Jedro

Sodišče se strinja s presojo tožene stranke, da v obravnavani zadevi ni podan ničnosti razlog za izrek ničnosti odločbe, to je uporabnega dovoljenja.

Četudi se je odgovorni vodja del, kot izhaja iz obsodilne kazenske sodbe, pri svojem dejanju zavedal, da bo (bi lahko) na podlagi takšnega lažnega prikaza geodet izdelal geodetski načrt, na podlagi katerega bo v nadaljevanju sprejemala svoje ugotovitve komisija za tehnični pregled, zapisnik te komisije pa bo kot dokaz uporabljen v postopku izdaje uporabnega dovoljenja pri upravni enoti, pa ni mogoče spregledati, da uporabno dovoljenje izda prvostopenjski upravni organ na podlagi ob vlogi investitorja obveznih prilog in ugotovitev tehničnega pregleda. Zato ne drži ozka razlaga tožnika, da je do izdaje odločbe (uporabnega dovoljenja) prišlo zgolj zaradi ravnanja odgovornega vodje del in da je podana vzročna zveza med konkretnim ravnanjem (prikaz lažne trase geodetu) in posledico (odločbo o izdaji uporabnega dovoljenja).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Šentjur pri Celju (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) zavrnila zahtevo Okrožnega državnega tožilstva v Celju (v tem postopku tožeča stranka) za izrek ničnosti upravne odločbe, to je uporabnega dovoljenja za vodovod D. s povezovalnimi vodovodi, ki ga je izdala Upravna enota Šentjur pri Celju pod št. 351-261/2014-14-220 z dne 6. 2. 2015 investitorju Občini Šentjur.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Okrožno državno tožilstvo v Celju 14. 9. 2018 vložilo zahtevo za izrek ničnosti upravne odločbe in podredno zahtevo za obnovo upravnega postopka zaradi odločbe o izdaji uporabnega dovoljenja št. 351-261/2014-14-220 z dne 6. 2. 2015. V postopek je bila pritegnjena Občina Šentjur kot investitor in stranka v postopku izdaje uporabnega dovoljenja.

3. Prvostopenjski organ je zahtevo tožilstva obravnavalo zgolj kot zahtevo za izrek ničnosti odločbe, ki ni vezana na noben rok in se lahko odločba vsak čas izreče za nično. Glede predloga za obnovo postopka je v obrazložitvi navedeno, da je prepozen, saj se je Okrožno državno tožilstvo v Celju s prejemom sodbe I K 25696/2016 Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah 12. 7. 2018 seznanilo z njeno vsebino in je od takrat dalje začel teči enomesečni rok za vložitev zahteve za obnovo postopka.

4. Uporabno dovoljenje št. 351-261/2014-14/2020, ki je postalo pravnomočno 24. 2. 2015, je prvostopenjski organ izdal 5. 2. 2015 na podlagi gradbenega dovoljenja št. 351-64/2011-222 Občini Šentjur za vodovod D. s povezovalnimi vodovodi. Postopek uporabnega dovoljenja je prvostopenjski organ vodil na vlogo Občine Šentjur. Komisija, ki jo je imenoval prvostopenjski organ s sklepom št. 351-261/2014-220 z dne 4. 12. 2014, je 10. 12. 2014 izvršila tehnični pregled objekta, pri čemer predstavniki soglasodajalcev in pooblaščeni izvedenci o ogledu in ugotovitvah niso imeli pripomb. Na tehničnem pregledu ugotovljene pomanjkljivosti je investitor odpravil. Na podlagi ugotovljenih dejstev, priložene dokumentacije in dokazila o zanesljivosti objekta je komisija zaključila, da so vsa gradbena, obrtna in instalacijska dela pri gradnji izvedena zadovoljivo in varno in da se lahko izda uporabno dovoljenje za predmetni objekt. Pri izdaji uporabnega dovoljenja potek trase električnega voda ni bil sporen in upravni organ oz. uradna oseba, ki je vodila in odločala v postopku, ni vedela, da je potek trase vodnika v naravi drugačen, kot je izhajalo iz geodetskega načrta, ki je bil usklajen z gradbenim dovoljenjem.

