Jedro

Pritožbeno sodišče zaključuje, da je v primeru sodbe, izrečene na podlagi sporazuma o priznanju krivde, obtoženčeva pravica do pritožbe suspendirana le glede tistih delov sodbe, ki (in če) izhajajo iz sklenjenega sporazuma, v skladu z namenom tega instituta.

O tem, kar ni ali ne sme biti del sporazuma, mora sodišče odločiti na naroku za izrek kazenske sankcije po 285.č členu ZKP - ta dolžnost sodišča izhaja iz tretjega odstavka 450.b člena ZKP.

Izrek

I. Ob odločanju o pritožbi se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti v odločbah o odvzemu premoženjske koristi in o stroških kazenskega postopka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi v nerazveljavljenih delih.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Krškem je z uvodoma navedeno sodbo sprejelo Sporazum o priznanju krivde, ki ga je obtoženi A. A. sklenil z državnim tožilcem, in obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s petim odstavkom 308. člena KZ-1 ter mu na podlagi šestega odstavka 308. člena KZ-1 izreklo kazen dve leti in sedem mesecev zapora in stransko denarno kazen tisoč dnevnih zneskov po trideset EUR, to je skupno trideset tisoč EUR, ki jo mora obtoženec plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Prvostopenjsko sodišče je obtožencu v izrečeno kazen zapora vštelo čas pripora. Na podlagi prvega in drugega odstavka 75. člena KZ-1 je prvostopenjsko sodišče obtožencu v plačilo naložilo znesek 260.000,00 EUR, ki ustreza premoženjski koristi, pridobljeni s kaznivim dejanjem. Obtoženca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obtoženca zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi kršitve kazenskega zakona. Predlagal je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

3. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu sodbe ugotovilo bistveno kršitev določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, na katero skladno s 1. točko prvega odstavka 383. člena ZKP pazi po uradni dolžnosti, zato je sodbo delno razveljavilo v obsegu, kot je to razvidno iz izreka te odločbe.

4. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba usmerjena v izpodbijanje odločbe o odvzemu premoženjske koristi iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, vendar pritožnik le pavšalno navaja, da je iz "vseh dokazov razvidno, da obtoženi ni prejel premoženjske koristi v višini 260.000,00 EUR". Takšne pritožbene navedbe so povsem nekonkretizirane in jih tudi sicer ni mogoče preizkusiti.

5. V obravnavani zadevi prvostopenjsko sodišče niti ni moglo zmotno ugotoviti dejanskega stanja, ker ga v zvezi z obsegom in morebitno razpršenostjo protipravno pridobljene premoženjske koristi sploh ni ugotavljalo. To kaže 5. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa, v kateri prvostopenjsko sodišče zapiše zgolj, da iz podatkov spisa in obtožbe izhaja, da je obtoženi prejel plačilo v višini najmanj 260.000,00 EUR, nadaljuje pa z navedbo pravne podlage za odvzem koristi, kar ne zadostuje standardom obrazložitve sodbe po 364. členu ZKP (upoštevajoč omejitve iz četrtega odstavka 285.č člena ZKP). Posledično pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba v delu o odločbi o odvzemu premoženjske koristi povsem neobrazložena.

6. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je bila izpodbijana sodba izrečena na podlagi sprejetega sporazuma o priznanju krivde. Določba drugega odstavka 370. člena ZKP sicer pravi, da se takšne sodbe med drugim ne sme izpodbijati iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, niti zaradi odločbe o odvzemu premoženjske koristi, kadar je sodba izrečena v skladu s sklenjenim sporazumom. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila v danem primeru izpodbijana sodba nedvomno izrečena povsem v skladu s sporazumom o priznanju krivde, katerega predmet pa ni bil odvzem premoženjske koristi, skladno z določbo drugega odstavka 450.b člena ZKP. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je v primeru sodbe, izrečene na podlagi sporazuma o priznanju krivde, obtoženčeva pravica do pritožbe suspendirana le glede tistih delov sodbe, ki (in če) izhajajo iz sklenjenega sporazuma, v skladu z namenom tega instituta. Takšna zakonska ureditev pa ne pomeni, da je obtožencu de facto povsem odvzeta pravica do pravnega sredstva zoper tiste dele sodbe, ki niso predmet sporazuma. O tem, kar ni ali ne sme biti del sporazuma, mora namreč sodišče odločiti na naroku za izrek kazenske sankcije po 285.č členu ZKP - ta dolžnost sodišča izhaja tako iz tretjega odstavka 450.b člena ZKP, kot tudi iz v konkretnem primeru relevantne določbe 74. člena KZ-1, ki sodišču nalaga obveznost, da premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem, vselej odvzame po uradni dolžnosti, ko jo predhodno z gotovostjo po višini tudi ugotovi.

