Jedro

V primeru odvzema vozila osebi, ki ni storilec prekrška, mora sodišče še posebej skrbno presoditi, ali je z odvzemom mogoče doseči namene te sankcije in ali je podana sorazmernost v ožjem smislu, pri čemer mora odvzem presojati tudi z vidika lastnika avtomobila.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se izpodbijana sodba v odločbi o izreku stranske sankcije razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču v novo sojenje.

II. V odločbi o stroških postopka o prekršku se izpodbijana sodba spremeni tako, da se storilcu določi sodna taksa v višini 50,00 EUR, v delu, ki se tiče stranske sankcije pa se odločba o stroških razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Kranju je obdolženega S. D. spoznalo za odgovornega, da je kršil določbe 3. točke prvega odstavka 56. člena Zakona o voznikih (v nadaljevanju ZVoz-1), s čimer je storil prekršek po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1. Na podlagi osmega odstavka 56. člena ZVoz-1 in 25. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) mu je izreklo globo v znesku 500,00 EUR in stransko sankcijo odvzema osebnega avta znamke Volkswagen, tip Passat/Variant 2.0/TDI, reg. št. ..., št. šasije ..., ki se po pravnomočnosti sodbe uniči in je last T. G. Na podlagi prvega odstavka 144. člena ZP-1 mora obdolženec plačati stroške postopka iz prvega odstavka 143. člena ZP-1, in sicer stroške zasega, hrambe in uničenja zaseženega vozila, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ter sodno takso. Izrečeno globo in stroške postopka mora obdolženec plačati v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe, sicer se globa in stroški postopka prisilno izterjajo. Če globe ne bo mogoče izterjati niti prisilno, se bo lahko v skladu z zakonom izvršila z nadomestnim zaporom. Obdolženec lahko po poteku roka za plačilo zaprosi za obročno plačilo globe in stroškov postopka, če pa globe in stroškov postopka ne more plačati lahko najkasneje do poteka roka za njuno plačilo predlaga, da se plačilo nadomesti z delom v splošno korist. Višje sodišče je kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo pooblaščencev lastnika odvzetega vozila, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pritožniku pa naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno odločbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar zaradi kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vročilo lastniku avtomobila T. G. in njegovim pooblaščencem, Odvetniški družbi Ošabnik, Klofutar in partnerji iz Kranja. Ti so se v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti strinjali s stališčem vrhovne državne tožilke, da je v izpodbijanih sodbah v obrazložitvi odvzema avtomobila umanjkala argumentacija, ki se tiče neposredno lastnika avtomobila, ki ni hkrati tudi storilec prekrška. Pri tem so se sklicevali na odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi B.K.M. Lojistik Tasimacilik Ticaret Limited Sirketi proti Sloveniji. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti v odgovor poslalo tudi storilcu prekrška, a se je pošiljka vrnila z oznako „ni dvignil“.

B.

4. Vložnica v zahtevi pravnomočno sodbo izpodbija le v delu, ki se tiče stranske sankcije odvzema predmetov po drugem odstavku 25. člena ZP-1. Po navedeni določbi se smejo predmeti, s katerimi je bil prekršek storjen, odvzeti tudi, če niso storilčeva last, če to terjajo splošna varnost, varovanje življenja in zdravja ljudi, varstvo okolja in ohranjanje narave, gospodarska razmerja ali razlogi morale, kot tudi v drugih primerih, ki jih določa zakon. Z izpodbijano sodbo je sodišče odvzelo avtomobil, s katerim je bil storjen prekršek, ki pa ni v lasti storilca. Vrhovna državna tožilka napada razloge sodbe, ki se tičejo odvzema avtomobila. Meni, da imata izpodbijani sodbi zadostne razloge o tem, da je storilec prekrška nevaren voznik. Vendar bi morala ocena o obstoju realne nevarnosti, da bo storilec še naprej vozil odvzeti avtomobil in z njim ponavljal prekrške, obsegati tudi presojo sorazmernosti takega odvzema in pri tem tehtati med lastninsko pravico na eni strani in varnostjo prometa na drugi. Posebej pa bi moralo oceniti tudi skrbnost lastnika vozila. Ta presoja je po stališču vrhovne državne tožilke v izpodbijani sodbi umanjkala.

