Jedro

V okoliščinah konkretnega primera ni dejanske podlage za uporabo 44. a člena ZZVZZ, ki zagotavlja povračilo dejanskih stroškov zdravstvenih storitev le za načrtovano zdravljenje v tujini, ko so v Sloveniji izčrpane možnosti zdravljenja. Za nujno medicinsko pomoč v Indoneziji, s katero ni sklenjene meddržavne pogodbe, se lahko stroški zdravstvenih storitev povrnejo v enaki višini, kot če bi bile opravljane v okviru javne zdravstvene mreže v Sloveniji. Torej izključno v višini povprečne cene storitev v Sloveniji v skladu z ZZVZZ in POZZ. Za preostalo razliko stroškov zdravljenja v Indoneziji bi se tožnik ob skrbnem in odgovornem ravnanju lahko kvečjemu komercialno zavaroval za medicinsko asistenco v tujini.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (III. in IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je spremenilo 3. točko izreka upravne odločbe št. ... z dne 27. 9. 2018 in znesek 3.009,95 EUR nadomestilo z zneskom 5.003,07 EUR, 5. točko izreka pa odpravilo (I. tč. izreka). Toženo stranko je zavezalo, da tožniku povrne stroške zdravljenja v tujini v višini 1.993,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 17. 7. 2018 dalje do 12. 8. 2020 od zneska 5.003,07 EUR in od 13. 8. 2020 dalje do plačila od zneska 1.993,12 EUR (II. tč. izreka). Kar je tožnik zahteval več (plačilo 9.037,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 7. 2018 dalje do plačila) je zavrnilo (III. tč. izreka). Tožencu je naložilo, da tožniku v 8-ih dneh povrne 411,67 EUR stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. tč. izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper III. in IV. točko izreka sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve postopka ter kršitve ustavnih pravic. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in ugodi zahtevku, ali podrejeno zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oz. prekine postopek ter vloži zahtevo za ustavno presojo 2. odst. 133. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja1 (POZZ). Priglaša stroške pritožbe.

Ker je sodba oprta na 2. alinejo 2. točke 1. odst. 23. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju2 (ZZVZZ) v zvezi s 3. odst., 26. členom ZZVZZ in na 133. člen POZZ, je materialno pravo zmotno uporabljeno. Upravičenost do nujne medicinske pomoči z nujnimi prevozi je potrebno subsumirati pod 12. alinejo 1. točke 1. odst. 23. člena ZZVZZ, ki zagotavlja povrnitev stroškov v višini 100 %. Pravica do zdravljenja v tujini je zaradi drugačnih pogojev regulirana v 44. a do 44. e členih ZZVZZ, od katerih se členi 44. b do 44. e eksplicitno nanašajo na zdravljenje v drugi državi članici. Tudi če bi 44. a člen ZZVZZ veljal za tretje države izven EU, se po 2. odstavku stroški zdravstvenih storitev povrnejo v višini dejanskih stroškov v državi, v kateri so bile uveljavljene. Upravičen bi bil do vračila najmanj 90 % stroškov zdravljenja, kar znese 12.275,50 EUR.

Ni pravilno uporabljen 26. člen ZZVZZ saj Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (Zavod) ne pooblašča, da vrednoti cene zdravstvenih storitev. ZZVZZ v 23. členu zagotavlja plačilo dejanskih stroškov v določenem odstotku. Sodišče ne bi smelo uporabiti 2. odst. 133. člena POZZ o povračilu stroškov zdravljenja v višini deleža cene teh storitev v Sloveniji, ker v 26. členu ZZVZZ ni podlage za določanje višine v podzakonskem aktu. S 133. členom POZZ je poseženo v 23. člen ZZVZZ ter kršen 51. člen Ustave Republike Slovenije3 (Ustava RS), da se pravica do zdravstvenega varstva določa z zakonom. Za storitve iz 12. alineje 1. točke 1. odst. 23. člena ZZVZZ se ne sme uporabljati 133. člen POZZ, saj ni v skladu s 3. odst. 153. člena Ustave RS. Sklicuje se na odločbo št. U-I-50/97 o razveljavitvi 2. točke 145. člena POZZ in predlaga, da se z eksceptio ilegalis izloči uporaba 2. odst. 133. člena POZZ ter uporabi le določbe ZZVZZ tako kot v zadevi Psp 480/2015. Ker je 133. člen POZZ uporabljen v zvezi z 2. odst. 23. člena, 63. ter 65. členom ZZVZZ, je materialno pravo zmotno uporabljeno. Po ZZVZZ gre vračilo v višini najmanj 90 % vrednosti dejanskih stroškov zdravljenja v tujini in ne v višini, določeni v neustavnem 133. členu POZZ. Da vrednost zdravljenja v tujini pomeni vrednost dejanskih stroškov izhaja tudi iz 44. a člena ZZVZZ. Materialno pravo ni pravilno uporabljeno, ker v povprečne cene niso vštete dejanske cene zasebnih izvajalcev. Cene, ki jih toženec določi na podlagi svojega cenika oz. po pogodbi z izvajalci javne zdravstvene mreže, ne odražajo dejanskih povprečnih cen zdravstvenih storitev v Sloveniji.

