Jedro

Tožena stranka ni pravilno uporabila določbe prvega odstavka 51. člen ZTuj-2, zaradi česar tudi ni ugotavljala tožničinih življenjskih okoliščin (med drugim tudi dolžino tožničinega prebivanja v Sloveniji) ter morebitnih sorodstvenih in drugih socialnih vezi, iz katerih bi bilo razvidno, da se njeno življenje odvija v Sloveniji. Življenje namreč tvori paleta osebnih, socialnih, kulturnih, ekonomskih in drugih odnosov. Navedeno pa predstavlja zasebno življenje posameznika, ki je, ne glede na obstoj ali neobstoj družinskega življenja, varovano s 35. členom Ustave RS in 8. členom EKČP. Ob upoštevanju povedanega tožena stranka tudi ni presojala, ali so na tožničini strani podani v demokratični družbi nujni razlogi, ki bi zaradi državne oziroma javne varnosti, ekonomske blaginje ali varovanja zdravja, morale oziroma pravic in svoboščin drugih ljudi ali preprečevanja kaznivih dejanj, prevladali nad pravico do varovanja tožničinega zasebnega življenja (55. člen ZTuj-2).

Izrek

Tožbi se ugodi. Sklep Upravne enote Ljubljana, št. 214-9133/2016-32 z dne 14. 8. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnil tožničino zahtevo za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje iz drugih razlogov (1. točka izreka) in ugotovil, da v postopku niso nastali posebni stroški (2. točka izreka).

2. Pojasnil je, da Zakon o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) v prvem odstavku 51. člena, na podlagi katerega je tožnica vložila prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, ne določa utemeljenih razlogov za izdajo navedenega dovoljenja. Po upravni praksi pa mednje sodijo uživanje pravic, ki izhajajo iz dela v državi (pokojnina, denarno nadomestilo za čas brezposelnosti, denarno nadomestilo za čas porodniškega dopusta), skrbništvo in rejništvo (skrbnik ali rejnik je slovenski državljan ali tujec z dovoljenjem za prebivanje v Republiki Sloveniji), nepopolna posvojitev (posvojitelj je slovenski državljan ali tujec z dovoljenjem za prebivanje v Republiki Sloveniji), ter nepremično premoženje in bolnišnično zdravljenje v Republiki Sloveniji. Upravni organ je ob sklicevanju na 35. člen ZTuj-2 ugotovil, da dolgotrajno oziroma večletno dejansko prebivanje tujca v Republiki Sloveniji in sklicevanje na 8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) ni utemeljen razlog za izdajo obravnavanega dovoljenja. Presodil je, da je spoštovanje pravice do družinskega življenja po navedenem 8. členu EKČP zagotovljeno v okviru združitve družine po določbah ZTuj-2. Vendar pa pogoji za to v obravnavani zadevi niso izpolnjeni, saj tožnica nima otrok. Upravni organ je še pojasnil, da je tožnica prejemnica vdovske pokojnine od 1. 11. 2006, kar pomeni, da ne uživa pravice, ki izvira iz njenega dela v Republiki Sloveniji. Upravičeni razlog po določbi prvega odstavka 51. člena ZTuj-2 ne more biti niti dejstvo, da tožnica v Sloveniji, kjer ima prijatelje, živi že 12 let. 3. Tožnica je zoper navedeno odločbo vložila tožbo, v kateri se ne strinja s stališčem organa, da pravica iz 8. člena EKČP ne utemeljuje prošnje iz prvega odstavka 51. člena ZTuj-2. Predlaga odločanje v sporu polne jurisdikcije.

4. Iz odgovora na tožbo je razvidno, da je bila tožničina zahteva po prvem odstavku 51. člena ZTuj-2 zavrnjena zato, ker prejemanje pokojnine po pokojnem možu ne sodi med druge upravičene razloge; ni namreč posledica pravic, ki izvirajo iz njenega dela v Sloveniji. Predlaga zavrnitev tožbe.

5. Tožba je utemeljena.

6. V skladu z načelom zakonitosti (6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku) se v upravnem odločanju praviloma uporabi predpis, veljaven v času prvostopenjskega odločanja, razen če zakon ne določa drugače.1 Predpis, ki je za obravnavano zadevo bistven, je zato prvi odstavek 51. člena ZTuj-2.2 Določa, da lahko tujcu, ki v skladu z zakonom, mednarodnimi akti ali mednarodnimi načeli ali običaji izkaže utemeljen razlog, zaradi katerega je njegovo bivanje v Republiki Sloveniji upravičeno, pristojni organ izda dovoljenje za začasno prebivanje in sicer za čas nameravanega prebivanja v Republiki Sloveniji, vendar ne dlje od enega leta. Za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje mora tujec izpolnjevati tudi ostale pogoje za izdajo dovoljenja za prebivanje po tem zakonu.