5. Stališče vložnice je utemeljeno. Obe sodišči sta se obširno sklicevali na storilčeve pretekle prekrške, pri čemer gre za praktično kontinuirano kršitev cestnoprometnih predpisov, med drugim je bil večkrat sankcioniran prav zaradi vožnje brez veljavnega vozniškega dovoljenja, zaradi česar je bil spoznan za odgovornega tudi v predmetni zadevi. Petkrat mu je bila izrečena stranska sankcija odvzema vozila. Vse te okoliščine, ki nedvomno kažejo, da je storilec prekrška nevaren voznik, pa same po sebi ne zadoščajo za utemeljitev odvzema vozila osebi, ki ni storilec prekrška. Vrhovno sodišče se je že postavilo na stališče, da mora v takih primerih sodišče še posebej skrbno presoditi, ali je z odvzemom mogoče doseči namen te sankcije in ali je podana sorazmernost v ožjem smislu, pri čemer mora odvzem presojati (tudi) z vidika lastnika avtomobila.1 Opraviti mora torej tehtanje med posegom v njegovo lastninsko pravico in zagotavljanjem varnosti prometa oziroma udeležencev v prometu. V okviru te presoje mora sodišče, upoštevaje stališče ESČP v zadevi B.K.M. Lojistik Tasimacilik Ticaret Sirketi proti Sloveniji, upoštevati tudi skrbnost lastnika avtomobila oziroma razmerje med ravnanjem lastnika in kršitvijo zakonodaje, do katere je prišlo z ravnanjem storilca.2

6. Višje sodišče se je pri presoji izrečene stranske sankcije postavilo na stališče, da odvzem avtomobila ni pogojen z lastnikovim ravnanjem. Tako pravno stališče je bilo s citirano odločbo Vrhovnega sodišča IV Ips 7/2018, upoštevaje tudi prakso ESČP, preseženo. Odvzem avtomobila pomeni poseg v ustavnopravno zavarovano pravico do zasebne lastnine, zato mora sodišče tak poseg presoditi tudi z vidika lastnika samega. Ker sta sodišči izhajali iz napačnega pravnega stališča, imata odločbi sicer obširne razloge, ki se tičejo storilca prekrška, ne pa tudi zadostnih razlogov, iz katerih bi izhajala utemeljenost odvzema lastniku avtomobila. Izpodbijani sodbi izrečeno stranko sankcijo med drugim utemeljujeta s tem, da je odvzet starejši avtomobil, ki je po navedbah njegovega lastnika vreden okrog 2.000,00 EUR, kar je relevantna, ne pa tudi zadostna okoliščina pri presoji sorazmernosti ukrepa. Sodišče je izpostavilo tudi, da sta se storilec in lastnik očitno poznala, ker sta sodelovala pri opravljanju manjših gradbenih del, njuno poznanstvo pa samo po sebi ne zadošča za utemeljitev ukrepa odvzema avtomobila. Prav tako za utemeljitev odvzema ne zadošča izpostavljena okoliščina, da je bilo lastniku enkrat že odvzeto vozilo, v tisti situaciji je namreč njegov avtomobil vozil njegov sin. Ne glede na vse te okoliščine je v predmetni zadevi umanjkala presoja glede lastnikovega odnosa do tokratnega storilca prekrška, zato ni mogoče šteti, da sta sodišči zadostno obrazložili sorazmernost odvzema vozila glede lastnika samega, kar predstavlja kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. C.

7. Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče zahtevi vrhovne državne tožilke ugodilo, izpodbijano sodbo v odločbi o izreku stranske sankcije razveljavilo in zadevo vrnilo okrajnemu sodišču v ponovno odločanje (171. člen ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 426. člena ZKP). Zaradi razveljavitve odločbe o stranski sankciji je moralo poseči tudi v odločbo o stroških postopka o prekršku, in sicer je odločbo spremenilo tako, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 50,00 EUR po tarifni številki 8111 takse tarife iz Zakona o sodnih taksah, ki je odmerjena glede na izrečeno globo, v katero ni bilo poseženo. Razveljavilo pa je odločbo o stroških v delu, ki se tiče takse po tarifni številki 8114 in stroškov zasega, hrambe in uničenja vozila, ker so bili stroški v tem obsegu odmerjeni glede na razveljavljeno odločbo o stranski sankciji.

8. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče ob upoštevanju vseh dejanskih okoliščin na strani lastnika vozila ponovno presoditi, ali okoliščine obravnavanega primera utemeljujejo izrek stranske sankcije odvzema vozila in svojo odločitev ustrezno obrazložiti.

1 VSRS Sodba IV Ips 7/2018 z dne 22. 5. 2018. 2 Že v sodbi IV Ips 7/2018 se je Vrhovno sodišče postavilo na stališče, da se je citirana sodba ESČP sicer nanašala na izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov (prevoznega sredstva, uporabljenega za prevoz droge) po petem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), vendar so merila, ki izhajajo iz sodbe ESČP, zaradi primerljivosti ukrepa, uporabljiva tudi pri odločanju o izreku stranske sankcije odvzema predmeta po drugem odstavku 25. člena ZP-1.