5. Prvostopenjski organ je ugotovil vsebino obsodilne kazenske sodbe, pri čemer tudi ne dvomi o izvedenskem mnenju sodnega izvedenca geodetske stroke, ki je bilo pridobljeno v kazensko preiskovalni zadevi in ki ugotavlja dejanski potek trase električnega vodnika. Tako je ugotovilo, da je pri sami položitvi električnega vodnika prišlo do nedovoljenega dejanja in je bil ta položen v nasprotju s pridobljenim gradbenim dovoljenjem in zato izdano (izpodbijano) uporabno dovoljenje ne odraža resnične volje organa. Vendar nedovoljeno dejanje, ki ima za posledico ničnost, skladno s 5. točko prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ne more biti katerokoli protipravno dejanje, pač pa je to ravnanje, zaradi katerega je namerno zaveden organ, da se doseže drugačna želena odločitev. Ker je bil A. A. obsojen za kaznivo dejanje, bi to dejstvo lahko bilo razlog za obnovo upravnega postopka uporabnega dovoljenja, ne pa nujno tudi za izrek ničnosti tega dovoljenja. Ničnost kot izredno pravno sredstvo je treba gledati širše in pri tem zasledovati namen zakona. Z ničnostjo se ne sankcionira med postopkom storjenih kaznivih dejanj, ker se to stori z obnovo postopka, zato kljub kaznivemu dejanju in posledično nezakoniti odločbi takšno kršitev lahko saniramo v zakonitem roku, ki je bil v konkretnem primeru zamujen. Za ničnostni razlog bi moralo biti dokazano namerno zavajanje, da se doseže izdajo odločbe. Če je „le“ govoril neresnico in še to ne proti upravnemu organu oz. uradni osebi, ki je vodila postopek in odločala, gre za napačno ugotovljeno dejansko stanje uradne osebe in s tem odgovornost upravne enote, ker bi morala preveriti vse navedbe, dokaze in pred izdajo uporabnega dovoljenja popolnoma ugotoviti dejansko stanje. Pred izdajo odločbe sta se obe stranki seznanili z ugotovitvami prvostopenjskega organa in se izjavili o ugotovljenih dejstvih.

6. Prvostopenjski organ je tako zaključil, da izdano uporabno dovoljenje dejansko ni bilo izdano v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem in da je v delu, ki se nanaša na potek trase električnega vodnika, nezakonito. Vendar ta nezakonitost ni takšna, zaradi katere bi bilo potrebno uporabno dovoljenje izreči za nično. Navedena situacija ni posledica krivdnega ali malomarnega ravnanja investitorja Občine Šentjur in bi izrek ničnosti povzročil nesorazmerno in težko popravljivo škodo ter s tem ogrozil vodooskrbo širšega naselitvenega območja. Pri tehtanju sorazmernosti bi bila škoda, do katere bi prišlo z izrekom ničnosti uporabnega dovoljenja, bistveno večja, kot če bi upravni organ pustil dovoljenje, kljub njegovi nezakonitosti v veljavi. Občina Šentjur je že pristopila k reševanju, da bo potek trase električnega voda prestavljen, da bo skladen z izdanim gradbenim in uporabnim dovoljenjem. Lastnik zemljišča, po čigar trasi je speljan vodnik, ki je tudi lastnik zemljišča, po katerem bi moral vodnik biti speljan, ima na razpolago različne pravne poti in vzvode za ureditev situacije in možnost vložitve odškodninskega zahtevka. Organa za izrek dovoljenja za nično tudi niso prepričale navedbe tožilstva o ogrožanju zdravja in življenja ljudi, možnost poškodb ali smrti zaradi napačne trase električnega vodnika (zgolj nekaj metrov), pri čemer nihče ne nasprotuje strokovnosti položitve.

