Jedro

Po stališču uveljavljene sodne prakse, zagreši sodišče bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, če pogojno obsodbo obsojencu prekliče, ne da bi obsojenca, ki je dosegljiv, zaslišalo in ga obvestilo o seji senata.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Žalcu preklicalo pogojno obsodbo, ki je bila obsojenemu T. U. izrečena s sodbo istega sodišča z dne 23. 2. 2018, opr. št. I K 3760/2018, zaradi storitve kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obsojencu je bila izrečena kazen sedmih mesecev zapora, na podlagi določila prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), pa mu je bilo naložena povrnitev stroškov kazenskega postopka in plačilo sodne takse v višini 65,00 EUR.

2. Zoper preklicno sodbo so se pravočasno pritožili obsojenčevi zagovorniki, odvetniki iz Odvetniške družbe ... . Uveljavljajo pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagajo, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Bistveni poudarek pritožbe obsojenčevih zagovornikov temelji na očitku sodišču prve stopnje, da je bila obsojencu v postopku za preklic pogojne obsodbe kršena pravica do obrambe kot bistvenega elementa pravice do poštenega kazenskega postopka. Obsojenec želi poravnati dolg do obeh oškodovancev ter s tem izpolniti posebni pogoj iz predmetne pogojne obsodbe, a je izgubil podatke o oškodovancih. Zato je nameraval to storiti na preklicnem naroku, vendar mu Zavod za prestajanje kazni zapora v Kopru (v nadaljevanju ZPKZ Koper), kjer je priprt, iz njemu neznanega razloga ni omogočil udeležbe na naroku 10. 3. 2021. Obsojenec zavrača očitke o nekritičnem odnosu do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic, saj posebnega pogoja ni izpolnil zgolj zaradi brezdomstva ter s tem povezanih psihičnih težav.

5. Po določilu 29. člena Ustave Republike Slovenije morajo biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljene tudi naslednje pravice, in sicer, da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe, da se mu sodi v njegovi navzočnosti in da se brani sam ali z zagovornikom, da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist in da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivdo. V postopku preklica pogojne obsodbe po 506. člena ZKP je obsojenčeva pravica do obrambe oziroma do izjave nekoliko okrnjena, saj ga izvenobravnavni sodnik zasliši le, če je dosegljiv (drugi odstavek 506. člena ZKP), narok za preklic pogojne obsodbe pa lahko izvenobravnavni sodnik opravi tudi, če v redu obveščeni obsojenec na narok ne pride, se mu očitno izmika ali ne želi priti nanj (tretji odstavek 506. člena ZKP). Po stališču uveljavljene sodne prakse, zagreši sodišče bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, če pogojno obsodbo obsojencu prekliče, ne da bi obsojenca, ki je dosegljiv, zaslišalo in ga obvestilo o seji senata.

6. Iz spisovnega gradiva izhaja, da je bilo sodišče prve stopnje že dne 28. 10. 2020 seznanjeno s tem, da se obsojeni nahaja v priporu v ZPKZ Koper (odredba z dne 28. 10. 2020 na list. št. 99). Istega dne je prvo sodišče Upravi ZPKZ Koper odredilo, da se obsojenca zaradi navzočnosti na naroku za preklic pogojne obsodbe 25. 11. 2020 ob 14.30 uri privede na Okrajno sodišče v Žalcu. Zaradi ukrepov, povezanih z epidemijo korona virusa, je prvo sodišče razpisani narok preklicalo in ga 2. 2. 2021 ponovno razpisalo za 10. 3. 2021 ob 14.30 uri, z enako odredbo ZPKZ Koper za privedbo obsojenca na narok. ZKPZ Koper je bila odredba vročena 3. 2. 2021, a obsojenec na narok 20. 3. 2021, brez kakršnegakoli pojasnila ZPKZ Koper, ni bil priveden, sodišče pa pri zavodu ni opravilo poizvedb, zakaj sodna odredba ni bila realizirana. Pritožniki zatrjujejo, da je bila obsojenčeva želja in volja, da se tega naroka udeleži ter poravna dolg do oškodovancev, sodišče druge stopnje pa resničnosti teh pritožbenih navedb niti ne more preizkusiti.

7. Iz zgoraj navedenega torej izhaja, da je bil obsojenec sodišču prve stopnje dosegljiv od 23. 10. 2020 dalje, ko je bil priprt v drugi kazenski zadevi, da je bil o naroku za preklic pogojne obsodbe 10. 3. 2021 obveščen 3. 2. 2021, kot izhaja iz podpisane vročilnice (list. št. 122), ni pa jasno, ali se obsojeni res tega naroka ni udeležil po svoji volji oziroma ali se očitno izmika naroku in nanj ne želi priti. Le če bi sodišče prve stopnje z gotovostjo ugotovilo katero od slednjih okoliščin, bi imelo podlago za sprejem odločitve. V obravnavanem primeru pa imamo glede na spisovne podatke opraviti z obsojencem, ki naj ne bi naložene mu obveznosti izpolnil zaradi svojega življenjskega sloga in nerazpolaganja s podatki oškodovancev, čeprav je tak namen imel. Takšno obsojenčevo zatrjevanje bi lahko bilo sprejemljivo, še zlasti glede na majhen znesek njegove obveznosti (28,18 EUR), proti določeni sedemmesečni zaporni kazni ter upoštevaje ugotovljeno dejstvo, da ves čas, tudi tekom pripora, prejema denarno socialno pomoč v znesku med 385,00 in 402,00 EUR. Tudi iz vloge obsojenčeve matere R. U. z dne 30. 3. 2021 izhaja, da naj bi obsojenec želel poravnati predmetni dolg, a ga iz pripora niso hoteli pripeljati na sodišče. Vse te odločilne okoliščine pa v postopku preklica pogojne obsodbe niso bile raziskane, še zlasti iz razloga, ker sodišče prve stopnje obsojencu ni omogočilo, da uveljavi pravico do izjave.

8. Sodišče druge stopnje je zato pritrdilo pritožnikom, da so bile z izpodbijano sodbo bistveno kršene določbe drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 506. člena ZKP, ta kršitev pa je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče druge stopnje je v skladu z določbo prvega odstavka 392. člena ZKP pritožbi ugodilo in prvostopenjsko sodbo razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo razpisati nov preklicni narok, na katerem bo moralo obsojencu omogočiti pravico do izjave v smislu zgoraj citiranih določb 506. člena ZKP, obsojencu pa bo na ta način dana tudi možnost, da izkaže doslej le na načelni ravni zatrjevano pripravljenost, da oškodovancema poravna dolg ter s tem uresniči posebni pogoj iz izrečene mu pravnomočne in izvršljive pogojne obsodbe.