Jedro

ZDen v 1. odstavku 44. člena določa, da se vrednost podržavljenega premoženja določa po stanju v času podržavljenja ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Po 6. odstavku istega člena se v primeru, če sedanje vrednosti ni mogoče ugotoviti, ta oceni po merilih, določenih s predpisom iz 1. odstavka 85. člena ZDen, če ta zakon ne določa drugače. Na podlagi te določbe sprejeto Navodilo o merilih za ocenjevanje premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja v 1. odstavku 5. člena določa, da je možno dokazovanje vrednosti podržavljenega premoženja le z verodostojno listino, ki se nanaša na obdobje enega leta pred ali po podržavljenju stvari oziroma premoženja. Celo v primeru, ko obstoja listina o podržavljenju in je bil tedaj napravljen popis (premičnega) premoženja, mora vlagatelj zahteve, v kolikor se ne strinja z vrednostjo, ugotovljeno ob podržavljenju, to vrednost izpodbijati samo z verodostojno listino in dokazati, da je vrednost premoženja večja. Toliko bolj je to potrebno v primerih, ko listine o obsegu in vrsti premoženja sploh ni.

Dokazovanje realne vrednosti in obsega podržavljenega premoženja s cenitvijo cenilca, ki je cenitev izdelal na podlagi izpovedbe prič, v postopku denacionalizacije ne pride v poštev, saj mora biti cenitev izdelana na podlagi verodostojne listine (1. odstavek 5. člena Navodila).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 2.9.2002. S to odločbo je tožena stranka spremenila odločbo Upravne enote L. z dne 15.7.2002 tako, da je zahtevek za denacionalizacijo premičnega premoženja Kmetijske zadruge L. zavrnila (1.točka izreka) in pritožbo tožeče stranke zavrnila (2.točka izreka).

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi tožene stranke in ugotovilo zakonitost izpodbijane odločbe. V razlogih izpodbijane sodbe je navedlo, da je tožeča stranka pravočasno vložila zahtevo za vračilo zadružnega premoženja, v kateri je navedla, da zahteva vračilo klavnice v L. z vsemi premičnimi sredstvi v naravi. Zahtevi niso bile priložene ustrezne listine o opremi in inventarju, ker oprema in inventar ne obstojata več. Ker tožeča stranka v postavljenem roku zahteve ni dopolnila z ustreznimi listinami, je upravni organ z odločbo z dne 11.2.2002 zahtevek za denacionalizacijo premičnega premoženja s sklepom zavrgel. Ta sklep je tožena stranka 24.4.2002 odpravila in naložila prvostopnemu organu, da mora ponovno pozvati tožečo stranko na dopolnitev vloge in jo opozoriti na posledice, če tega ne bo storila v predpisanem roku, ker prejšnja zahteva za dopolnitev vloge tega opozorila ni vsebovala. Ker tudi v ponovno postavljenem roku zahteve ni dopolnila, je upravni organ zahtevek zavrgel, tožena stranka pa je odločbo spremenila in zahtevek tožeče stranke zavrnila. Po presoji sodišča zahtevek tožeče stranke ni bil natančno opredeljen in ni vseboval podatkov o premoženju, katerega vrnitev se zahteva, prav tako pa niso bile predložene listine, ki se nanašajo na podržavljeno premično premoženje. Splošna navedba, da gre za opremo, za predelavo in obratovalne linije za klanje goveda in prašičev, pa premoženja ne označuje dovolj natančno, da bi bilo možno že iz tega sklepati, kaj vse navedena oprema (s tem pa tudi zahtevek) obsega. Zgolj z zatrjevanjem, da te listine ne obstojajo, z zahtevkom ni mogla uspeti. V postopkih vračanja premičnega premoženja mora vlagatelj zahteve obstoj in obseg tega premoženja dokazati z listinami in ne s pričami. Ker tožena stranka pomanjkljivosti v zahtevku ni odpravila, njena vloga ni bila sposobna za obravnavanje in bi jo morala tožena stranka zavreči na podlagi 2. odstavka 68. člena ZUP. Ker pa je vlogo z izpodbijano vlogo zavrnila, po presoji sodišča ni bilo odločeno v škodo tožeče stranke, saj je v njej navedla vsebinske razloge za tako odločitev.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po ZUS. Zahtevek za denacionalizacijo je bil pravilno utemeljen s tem, ko je zahtevala vrnitev klavnice s celotnim inventarjem. S tem je zahtevala plačilo odškodnine za vsa osnovna sredstva in drobni inventar. S pripravljalno vlogo z dne 3.3.1994 je predložila bruto bilanco z dne 31.12.1978, iz katere je razvidno povsem natančno, katero premoženje je prešlo v premoženje zavezanca, saj so tam navedena vsa osnovna sredstva s kompletno opremo za predelavo mesa in mesnih izdelkov in za klanje goveda in prašičev. Pojasnila je, da oprema in inventar ne obstajata več in da ne more predložiti pisnih listin, iz katerih bi bil razviden bolj podroben seznam opreme. Zato je predlagala zaslišanje prič, ki bi vedele povedati, da so oprema oziroma premičnine dejansko bile brezplačno prenešene na P. d.d.. Priče bi vedele tudi povedati vse podrobnosti o premičninah in opisale, v kakšnem stanju so bile v času prenosa. Njena vloga zato ni bila pomanjkljiva in je bila sposobna za obravnavanje in za ugodno odločitev. Napačno je stališče prvostopnega sodišča, da v postopku ni mogoče s pričami definirati vsebine samega zahtevka za vračilo premoženja oziroma da s pričami ni mogoče dokazovati obsega zahtevka. Dokaz z zaslišanjem prič je primeren za dokazovanje dejstev, ki so sporna v postopku, saj je po 2. odstavku 159. člena ZUP določeno, da se kot dokazilo uporabi tudi priča oziroma izjava priče. Na taki podlagi bi lahko upravni organ ugotovil obseg, kvaliteto, tehnične zmogljivosti in druge lastnosti premičnega premoženja. Na tej podlagi bi lahko izvedenec ocenil vrednost premičnega premoženja. Zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik v pritožbi ni pojasnil, katere (relevantne) bistvene kršitve postopka naj bi bile storjene. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo samo glede uradno upoštevnih kršitev, teh pa sodišče prve stopnje ni storilo.

