Jedro

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno, saj je odločilo o tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe in jo je zavrnilo glede na določbo 2. odstavka 32. člena ZUS-1, čeprav je tožnik predlagal izdajo začasne odredbe v zvezi z odločbo tožene stranke in ne v zvezi z dokončnim upravnim aktom organa prve stopnje, in to na podlagi 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in ne ZUS-1. Zato bo moralo sodišče prve stopnje v novem postopku pozvati tožnika, v skladu z določbama 31. člena ZUS-1, da v določenem roku popravi pomanjkljivosti tožbe in zahteve za izdajo začasne odredbe glede izpodbijane odločbe upravnega organa prve stopnje in šele nato po popravi o tem odločiti v skladu z določbami ZUS-1.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Tožnik je vložil tožbo, s katero izpodbija odločbo tožene stranke z dne 12.3.2007, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 20.11.2006. Z navedeno odločbo je prvostopni organ zavrnil prošnjo za izdajo dovoljenja za prvo začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana, tožniku, rojenemu 2.1.1964, državljanu Turčije. Hkrati je odločil, da mora tožnik v roku 15 dni zapustiti Republiko Slovenijo.

Tožnik je hkrati s tožbo vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, v kateri predlaga, da se mu dovoli začasno prebivanje v Republiki Sloveniji. V zahtevi za izdajo začasne odredbe navaja, da je poročen s slovensko državljanko, da se jima je v zakonski zvezi v letu 2006 rodila mladoletna hčerka, sedaj pa s soprogo pričakujeta še drugega otroka, kot to izhaja iz priložene dokazne listine KCL, SPS Ginekološka klinika z dne 24.4.2007. Z zavrnitvijo izdaje dovoljenja za začasno prebivanje bi tako bila družina v celoti razdružena, predvsem glede na oddaljenost tožnikove izvorne države bi se prav gotovo oziroma nedvomno izgubili tudi stiki, kar ne bi bilo smotrno oziroma bi negativno vplivalo na komaj leto dni staro hčerko ter novorojenčka, katerega rojstvo se pričakuje v mesecu juliju 2007. Po tožnikovem mnenju tožena stranka z izdajo začasne odredbe ne bi utrpela hujših neugodnih posledic.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu odločilo, da se zahtevi za izdajo začasne odredbe ne ugodi iz naslednjih razlogov: Sodišče prve stopnje citira določbo 2. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, ZUS-1), po kateri sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

V konkretnem primeru po mnenju sodišča prve stopnje tožena stranka ni odgovorila na zahtevo za izdajo začasne odredbe, saj meni, da ni pasivno legitimirana v tem upravnem sporu. Dejstvo pa je, da tožnik toži toženo stranko, v tem primeru Republiko Slovenijo, Ministrstvo za notranje zadeve in da s tožbo izpodbija odločbo, ki jo je ta stranka izdala. Zaradi navedenega razloga je sodišče prve stopnje zahtevo za izdajo začasne odredbe poslalo tisti stranki, ki je opredeljena kot tožena stranka. Glede na to, da se tožena stranka vsebinsko ni hotela opredeliti do navedb v zahtevi za izdajo začasne odredbe, je moralo sodišče prve stopnje odločiti brez njenega odgovora, ki bi se nanašal na vsebino zahteve za izdajo začasne odredbe.

V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ocenilo, da se z izvršitvijo akta tožniku ne bi prizadela težko popravljiva škoda. Ko bo tožnik zapustil Republiko Slovenijo, to še ne bo pomenilo, da bo morala družina ostati razdružena, da bi se izgubili stiki in da bi to posledično negativno vplivalo na leto dni starega otroka ter novorojenčka, katerega rojstvo se še pričakuje. Tožnik si lahko s svojo zakonsko partnerico življenje organizira tudi na tak način, da lahko vsi živijo v isti državi. Po oceni sodišča prve stopnje ni nikakršne nevarnosti, da bi bila tožniku z zapustitvijo Republike Slovenije prizadejana težko popravljiva škoda. Z njegovo zapustitvijo Republike Slovenije pa tudi ne bo prizadeta javna korist ali koristi nasprotne stranke.