Sodišče se ni opredelilo do predlagane uporabe 12. alineje 1. točke 1. odst. 23. člena ZZVZZ, ki zagotavlja plačilo zdravstvenih storitev v celoti. ZZVZZ ne razlikuje med nujno medicinsko pomočjo v Sloveniji in v tretjih državah. Ni se opredelilo niti do navedbe, da je po 54. členu POZZ upravičen do celotnega povračila stroškov nujne medicinske pomoči. V zvezi s pravnimi podlagami mu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, zato gre za kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Kršena je pravica do izjave iz 22. člena Ustave RS. Ker sodba nima razlogov, zakaj ni uporabljena 12. alineja 1. točke 1. odst. 23. člena ZZVZZ, gre tudi za kršitev iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP.

Bistveno je kršen postopek zaradi zvrnjenih stroškov prevoda listin v višini 537,60 EUR. Računov res ni predložil, vendar je na naroku 8. 10. 2019 priglasil stroške. Sodišče bi ga v okviru materialno procesnega vodstva moralo pozvati k predložitvi računov z dne 28. 10. 2019 in 10. 11. 2019, ki ju prilaga.

3. Tožena stranka prereka pritožbene navedbe, strinja se z dejanskimi in pravnimi razlogi izpodbijanega dela sodbe ter predlaga stroškovno zavrnitev pritožbe.

Po 1. odst. 23. člena ZZVZZ gre za zdravstveno zavarovanje v Sloveniji in cene zdravstvenih storitev, ki se plačujejo izvajalcem iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. To izhaja iz določb 63. člena ter 66. člena ZZVZZ, ki urejata elemente za oblikovanje cen programov oziroma storitev v javnem zdravstvu Slovenije. Upoštevanje cen tujih zdravstvenih zavodov je urejeno le za načrtovano zdravljenje v tujini po 44. a členu ZZVZZ. Glede vprašanj, katere cene oz. vrednosti so določene v 23. členu ZZVZZ je sodna praksa jasna do najvišjih instanc. V odločbi U-I-292/95 z dne 27. 2. 1997 je Ustavno sodišče RS zavrnilo pobudo za oceno ustavnosti 132. člena POZZ (sedanjega 133. člena) in potrdilo vrednosti zdravstvenih storitev iz 23. člena ZZVZZ v povezavi s 63. členom zakona. Vrhovno sodišče RS se je v zadevi VIII Ips 269/2010 z dne 24. 1. 2012 med drugim jasno izreklo, da povprečna cena nujnih zdravstvenih storitev v Sloveniji predstavlja ceno, ki se oblikuje v skladu z izhodišči iz 63. člena ZZVZZ ter upoštevanjem cen programov in storitev po pogodbah iz 65. člena ZZVZZ, ki predstavlja tudi ceno, krito iz obveznega zavarovanja, katerega nosilec je Zavod. Povprečne cene iz 2. odst. 133. člena POZZ ne predstavlja cena, ki bi jo UKC A. zaračunal samoplačniku. Ureditev je primerljiva sistemom v drugih državah, ko vsaka ureja zavarovanje v svoji državi in izhaja iz cen storitev v svoji državi. V 1. točki 1. odst. 23. člena ZZVZZ so določene storitve, za katere znaša plačilo 100 % cene zdravstvenih storitev v javnem zdravstvu Slovenije. Med njimi je v 12. alineji določena nujna medicinska pomoč z nujnimi reševalnimi prevozi. V 2. točki 1. odstavka 23. člena ZZVZZ pa gre za storitve, za katere je zagotovljeno plačilo 90 % cene zdravstvene storitve v javnem zdravstvu Slovenije in med katere sodi tudi zdravljenje v tujini. ZZVZZ nima drugih določb glede nujne medicinske pomoči. Če ni drugače urejeno z meddržavno pogodbo, se stroški povrnejo v enaki višini, kot v okviru javnega zdravstva v Sloveniji v skladu z 2. odst. 133. člena Pravil OZZ.

