Jedro

Že prekrškovni organ je ugotovil, da je pravna oseba izvršila materialnopravno dolžnost seznanitve s pravili ravnanja, da do prekrška ne bi prišlo in je v okviru dolžnega nadzorstva izvedla vse ukrepe potrebne za preprečitev prekrška.

Navedbe prekrškovnega organa, da je pravna oseba odgovorna za prekršek že zgolj zato, ker je do prekrška prišlo, in da v primeru, če bi pravna oseba storila vse, kar je v njeni moči in bi objektivno ravnala z namenom preprečitve storitve prekrška, se prodaja cigaret mladoletni osebi ne bi izvršila, predstavljajo objektivno odgovornost pravne osebe za prekršek, ki je ZP-1 ne pozna.

Morebitno neodzivanje pravne osebe na predhodne kršitve bi lahko kazalo, da v okviru dolžnega nadzorstva ni pravočasno izvedla vseh ukrepov, potrebnih za preprečitev izvršitve prekrška, kar bi pomenilo, da razbremenitev (ekskulpacija) na podlagi druge alineje tretjega odstavka 14. člena ZP-1 ne pride v poštev. Neodzivanje na predhodne kršitve drugih pravnih oseb - trgovcev pa ne more biti razlog za neobstoj ekskulpacijskega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Prekrškovni organ Tržni inšpektorat Republike Slovenije, Območna enota Ljubljana, je z uvodoma navedeno odločbo o prekršku pravno osebo in odgovorno osebo A. A. spoznal za odgovorni storitve prekrška po 23. točki prvega odstavka 42. člena Zakona o omejevanju uporabe tobačnih in povezanih izdelkov (ZOUTPI), za kar jima je ob uporabi 21. člena Zakona o prekrških (ZP-1) izrekel opomin in jima naložil plačilo sodne takse, in sicer vsaki v znesku 30,00 EUR.