7. Pritožba tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo je bila zavrnjena. Iz obrazložitve odločbe pritožbenega organa izhaja, da se drugostopenjski organ strinja z odločitvijo prvostopenjskega organa, pri čemer je deloma nadomestil razloge obrazložitve. Tako je ugotovil kot nesporno, da je Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah s sodbo, ki je istega dne postala pravnomočna, A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), saj je kot odgovorni vodja gradbenih del geodetu lažno pokazal potek trase že zasutega podzemnega električnega vodnika, na podlagi takšnih navedb pa je geodet izdelal geodetski načrt, ki je napačno prikazoval potek električnega vodnika, in sicer tako, da je stanje v geodetskem načrtu usklajeno z že izdanim gradbenim dovoljenjem. Na podlagi takšnega geodetskega načrta pa je nato komisija za tehnični pregled izdala zapisnik z dne 10. 12. 2014, ki je prav tako lažno izkazoval, da je gradbeni objekt v delu, ki se nanaša na prej navedeni podzemni električni vodnik oz. njegovo lego, izdelan v skladu z gradbenim dovoljenjem. Ta zapisnik je bil kot dokaz uporabljen v postopku izdaje uporabnega dovoljenja, v katerem je prvostopenjski organ izdal (izpodbijano) odločbo o izdaji uporabnega dovoljenja.

8. Pritožbeni organ je pojasnil, da so ničnosti razlogi v prvem odstavku 279. člena ZUP taksativno našteti in jih, ker gre za izredno pravno sredstvo, s katerim se lahko poseže v pravnomočno odločbo, ni mogoče razlagati širše. Odločbe zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega predpisa in kršitve pravil postopka ni mogoče izreči za nične. Ničnostni razlog po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP je podan zgolj v primerih, ko je odločba izdana, ker je uradno osebo nekdo prisilil, da je izdala prav tako odločbo, če je nekdo uradno osebo izsiljeval, izvajal nanjo pritisk in podobno. Tako mora biti izkazano nedovoljeno dejanje, usmerjeno na organ, ki je odločil, in izkazana vzročna zveza, torej da je organ prav zaradi nedovoljenega ravnanja izdal odločbo.

9. Iz obrazložitve izhaja še ugotovitev, da se predlagatelj strinja z dejstvom, da storilec kaznivega dejanja resnično ni vplival na upravna organa oziroma uradne osebe, ki so odločale v upravnem postopku, vendar je njegovo nedovoljeno dejanje oz. kaznivo dejanje ne glede na to pripeljalo do tega, da je bila izdana nezakonita upravna odločba. Interpretacija zakonske določbe predlagatelja je napačna, zato je bilo treba pritožbo zavrniti. V kolikor bi bili ničnosti razlogi podani, tehtanje sorazmernosti med ukrepom izreka ničnosti in nastalo nesorazmerno in težko popravljivo škodo nima pravne podlage v ZUP.

