Jedro

ZDen nima posebnih določb o tem, kako se v primerih iz 1. odstavka 72. člena "upošteva" nekdaj prejeto nadomestilo za podržavljeno premoženje.

Kateri od nasprotnih udeležencev je upnik iz 1. odstavka 72. člena ZDen, na samo odločitev o denacionalizaciji ne vpliva. Nasprotna udeleženca imata v tem postopku položaj solidarnih upnikov (primerjaj 425. in 426. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). Le takšen položaj nasprotnima udeležencema omogoča, da sporna vprašanja uredita med seboj izven denacionalizacijskega postopka, in v skladu s predpisi (pogodbo), ki njun položaj urejajo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in sklep sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi delno ugodi ter prvostopni sklep spremeni tako, da se glasi: "Dediči po pok. upravičencu S. A. st. so dolžni plačati nasprotnima udeležencema Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS in A. d.o.o. D. kot solidarnima upnikoma znesek 445.001,00 SIT v 15 dneh od pravnomočnosti tega sklepa in sicer z obrestmi, ki tečejo od pravnomočnosti tega sklepa do plačila, v višini, ki velja za tolarske vloge na vpogled, glavnica pa se valorizira glede na rast maloprodajnih cen (R)." V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

V tem denacionalizacijskem postopku je prvostopno sodišče že pravnomočno odločilo, da mora Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS pokojnemu upravičencu vrniti v last in posest nepremičnine vpisane v vl. št... k.o... ter da so dediči po upravičencu dolžni vrniti nasprotni udeleženki A. d.o.o. D. prejeto kupnino, ki v valoriziranem znesku znaša 445.001,00 SIT. Zoper odločitev o denarnem znesku se je pritožil S. Sodišče druge stopnje je pritožbi ugodilo in prvostopni sklep spremenilo tako, da je kupnino v navedenem znesku prisodilo temu udeležencu.

Proti sklepu sodišča druge stopnje je vložila revizijo nasprotna udeleženka A. d.o.o. D. zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je do povračila kupnine upravičena ona, ker je njen pravni prednik plačal kupnino sedanjemu denacionalizacijskemu upravičencu. Trdi, da je gospodarska organizacija, medtem ko je nasprotni udeleženec Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS državna institucija. Sklad zato ni pravni naslednik A., temveč ima to vlogo ona. Trdi še, da je bila razlaščena s tem, ko so na podlagi zakona zemljišča prešla na prvega udeleženca in predlaga, da revizijsko sodišče "odpravi in potrdi" prvostopni sklep, podrejeno pa sklep sodišča prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Sodišče je opravilo postopek po 3. odstavku 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v povezavi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) in 1. odstavkom 56. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Odgovor je vložil nasprotni udeleženec S. Predlaga zavrnitev revizije.

Revizija je delno utemeljena.

V tem revizijskem postopku je sporno le še vprašanje, kateremu od nasprotnih udeležencev mora denacionalizacijski upravičenec vrniti (plačati) valorizirani znesek kupnine, prejete za nepremičnine, ki so mu bile vrnjene v denacionalizacijskem postopku. O sami denacionalizaciji podržavljenega premoženja je bilo že pravnomočno odločeno. Sporno tudi ni več, da mora biti prejeta kupnina po 1. odstavku 72. člena ZDen (Ur. l. RS, št. 27/91 - 65/98) "upoštevana", in sicer tako, da jo mora denacionalizacijski upravičenec vrniti.

Spor o tem, kdo je upnik navedenega zneska je nastal zato, ker je po podržavljenju prišlo do prehoda premoženja od prvotnega kupca A. D. preko njegovega univerzalnega pravnega naslednika (A. d.o.o. D.) na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS (v nadaljevanju sklad). Če do teh prehodov ne bi prišlo, bi sodišče že v denacionalizacijskem postopku nekdaj prejeto vsoto "upoštevalo" v razmerju med denacionalizacijskim upravičencem in zavezancem. Prvi bi moral ob vrnitvi premoženja v naravi plačati valorizirani znesek drugemu, ali pa ga pobotati z odškodnino, če do vrnitve v naravi ne bi prišlo.