7. Glede na navedeno je bilo nadalje potrebno odgovoriti na vprašanje, ali je bilo pravilno postopanje prvostopenjskega sodišča, ki je pri ugotavljanju premoženjske koristi formalistično sledilo sporazumu o priznanju in v njem ugotovljenemu dejanskemu stanju, brez, da bi premoženjsko korist posebej ugotavljalo, posledično pa odločbe o odvzemu premoženjske koristi tudi ni posebej obrazložilo. Pri iskanju odgovora na to vprašanje je potrebno izhajati iz pomena instituta sporazuma o priznanju krivde, ki prvostopenjsko sodišče med drugim zavezuje, da ugotovi, če je sporazum (oziroma v njem vsebovano priznanje obtoženca) podprt z drugimi dokazi v spisu, ter nato, v kolikor sporazum sprejme, da upošteva dejansko stanje, kot izhaja iz opisa kaznivega dejanja v sporazumu, ter da postopek nadaljuje z narokom za izrek kazenske sankcije, v dokaznem postopku pa izvaja le dokaze, ki so pomembni za izrek kazenske sankcije (450.č člen ZKP, ki napotuje na 285.c in 285.č člen ZKP).

8. Vendar pritožbeno sodišče opozarja, da je v danem primeru že iz opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe, ki je identičen opisu iz sporazuma o priznanju krivde, jasno razvidno, da je bilo pri obravnavanem kaznivem dejanju ob obljubah nagrade udeleženih več akterjev, ki so bili v kazenskem postopku obravnavani kot pomočniki, pri čemer iz dokazov v spisu izhaja, da je obtoženi sicer od tujih državljanov res najprej pridobil 260.000,00 EUR, ki pa jih je nato delno razdelil naprej med pomočnike. Obtoženec je sicer dejanje res priznal v skladu z opisom iz sporazuma o priznanju krivde, vendar opis - in posledično sporazum - zajema zgolj dogajanje do plačila tujih državljanov v skupni vrednosti najmanj 260.000,00 EUR, torej do dokončanja kaznivega dejanja, ne pa tudi nadaljnjega prenosa tega denarja na pomočnike, do katerega je prišlo glede na spisovno gradivo. V tem delu, torej po dokončanju kaznivega dejanja, pa dejansko stanje ni bilo ugotovljeno, čeprav je to ključno za odločitev o odvzemu premoženjske koristi.

9. Namreč, četudi morda v večini primerov, ko premoženjsko korist pridobi obtoženec, ki krivdo prizna, sledenje opisu dejanja iz sporazuma tudi glede vprašanja odvzema premoženjske koristi ne predstavlja problemov1, je situacija povsem drugačna, kadar obseg premoženjske koristi ni povsem jasen (upoštevajoč konkurenco med neto in bruto metodo2 ugotavljanja premoženjske koristi) ali kadar je bodisi premoženjsko korist pridobila tretja oseba, bodisi je bila premoženjska korist prenesena na tretjo osebo (75. člen KZ-1).3

10. Zato je potrebno tudi v primeru, ko prvostopenjsko sodišče sprejme sporazum o priznanju krivde4, v sklopu naroka za izrek kazenske sankcije izvesti dokazni postopek z namenom ugotovitve obsega ter razpršenosti premoženjske koristi (ob smiselni uporabi 500. člena ZKP). K takšnemu postopanju sodišče navsezadnje zavezuje načelo iskanja materialne resnice iz 17. člena ZKP, pa tudi zagotavljanje pravice do izjave tako obtoženca, kot morebitnih tretjih oseb, na katere je bila korist prenesena. Kadar sodišče izvede dokazni postopek, preko katerega ugotovi določeno dejansko stanje, pa mora v odločbi svoje zaključke vselej obrazložiti, da jih je mogoče preizkusiti, česar pa prvostopenjsko sodišče v odločbi o odvzemu premoženjske koristi ni storilo.

11. Ker je torej pritožbeno sodišče ob preizkusu sodbe po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP) ugotovilo, da je izpodbijana sodba v odločbi o odvzemu premoženjske koristi neobrazložena, kar predstavlja kršitev določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, je sodbo razveljavilo v odločbi o odvzemu premoženjske koristi in posledično še o stroških kazenskega postopka ter zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Sicer je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo v nerazveljavljenih delih (odločba o krivdi, kazenski sankciji in vštevanju odvzete prostosti v kazen zapora).

12. Prvostopenjsko sodišče bo moralo v novem sojenju odpraviti ugotovljeno pomanjkljivost, in sicer tako, da bo moralo najprej v zvezi z obsegom in razpršitvijo premoženjske koristi najprej izvesti dokazni postopek ter v tem delu pravilno in v celoti ugotoviti dejansko stanje, nato pa ponovno odločiti o odvzemu premoženjske koristi ter svoje ugotovitve tudi ustrezno obrazložiti.

1 Sodba VSRS I Ips 8807/2017 z dne 8. 6. 2017; sodba VSRS I Ips 46801/2011 z dne 22. 1. 2015. 2 I Ips 438/2006, I Ips 424/2011 oz. I Ips 45450/2012. 3 Podobno tudi sodba VSK II Kp 95443/2010 z dne 15. 12. 2010. 4 V praksi se nemalokrat dogaja, da sta stranki do vprašanja premoženjske koristi povsem nezainteresirani, sploh pa državni tožilec, če spregleda, da premoženjska korist v posameznih primerih kot je obravnavani, ni enaka, ampak že po opisu kaznivega dejanja manjša od znaka kaznivega dejanja.