Jedro

Prva tožena stranka je v zavarovanje svoje terjatve do druge tožene stranke (in posledično do tožnika kot poroka drugi toženi stranki) pridobila lastninsko pravico na tožnikovi nepremičnini v nasprotju s prisilnimi predpisi, in sicer že ob sami izročitvi denarnega zneska – pred zapadlostjo terjatve, ki jo je imela do druge tožene stranke in tožnika kot njenega poroka. To ji je omogočilo, da bi bila ob zapadlosti terjatve s prejeto nepremičnino poplačana v večji meri, kot je znašal dolg. S tem je dosežen učinek komisornega dogovora. Prepovedoval ga je 69. člen v času sklenitve obeh pogodb veljavnega ZTLR in sedaj veljavni 132. člen SPZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Prva tožena stranka mora v roku 15 dni po prejemu te sodbe povrniti tožeči stranki 1.267,82 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo ugodilo tožbenim zahtevkom: - za ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe z dne 26. 3. 2002 med tožečo stranko in prvo toženo stranko za nepremičnino (9/10 parc. št. 4/2 k. o. X – točka I izreka); - za ugotovitev ničnosti pogodbe o finančnem leasingu med prvo in drugo toženo stranko z dne 25. 3. 2002 glede finančnega leasinga iste nepremičnine (točka II izreka); - za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice pri 9/10 nepremičnine parc. št. 4/2 k. o. X, izbris zemljiškoknjižnega stanja na podlagi kupoprodajne pogodbe iz točke I izreka in vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe (točka III izreka).

O pravdnih stroških je odločilo, da morata prva in druga tožena stranka povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 3.190,59 EUR, prva tožena stranka pa 4.672,21 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo prva tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP(1). Predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ter priglaša pritožbene stroške. Navaja, da je sodba nekoherentna in zato podaja pritožbo k posameznim točkam njene obrazložitve. Sodišču očita kršitev razpravnega načela, češ da je sodbo utemeljilo izven trditvene podlage tožeče stranke (ni bilo trditev o ničnosti pogodb zaradi pomanjkanja kavze, njune neučinkovitosti zaradi simuliranosti pravnih poslov in o kršitvah načela vestnosti in poštenja). Neutemeljeno je izdana zamudna sodba zoper drugo toženo stranko, ker sta toženi stranki enotna in nujna sospornika (absolutna bistvene kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Na tej podlagi je le prva tožena stranka zavezana k povrnitvi celotnih stroškov postopka. Tožnik nima pravnega interesa za izpodbijanje pogodbe o finančnem leasingu. Ni stranka te pogodbe, pogodba ne učinkuje na njegov pravni položaj. Tožbo bi bilo treba zavreči. Ničnost pogodbe nima nobene povezave z navideznostjo pravnega posla (točka 12 sodbe). Uporaba instituta navideznega pravnega posla pri pogodbi o leasingu je materialnopravno zmotna. Ni je mogoče mešati s konverzijo. V tem pogledu je treba presojati tudi veljavnost prodajne pogodbe. Če je tožnik ni hotel skleniti, ne gre za navidezen posel, ampak za nezakrivljeno razhajanje med njegovo voljo in izjavo, ki se sanira z izpodbojnim oblikovalnim zahtevkom. Ker ga ni postavil, je tožba nesklepčna. Na veljavnost pogodbe ne vpliva tožnikova premajhna skrbnost v prometu (če pogodbe ni prebral). Vprašanje subjektivnih elementov pogodbe (nagib tožnika) je zmotno upoštevano pri kavzi pogodbe. Napačno je stališče, da kavza kupoprodajne pogodbe ne ustreza tipični kavzi in zakonskemu tipu prodajne pogodbe. Upoštevati je treba avtonomijo strank in različne modalitete izpolnitve. V nagib tožnika in njegovo razmerje z drugo toženo stranko se prva tožena stranka kot finančna institucija ni spuščala. Podrobno graja dokazno oceno o vsebini in kavzi pogodbe, češ da je v nasprotju z 8. členom ZPP. Neutemeljeno je verjelo tožniku, da mu je bila celotna zadeva prikazana kot poroštvo h kreditni pogodbi. Dejansko in pravno zmoten je zaključek, da prodajna pogodba nima kavze. Toženka je svojo obveznost iz nje v celoti izpolnila. Njen izključni namen je bil financiranje, na drugi strani pa interes tožnika in druge tožene stranke za pridobitev finančnih sredstev. Na tak način je bil posel tudi izveden. Ni pomembno, kolikšen del tožnikove nepremičnine je bil prodan. Neocenjeno je dejstvo, da je tožnik ugovarjal sklepu o vknjižbi lastninske pravice le zaradi nepravilnega zemljiškoknjižnega dovolila. Zmotna je presoja, da ni prišlo do prenosa posesti na nepremičnini. Tožnik kot njen uporabnik je ostal neposredni nelastniški posestnik. V tem je odmena za poroštvo, ki jo je dobil od druge tožene stranke. Poroštvo ni v funkciji daritve. Gre za instrument zavarovanja oziroma utrditve obveznosti. Vse to je neocenjeno.