Po določbi 2. odstavka 6. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) se v postopkih za uveljavljanje pravic po tem zakonu uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku, če ta zakon ne določa drugače. ZDen v 1. odstavku 44. člena določa, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. V 6. odstavku istega člena pa je določeno, da se v primeru, če sedanje vrednosti premoženja ni mogoče ugotoviti, ta oceni po merilih, določenih s predpisom iz 1. odstavka 85. člena ZDen, če ta zakon ne določa drugače. Na podlagi te določbe je bilo sprejeto Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Ur. l. RS, št. 23/92-Navodilo). Po 1. odstavku 5. člena Navodila je možno dokazovanje vrednosti podržavljenega premoženja le z verodostojno listino, ki se nanaša na obdobje enega leta pred ali po podržavljenju stvari oziroma premoženja. Celo v primeru, kadar obstoja listina o podržavljenju in je bil tedaj napravljen popis premoženja, mora vlagatelj zahteve za denacionalizacijo, v kolikor se ne strinja z vrednostjo, ki je bila ob podržavljenju ugotovljena, to vrednost izpodbijati samo z verodostojno listino in dokazati, da je vrednost premoženja večja. Toliko bolj je potrebno v primerih, ko listine o obsegu in vrsti premoženja sploh ni. Zato se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik z dokazili, ki jih je predložil, ni pravilno dopolnil vloge in v skladu z ZDen ni bilo na razpolago podatkov o tem, kakšno premično premoženje je bilo podržavljeno in kolikšna je vrednost tega premoženja. Dokazovanje realne vrednosti s cenitvijo cenilca, ki bi cenitev opravil na podlagi izpovedbe prič v postopku denacionalizacije, ne pride v poštev, saj mora biti tudi cenitev izdelana na podlagi verodostojne listine o obsegu in vrsti premoženja. Bilanca stanja iz 1. januarja leta 1978, na katero se sklicuje pritožba, ni verodostojna listina, iz katere bi bilo razvidno, katere posamezne premičnine so bile tožeči stranki podržavljene in ne more biti podlaga za ugotovitev njihovega obstoja, njihovega obsega, kvalitete in vrednosti. Tožena stranka in upravni organ prve stopnje sta ravnala v skladu z veljavnimi predpisi in zato je sodišče prve stopnje pravilno potrdilo zakonitost izpodbijane odločbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.