7. Tožeča stranka se v zvezi z urejanjem svojega statusa sklicuje na 8. člen EKČP, iz katerega je razvidno, da ima vsakdo pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, doma in dopisovanja (prvi odstavek). Javna oblast se ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice, razen, če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, zato, da se prepreči nered ali kaznivo dejanje, da se zavaruje zdravje ali morala, ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi (drugi odstavek navedenega člena).3

8. Upravno sodišče je že v zadevi II U 111/2017 z dne 22. 8. 2018 sprejelo stališče, od katerega v obravnavani zadevi ne odstopa, da je tudi 51. člen ZTuj-2 treba razlagati v skladu z EKČP in Ustavo tako, da se posamezniku zagotovi spoštovanje njegove pravice do zasebnega življenja iz 8. člena EKČP (22. in 27. točka obrazložitve). Izhajalo je namreč iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), da varovanje pravice do zasebnega in družinskega življenja ne pomeni le zaščite posameznika pred posegom oblasti v njegovo zasebno oziroma družinsko življenje, ampak vključuje tudi (pozitivno) obvezo države, da zagotavlja učinkovito varstvo posameznikovega zasebnega življenja. Natančna definicija pozitivnih in negativnih obveznosti države sicer ni mogoča, v obeh primerih pa mora biti zagotovljeno ravnotežje (oziroma ustrezno sorazmerje) med interesi posameznika in skupnosti kot celote. Uporabiti je torej treba načelo sorazmernosti.(16. točka obrazložitve).

9. Glede na navedeno tožena stranka ni pravilno uporabila določbe prvega odstavka 51. člen ZTuj-2, zaradi česar tudi ni ugotavljala tožničinih življenjskih okoliščin (med drugim tudi dolžino tožničinega prebivanja v Sloveniji) ter morebitnih sorodstvenih in drugih socialnih vezi, iz katerih bi bilo razvidno, da se njeno življenje odvija v Sloveniji. Življenje namreč tvori paleta osebnih, socialnih, kulturnih, ekonomskih in drugih odnosov. Navedeno pa predstavlja zasebno življenje posameznika, ki je, ne glede na obstoj ali neobstoj družinskega življenja, varovano s 35. členom Ustave RS in 8. členom EKČP (21. točka obrazložitve navedene sodbe upravnega sodišča). Ob upoštevanju povedanega tožena stranka tudi ni presojala, ali so na tožničini strani podani v demokratični družbi nujni razlogi, ki bi zaradi državne oziroma javne varnosti, ekonomske blaginje ali varovanja zdravja, morale oziroma pravic in svoboščin drugih ljudi ali preprečevanja kaznivih dejanj, prevladali nad pravico do varovanja tožničinega zasebnega življenja (55. člen ZTuj-2).

10. Po obrazloženem je sodišče zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in posledično nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, izpodbijano odločitev na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo. V skladu s tretjim odstavkom tega člena je zadevo vrnilo organu, ki je izdal izpodbijani upravni akt, v ponoven postopek, v katerem bo vezan na navedeno pravno mnenje sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

11. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj je med tožnico in toženo stranko sporna le pravilna uporaba materialnega prava in ne dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Sicer pa je glede na navedeno že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 (glej 9. točko obrazložitve te sodbe), pri čemer v upravnem sporu ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

12. Glede na navedeno sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, saj podatki postopka za to ne dajejo zanesljive podlage (kot rečeno je dejansko stanje zaradi nepravilne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno), tožnica pa zgolj s povzemanjem vsebine drugih tožb (navedbe pod točkama 2 in 3) ne utemeljuje, zakaj bi ji nov postopek pri pristojnem organu prizadel težko popravljivo škodo (prva točka prvega odstavka 65. člena ZUS-1). Bistveno merilo za odločanje sodišča v sporu polne jurisdikcije pa ne more biti niti tožbeni ugovor o napačnem razumevanju organa, nanašajočega se na vsebino 8. člena EKČP, saj je (organ) vezan na pravno mnenje sodišča. 1 Tako stališče je Vrhovno sodišče že sprejelo v svojih številnih odločbah (npr. odločbe X Ips 1642/2006 z dne 10. 3. 2010, X Ips 224/2007 z dne 1. 7. 2010, X Ips 496/2010 z dne 1. 9. 2011, X Ips 243/2013 z dne 5. 2. 2014). 2 Predmet presoje v tem upravnem sporu je namreč odločba tožene stranke, s katero je bila zavrnjena tožničina vloga za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje iz drugih utemeljenih razlogov po prvem odstavku 51. člena ZTuj-2. 3 Sodišče pripominja, da nedotakljivost posameznikove zasebnosti, torej zasebnega in družinskega življenja, zagotavlja tudi Ustava RS (35. člen).