Gre za spor o povračilu stroškov nujne medicinske pomoči in nujnega zdravljenja v Indoneziji, s katero ni sklenjene meddržavne pogodbe. V predsodnem postopku so bile storitve po enotnem šifrantu uvrščene med tiste, ki sodijo v nujno medicinsko pomoč iz 12. alineje 1. točke 1. odst. 23. člena ZZVZZ in storitve, ki sodijo med nujno zdravljenje in se povrnejo v višini 90 % cene storitev. Tekom sodnega postopka je Zavod delno spremenil stališče in v pripravljalni vlogi z dne 13. 12. 2019 soglašal, da se tudi storitve nujnega zdravljenja uvrstijo med storitve iz 12. alineje 1. točke 1. odst. 23. člena ZZVZZ in stroški povrnejo v višini povprečne cene storitev v Sloveniji. Priznal je vse zdravstvene storitve in pripravil izračun, da se tožniku dosodi 100 % vračilo po povprečnih cenah storitev v Sloveniji. Sodba temelji na zahtevani zakonski podlagi in le zaradi pomanjkljivega citiranja ni nezakonita.

Sklicevanje pritožbe na 44.a do 44.c člen ZZVZZ pravno ni relevantno. Ker ni šlo za načrtovano zdravljenje v tujini, odločbi Ustavnega sodišča RS in pritožbenega sodišča nista uporabni. Odločba U-I-50/97 se nanaša na 145. člen Pravil OZZ, ki ureja nadomestilo za začasno nezmožnost za delo in nima z nujnim zdravljenjem v tujini nobene veze. Sodba Psp 480/2015 pa se nanaša na povrnitev načrtovanega zdravljenja v tujini pred novelo ZZVZZ-M. Očitki sodišču, da se ni opredelilo do vseh tožbenih navedb in da ni upoštevalo tržnih cen storitev niso utemeljeni, saj je v 10. in 11. točki obrazloženo, zakaj pri razsoji niso upoštevne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na pravilnost izpodbijanega zavrnilnega dela sodbe, ki je v zvezi z že pravnomočnim ugoditvenim delom izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju. V postopku ni prišlo do zatrjevanih niti drugih procesnih kršitev iz 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku4 (ZPP), na katere je potrebno paziti tudi po uradni dolžnosti. Čeprav je v obrazložitvi med drugim navedena uporaba 2. alineje 2. točke 1. odstavka 23. člena, je v povezavi z ugoditvenim delom izpodbijani zavrnilni del sodbe v bistvu pravna posledica 12. alineje 1. točke 1. odstavka 23. člena ZZVZZ in pritožbena izvajanja s tem v zvezi ne pogojujejo drugačne rešitve od izpodbijane.

O očitanih procesnih kršitvah

6. Pisni odpravek sodbe nima pomanjkljivosti, da ga ne bi bilo mogoče preizkusiti zato ni podana kršitev iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Izrek sodbe je razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali odločilnim dejanskim razlogom sodbe, ki niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Zatrjevana procesna kršitev se nanaša na napake v sestavi sodbe glede oblike in vsebine in zajema: a) nerazumljiv in protisloven izrek, b) pomanjkanje sleherne obrazložitve, obrazložitve o odločilnih dejstvih, nejasnost in nerazumljivost obrazložitve ter c) nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, ko sodbe objektivno ni mogoče preizkusiti5. Če ima sodba tako hude pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti, se zoper njo ni mogoče pritožiti. S tistim, kar je nerazumljivo, protislovno, nesmiselno ali sploh brez razloga, dialog ali polemika ni mogoča in zato ni mogoče uresničevati pravice do pritožbe6. Takšnih pomanjkljivosti pisni odpravek zavrnilnega dela sodbe le zato, ker v obrazložitvi ni navedena 12. alineja 1. točke 1. odst. 23. člena ZZVZ, nima.

