Jedro

Za pogodbo o poravnavi veljajo splošne določbe o dvostranskih pogodbah, če ni zanjo določeno kaj drugega (prvi odstavek 1054. člena OZ). To pomeni, da bi tožeča stranka sklenjeno izvensodno poravnavo lahko izpodbijala le s tožbo iz enakih razlogov in po pravilih, ki veljajo za dvostranske pogodbe v določbah 100. do 130. člena OZ. Vendar tožeča stranka na prvi stopnji takega izpodbijanja poravnave ni zatrjevala niti dokazovala. V pritožbi prvič govori o preklicu poravnave, ki naj bi ga odvetnik podal toženi stranki 10. 1. 2020. Tudi v tem delu gre za prepozne in neupavičene pritožbene novote, saj ne navede, zakaj se na preklic poravnave ne bi mogel sklicevati že prej. Njegovo naziranje, da je mogoče sklenjeno poravnavo preklicati z enostransko izjavo, pa je tudi pravno zmotno. Z enostranskim preklicem poravnave namreč pogodbe o poravnavi ni mogoče preklicati.

Sodišče je ugotovilo, da se je z dogovorjeno višino pritožnik ob sklepanju pogodbe o poravnavi strinjal in da je kasneje svoje stališče spremenil. Ker ni vložil tožbenega zahtevka, s katerim bi izpodbijal sklenjeno poravnavo, ga izjava o poravnavi veže in mu preprečuje, da bi lahko uveljavljal odškodninski zahtevek iz obravnavanega škodnega dogodka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morala tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 40.131 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2017 naprej ter mesečno rento v višini 1.000 EUR vsak mesec redno in doživljenjsko z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2017 naprej do prenehanja obveznosti. Zahtevek pravdnih strank za povrnitev stroškov postopka je zavrnilo.

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo in dopolnitev pritožbe. Navaja, da sodbo izpodbija v celoti iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov ter zaradi kršitve ustavnih in konvencijskih pravic. Pritožniku je bila kršena pravica do poštenega sojenja, ker ni bila zaslišana glavna priča – odvetnik A. A. Poravnava je bila preklicana 10. 1. 2020, kar dokazuje listina v prilogi A20 (e-mail sporočilo odvetnika A. A., ki ga povzema) in k dopolnitvi pritožbe priloženi preklic poravnalne ponudbe z žigom in lastnoročnim podpisom odvetnika z dne 10. 1. 2020. Navedeno listino je pritožnik pridobil preko svojega pooblaščenca B. B. 30. 8. 2022. Predlaga, naj pritožbeno sodišče upošteva tudi to listino z odgovorom odvetnika A. A. (novemu) pooblaščencu tožnika. Preklic poravnave je uradno zakonsko pravno formalno veljaven. Nakazilo 4.000 EUR šteje za predujem. Predlaga, naj višje sodišče razpiše glavno obravnavo, na kateri bo tožnik ustno zaslišal pričo – odvetnika, ali pa naj po uradni dolžnosti v celoti razveljavi sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo pred drugim sodnikom.

3. Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik uveljavlja odškodnino za nematerialno in materialno škodo, ki jo je kot kolesar 7. 11. 2017 utrpel v prometni nesreči, ki jo je nesporno povzročil zavarovanec tožene stranke. Tožena stranka se je primarno branila z ugovorom, da sta pravdni stranki za obravnavano škodo sklenili izvensodno poravnavo (za 4.000 EUR), ki jo je tožena stranka izpolnila.

6. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je izvedlo predlagane (listinske) dokaze, ugotovilo, da je bila izvensodna poravnava veljavno sklenjena, realizirana in da še vedno veže obe stranki. Po takih dejanskih ugotovitvah je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker tudi ni našlo druge podlage za plačilo višje oziroma vtoževane odškodnine.

7. Odločitev je pravilna v pravnem in dejanskem pogledu. Ker ni obremenjena z zatrjevanimi napakami in procesnimi kršitvami, pa tudi s tistimi ne, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), bo odgovorilo le na bistvene pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8. V pravdnem postopku velja razpravno načelo. Sodišče lahko ugotavlja le tista dejstva, ki jih zatrjujeta stranki. Prav tako lahko izvaja zgolj dokaze, ki jih pravočasno predlagata stranki (7. člen ZPP). Pooblastil za izvajanje dokazov po uradni dolžnosti nima, razen če gre za zahtevke, s katerimi stranke ne morejo razpolagati. Za tak primer v obravnavani zadevi ne gre. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožnik predlagal le izvedbo listinskih dokazov, zaslišanja „glavne priče“, ki jo prvič omenja šele pritožba, pa ne. Očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi neizvedbe tega dokaza ni, ker pravdni stranki njegove izvedbe nista predlagali.

9. Po prvem odstavku 337. člena ZPP so novi dokazi, predlagani v pritožbi, upoštevni le, če pritožnik izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel predložiti pravočasno – pred sodiščem prve stopnje. Pritožnik ne opraviči, zakaj zaslišanja odvetnika ni predlagal na prvi stopnji. Neupravičeno prepozno predlagani dokaz v pritožbi je neupošteven in ga tudi v pritožbenem postopku ni mogoče več izvajati. Pritožnikovo zavzemanje za zaslišanje odvetnika na pritožbeni obravnavi je neutemeljeno.

