Jedro

Tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja zahtevek za povračilo stroškov izobraževanja, saj je pogodba o zaposlitvi, s katero je bila dogovorjena obveznost tožene stranke, da določen čas ostane v delovnem razmerju oz. da v nasprotnem primeru vrne stroške izobraževanja, prenehala veljati, s tem ko je ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga sprejela ponujeno novo pogodbo o zaposlitvi, v kateri tovrstna obveznost ni bila določena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je dolžna tožena stranka plačati 3.209,81 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2006 dalje do dneva (I. točka izreka). Odločilo je, da je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 83,92 EUR, v roku 8 dni od vročitve sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje ter da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi, oziroma podrejeno, da jo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni izvedlo postopka z zaslišanjem strank in predlaganih prič, da bi lahko ugotovilo namen in vsebino dogovora strank o pravicah in obveznostih iz sklenjene pogodbe o izobraževanju. Tožeča stranka je pravna naslednica družbe H. d.d. ter zato upravičena zahtevati sorazmerni del stroškov izobraževanja. Iz vsebine programa izobraževanja izhaja, da se je tožena stranka izobraževala za Ayurveda program. S ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi se je uresničil dogovor, da bo tožena stranka delala na programu Ayurveda, saj ji je bila ponujena nova pogodba za delovno mesto „vodja ayurveda centra“. Sodišče prve stopnje tega ni vrednotilo, temveč je pregledalo naziv „dogovora“ in na podlagi tega, ne da bi se spuščalo v preverjanje le-tega, sklepalo, da je dogovor akcesoren in deli usodo pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „maser-višji“. Tožeča stranka se sklicuje na 11. člen ZDR, ki določa, da se v zvezi s pogodbo o zaposlitvi uporabljajo tudi splošna pravila civilnega prava. Enako vela za pogodbo o izobraževanju, sklenjeno v delovnem razmerju. Obligacijski zakonik v 82. členu določa, da se ni potrebno držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč iskati skupen namen pogodbenikov in določila razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe tožeče stranke, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je imela tožena stranka sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 8. 2004 s pravnim prednikom tožeče stranke H. d.d. za delovno mesto „maser-višji“ (priloga A3), k tej pogodbi pa sta stranki sklenili dne 1. 7. 2005 dogovor (aneks), v katerem sta dogovorili, da bo delavec v primeru, da mu delodajalec plača tečaj - Preventivni izobraževalni program za fizioterapevte, ostal v delovnem razmerju z navedenim podjetjem najmanj tri leta, šteto od pridobitve potrdila o opravljanju tečaja dalje. V kolikor bi prišlo do predčasne prekinitve delovnega razmerja, pa je sporazum določal, da delavec dovoljuje pobotanje sorazmernega plačila stroškov navedenega tečaja z izplačilom plače. Ker je tožeča stranka po pripojitvi H. d.d. podala toženi stranki dne 23. 2. 2006 redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove za delovno mesto „maser klasične masaže“ (priloga B3), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je s tem, ko je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati, skupaj z dogovorom o povrnitvi sorazmernega dela stroškov izobraževanja, odpadla pravna podlaga za plačilo sorazmernega dela stroškov izobraževanja v primeru prekinitve delovnega razmerja pred potekom treh let od pridobitve potrdila o opravljanju tečaja. Stranki sta sicer dne 1. 3. 2006 sklenili novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, s katero sta v 39. členu določili, da s to pogodbo določata pravice in obveznosti iz že sklenjenega delovnega razmerja, vendar se po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje nista posebej dogovorili o obstoju morebitnih obveznosti iz naslova opravljenega izobraževanja, čeprav sta pravico in dolžnost do izobraževanja opredelili v 29. členu pogodbe o zaposlitvi.

Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka šele dne 25. 1. 2007 pridobila potrdilo o opravljenem tečaju (priloga A11), potem ko je tožena stranka dne 21. 10. 2006 podala odpoved pogodbe o zaposlitvi (priloga A6), oziroma je pogodba o zaposlitvi prenehala na podlagi sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 12. 2006. Ker torej tožena stranka do prenehanja delovnega razmerja ni prejela potrdila o opravljanju tečaja, obveznost tožene stranke v smislu 1. člena dogovora z dne 1. 8. 2004 sploh ni nastala v času njenega delovnega razmerja pri tožeči stranki.

Ker je lahko sodišče prve stopnje na podlagi listinske dokumentacije v spisu pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ni bilo potrebno izvajati dodatnih dokazov z zaslišanjem strank in prič, za kar se zavzema tožeča stranka v pritožbi. Kot je bilo obrazloženo, je pravna podlaga za povrnitev stroškov postopka odpadla zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeče stranke, zato tudi ni utemeljeno sklicevanje pritožbe na določilo 1. odstavka 11. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, s spremembami; v nadaljevanju: ZDR), ki določa, da se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno.

Zaradi vsega navedenega je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker vtoževani znesek ne dosega revizijskega minimuma (drugi odstavek 367. člena ZPP), je bilo potrebno skladno z določbo 5. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 in 10/2004; v nadaljevanju: ZDSS-1) in določbo 32. člena citiranega zakona, v zvezi z 2. odst. 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/08 - ZPP-D) odločati tudi o tem, ali se revizija dopusti. Po prvem odstavku 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo. V obravnavani zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi tega je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.