Jedro

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik tožbe sicer ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka, vendar pa v vmesnem času (od izpolnitve zahtevka do umika tožbe) toženi stranki niso nastali nobeni stroški.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani del sklepa (točka II izreka) potrdi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sklep, s katerim je v I. točki izreka ustavilo postopek. V II. točki izreka sklepa je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 92,69 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper II. točko izreka sklepa vlaga pritožbo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep v II. točki izreka razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ker je tožnik prejel delno plačilo dne 5. 12. 2017, tožbo pa je umaknil 29. 10. 2018, ni dvoma, da tožbe ni umaknil takoj, kot to določa ZPP. Iz sodne prakse izhaja, da pomeni pravni standard pravočasnosti umika tožbe najkasneje v roku 8 dni. Tudi 29. člen ZDSS-1 določa 8 dnevni rok za izpolnitev, zato še bolj velja, da je primeren rok za umik tožbe 8 dnevni rok, kvečjemu še 15 dnevni rok, saj je tudi za soglasje k umiku določen 15 dnevni rok (drugi odstavek 188. člena ZPP). Poleg tega pa sodišče tudi ni pravilno ugotovilo uspeha tožnika v pravdi, saj ni upoštevalo spremembe tožbe, kar bi posledično pomenilo le 21 % uspeh tožnika v pravdi in ne 90 %.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Pritožbenim navedbam v celoti nasprotuje kot neutemeljenim ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in v celoti potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži plačilo tožnikovih pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sklepa preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ter da je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik 3. 2. 2017 vložil tožbo zaradi plačila 30 % dodatka za delo preko polnega delovnega časa za referenčna obdobja od 1. 7. 2012 do 30. 6. 2016 v skupnem znesku 534,36 EUR s pp, dne 4. 12. 2017 pa je tožbo spremenil tako, da je zahteval 130 % plačilo urne postavke v istem referenčnem obdobju. Tožbo je delno umaknil 31. 5. 2018 za znesek 485,42 EUR, kolikor mu je tožena stranka izplačala iz naslova 30 % dodatka za delo preko polnega delovnega časa za to referenčno obdobje, dne 29. 10. 2018 pa je tožbo umaknil v celoti. Tožena stranka se je z umikom strinjala, zato je sodišče postopek ustavilo, ter odločilo o stroških postopka.

7. Iz listin v spisu izhaja, da sodišče o spremembi tožbe ni odločalo in da se tožena stranka o spremembi ni izjasnila, prav tako pa se tudi ni spustila v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi. Po odgovoru na tožbo je dne 19. 11. 2018 podala le pripravljalno vlogo, v kateri se je strinjala z umikom tožbe in priglasila stroške postopka. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik tožbe sicer ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka, vendar pa v vmesnem času (od izpolnitve zahtevka do umika tožbe) toženi stranki niso nastali nobeni stroški. Pri tem se je pravilno oprlo na sodno prakso in sicer sklep VSL II Cp 1707/2015. Skladno z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 158. člena ZPP je o stroških postopka pravilno odločilo. Tožnik je v postopku uspel 90,84 % (vtoževal je 534,36 EUR prejel pa 485,42 EUR), tožena stranka pa 9,16 %. Pravilno je ugotovilo tudi potrebne stroške obeh strank in glede na uspeh v postopku toženi stranki pravilno naložilo v plačilo potrebne stroške tožnika.

8. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. točka 365. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), tožnik pa sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim k odločitvi ni bistveno pripomogel (155. člen ZPP).