Jedro

Odmera odškodnine ne more odraziti zgolj oškodovančevega vrednotenja konkretnih posledic. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Tožnik se je 21. 11. 1998 kot voznik osebnega vozila poškodoval v prometni nezgodi, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke. Pri tem je utrpel: večkosovni zlom v srednji tretjini leve stegnenice, zlom sklepne ponvice levega kolka, pomik leve sramne kosti navzgor, obtolčenje levega pljučnega krila, udarec v trebuh, udarnino s posledično obsežno podplutbo leve ledvene regije in udarne razpočne rane na obeh straneh čela. Tožniku je bila odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 71.432,32 EUR, in sicer 24.000 EUR za telesne bolečine, 6.259,39 EUR za strah, 4.172,93 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti in 37.000 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, od česar sta sodišč prve in druge stopnje odšteli valoriziran, že plačan znesek akontacije (36.634,97 EUR). V presežku (za 18.433,11 EUR) pa sta zahtevek zavrnili.

2. Tožnik vlaga revizijo glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Po njegovem mnenju zahtevana odškodnina za navedene oblike nepremoženjske škode popolnoma ustreza teži ugotovljenih posledic. Tožnik v reviziji ponovno navaja vse tiste okoliščine, ki po njegovem mnenju upravičujejo odškodnino v zahtevanem znesku in ki jih sodišči prve in druge stopnje naj ne bi v zadostni meri upoštevali. Nadalje meni, da za valorizacijo že plačane akontacije ni pravne podlage. Predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo pravnomočne sodbe, to je ugoditev zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo.

3. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

4. Revizija ni utemeljena.

5. V reviziji uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu pripadajočih denarnih odškodnin za posamične oblike nepremoženjske škode tožnik utemeljuje s ponovnim poudarjanjem okoliščin, ki naj bi po njegovem mnenju utemeljevale odškodnine v zahtevanih zneskih. Tak način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen, takoj ko se izkaže, da so bila vsa v reviziji ponovno navedena pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena ZPP), ustrezno in pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi. Revizijsko sodišče pri tem poudarja, da odmera odškodnine ne more odraziti zgolj oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine. To zahteva vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, kar je tudi predpostavka za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Revizijsko sodišče po primerjavi s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih ocenjuje, da odškodnina prisojena tožniku za navedene oblike škode, ni bila prenizko odmerjena. Zato materialno pravo (200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih) ni bilo uporabljeno v škodo tožnika.

6. Prav tako pa je neutemeljen revizijski očitek, da ni pravne podlage za valorizacijo v preteklosti že plačane akontacije odškodnine. Kot je revizijsko sodišče že večkrat pojasnilo, denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo ni čista denarna terjatev. Gre za denarno satisfakcijo za pravno priznano nepremoženjsko škodo. Po naravi stvari se pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo lahko odmeri le ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje, izhajajoč pri tem iz kupne moči denarja v času odmere. Enako izhodišče je treba upoštevati tudi za že plačano akontacijo za odškodnino za nepremoženjsko škodo. Drugačno izhodišče bi namreč pomenilo zanikanje pomena delne izpolnitve obveznosti plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo (prvi odstavek 310. člena ZOR), ki ga ima že plačana akontacija. To ne bi bilo sprejemljivo, ker bi upoštevanje zgolj nominalnega zneska plačane akontacije onemogočilo presojo o deležu prenehanja odškodninske obveznosti in s tem pravilno uporabo prvega odstavka 310. člena ZOR. Že plačani denarni znesek akontacije je zato treba ustrezno valorizirati, upoštevaje kupno moč denarja v času plačila in kupno moč denarja v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Upoštevanje valorizacije delnega plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo je torej materialnopravno pravilno (primerjaj z zadevami II Ips 216/2009 z 16. 4. 2009, II Ips 704/2008 z 10. 9. 2008 in ostale).

7. Neutemeljeno revizijo je moralo revizijsko sodišče zavrniti (378. člen ZPP).