10. Tožeča stranka se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo v tem upravnem sporu zaradi nepravilno uporabljene določbe 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvene kršitve pravil upravnega postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da je odločba prvostopenjskega organa nična oziroma vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek. V tožbi navaja, da v obravnavanem primeru ne gre za običajni način prisiljevanja, izsiljevanja oz. izvajanja pritiska na uradno osebno, temveč gre za drugo nedovoljeno ravnanje, in sicer za kaznivo dejanje overitve lažne vsebine. Pri tem dejanju gre za posebno obliko goljufije. Storilec spravi v zmoto pristojni organ s tem, da mu navaja lažne okoliščine ali določene okoliščine zamolči, izključno na podlagi teh navedb pa pristojni organ v javni listini, zapisniku, knjigi ali poslovni listini te lažne okoliščine potrdi. Iz izreka kazenske sodbe izhaja način, na katerega je A. A. preslepil uradne osebe in to tako komisijo za tehnični pregled kot Upravno enoto Šentjur pri Celju. Lažni prikaz trase podzemno položenega električnega vodnika je služil zgolj enemu namenu, ki ga je zasledoval obsojeni A. A., in sicer preslepitev uradnih oseb, da bi izdale odločbo o izdaji uporabnega dovoljenja. Tako je že iz samega izreka pravnomočne sodbe razvidno, da je prepovedano dejanje bilo usmerjeno zoper upravni organ, ki je v zadevi odločal. 11. Med konkretnim ravnanjem A. A. (prikaz lažne trase geodetu) in posledico (odločbo o izdaji uporabnega dovoljenja) je podana tudi vzročna zveza. A. A. je geodetu lažno prikazal potek trase podzemno položenega električnega vodnika, geodet je izdelal geodetski načrt, ki je lažno prikazoval potek električnega vodnika, na podlagi geodetskega načrta je komisija za tehnični pregled izdala zapisnik, v katerem je potrjeno, da je objekt v celoti zgrajen v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem oz. da pri izgradnji objekta (tudi v delu, ki sen nanaša na podzemno položeni električni vodnik) ni prišlo do pomanjkljivosti. Na podlagi izdanega zapisnika komisije za tehnične komisije je Upravna enota Šentjur pri Celju izdala odločbo o izdaji uporabnega dovoljenja. To potrjuje, da je podana vzročna zveza med prepovedanim ravnanjem A. A. in izdano odločbo prvostopenjskega organa. Pravnomočna obsodilna sodba dodatno izkazuje, da je bilo ravnanje A. A. naklepno in prav z namenom, da gradbeni objekt pridobi uporabno dovoljenje, čeprav ni bil v celoti izdelan v skladu z gradbenim dovoljenjem.

12. Pri izdaji odločbe je upravni organ napačno sklepal, da ravnanje A. A. ni bilo usmerjeno zoper uradne osebe oziroma uradne organ, ki so odločali v postopku in nato izdali upravno odločbo. Tožnik nasprotuje ugotovitvi pritožbenega organa, da se tudi predlagatelj strinja z dejstvom, da storilec kaznivega dejanja resnično ni vplival na upravne organe oziroma uradne osebe, ki so odločale v upravnem postopku, vendar vztraja, da je njegovo nedovoljeno dejanje, torej kaznivo dejanje, ne glede na to pripeljalo do izdaje nezakonite upravne odločbe. Pritožbeni organ je popolnoma napačno povzel obrazložitev odgovora št. Kt/9211/2015 z dne 30. 1. 2019, podanega v pritožbenem postopku, saj je pri tem izpustil besedo neposredno, s čimer je zapisano „ni neposredno vplival“ povzelo kot „ni vplival“ in s tem dalo popolnoma drugačen pomen. A. A. je vplival na upravne organe, seveda pa tega ni storil neposredno. Tako kot je mogoče groziti, izsiljevati ali izvajati pritisk preko druge osebe oziroma z uporabo drugih oseb (ki lahko to počnejo zavedoma ali nezavedoma), je mogoče tudi drugo nedovoljeno dejanje, v tem primeru kaznivo dejanje overitev lažne vsebine, storiti z izrabljanjem in vodenjem ravnanj drugega (v kazenskem pravu opredeljeno kot ravnanje posrednega storilca). A. A. je izrabil tako ravnanje geodeta kot tehnične komisije in je s svojim ravnanjem posredno vplival na odločitev Upravne enote Šentjur pri Celju.

13. Nasprotuje tudi obrazložitvi prvostopenjskega organa, iz katere izhaja, da je zahteva zavrnjena predvsem iz dveh razlogov. Prvi je, da situacija ni posledica krivdnega ali malomarnega ravnanja Občine Šentjur, kar drži, vendar je treba upoštevati, da pri tem ne gre za sankcioniranje stranke v postopku, temveč za odpravo nezakonite odločbe. Relevantna določba jasno določa, da se za nično izreče odločba, ki je izdana kot posledica nedovoljenega dejanja, pri tem pa ne govori o tem, kdo je dejanje storil, torej ni pomembno, ali je dejanje storila stranka upravnega postopka ali kdo drug. Edini pomemben zakonski znak je, da je odločba „posledica“ nedovoljenega ravnanja. Nepravilno je tudi stališče, da se med upravnim postopkom storjena kazniva dejanja sankcionirajo z obnovo postopka.

