Jedro

Pravdne stroške je treba povrniti za tista nujna procesna dejanja, ki stranki še zagotavljajo učinkovito sodno varstvo. Ob vložitvi tožbe je bila že objavljena odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-162/12-5, Up-626/12-5 z dne 12. 7. 2012, v kateri je bilo pojasnjeno, da se mora o znižanju pokojnine odločiti z upravno odločbo v predpisanem postopku pri toženi stranki. Pri odločanju o pravicah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, med katere sodi tudi odločanje o odmeri pokojnine in njenem znižanju, pa se sodno varstvo zoper upravne akte zagotavlja v socialnem sporu. V takem sporu ni stvarno pristojno upravno sodišče, kjer je tožnik prvotno vložil tožbo, temveč socialno sodišče, kjer se sodne takse ne plačujejo (71. člen ZDSS-1). Stroški sodnih taks, ki so nastali z vložitvijo tožbe pred stvarno nepristojnim sodiščem, zato ne zadostijo kriteriju smotrnosti in jih kot nepotrebne nasprotna stranka ni dolžna povrniti tožniku.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep v II. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov postopka v znesku 98,67 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom ustavilo postopek (I. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške postopka v višini 98,67 EUR, v roku 8 dni (II. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama nosi svoje stroške tega postopka (III. točka izreka).

Zoper sklep vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da bi moralo v skladu s 75. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) v povezavi s 63. členom ZDSS-1 sodišče tožbo zavreči zaradi pomanjkanja procesne predpostavke za sodno varstvo proti upravnim aktom. S tem, ko prvostopenjsko sodišče ni uporabilo navedenih določb, je zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka, kar vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Tožena stranka navaja, da je vlogo tožnika o delnem umiku tožbe prejela skupaj z izpodbijanim sklepom šele 24. 9. 2013. Dne 2. 9. 2013 je v skladu z načelom pospešitve postopka sicer res podala generalno izjavo, da z umiki soglaša, vendar le v primerih, ko bodo tožeče stranke podale umik tožbe v celoti, torej tudi glede stranskih terjatev. Glede na navedeno izjavo bi moralo sodišče prve stopnje vlogo o umiku, v kateri je tožnik vztrajal pri povrnitvi pravdnih stroškov, poslati toženi stranki. S tožnikovo izjavo bi moralo sodišče nemudoma seznaniti toženo stranko, prejela pa jo je šele s sklepom o ustavitvi postopka. Zato je podana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je tožnik po svoji krivdi plačal stroške sodnih taks pri nepristojnem sodišču. Tožbo mi moral vložiti pred socialnim sodiščem, kjer se sodne takse ne plačujejo. Glede na navedeno tožnik ni bil zavezanec za plačilo sodne takse, priglašena sodna taksa pa ni potreben strošek v smislu 155. člena ZPP. Razen tega je tožena stranka odpravila posledice razveljavljenih določb ZUJF že z odločbo v mesecu juniju 2012, tožnik pa je izjavo o umiku podal šele 4. 9. 2012, zato je treba šteti, da tožnik ni umaknil tožbe takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.

Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v zvezi s 366. členom ZPP pazi po uradni dolžnosti.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožena stranka 2. 9. 2013 podala izjavo, da se bo v primerih, ko bodo tožeče stranke podale umike tožb v celoti (skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka), štelo, da z njimi soglaša. Tožnik je 4. 9. 2013 podal izjavo o umiku tožbe in vztrajal pri povrnitvi 2/3 plačanih sodnih taks. Dejansko gre za „skrčitev“ tožbe na stroške sodnih taks. Bistveno je, da tožena stranka umiku tožbe (glavnega zahtevka) ni nasprotovala, odločanje o stroških postopka, ki so stranska terjatev, pa po stališču sodne prakse ni tako pomembno, da bi bilo treba nasprotni stranki dati možnost, da se že v postopku na prvi stopnji izjavi o stroškovni zahtevi (Nina Betetto, v L. Ude, A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 56). Odločitev sodišča prve stopnje, ki je v posledici umika tožbe skladno z določbo tretjega odstavka 188. člena ZPP postopek ustavilo, se tako izkaže kot pravilna.