Namen vsake pogodbe o leasingu je financiranje. Sklenitev pogodbe o finančnem leasingu (tudi za nepremičnine) je pravno dopustna. Obravnavana pogodba od tega ne odstopa. Nepojasnjena in pravno zmotna je presoja, da je šlo za prikrito posojilno pogodbo. Navedbe o dolžnostih prve tožene stranke o seznanitvi tožnika s tveganji zmotno temeljijo na nepoznavanju pravne narave finančnega leasinga. Tožnik ni bil stranka te pogodbe, zato ga njene določbe ne zadevajo.

Zmotna je presoja, da sta le obe pogodbi skupaj kot ekonomsko povezana pravna posla lahko dosegli želeni učinek. Neobrazložen je zaključek, da kupoprodajna pogodba nima veljavne kavze, nerazumljivi in sami s seboj v nasprotju so zaključki, da je druga pogodba navidezna in da obe skupaj prekrivata posojilno pogodbo. Materialnopravno zmotne so ugotovitve, da je bil namen tožnika zgolj jamčiti kot porok za obveznosti druge tožene stranke, ne pa prenesti svoje lastninske pravice na prvo toženo stranko, ker bi na ta način svojo nepremičnino plačal dvakrat, dobil pa ničesar. To ne drži. Ob prodaji je prejel 198.000,00 EUR, kar je bilo nakazano drugi toženi stranki. Namen poroštva ni darilni, temveč v utrditvi dolžnikove obveznosti. Pogodbene in stvarne zaveze za plačilo tujega dolga niso neveljavne in nične. Nasprotno stališče sodišča je zmotno. Ker je veljavnost obeh pogodb presojalo po sistemu padca domin, je pravno zgrešen zaključek, da je nična tudi pogodba o finančnem leasingu. Zmotno je uporabljeno določilo 50. člena OZ(2). Zaključek o neveljavnosti posojilne pogodbe je neobrazložen, o ravnanju prve tožene stranke v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja pa zmoten. Ker posojilna pogodba ni bila sklenjena, ni bila prikrita. Prve tožene stranke ZVPot(3) ni zavezoval. Ni jasnih razlogov o ničnosti pogodbe po 119. členu OZ. Ključna ugotovitev o pogodbenem učinku, ki nasprotuje prepovedi sklepanja komisornega dogovora iz 69. člena ZTLR(4) je neobrazložena. Sodišče ni presojalo učinkov relevantnih določb 11. in 12. člena Splošnih pogojev prve tožene stranke za finančni leasing nepremičnin v smislu kavtel, ki jih je postavilo Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 427/2003 z dne 26. 8. 2004. Sodba je pomanjkljiva. Zaključek, da pogodba ne vsebuje takih določb, je protispisna. Tožnika navedeni položaj ne zadene.

