predpostavke za subsidiarno pravno varstvo iz prvega odstavka 4.člena ZUS-1. 28. ZUS-1 za primer tožbe zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin v drugem odstavku 33. člena ZUS-1 določa, da se po tem zakonu lahko zahteva:- odprava, izdaja ali sprememba posamičnega akta,- ugotovitev, da je bilo z dejanjem poseženo v človekovo pravico ali temeljno svoboščino tožnika,- prepoved nadaljevanja dejanja, - odprava posledic dejanja.

29. Tožnica uveljavlja odpravo posledic kršitve tako, da se pri znamkah „...“, „..." in "..." v registru pri uradu WIPO vpiše kot njihova imetnica. Odpravo toženkine opustitve (izdaje odločbe) primarno zahteva na način, da zahteva, naj se v registru urada WIPO odpravi vpis spremembe imetništva nad zadevnimi znamkami in se kot imetnica znamk vpiše tožnica, kar naj se primarno izvrši tako, da sodišče toženki naloži, naj uradu WIPO pošlje obvestilo (zahtevek) za spremembo in podrejeno, da ji sodišče naloži, naj izda odločbo, na podlagi katere se bo kot imetnik znamk vpisala tožnica.

30. Kot je sodišče pojasnilo že v sklepu I U 93/2021, je odločitev, da naj se posledice dejanja odpravijo na zahtevani način mogoča le, kadar je taka odprava pravno dopustna in dejansko mogoča, tako da je sodba sodišča izvršljiva. Glede pravne dopustnosti zahtevane odprave posledic kršitve pravice pa je relevantno, ali jo dopuščajo predpisi, ki urejajo vpis spremembe imetnika mednarodne znamke. Tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 186/2019 z dne 22. 1. 2020, izdanega v zvezi z zadevo, v kateri sta tožnika od sodišča zahtevala, da neposredno odloči o njuni zahtevi (in podrejeno, naj toženki naloži izdajo odločbe), izhaja, da se tak zahtevek lahko poda le, če zanj obstaja podlaga v materialnem predpisu. Kot je sodišče že pojasnilo, 107. člen ZIL-1 take podlage ne daje, določba 33. člena ZUS-1 pa je zgolj procesne narave. Zato je sodišče ugotavljalo še, ali je materialna podlaga za tak zahtevek utemeljena na mednarodnih sporazumih.

31. Madridski aranžma o mednarodnem registriranju znamk (v nadaljevanju Madridski sporazum) zagotavlja mednarodni postopek za prijavo znamk v vseh ali več državah članicah, Madridski protokol pa odpravlja določene omejitve oziroma pomanjkljivosti Madridskega sporazuma4. Oba omogočata tudi postopek vpisa spremembe imetnika pravice. Po 9. členu Madridskega sporazuma spremembe, ki se nanašajo na vpis zavarovane znamke v nacionalnem registru, mednarodnemu uradu dostavi administracija države imetnika pravice (prvi odstavek), mednarodni urad pa jih vpiše, pošlje administracijam držav pogodbenic in jih objavi v svojem časopisu. Nadalje 9. člen Madridskega Protokola določa, da urad WIPO na zahtevo osebe, na katero se glasi mednarodna registracija, ali na zahtevo zainteresiranega urada, ki jo je dal po uradni dolžnosti ali na zahtevo zainteresirane osebe, vpiše v mednarodni register vsako spremembo lastništva te registracije za vse ali le nekatere pogodbenice, na ozemlju katerih velja omenjena registracija, in za vse ali le za nekatere proizvode in storitve, naštete v registraciji, pod pogojem, da je novi nosilec oseba, ki ima v skladu s prvim odstavkom 2. člena pravico vlagati mednarodne prijave.

32. Postopek vpisa spremembe mednarodne registracije se torej izvede na zahtevo vpisanega imetnika pravice ali s posredovanjem urada, kateremu obstoječi imetnik znamke ali njen pridobitelj predlagata, naj vloži zahtevo. Tako izhaja tudi iz točke b) prvega odstavka 25. člena Skupnega pravilnika po Madridskem sporazumu in Madridskem protokolu (v nadaljevanju Skupni pravilnik), Navodil k mednarodni registraciji znamk po Madridskem sporazumu5 in Navodil k mednarodni registraciji znamk po Protokolu (v nadaljevanju Navodila).6 Iz teh aktov izhaja, da mednarodni urad ne zahteva dokazil o spremembi niti spremljajočih dokumentov. Mednarodni urad na podlagi zahteve upravičenega predlagatelja zgolj vpiše predlagano spremembo lastništva v register in obvesti urade držav pogodbenic, pri katerih je bila znamka prenesena. Države pogodbenice določijo učinek spremembe. Veljavnost spremembe v zvezi s posamezno državo pogodbenico urejajo predpisi te pogodbenice. Za primer, če posamezne države zavrnejo učinek spremembe na svojem ozemlju, mednarodni akti napotujejo na pravno varstvo, kot je urejeno v tej državi.