14. Nadaljnji razlog pa je, da gre za ničnosti razlog, če bi bilo dokazano namerno zavajanje, da se doseže izdaja odločbe. Če je nekdo le govoril neresnico, gre za napačno ugotovljeno dejansko stanje uradne osebe. Tožnik izpostavlja, da je bilo ugotovljeno namerno zavajanje, saj je bil A. A. pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, ki ga je mogoče izvršiti zgolj naklepno, torej namerno, pri tem pa je zaradi njegovega ravnanja bil pristojni upravni organ spravljen v zmoto in je v zapisniku potrdil nekaj lažnega. Tožnik meni, da določba 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP ne zahteva neposrednega zavajanja upravnega organa ali uradne osebe, ampak gre za prepovedana dejanja, katerih posledica je izdaja nezakonite upravne odločbe. Tako je tudi posreden vpliv nedovoljenega dejanja dovolj, da se ugotovi vzročna zveza med nedovoljenim ravnanjem in posledico, torej izdajo nezakonite upravne odločbe.

15. Prvostopenjski organ je odločitev utemeljil tudi na presoji zadeve v skladu z načelom sorazmernosti, obrazložitev pa je izpeljana logično napačno in pravno nepravilno, pri tem ni navedel pravne podlage za presojo načela sorazmernosti, zato se odločitve ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Prav tako se ni opredelil do navedb o možnosti izreka ničnosti uporabnega dovoljenja zgolj v delu in ne ničnost celotnega uporabnega dovoljenja. Upravni organ tudi ni pojasnil, zakaj navedbe državnega tožilca glede ogrožanja zdravja in življenja ljudi niso bile prepričljive. V zvezi s tem je tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj upravni organ ni ugotovil, kakšna bi bila škoda, ki bi nastala v primeru izreka „delne“ ničnosti uporabnega dovoljenja, torej v kakšni meri bi bila motena oskrba z vodo in za kakšno časovno obdobje. Pri tem bi bilo treba oceniti, kako bi morebiten manjko vode lahko bil saniran (nadomestna oskrba z vodo) in koliko bi to stalo in kdo bi nosil te stroške.

16. Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis, odgovora na tožbo pa ni podala.

17. Tožba ni utemeljena.

18. Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, k tožbenim navedbam pa še dodaja:

19. Sodišče se strinja s presojo tožene stranke, da v obravnavani zadevi ni podan ničnosti razlog iz 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP za izrek ničnosti odločbe, to je uporabnega dovoljenja. Po tej zakonski določbi se lahko izreče za nično odločba v primeru, če je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, pritiska ali kakšnega drugega nedovoljenega ravnanja. Ta pritisk, izsiljevanje ali drugo nedovoljeno ravnanje mora biti naperjeno zoper uradno osebo, pri čemer vpliva na njeno voljo, da izda drugačno odločbo, kot bi jo izdala, če takšnega pritiska, izsiljevanja ali drugega nedovoljenega ravnanja ne bi bilo. Pravilno je stališče tožene stranke, da mora biti akt prisiljenja ali drugega nedovoljenega ravnanja po citirani določbi usmerjen na organ, ki odloča v konkretni zadevi, da zaradi takšnega ravnanja izda odločbo. Takšno konkretno nedovoljeno ravnanje na organ, ki je v tej zadevi odločil, tudi po presoji sodišča ni izkazano.

20. Tožnik je kot razlog ničnosti uveljavljal in to med strankama ni sporno, da gre za nedovoljeno ravnanje A. A., ki je kot odgovorni vodja gradbenih del pri izvajalcu, gospodarski družbi A., d.o.o., geodetu G. G. lažno prikazoval potek trase že zasutega podzemnega električnega vodnika, in sicer gre za kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. členu KZ-1, kot izhaja iz pravnomočne sodbe I K 25696/2016 Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah.