2. Po vložitvi zahteve za sodno varstvo pravne osebe (po zagovornici) je Okrajno sodišče v Ljubljani z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zahtevi za sodno varstvo ugodi in se plačilni nalog spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper pravno osebo ustavi na podlagi 8. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (točka 1 izreka) in stroški postopka bremenijo proračun (točka 2 izreka). Iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče prebralo vso listinsko dokumentacijo, ki jo je zahtevi za sodno varstvo predložila storilka in ugotovilo, da pravni osebi ni mogoče očitati opustitve dolžnega nadzorstva. Pri odločitvi je upoštevalo odločbo Ustavnega sodišča RS Up-548/15-17 s 17. 10. 2019, zaključilo je, da je pravna oseba v konkretnem primeru sprejela vse ukrepe v okviru dolžnega nadzorstva, ki si jih je moč zamisliti. Prekrškovni organ je v obrazložitvi odločbe o prekršku ugotovil, da je pravna oseba izvršila materialno pravno dolžnost seznanitve s pravili ravnanja, da do prekrška ne bi prišlo, in je v okviru dolžnega nadzorstva izvedla vse ukrepe za preprečitev prekrška, kar izhaja iz izjave pravne osebe; kljub temu je ocenil, da pravna oseba ni naredila prav vsega, kar bi lahko in navaja, da se postavlja vprašanje, ali je pravna oseba zaposleno dovolj podučila, kako ugotavlja, ali je datum rojstva iz osebnega dokumenta dejansko skladen s tem, kar izkazuje informacijski sistem, ki zaposlenemu prikazuje datum rojstva, za katerega je že dopustna prodaja tobačnega izdelka. Sodišče je po pregledu listinskih dokazov ugotovilo, da je pravna oseba s tem, ko je sprejela celo tak ukrep, da se vsakemu zaposlenemu ob prodaji tobačnega izdelka na ekranu zapiše opozorilo o preverjanju starosti kupca z datumom, ki je meja med polnoletnostjo in mladoletnostjo kupca, tako da mora prodajalec zgolj z vpogledom v osebni dokument preveriti, ali je oseba, ki kupuje tobačni izdelek rojena pred ali po na ekranu izpisanem datumu, izvedla izredno učinkovite ukrepe za preprečitev prodaje tobačnih izdelkov mladoletnim osebam; od vsakega povprečnega človeka pa je mogoče pričakovati, da bo na podlagi na ekranu izpisanega datuma znal in zmogel ugotoviti, ali je oseba, ki je predložila osebni dokument, starejša ali mlajša od tega datuma; prekrškovni organ gre pri obrazložitvi dolžnega nadzorstva v skrajnost, ukrepi, ki jih je v okviru dolžnega nadzorstva izvajala pravna oseba, so bili več kot primerni in zadostni za preprečitev prekrška; neživljenjsko bi bilo, da bi pravni osebi očitali, da za preprečitev obravnavanega prekrška ni storila vsega, kar je lahko oziroma da ni storila dovolj. Ker so podane okoliščine, ki po ZP-1 izključujejo odgovornost pravne osebe za prekršek, saj so podani ekskulpacijski razlogi po drugi alineji prvega odstavka 14. člena ZP-1, je postopek o prekršku zoper pravno osebo ustavilo na podlagi 8. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1. 3. Prekrškovni organ v uvodu pravočasne pritožbe navaja, da se z odločitvijo sodišča ne strinja, zato podaja pritožbo zaradi odločitve o sankcijah. Meni, da se pravna oseba ne more ekskulpirati svoje odgovornosti; našteva aktivnosti, ki jih je pravna oseba izvršila, da bi z njimi zagotovila spoštovanje določb ZOUTPI, kljub temu pa je bil tobačni izdelek prodan osebi mlajši od 18 let. Meni, da pravna oseba ni storila vsega, kar je v njeni moči, da do prekrška ne bi prišlo. V blagajniški sistem je res vgradila opozorilo, da se tobačni izdelek lahko proda samo osebi rojeni pred določenim datumom, vendar je očitno, da to opozorilo ni dovolj jasno oziroma uporabljivo v (preobilici) drugega dela na blagajni, da bi zaposlena nedvoumno, jasno in takoj prepoznala, kdaj je oseba mladoletna in kdaj ne. Iz pojasnila pravne osebe tudi ni razvidno, ali je na kakršenkoli način preverila, ali osebe na blagajni pravilno določijo oziroma prepoznajo opozorilo. Do podobnih napak in posledično kršitev zakona je prišlo tudi drugod (pri drugih trgovcih), ker oseba na blagajni kljub vpogledu v osebni dokument ni pravilno določila, da je oseba mlajša od 18 let. Trgovsko zbornico Slovenije je že pozval, da svoje člane opomni na dosledno preverjanje starosti pri prodaji tobačnih izdelkov, predvsem na pravilno izračunavanje starosti. Če bi pravna oseba storila vse, kar je v njeni moči in bi aktivno ravnala z namenom preprečitve storitve prekrška, se prodaja cigaret mladoletni osebi ne bi izvršila. Če bi sledil odločitvi okrajnega sodišča, bi to pomenilo, da postane nadzor prodaje tobačnih izdelkov mladoletnim neučinkovit, saj pravna oseba nima več nobenega interesa, da skrbi oziroma zagotavlja, da se tobačni izdelki ne prodajajo mladoletnim osebam. Če bi pravna oseba dejansko izvajala aktivno vlogo pri preprečevanju prodaje tobačnih izdelkov mladoletnim in bi ji bilo v interesu, da se taka prodaja ne zgodi, bi zagotovo ukrepala zoper zaposleno v skladu z delovno pravno zakonodajo. Ekonomski interes pravne osebe je večji od skrbi za zdravje mladoletnih. Zakonodajalec je za obravnavani prekršek za pravno osebo predpisal visoko globo, kar pomeni, da je prekršek štel za posebno hud prekršek. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-548/15-17 s 17. 10. 2019. Zaključuje, da pravna oseba ni dokazala, da je pred storitvijo prekrška storila vse, kar je dolžna storiti tudi v okviru dolžnega nadzorstva, saj je bil tobačni izdelek kljub vsem ukrepom prodan osebi mlajši od 18 let, tako, da ni izkazan obstoj ekskulpacijskega razloga po drugi alineji tretjega odstavka 14. člena ZP-1. Pri nadzoru tobačnih izdelkov je treba upoštevati osnovni namen ZOUTPI. Uresničevanje namena zakona ne dopušča ekstenzivne razlage posameznih določb, ampak se zahteva restriktivna razlaga. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in potrdi odločitev prekrškovnega organa.

4. Pravna oseba v odgovoru na pritožbo, vloženem po zagovornici, višjemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

5. Pravico do pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero le-to odloči o zahtevi za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku prekrškovnega organa, ureja 66. člen ZP-1. Na podlagi tretjega odstavka 66. člena ZP-1 lahko prekrškovni organ, ki je izdal odločbo v hitrem postopku, vloži pritožbo zoper odločbo sodišča iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena tega zakona, razen glede stroškov postopka, med drugim v primeru, če je sodišče spremenilo odločbo prekrškovnega organa in ustavilo postopek o prekršku (druga alineja tretjega odstavka 66. člena ZP-1). Šesti odstavek 66. člena ZP-1 pa določa, da se pritožba obravnava po določbah pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku.