V pritožbi zoper izpodbijani sklep tožena stranka ponavlja svoje navedbe iz odgovora na zahtevo za izdajo začasne odredbe in še dodaja: Ponavlja, da izpodbijana odločba tožene stranke z dne 12.3.2007 ni dokončni upravni akt, s katerim se posega v pravni položaj tožnika, ampak je s tem aktom zgolj zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper odločbo navedenega prvostopnega organa z dne 20.11.2006, s katero je bilo poseženo v tožnikov pravni položaj. Glede na določbo 1. odstavka 2. člena ZUS-1 se v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Zato odločba tožene stranke ne more biti predmet presoje v upravnem sporu in bi sodišče prve stopnje po njenem mnenju, ob upoštevanju 36. člena ZUS-1, moralo tožbo in smiselno zahtevo za izdajo začasne odredbe s sklepom zavreči. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje vsebinsko obravnavalo predlog za izdajo začasne odredbe in ugotavljalo, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 32. člena ZUS-1, namesto, da bi v okviru instituta predhodnega preizkusa tožbe in smiselno zahteve za izdajo začasne odredbe zahtevo za začasno odredbo zavrglo. Zaradi navedenega meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo procesno pravo. Podobno stališče je navedeno v sklepu pritožbenega sodišča, opr. št. I Up 337/2007-2 z dne 28.3.2007. Predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se zahteva za izdajo začasne odredbe zavrže oziroma podrejeno, da se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi ne gre za postopek, ki bi bil ob uveljavitvi ZUS-1 (1.1.2007) še v teku. Zato se zanj uporabljajo izključno določbe ZUS-1, ne pa tudi Zakon o upravnem sporu (ZUS), ki je veljal do 1.1.2007. V zvezi z zatrjevanim (ne)obstojem procesnih predpostavk pritožbeno sodišče predvsem ugotavlja, da je po določbi 5. odstavka 17. člena ZUS-1 toženec v upravnem sporu država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan, ne pa, kot je navedlo sodišče prve stopnje, organ, ki je izdal drugostopenjsko upravno odločbo. Po določbi 1. odstavka 2. člena ZUS-1 se v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Odločba tožene stranke, s katero je v obravnavani zadevi kot neutemeljena zavrnjena pritožba zoper dokončni upravni akt z dne 12.3.2007, glede na navedeno zakonsko besedilo, po mnenju pritožbenega sodišča ni predmet presoje v upravnem sporu. Takšno tožbo torej sodišče prve stopnje (ob upoštevanju 31. člena in 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1) zavrže. Pravnomočna odločba, izdana v upravnem sporu o zakonitosti dokončnega upravnega akta, se lahko nanaša le na dokončni upravni akt prve stopnje, s katerim je bilo poseženo v tožnikov pravni položaj - upravna odločba prve stopnje, ne pa na odločbo tožene stranke.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno, saj je odločilo o tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe in jo je zavrnilo glede na določbo 2. odstavka 32. člena ZUS-1, čeprav je tožnik predlagal izdajo začasne odredbe v zvezi z odločbo tožene stranke in ne v zvezi z dokončnim upravnim aktom organa prve stopnje, in to na podlagi 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in ne ZUS-1. Zato bo moralo sodišče prve stopnje v novem postopku pozvati tožnika, v skladu z določbama 31. člena ZUS-1, da v določenem roku popravi pomanjkljivosti tožbe in zahteve za izdajo začasne odredbe glede izpodbijane odločbe upravnega organa prve stopnje in šele nato po popravi o tem odločiti v skladu z določbami ZUS-1. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 75. člena in 77. člena, v zvezi z 2. odstavkom 72. člena ZUS-1 ugodilo pritožbi, razveljavilo izpodbijani sklep in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.