33. Nobena od mednarodnih pogodb ne določa, da ima imetnik znamke v primeru „neupravičene“7 zahteve nacionalnega urada, ki je bila uradu WIPO posredovana v nasprotju z nacionalnimi procesnimi pravili oziroma na podlagi take zahteve izvršenega vpisa prenosa pravice, zagotovljeno pravno varstvo neposredno pri uradu WIPO in niti ne določa postopka razveljavitve (preklica) tako opravljenega vpisa. Glede na to tudi v mednarodnih aktih ni podlage, po kateri bi Upravno sodišče na prvi stopnji odločanja odločilo o tem, koga naj urad WIPO (po zahtevi toženke) vpiše kot imetnika pravice. Pri tem predmet presoje tudi ni vprašanje, ali so bile kršene materialne ustavne pravice tožnice (pravica do zasebne lastnine), saj je bila zatrjevana in ugotovljena procesna kršitev pravic.

34. Glede na navedeno je bilo treba del zahtevka, v katerem tožnica zahteva, da naj se v registru urada WIPO odpravi vpis spremembe imetništva nad mednarodnimi znamkami ... in ... in ... in vpiše tožečo stranko zavrniti, saj bi sodišče s tem odločilo o odpravi kršitve na način, za katerega ni ustrezne materialnopravne podlage. Sodišče pa je v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 33. člena ZUS-1 ugodilo tožbi oziroma tožbenemu predlogu tožnice v tistem delu, v katerem od toženke zahteva izdajo odločbe oziroma izvedbo upravnega postopka o zahtevi A. s 3. 12. 2019, saj bo s tem s tožbo uveljavljana kršitev pravic iz 22. in 25. člena Ustave odpravljena. Tožnici bo v upravnem postopku zagotovljen položaj stranskega udeleženca in s tem pravica do izjave ter pravno varstvo zoper toženkino odločitev.

35. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi 66. člena ZUS-1 tožbi delno ugodilo in določilo, kar je treba, da se odpravi poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ter vzpostavi zakonito stanje. Toženka mora na podlagi te sodbe o zahtevi A. izdati odločbo, tožnici pa mora omogočiti, da v postopku sodeluje. A. in tožnici mora vročiti odločbo in jima s tem omogočiti, da zoper njeno odločitev uveljavljata pravno sredstvo, tj. vložita tožbo v upravnem sporu. Če bo v upravnem postopku odločeno, da je zahteva A. za spremembo vpisa v registru urada WIPO neupravičena, bo dolžna toženka odločbo izvršiti in uradu WIPO poslati zahtevo za vzpostavitev stanja, ki bo skladno s pravnomočno odločbo. Kot namreč izhaja iz že doslej navedenega, urad WIPO ne ugotavlja pravilnosti toženkine zahteve ampak ravna v skladu z njo.

36. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnice, ki je upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). V skladu s tem pravilnikom in sklepom Ministra za pravosodje št. 429-1/2004, po katerem se za povračilo stroškov C., d. o. o. v postopku pred sodišči smiselno uporablja Odvetniška tarifa, je sodišče tožnici za postopek na prvi stopnji priznalo stroške v znesku 385,00 EUR, ker je bila zadeva rešena po opravljeni glavni obravnavi, tožnico pa je v postopku zastopal patentni zastopnik.

37. Ker Pravilnik ne ureja povračila pritožbenih stroškov, je sodišče stroške za pritožbo odmerilo v skladu s 4. točko tar. št. 34, po kateri znašajo stroški za pravno sredstvo v upravnem sporu v ne ocenljivih zadevah 625 točk, kar glede na vrednost točke 1,66 EUR znaša 375 EUR. Pooblaščenec je po tej tarifi upravičen tudi do povračila materialnih stroškov v višini 2 % od tega zneska, kar znaša 7,5 EUR, skupaj 382,50 EUR oziroma 767,50 EUR, povečano za za 22% DDV, torej skupaj 936,35 EUR. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

1 Glej I Up 157/2021, I Up 95/2021, I Up 263/2017, I Up 186/2019 in druge. 2 Gl. sklep Vrhovnega sodišča I Up 113/2014. 3 To izhaja tudi iz določb 222. člena ZUP. 4 M. Repas, Pravo blagovnih in storitvenih znamk, GV Založba, 2007, Ljubljana, str. 328 in 331. 5 Glej : www.int/edocs/pubdocs/en/wipo_pub_455_2019.pdf, pravila od 62.01 do 68.05. 6 Glej: wipo.int/edocs/pubdocs/en/wipo_pub_455_2021.pdf, pravila od 534 do 574. 7 Sodišče poudarja, da v tej sodbi ni po vsebini presojalo upravičenosti katerekoli zahteve, predložene toženki.