Zaradi zmotne odločitve o ničnosti obeh pogodb je napačno ugodeno izbrisnemu zahtevku. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari je treba razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožeča stranka je odgovorila na vročeno pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev. Obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku upoštevaje navodila pritožbenega sodišča v odločbah VSL I Cp 3493/2012 z dne 30. 5. 2013 in VSL I Cp 3444/2014 z dne 4. 2. 2015 v okviru podane trditvene in dokazne podlage strank natančno raziskalo dejansko stanje o veljavnosti kupoprodajne pogodbe, ki jo je s prvo toženo stranko sklenil tožnik, in Pogodbe o finančnem leasingu, ki sta jo sklenili toženi stranki. Tožeča stranka je že v tožbi in v nadaljnjih vlogah trdila in dokazovala, da tvorita ničen sestavljen pravni posel „sale and lease back“, v sodni praksi poznan po primeru Orion, ki izigrava prepoved legis commissariae (primerjaj točka II tožbenih navedb). V nadaljevanju je v pripravljalni vlogi na red. št. 36 in nato v pripravljalni vlogi na red. št. 61(5) pojasnila tožnikov namen pri sklepanju obravnavane kupoprodajne pogodbe; navajala, da sta bili obe obravnavani pogodbi navidezni: da je kupoprodajna pogodba prekrivala zavarovanje za posojilo, ki ga je prvi toženi stranki posodila druga tožena stranka z leasing pogodbo za isto nepremičnino, in v kateri tožnik nastopa kot porok, da sta oba posla neločljivo povezana, sestavljena iz povezanih zgolj navidezno ločenih in ničnih pogodb; in da je prva tožena stranka v odnosu do tožnika pri sklepanju kupoprodajne pogodbe ravnala malomarno in v nasprotju s poštenjem in vestnostjo v pravnem prometu. Ob taki trditveni podlagi tožeče stranke se izkaže, da sodišče očitane relativne bistvene kršitve razpravnega načela (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi s 7. in 212. členom ZPP) ni zagrešilo.

6. Tudi uveljavljene absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni. V obrazložitvi sodbe je sodišče pregledno povzelo vsebino izvedenih dokazov, na katere je oprlo svojo odločitev o (ne)veljavnosti kupoprodajne pogodbe (razlogi v točkah 13 do 19 sodbe), o navideznosti pogodbe o leasingu (točka 22 do 25 sodbe) ter nedopustnosti ugotovljenega posla kot celote (točka 26 do 30 sodbe). Zanjo je navedlo dovolj jasne, razumljive in popolne dejanske in pravne razloge, da jo je mogoče preizkusiti. V sodbi ni nekoherentnosti in notranjih protislovij. Sistematično in skladno z napotki višjega sodišča je ugotavljalo in obrazložilo, ali sporni pogodbi po vsebini ustrezata zakonskima tipoma pogodb, s katerimi sta bili označeni (prodajna oziroma leasing pogodba), ali pa morda prekrivata druge (in katere) posle. Zlasti za kupoprodajno pogodbo je moralo ugotoviti njeno dejansko – resnično – podlago (kavzo): ali je sploh obstajala in če je bila glede na določbe 39. člena OZ veljavna. Za ugotovitev teh odločilnih okoliščin je bilo osrednjega pomena, kakšen je bil uveljavljen in upošteven pogodbeni namen oziroma interes tožeče stranke(6). Pritožbeno naziranje, da je sodišče zmotno ugotavljalo nagib tožeče stranke, je torej neutemeljeno.

7. Zatrjevana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni konkretizirana. Pritožba namreč ne navede, katera pogodbena določila (splošnih pogojev) naj bi sodišče napačno povzelo v sodbo. Gre zgolj za grajo sprejete dokazne ocene, da v pogodbi ni določil, ki bi izključevala možnost izigravanja namena prepovedi komisornega dogovora in da sta zato obe pogodbi nični. Nestrinjanje pritožnika s sprejeto dokazno oceno ne zadošča za očitke o kršitvi postopka. Sodba tudi ni obremenjena z njo, ker je dokazna ocena natančno in celovito opravljena po metodoloških napotkih iz 8. člena ZPP: po skrbni presoji vseh dokazov in ne le tistih, ki bi utegnili biti pritožnici v korist. Nasprotne pritožbene trditve so neutemeljene. Tudi očitane relativne kršitve 8. člena ZPP ni.