6. Višje sodišče ob pregledu zadeve v smeri pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena ZP-1 ugotavlja, da niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, pritožba prekrškovnega organa pa ni utemeljena. Po pregledu pritožbenih navedb višje sodišče ugotavlja, da prekrškovni organ po vsebini uveljavlja pritožbeni razlog iz 2. točke 154. člena ZP-1, to je kršitev materialnih določb ZP-1, in sicer kršitev druge alineje tretjega odstavka 14. člena ZP-1. 7. Na podlagi 8. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 se izda sodba o prekršku, s katero se postopek ustavi, če so podane okoliščine, ki po tem zakonu izključujejo odgovornost za prekršek. V tretjem odstavku 14. člena ZP-1 so določeni pogoji, pod katerimi se pravna oseba lahko razbremeni odgovornosti za prekršek (tako imenovani ekskulpacijski razlogi). Določeno je, da ne glede na določbi prvega in drugega odstavka istega člena pravna oseba ni odgovorna za prekršek, če dokaže, da je bil prekršek storjen z namenom škodovanja tej pravni osebi ali z zavestnim kršenjem pogodbe, na podlagi katere storilec opravlja delo ali storitev za pravno osebo, ali s kršenjem navodil ali pravil pravne osebe, ki je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška. Ta določba je izjema od pravil o odgovornosti pravne osebe, določenih v prvem in drugem odstavku 14. člena ZP-1, zato jo je potrebno tolmačiti ozko.

V skladu z drugo alinejo tretjega odstavka 14. člena ZP-1 je predpostavka odgovornosti pravne osebe za prekršek, ki ga je storila druga fizična oseba, opustitev dolžnega ravnanja. Odgovornost pravne osebe torej temelji na njenem lastnem prispevku k prekršku. Ta prispevek predstavlja a) opustitev dolžnosti seznanitve ter b) opustitev morebitnega dolžnega nadzorstva, ki ga za posamezno področje pravni osebi nalagajo predpisi. Razlogi, ki pravni osebi omogočajo, da se izogne odgovornosti, so relevantni le v primerih, v katerih bi bilo sankcioniranje pravne osebe neupravičeno in tudi nepravično, ker je izvršeni prekršek posledica ekcesa storilca, do katerega je prišlo kljub korektnemu ravnanju pravne osebe. Razbremenilni (ekskulpacijski) razlogi pridejo v poštev le, če temeljijo na realnem stanju. Ustavno sodišče RS je v odločbi Up-548/15-17 s 17. 10. 2019 (na katero se v razlogih sodbe sklicuje prvostopenjsko sodišče) zapisalo, da iz prvega odstavka 28. člena Ustave RS ne izhaja, da bi moralo biti dolžno nadzorstvo iz 14. člena ZP-1 v predpisih natančneje opredeljeno. Po oceni Ustavnega sodišča RS zato ni v neskladju z Ustavo RS, če vsebino pravnega pojma "dolžno nadzorstvo" iz 14. člena ZP-1 napolnijo prekrškovni organi in sodišča pri odločanju v konkretnih primerih. Pomembno pa je, da so ukrepi dolžnega nadzorstva, ki se zahtevajo od pravnih oseb, primerni za preprečitev določenega prekrška (v pomenu, da lahko vplivajo na preprečitev prekrška) in da je podano ustrezno sorazmerje med pomenom dobrine, ki jo ščiti posamezna norma, ki določa prekršek, in bremenom, ki ga za pravno osebo pomeni izvajanje zahtevanih ukrepov (točka 20 obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS).

8. Upoštevajoč razloge sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi in razloge prekrškovnega organa v odločbi o prekršku, so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče kršilo drugo alinejo tretjega odstavka 14. člena ZP-1. Pravilni so namreč razlogi izpodbijane sodbe, da je že prekrškovni organ, ko je v obrazložitvi odločbe o prekršku preverjal navedbe pravne osebe v izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška (v kateri je le-ta navajala, da ni odgovorna za prekršek, saj je prišlo do kršitve zaradi kršenja navodil ali pravil pravne osebe, ki je v okviru dolžnega nadzorstva izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška in je tako izvršila dolžnost seznanitve in v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse ukrepe potrebne za preprečitev prekrška) ugotovil, da je pravna oseba izvršila materialnopravno dolžnost seznanitve s pravili ravnanja, da do prekrška ne bi prišlo in je v okviru dolžnega nadzorstva izvedla vse ukrepe potrebne za preprečitev prekrška. Med drugim je v blagajniški sistem vgradila opozorilo, ki prodajalca opozori, da lahko tobačni izdelek proda samo osebi, rojeni pred določenim datumom, to je osebi mlajši od 18 let od dneva, ko se prodaja tobačnega izdelka vrši. V nasprotju s temi razlogi (iz katerih izhaja, da je prekrškovni organ (očitno) ocenil, da je pravna oseba izkazala ekskulpacijski razlog iz druge alineje tretjega 14. člena ZP-1) pa je nato prekrškovni organ zaključil: da očitno prodajalka, čeprav je zahtevala osebni dokument od osebe, ki je kupovala tobačni izdelek, ni pravilno izračunala njene starosti; da je vprašanje ali je pravna oseba zaposlene dovolj podučila, kako se ugotavlja ali je datum rojstva iz osebnega dokumenta dejansko skladen s tem, kar izkazuje informacijski sistem; samo primerjanje datuma rojstva na osebnem dokumentu z datumom rojstva v informacijskem sistemu omogoča le dve ugotovitvi, zato ni potrebno računanje, ampak le ugotovitev, ali je nekaj večje ali manjše od datuma, navedenega v informacijskem sistemu; ker ni več vprašanja računanja, ampak samo primerjanje dveh datumov in ugotavljanje, kateri je večji ali manjši, bi zaposleni, ko bi pravna oseba izpolnila svojo seznanitveno dolžnost, to nedvomno tudi vsakič brez težav izračunal oziroma ugotovil zato ocenjuje, da pravna oseba ni izpolnila svoje seznanitvene dolžnosti in je odgovorna za prekršek. Takšni razlogi prekrškovnega organa so sami s seboj v nasprotju.