10. V okviru podane trditvene in dokazne podlage strank je sodišče prve stopnje ugotovilo naslednje dejansko stanje: tožena stranka je tožniku 15. 7. 2019 poslala dopis, da so njegovemu pooblaščencu poslali dva izvoda poravnalne ponudbe za skupni znesek 4.658,80 EUR (odškodnino in odvetniške stroške); odvetnik je 27. 9. 2019 v imenu tožnika na zavarovalnico vrnil podpisano poravnavo za 4.000 EUR za nepremoženjsko škodo in 658,80 EUR za odvetniške stroške; podpisani poravnavi je bilo priloženo s strani tožnika podpisano pooblastilo tožnika; tožena stranka je znesek po poravnavi tožniku plačala; ni izkazano, da bi tožena stranka prejela izjavo oškodovanca na vnaprej odtisnjenem obrazcu za sprejem nespornega dela odškodnine z dne 25. 9. 2019; soglasne volje strank za spremembo poravnave ni bilo, niti ni zakonskih pogojev za spremembo poravnave; iz odvetnikovega odgovora tožniku z dne 30. 7. 2020 izhaja, da je bila poravnava podpisana na podlagi tožnikove ustne izjave, da se strinja s ponujeno odškodnino in podpisanega pooblastila, ter da se je tožnik kasneje premislil in svoje lastno mnenje spremenil. 11. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki s podpisom poravnave z dne 27. 9. 2019 sklenili veljavno poravnavo v smislu 1050. člena OZ1. S podpisom tožnikovega pooblaščenca je postala zavezujoča tudi za tožnika.

12. Za pogodbo o poravnavi veljajo splošne določbe o dvostranskih pogodbah, če ni zanjo določeno kaj drugega (prvi odstavek 1054. člena OZ). To pomeni, da bi tožeča stranka sklenjeno izvensodno poravnavo lahko izpodbijala le s tožbo iz enakih razlogov in po pravilih, ki veljajo za dvostranske pogodbe v določbah 100. do 130. člena OZ. Vendar tožeča stranka na prvi stopnji takega izpodbijanja poravnave ni zatrjevala niti dokazovala. V pritožbi prvič govori o preklicu poravnave, ki naj bi ga odvetnik podal toženi stranki 10. 1. 2020. Tudi v tem delu gre za prepozne in neupavičene pritožbene novote, saj ne navede, zakaj se na preklic poravnave ne bi mogel sklicevati že prej. Njegovo naziranje, da je mogoče sklenjeno poravnavo preklicati z enostransko izjavo, pa je tudi pravno zmotno. Z enostranskim preklicem poravnave namreč pogodbe o poravnavi ni mogoče preklicati. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo in povedalo, da bi jo bilo mogoče spremeniti le ob soglasni volji strank, ali če bi bili za razvezo pogodbe o poravnavi izpolnjeni zakonski pogoji, na katere je nakazoval odvetnik v dopisu tožniku, na katerega opozarja pritožba in ga je ocenjevalo tudi sodišče prve stopnje. Enako stališče je ponovljeno v listinah, ki jih k pritožbi na novo prilaga pritožnik. Čeprav gre za prepozno predložene listine, ker ni opravičljivega razloga, zakaj jih pritožnik ne bi mogel predložiti sodišču prve stopnje, tudi z njimi ne more omajati presoje sodišča prve stopnje, da zakonskih pogojev za razvezo poravnave ni bilo. Če je izpolnitev obveznosti v določenem roku bistvena sestavina pogodbe, dolžnik pa je v tem roku ne izpolni, je pogodba razvezana po samem zakonu (104. člen v zvezi s 1054. členom OZ). V obravnavanem primeru iz poravnave ne izhaja, da bi bila izpolnitev obveznosti po poravnavi v določenem roku bistvena sestavina pogodbe o poravnavi. Ni bilo sporno, in to je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, da je tožena stranka obveznost po poravnavi izpolnila. Po drugi strani je ugotovilo, da tožniku ni uspelo dokazati, da bi toženka prejela njegovo izjavo za izplačilo (le) nespornega zneska. Zato je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na tretji odstavek 943. člena OZ in pritožbeno naziranje, da je bil tožniku izplačani znesek le kot predujem. Iz vsebine sklenjene poravnave in okoliščin njenega sklepanja ne izhaja, da obveznost tožene stranke ne bi bila ugotovljena. Sodišče je namreč ugotovilo, da se je z dogovorjeno višino pritožnik ob sklepanju pogodbe o poravnavi strinjal in da je kasneje svoje stališče spremenil. Ker ni vložil tožbenega zahtevka, s katerim bi izpodbijal sklenjeno poravnavo, ga izjava o poravnavi veže in mu preprečuje, da bi lahko uveljavljal odškodninski zahtevek iz obravnavanega škodnega dogodka.

13. Drugih pritožbenih očitkov ni. Pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Ker sodba tudi ni obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

1 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2021 s spremembami.