8. Pritožba uveljavlja še absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da za izdajo zamudne sodbe zoper drugo toženo stranko ni bilo zakonskih pogojev, ker sta toženi stranki enotna in nujna sospornika (196. člen ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da kljub nazivu sodbe (zamudna) in razlogom o obstoju pogojev iz 318. člena ZPP v odnosu do druge tožene stranke navedene kršitve ni. Sprejeta je namreč enaka meritorna odločitev o glavni stvari za oba enotna sospornika, medtem ko odločitev o pravdnih stroških temelji na četrtem odstavku 161. člena ZPP.

9. Pritožbeno sodišče kot pravilno sprejema dokazno oceno in pravno presojo sodišča prve stopnje o vsebini in podlagi obeh obravnavanih pogodb, njuni ekonomski povezanosti in skupnem (nedovoljenem) učinku, ki sta ga zasledovali. Ugotovilo je naslednja pravno odločilna dejstva: - da sta tožeča stranka in prva tožena stranka 26. 3. 2002 sklenili Kupoprodajno pogodbo, s katero je tožnik prodal prvi toženi stranki idealni delež 9/10 svoje nepremičnine s parc. št. 4/2 k. o. X, pri čemer je bil predmet nakupa le stavbno zemljišče (garaža in stanovanjska stavba) s pripadajočo služnostjo prostega prehoda in dostopa po preostalih zemljiščih, in sicer za dogovorjeno kupnino v višini 198.000,00 EUR, ki je bila plačana na tekoči račun druge tožene stranke; - da je prva tožena stranka nepremičnino kupila izključno zaradi nadaljnjega trženja oziroma oddajanja v leasing; - da sta toženi stranki že dan prej (25. 3. 2002) sklenili Pogodbo o finančnem leasingu, katere predmet je bila ista nepremičnina, in na podlagi katere je druga tožena stranka prejela znesek v višini kupnine za to nepremičnino, se zavezala, da ga bo prvi toženi stranki vrnila v roku 180 mesecev, med zavarovanji navedene terjatve prve toženke pa je bilo dogovorjeno tudi poroštvo tožeče stranke; - da druga tožena stranka kljub prevzemnemu zapisniku obravnavane nepremičnine nikoli ni prevzela v neposredno posest, za to ni izkazala nobenega interesa in da jo je še naprej, enako kot pred sklenitvijo pogodb, uporabljala tožeča stranka; - da je imela pravico do odkupa predmeta leasinga po leasing pogodbi le druga tožena stranka (v 30 dneh po poplačilu vseh obveznosti), tožeča stranka pa ne; - da so bili sestavni del leasing pogodbe Splošni pogoji, ki sicer določajo razloge za razdrtje pogodbe s strani prve tožene stranke, zahtevke prve tožene stranke v primeru predčasnega prenehanja pogodbe in določitev vrednosti nepremičnine ob razdrtju pogodbe, določb, ki bi izključevale možnost izigravanja namena prepovedi komisornega dogovora pa ne.

10. Po takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, ker imajo oporo v pravilno ocenjenem dokaznem gradivu, je pravilna ocena in presoja, da kupoprodajna pogodba po vsebini predstavlja stvarno pravno zavarovanje tujega dolga, podobno hipoteki (razlogi v točki 30). Tožnik je prenesel svojo nepremičnino v last prvi toženi stranki za zavarovanje posojila (kredita) med toženima strankama. Sodišče mu je (kljub ugotovljeni neskrbnosti pri podpisovanju pogodbe) glede na ugotovljene okoliščine pri sklepanju pogodbe upravičeno verjelo, da je bil njegov namen sodelovati pri kreditni pogodbi za drugo toženo stranko zgolj kot porok in da mu je le v takem svojstvu bilo tudi predstavljeno njegovo sodelovanje pri obravnavanem poslu. Dokazne ocene, prepričljivo pojasnjene v točkah 15 do 21 sodbe, pritožba ne more omajati s svojo oceno tožnikove neskrbnosti pri sklepanju pogodbe, z zatrjevanjem o njegovi volji, da sklene prodajno pogodbo s sklicevanjem na pogodbeno svobodo in modalitete izpolnitve obveznosti (nakazilo kupnine tretji osebi namesto prodajalcu) in na okoliščine v zvezi z zemljiškoknjižnim postopkom. Nenazadnje je bilo poroštvo kot (obligacijska) oblika zavarovanja Pogodbe o leasingu po ugotovitvah sodišča, ki jih pritožba ne izpodbija, dogovorjena tudi v sami pogodbi o leasingu.