9. Glede na to, ko je torej že prekrškovni organ ugotovil, da je pravna oseba izkazala obstoj ekskulpacijskega razloga iz druge alineje tretjega odstavka 14. člena ZP-1, in upoštevajoč še stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-548/15-17 s 17. 10. 2019, da je pomembno, da so ukrepi dolžnega nadzorstva, ki se zahtevajo od pravnih oseb, primerni za preprečitev določenega prekrška (v pomenu, da lahko vplivajo na preprečitev prekrška) in da je podano ustrezno sorazmerje med pomenom dobrine, ki jo ščiti posamezna norma, ki določa prekršek, in bremenom, ki za pravno osebo pomeni izvajanje zahtevanih ukrepov, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Pri ukrepih dolžnega nadzorstva namreč ne gre za vse objektivne možne ukrepe, ki bi prekršek lahko preprečili; takšno pravilo bi bilo absurdno, saj bi tedaj že samo dejstvo, da je do prekrška prišlo, izključevalo možnost ekskulpacije po navedeni določbi.

10. Navedbe prekrškovnega organa, da je pravna oseba odgovorna za prekršek že zgolj zato, ker je do prekrška prišlo (ker je prodajalka prodala tobačne izdelke mladoletni osebi), in da v primeru, če bi pravna oseba storila vse, kar je v njeni moči in bi objektivno ravnala z namenom preprečitve storitve prekrška, se prodaja cigaret mladoletni osebi ne bi izvršila, pa predstavljajo objektivno odgovornost pravne osebe za prekršek. ZP-1 kot specialni predpis, ki ureja postopek o prekršku in torej tudi odgovornost pravne osebe za prekršek pa ne pozna objektivne odgovornosti pravne osebe.

11. Upoštevajoč, da je torej že prekrškovni organ v odločbi o prekršku ugotovil, da je pravna oseba izvršila dolžnost seznanitve s pravili pravne osebe, da do prekrška ne bi prišlo, in je v okviru dolžnega nadzorstva izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška, in upoštevajoč navedbe odgovorne osebe A. A. v zapisniku o inšpekcijskem pregledu (da jo je ob nakupu tobačnih izdelkov blagajna opozorila na rojstni datum, s katerim je oseba že polnoletna; ko je preverila letnico rojstva 2007, je napačno mislila, da je oseba z letnico 2007 starejša od letnice 2004), je pravilen zaključek sodišča, da je pravna oseba izkazala obstoj razbremenilnih razlogov.

12. Na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve ne vplivajo niti pritožbene navedbe, da je do podobnih napak in posledično kršitev zakona prišlo tudi pri drugih trgovcih, pri čemer iz odločbe o prekršku (in tudi ne iz pritožbe in podatkov spisa) ne izhaja, da bi bila pravna oseba že kaznovana zaradi obravnavanega prekrška. Morebitno neodzivanje pravne osebe na predhodne kršitve bi namreč lahko kazalo, da v okviru dolžnega nadzorstva ni pravočasno izvedla vseh ukrepov, potrebnih za preprečitev izvršitve prekrška, kar bi pomenilo, da razbremenitev (ekskulpacija) na podlagi druge alineje tretjega odstavka 14. člena ZP-1 ne pride v poštev. Ne more pa prekrškovni organ pravni osebi v konkretnem primeru očitati neodzivanje na predhodne kršitve drugih trgovcev in takšno neodzivanje tudi ne more biti razlog za neobstoj ekskulpacijskega razloga po drugi alineji tretjega odstavka 14. člena ZP-1. 13. Glede na navedeno je višje sodišče na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.