Sklad je v tem denacionalizacijskem postopku denacionalizacijski zavezanec na podlagi 20. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (Ur.l. RS, št. 10/93 in 1/96, enako tudi novela ZDen, Ur.l. RS, št. 65/98), in sicer za kmetijska zemljišča, ki so po tem zakonu prešla nanj. Navedeni sklad je po izrecnem določilu 5. odstavka 14. člena tega zakona pravni naslednik prejšnjih upravljalcev kmetijskih zemljišč. Prav ima sicer A. d.o.o. D., da sklad ni njen univerzalni pravni naslednik, vendar za odločitev to ni pravno pomembno.

Pravno pomembno je, da ZDen nima posebnih določb o tem, kako se v primerih iz 1. odstavka 72. člena "upošteva" nekdaj prejeto nadomestilo za podržavljeno premoženje.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je predmet denacionalizacijskega postopka (če zakon ne določa drugače) razmerje med denacionalizacijskim zavezancem in upravičencem. Pristojni organ (po 56. členu v zvezi s 5. členom ZDen je to sodišče) mora odločiti, ali je zahteva utemeljena in ali ima upravičenec pravico do vrnitve premoženja v naravi ali plačila odškodnine. Kateri od nasprotnih udeležencev je upnik iz 1. odstavka 72. člena ZDen, na samo odločitev o denacionalizaciji ne vpliva. Revizijsko sodišče zato soglaša s presojo sodišča druge stopnje, da je zahtevek na vrnitev kupnine v obravnavanem postopku notranje razmerje med nasprotnima udeležencema.

Če pa gre za notranje razmerje med nasprotnima udeležencema, odločitev, da morajo dediči pok. S. A. plačati skladu in ne A. d.o.o. D. 445.001,00 SIT, ni materialnopravno pravilna. Sodišče ni imelo dejanske in pravne podlage za takšno odločitev. Noveli zakonov o skladu (2. člen) in o lastninskem preoblikovanju podjetij (1. člen - obe noveli Ur.l. RS, št. 1/96) namreč izhajata iz predpostavke, da bo prejšnji upravljalec kmetijskih zemljišč ta obdržal v upravljanju (na podlagi koncesijske, zakupne ali druge ustrezne pogodbe) in zato lahko uveljavljal proti skladu svoje pobotne zahtevke. Vendar sodišči nista ugotovili, da bo do pogodbenega razmerja med nasprotnima udeležencema lahko prišlo. Odločili sta, da se zemljišča vrnejo denacionalizacijskemu upravičencu. Če pa je tako, lahko sodišče v denacionalizacijskem postopku, v katerem oba nasprotna udeleženca zahtevata vrnitev kupnine, odloči le tako, da notranje razmerje pusti odprto oziroma s svojo odločitvijo ne poseže v pravne in dejanske možnosti za uveljavljanje medsebojnih zahtevkov. Le tako je mogoče dosledno izpeljati sicer pravilno stališče, da gre za notranje razmerje med nasprotnima udeležencema.

Dosledna izpeljava tega stališča pa vodi tudi do sklepa, da imata nasprotna udeleženca v tem postopku položaj solidarnih upnikov (primerjaj 425. in 426. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). Le takšen položaj nasprotnima udeležencema omogoča, da sporna vprašanja uredita med seboj izven denacionalizacijskega postopka, in v skladu s predpisi (pogodbo), ki njun položaj urejajo. To velja zlasti za spor o tem, kako je univerzalni pravni prednik A. d.o.o. D. navedena zemljišča pridobil (odplačno ali morda neodplačno), ali je ta zemljišča sploh užival, iz katerih sredstev je bila kupnina plačana.

Revizija nasprotne udeleženke A. d.o.o. D. je zato delno utemeljena. Ker so bile med postopkom ugotovljene vse pravno odločilne okoliščine, je revizijsko sodišče smelo izpodbijani sklep delno spremeniti (1. odstavek 395. člena ZPP v povezavi s 37. členom ZNP) tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Pri preizkusu izpodbijane odločitve vrhovno sodišče ni ugotovilo nobenih procesnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP v povezavi s 37. členom ZPP).

Nasprotna udeleženca nista priglasila stroškov revizijskega postopka. Zato revizijsko sodišče o njih ni odločalo (164. člen ZPP v povezavi s 37. členom ZNP).