11. Pritožbeno naziranje, da sklenjena pogodba ustreza tipični kavzi prodajne pogodbe, je zmotno. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje je zanjo značilna enakovrednost dajatev, ki je v obravnavanem primeru ni. Tožeča stranka na podlagi kupoprodajne pogodbe niti v okviru celotnega ugotovljenega povezanega posla ni pridobila nobene koristi (ne kupnine ne česa drugega), pač pa samo izgubila (svojo nepremičnino in se poleg tega še zavezala kot porok drugi toženi stranki). Pritožbene navedbe, da je kot odmeno za zavarovanje s strani druge tožene stranke pridobila nadaljnjo posest (uporabo) prodane nepremičnine, so neupoštevne in nedopustne pritožbene novote, ker jih na prvi stopnji ni bilo, pritožnica pa tega niti ne opraviči (prvi odstavek 337. člena ZPP).

12. Ob ugotovljeni nesorazmernosti dajatev in okoliščinah sklepanja pogodbe, ko je prva tožena stranka kot finančna institucija pri sklepanju z njene strani vnaprej pripravljene pogodbe zasledovala izključno svoje interese ne oziraje se na interese šibkejšega pogodbenika – tožnika kot fizične osebe, je pravilna tudi presoja o nepoštenem ravnanju prve toženke. Njeno ravnanje je pravilno ocenjeno kot ravnanje v nasprotju s temeljnim načelom obligacijskega prava iz 5. člena OZ o vestnosti in poštenju. Pritožbeno naziranje, da toženke v odnosu do tožnika niso zavezovala načela ZVPot, je neutemeljeno in odveč. Presoja sodišča prve stopnje, da je kupoprodajna pogodba že iz navedenih razlogov brez veljavne podlage in zato nična, pa je pravilna.

13. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje in ne pritožbi tudi pri oceni o ekonomski povezanosti kupoprodajne pogodbe s pogodbo o leasingu, ki je prikrivala posojilno – kreditno pogodbo med toženima strankama. O tem se je zanesljivo prepričalo z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke, ki je povedal, da je leasingojemalec pridobljeni denar lahko porabil za svoje projekte ali za poplačilo drugega upnika in da je bilo za prvo toženo stranko pri sklepanju pogodbe pomembno zavarovanje oziroma vrednost nepremičnine oziroma predmeta zavarovanja (razlogi v točki 9 sodbe). Ključno za presojo, da v obravnavanem primeru ni šlo za tipično Pogodbo o finančnem leasingu, je ugotovljeno dejstvo, da druga tožena stranka tožnikove nepremičnine (predmeta leasing pogodbe) dejansko nikoli ni prevzela v neposredno posest in da sploh ni imela namena „odkupiti“ tožnikove nepremičnine s pomočjo finančnega leasinga. Tudi po pritožbenih navedbah pa je prav to temeljna značilnost Pogodbe o finančnem leasingu. Ker je v obravnavanem primeru ni bilo, je ocena o navideznosti Pogodbe o finančnem leasingu pravilna. Skupaj s Kupoprodajno pogodbo je prikrivala posojilno oziroma kreditno pogodbo med toženima strankama. Toženi stranki sta se dogovorili za način vračanja denarja, ki ga je drugi toženi stranki na podlagi pogodbe s tožnikom nakazala prva tožena stranka, ter za vrsto zavarovanj tako nastale terjatve prvo tožene.

Pritožbeno naziranje, da tožnik, ker ni pogodbena stranka Pogodbe o finančnem leasingu, nima pravnega interesa za ugotovitev ničnosti te pogodbe, je zmotna. Med oblikami zavarovanja prve tožene stranke je bilo dogovorjeno tudi tožnikovo poroštvo. S poroštveno pogodbo (izjavo) se porok nasproti upniku zavezuje, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bi storil. Zaveže se izpolniti tujo – dolžnikovo obveznost. Poroštvena obveznost je akcesorne narave. Glede nastanka in obstoja deli usodo glavne obveznosti (po posojilni pogodbi). Ker sama ne more obstajati, je tožnikov pravni interes za ugotovitev ničnosti Pogodbe o finančnem leasingu izkazan tudi, če sodišče ne bi ugotovilo ekonomske povezanosti in medsebojne odvisnosti obeh obravnavanih pogodb.