21. Vendar pa to ne daje podlage za zaključek, da je upravni organ, to je upravna enota, uporabno dovoljenje izdala zaradi navedenega ravnanja A. A. 22. Uporabno dovoljenje je upravna enota izdala 6. 2. 2015 na podlagi 96. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04– uradno prečiščeno besedilo, 14/05 – popr. 92/05 – ZJC-B, 93/05 – ZVMS, 111/05– odl. US, 126/07, 108/09, 61/10– Zrud-1, 20/11 – odl. US, 57/12, 101/13 – ZdavNepr, 110/13; v nadaljevanju ZGO-1). Po določbi prvega odstavka 96. člena ZGO-1 izda pristojni upravni organ za gradbene zadeve po končanem tehničnem pregledu odločbo, s katero izda uporabno dovoljenje (1. alinea), ali odredi odpravo ugotovljenih pomanjkljivosti (2. alinea) ali odredi poskusno obratovanje (3. alinea) ali zavrne izdajo uporabnega dovoljenja, če ima objekt takšne pomanjkljivosti, da predstavlja nevarno gradnjo po tem zakonu, teh pomanjkljivosti pa ni mogoče odpraviti (4. alinea). V prvem odstavku 95. člena ZGO-1 je določeno, kaj se mora s tehničnim pregledom ugotoviti. Tako je izdaja uporabnega dovoljenja mogoča šele potem, ko strokovna komisija po opravljenem tehničnem pregledu ugotovi, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Po drugem odstavku 90. člena ZGO-1 morajo biti v komisiji za tehnični pregled predstavniki tistih soglasodajalcev, ki so določili pogoje ali dali soglasje k projektnim rešitvam za gradnjo, če je zaradi tehnične ali druge specifičnosti objekta potrebno, pa se lahko v komisijo imenujejo še drugi strokovnjaki. Komisijo za tehnični pregled vodi in usmerja njeno delo uradna oseba upravnega organa. Iz izpodbijanega akta izhaja, da je bila v konkretni zadevi imenovana komisija za tehnični pregled v sestavi predstavnikov soglasodajalcev in pooblaščenih izvedencev, ki so tudi izvršili tehnični pregled objekta.

23. Za izdajo uporabnega dovoljenja morajo biti upravni enoti na podlagi petega odstavka 96. člena ZGO-1 z zahtevo za izdajo uporabnega dovoljenja (ki jo vloži investitor kot edina stranka tega postopka) priloženi: 1. projekt izvedenih del, 2. geodetski načrt novega stanja zemljišča po končani gradnji, 3. dokazilo o zanesljivosti objekta, 4. drugi podatki in dokazila, če jih za to vrsto objekta določa gradbeno dovoljenje ali poseben zakon.

24. Geodetski načrt novega stanja zemljišča se skladno s 93. členom ZGO-1 izdela v skladu z geodetskimi predpisi kot topografsko-katastrski načrt. Skladno z Zakonom o geodetski dejavnosti (ZGeoD-1) odgovorni geodet jamči, da je izdelek izdelan oziroma delo opravljeno v skladu s predpisi, standardi in pravili geodetske stroke ter jamči, da je elaborat geodetske storitve, ki ga je potrdil s svojim podpisom in žigom, izdelan v skladu s predpisi, standardi in pravili geodetske stroke. Pravilnik o geodetskem načrtu pa določa vsebino, izdelavo in uporabo geodetskega načrta, podrobnejšo vsebino geodetskega načrta za pripravo projektne dokumentacije za graditev objekta, geodetskega načrta novega stanja zemljišča in geodetskega načrta za pripravo državnega in občinskega lokacijskega načrta.