Tožena stranka v pritožbi med drugim očita, da je tožnik po svoji krivdi plačal sodne takse pri stvarno nepristojnem sodišču (Upravnem sodišču, Zunanji oddelek v Celju). Tožbo bi moral vložiti pred socialnim sodiščem, kjer se sodne takse ne plačujejo. Zato po mnenju tožene stranke tožnik ni bil zavezanec za plačilo sodne takse, priglašena sodna taksa pa ni potreben strošek v smislu 155. člena ZPP.

Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, sodišče skladno s prvim odstavkom 155. člena ZPP upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin.

Bistvene dejanske okoliščine za oceno utemeljenosti zahtevka za povrnitev sodnih taks po kriteriju potrebnosti oziroma smotrnosti so naslednje: - tožnik je dne 22. 6. 2012 je prejel obvestilo ZPIZ o zmanjšanju pokojnine; - odločba U-I-162/12-5, Up-626/12-5 z dne 12. 7. 2012, objavljena v Uradnem listu RS, št. 55/2012, z dne 20. 7. 2012, v kateri je Ustavno sodišče RS pojasnilo, da je pravica do pokojnine ustavno pravno zavarovana in da odločanje o njeni pridobitvi in odmeri pomeni oblastno dejanje nosilca javnega pooblastila, o katerem mora biti odločeno v predpisanem postopku z upravno odločbo, je bila izdana 12. 7. 2012; - tožnik je 17. 8. 2012 vložil tožbo za izplačilo premalo izplačanih pokojninskih dajatev pri Upravnem sodišču in samoiniciativno plačal sodno takso v znesku 148,00 EUR; - upravno sodišče se je po prejemu tožbe s sklepom z dne 18. 9. 2012 izreklo za nepristojno za odločanje v zadevi in odstopilo zadevo v reševanje prvostopenjskemu sodišču, ki je tožbo vročilo toženi stranki v odgovor; - tožena stranka je 24. 6. 2013 izdala odločbo, s katero se je zavezala povrniti pripadajoče razlike v pokojnini - 291,37 EUR za mesec maj in preostanek (1.165,48 EUR) z izplačilom za mesec maj 2014; - tožnik je 4. 9. 2013 podal izjavo o umiku tožbe.

Glede na navedene dejanske okoliščine primera pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tožba sicer potrebna, niso pa potrebni stroški sodnih taks, ki so nastali z njeno vložitvijo pred stvarno nepristojnim sodiščem. Stroške je treba povrniti za tista nujna procesna dejanja, ki stranki še zagotavljajo učinkovito sodno varstvo. Ob vložitvi tožbe je bila že objavljena odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-162/12-5, Up-626/12-5 z dne 12. 7. 2012, v kateri je bilo pojasnjeno, da se mora o znižanju pokojnine odločiti z upravno odločbo v predpisanem postopku pri toženi stranki. Pri odločanju o pravicah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, med katere sodi tudi odločanje o odmeri pokojnine in njenem znižanju, pa se sodno varstvo zoper upravne akte zagotavlja v socialnem sporu. V takem sporu ni stvarno pristojno upravno sodišče, kjer je tožnik vložil tožbo, temveč socialno sodišče, kjer se sodne takse ne plačujejo (71. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami). Stroški sodnih taks v obravnavanem primeru zato ne zadostijo kriteriju smotrnosti in jih kot nepotrebne nasprotna stranka ni dolžna povrniti tožniku.

Pri tem pa pritožbeno sodišče pripominja, da se je postopek pred sodiščem končal z umikom tožbe pred razpisom naroka za glavno obravnavo, oziroma pred izdajo odločbe, če bi se odločilo brez obravnave. V takem primeru se skladno s taksno tarifo Zakona o sodni tarifi (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008 s spremembami) taksa po tarifni številki 6111 (148 EUR) zniža na 50 EUR. O povračilu plačane sodne takse, večje od predpisane, pa v skladu s prvim odstavkom 37. člena ZST-1 odloča prvostopenjsko sodišče. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.