14. Pritožba z ničemer ne omaje dokazne ocene in presoje, da sta bila obravnavana posla ekonomsko povezana in medsebojno pogojena. Tožnik je prenesel svojo nepremičnino v last prvi toženi stranki izključno zaradi zavarovanja posojila, ki ga je ta nudila drugi toženi stranki in za katerega je tožeča stranka podala tudi (obligacijsko) poroštveno izjavo. Kupoprodajna pogodba po vsebini predstavlja stvarno pravno zavarovanje tujega dolga (prenos lastninske pravice na nepremičnini v zavarovanje – fiduciarni prenos). Ne ZTLR ne SPZ(7) ne urejata fiduciarnih poslov v zavarovanje terjatve. Res pa je, da so se v praksi razvili in sami po sebi niso nedopustni. Udeleženci namreč lahko prosto urejajo obligacijska razmerja. Ne smejo pa jih urejati v nasprotju z Ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (3. člen OZ). V obravnavanem primeru je prva tožena stranka v zavarovanje svoje terjatve do druge tožene stranke (in posledično do tožnika kot poroka drugi toženi stranki) pridobila lastninsko pravico na tožnikovi nepremičnini v nasprotju s prisilnimi predpisi, in sicer že ob sami izročitvi denarnega zneska – pred zapadlostjo terjatve, ki jo je imela do druge tožene stranke in tožnika kot njenega poroka. To ji je omogočilo, da bi bila ob zapadlosti terjatve s prejeto nepremičnino poplačana v večji meri, kot je znašal dolg. S tem je dosežen učinek komisornega dogovora. Prepovedoval ga je 69. člen v času sklenitve obeh pogodb veljavnega ZTLR in sedaj veljavni 132. člen SPZ.

15. Prepovedani komisorni dogovor (lex commissoriae) je dogovor, s katerim si zastavni upnik ob zastavitvi izgovori pravico, da si prilasti predmet zastavne pravice, če terjatev ob zapadlosti ne bo plačana, ali da si za ta primer izgovori pravico do prodaje predmeta zastavne pravice po vnaprej določeni ceni. Smisel prepovedi je v tem, da se z njo onemogoči, da bi zastavni upnik izkoristil močnejši položaj, ki ga ima ob zastavitvi, ker je dolžnik v denarni stiski. Predmet zastave ima praviloma višjo vrednost kot zavarovana terjatev, zato bi bil tak dogovor neugoden za zastavitelja(8). Prepoved komisornega dogovora varuje dolžnika pred zlorabo, da bi upnik prejel stvar, ki je več vredna od zneska njegove terjatve.

16. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje gre v obravnavani zadevi za tak primer. Ugotovljena pravna operacija dveh pogodb, ki omogoča tisti stranki, ki financira drugo stranko, da lahko prejme večvredno stvar od zneska terjatve, stranka, ki nudi zavarovanje te terjatve, pa vnaprej pristane na dokončno izgubo svoje lastninske pravice nad stvarjo, če obveznosti ne bo plačana, je po ustaljenih stališčih sodne prakse veljavna le, če izključuje možnost izigravanja namena prepovedi iz 69. člena ZTLR oziroma sedaj 132. člena SPZ. Pogodbena določila morajo preprečevati zlorabo upnika. Izključena mora biti vsakršna možnost njegove neupravičene obogatitve na račun dolžnika. To je doseženo le, če povezani pogodbi vsebujeta ustrezne varovalke oziroma klavzule, ki določajo, da upnik lahko obdrži lastninsko pravico nad stvarjo po tem, ko jo je ocenil nekdo tretji, morebitni presežek vrednosti nad terjatvijo pa mora izročiti dolžniku, ali pa, da mora upnik prodati stvar sam ali s posredovanjem koga drugega in se poplačati iz izkupička, morebitni presežek pa izročiti dolžniku. Taka prodaja ne sme biti po vnaprej določeni ceni, temveč po tržni ceni ob dospelosti. Pri klavzulah in pogodbenih določbah, ki določajo dokončni prenos lastninske pravice na upnika, če dolžnik ne bo uspel plačati dolgovanih obrokov, in to brez povrnitve presežka vrednosti prodane stvari, pa je zloraba očitna. Takšni dogovori v celoti izpolnjujejo znake prepovedi legis commissoriae in so nični(9).