25. V konkretni zadevi je bilo uporabno dovoljenje res izdano na podlagi geodetskega načrta novega stanja zemljišča, ki ga je izdelal geodet G. G., v katerem je prikazan potek trase vodnika drugače kot je dejansko položen v naravi, na kar je vplival A. A., vendar je izdelava in odgovornost za izdelavo geodetskega načrta posledica dela geodeta. Četudi se je A. A., kot izhaja iz obsodilne kazenske sodbe, pri svojem dejanju zavedal, da bo (bi lahko) na podlagi takšnega lažnega prikaza geodet izdelal geodetski načrt, na podlagi katerega bo v nadaljevanju sprejemala svoje ugotovitve komisija za tehnični pregled, zapisnik te komisije pa bo kot dokaz uporabljen v postopku izdaje uporabnega dovoljenja pri upravni enoti, pa ni mogoče spregledati, da uporabno dovoljenje izda prvostopenjski upravni organ na podlagi ob vlogi investitorja obveznih prilog in ugotovitev tehničnega pregleda. Zato ne drži ozka razlaga tožnika, da je do izdaje odločbe (uporabnega dovoljenja) prišlo zgolj zaradi ravnanja A. A. in da je podana vzročna zveza med konkretnim ravnanjem A. A. (prikaz lažne trase geodetu) in posledico (odločbo o izdaji uporabnega dovoljenja). Kot je predhodno pojasnjeno, je geodet strokovnjak, ki izvede geodetsko storitev na podlagi predpisov, standardov in pravil geodetske stroke, pri čemer za izdelavo geodetske storitve geodet tudi odgovarja. Zato je po presoji sodišča tudi napačen zaključek, ki ga podaja tožnik, da je do izdaje odločbe prišlo zaradi ravnanja A. A. oziroma v kolikor A. A. ne bi ravnal na nedovoljen način in bi pokazal pravilen potek trase, Upravna enota nikoli ne bi izdala uporabnega dovoljenja. Tako široka razlaga pomena tega dejanja A. A. namreč zanemari pomen ravnanj ostalih udeležencev pri izdaji uporabnega dovoljenja.

26. Tožbeno nasprotovanje obrazložitvi odločbe pritožbenega organa, da se je tožnik kot predlagatelj strinjal z dejstvom, da storilec kaznivega dejanja ni vplival na uradne osebe, ki so odločale v upravnem postopku, kar naj bi bilo nepravilno navajanje in napačno povzemanje obrazložitve odgovora tožnika v pritožbenem postopku, na izpodbijano odločitev nima vpliva, saj je predmet izpodbijanja v tem postopku prvostopenjska odločba.

27. Neutemeljen je nadaljnji tožbeni očitek, da je podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka zaradi onemogočenega preizkusa izpodbijane odločitve, saj da ni navedenih pravnih podlag za presojo načela nesorazmernosti in ni obrazloženih zaključkov o nesorazmernosti. Sorazmernost ni zakonski kriterij za izrek ničnosti, zato izpostavljen del obrazložitve ne predstavlja ključnih razlogov za izdajo izpodbijane odločitve, presoja katerih bi imela vpliv na njeno pravilnost. 28. Ker v konkretni zadevi za izrek ničnosti uporabnega dovoljenja ni zakonske podlage, ni potrebe po ugotavljanju dejanske škode, ki bi nastala v primeru izreka delne ničnosti uporabnega dovoljenja, to je v kakšni meri bi bila motena oskrba z vodo in za kakšno časovno obdobje, saj ta dejstva za odločitev niso odločilna.

29. Čeprav so v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedeni nekateri razlogi o obravnavi (podrednega) predloga za obnovo postopka s strani prvostopenjskega organa, pa iz izreka izpodbijane odločbe to ne izhaja. To pomeni, da o tem predlogu za obnovo postopka upravni organ še ni odločil in bo moral o njem v nadaljevanju še odločiti.

30. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

31. Sodišče je odločilo na seji brez glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Sporna je bila pravna presoja, ali je bilo uporabno dovoljenje izdano kot posledica nedovoljenega ravnanja, predvsem materialnopravne presoje o vzročni zvezi med konkretnim ravnanjem, ki je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je tudi kaznivo dejanje, in izdajo uporabnega dovoljenja.