17. Pritožnica na prvi stopnji ni ne zatrjevala, s Splošnimi pogoji, na katere se sklicuje v pritožbi, pa ne dokazala, da bi pogodbena določila vsebovala zgoraj navedene klavzule, ki bi izključevale možnost izigravanja namena prepovedi komisornega dogovora. Ugotovitev sodišča, da ustreznih določb v pogodbi ni, je pravilna. Tudi v pritožbeno izpostavljenih določbah Splošnih pogojev namreč ni nobenih določb, ki bi leasingodajalca zavezovale k prodaji nepremičnine ali k povrnitvi presežka vrednosti nepremičnine tožniku, ki bi ga leasingodajalec prejel s prodajo. Zato je treba pritrditi presoji sodišča prve stopnje, da sta oba obravnavana pravna posla nična.

18. Odločitve v zvezi z izbrisno tožbo zaradi neveljavne vknjižbe pritožba argumentirano ne izpodbija. Ob uradnem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi v tem delu odločitev sodišča pravilna in ni obremenjena z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami.

19. Enako velja za odločitev o stroških, ki temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 161. člena ZPP. Za stroške, ki jih povzročijo posamezni sosporniki s posebnimi pravdnimi dejanji, drugi sosporniki niso odgovorni. Ker je v pritožbenih postopkih sodelovala le prva tožena stranka, druga tožena stranka pa ne, slednja pravilno ni zavezana k povrnitvi teh stroškov tožeči stranki. Odmere pravdnih stroškov pritožba ne izpodbija. Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu ugotavlja, da je pravilna in skladna z ZOdvT(10), ki se uporablja v tem postopku.

20. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo. Pri odločanju ni zagrešilo zatrjevanih niti uradno upoštevanih procesnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

21. Ker pritožnica ni uspela s pritožbo, ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov. Tožeči stranki, ki je obrazloženo odgovorila na pritožbo, pa mora povrniti nastale pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

22. Odmerjeni so po priglašenem stroškovniku na red. št. 84 spisa. Obsegajo nagrado za odvetniško zastopanje v pritožbenem postopku, materialne stroške in pripadajoči DDV. Od odmerjenega zneska 1.267,82 EUR bo tožena stranka v primeru zamude s plačilom dolgovala tudi zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči prvi dan po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka(11).

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.

Op. št. (2): Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.

Op. št. (3): Zakon o varstvu potrošnikov, Ur. l. RS, št. 20/1998 s spremembami.

Op. št. (4): Zakon o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 6/1980 do 36/90. Op. št. (5): Podana je bila po razveljavitvenem sklepu VSL I Cp 3493/2012 z dne 30. 5. 2013 oziroma po napotkih pritožbenega sodišča sodišču prve stopnje, da mora v nadaljnjem postopku podrobneje raziskati dejansko stanje o obstoju in dopustnosti kavze kupoprodajne pogodbe ter morebitnih drugačnih – celo nepoštenih – in v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja pogodbenih razlogih s strani prve toženke; primerjaj točka 15 odločbe VSL I Cp 3493/2012. Op. št. (6): Primerjaj točke 17 do 19 sklepa VSL I Cp 3444/2014. Op. št. (7): Stvarnopravni zakonik, Ur. l. RS, št. 87/2002 s spremembami.

Op. št. (8): Tratnik, M., v: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba Ljubljana, 2004, stran 603. Op. št. (9): Primerjaj sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 427/2003. Op. št. (10): Zakon o odvetniški tarifi, Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami.

Op. št. (11): Načelno pravno mnenje, občna seja VSS, 13. 12. 2006.