V postopku ni prišlo do kršitev iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP, ki z onemogočanjem izjavljanja sega tudi na ustavno pravno raven. Podana bi bila, če stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve ni dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Kljub temu, da sodba ni obrazložena, zakaj v povezavi z ostalimi relevantnimi podlagami ni uporabljena 12. alineja 1. točke 1. odst. 23. člena ZZVZZ, je ugoditveni del dejansko pravna posledica te zakonske norme. V okoliščinah konkretnega primera bi šlo lahko kvečjemu za zmotno uporabo materialnega prava in ne za očitano procesno kršitev. Pomanjkljiva utemeljitev materialne podlage ne pomeni, da bi bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, niti ni kršen 22. člen Ustave RS o enakem varstvu pravic pred sodiščem. Glede na načelo iura novit curia sodišče ni niti vezano na pravno podlago, ki jo navede stranka. Pravo mora poznati po uradni dolžnosti7. Neupoštevanje zmotnega materialnopravnega stališča o upravičenosti do povračila dejanskih stroškov zdravljenja v tujini, oz. višjih od dosojenega zneska, ne pomeni kršitve pravice do izjave iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj tožniku ni bila odvzeta možnost izjavljanja o kršitvi procesnih določb (npr. 286. ali 286.a ZPP8).

Dejanske okoliščine predsodnega in sodnega postopka

7. V obravnavani zadevi gre za spor o višini povračila stroškov nujnega zdravljenja poškodb, zadobljenih v prometni nesreči v Indoneziji. Z odločbo z dne 17. 7. 2018 je bilo od zahtevanih 13.875,59 EUR za zdravstvene storitve v tujini od 24. 4. 2018 do 29. 4. 2018 tožniku priznanih 2.877,51 EUR, z drugostopenjsko odločbo z dne 27. 9. 2018 pa delno ugodeni pritožbi in priznanih 3.009,95 EUR.

8. V zvezi z izpodbojno tožbo je sodišče sicer izvedlo dokaz z izvedencem ortopedom dr. B.B., vendar upoštevalo izračun višjega zneska, ki ga je ob upoštevanju obračunskih elementov nujnih zdravstvenih storitvah po Povprečnih cenah storitev, veljavnih od 1. 4. 2018 dalje (C/1) potrdil Oddelek za plan in analize toženega Zavoda (list. 47-48). Na njegovi podlagi prepričljivo zaključuje, da iz naslova stroškov nujnega zdravljenja in nujnega reševalnega prevoza v tujini tožniku pripada 5.003,07 EUR (687,00 EUR + 52,20 EUR + 4.131,43 EUR + 132,44 EUR) namesto v predsodnem postopku priznanih 3.009,95 EUR.

Ob ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče z ugoditvenim delom sodbe spremenilo dokončno odločbo Zavoda, 3.009,95 EUR nadomestilo z zneskom 5.003,07 EUR in odpravilo 5. točko izreka. Toženca je zavezalo, da tožniku plača še 1.993,12 EUR stroškov zdravljenja v tujini z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 17. 7. 2018 dalje do 12. 8. 2020 od 5.003,07 EUR in od 13. 8. 2020 do plačila od 1.993,12 EUR (13. tč. obrazložitve ). Glede na ugoditveni del sodbe je posledično zavrnilo plačilo 9.037,45 EUR.

Materialnopravno izhodišče za pritožbeno rešitev zadeve:

9. Pritrditi je potrebno pritožbi, da je poleg ostalih pravna podlaga za razsojo zadeve podana v 12. alineji 1. točke 1. odst. 23. člena ZZVZZ, ki določa, da je za nujno medicinsko pomoč in nujni reševalni prevoz zagotovljeno plačilo zdravstvenih storitev v celoti in ne v 2. alineji 2. točke 1. odst. 23. člena ZZVZZ o plačilu najmanj 90 % vrednosti zdravljenja v tujini. Vendar pa nepravilno sklicevanje na 2. alinejo 2. točke 1. odst. 23. člena ZZVZZ ob dejanski uporabi 12. alineje 1. točke 1. odst. 23. člena ZZVZZ za pravnomočno pravilno dosojeni znesek v višini 100 % povprečne cene zdravstvenih storitev v Sloveniji ne pogojuje drugačne odločitve za zavrnjeni del zahtevka.

10. Zadeve ni mogoče presojati le na podlagi 12. alineje 1. točke 1. odst. 23. člena ZZVZZ, temveč v zvezi z ostalimi relevantnimi določbami ZZVZZ, ki tvorijo celovito sistemsko ureditev kritja stroškov zdravstvenih storitev iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Zavod je v 26. členu ZZVZZ pooblaščen, da natančnejši obseg zdravstvenih storitev iz 1. odstavka 23. člena v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja, postopek uveljavljanja pravic, standarde in normative določi v splošnih aktih v soglasju z ministrom, pristojnim za zdravje.

Medsebojne odnose med Zavodom, javnimi zdravstvenimi izvajalci ter zasebnimi zdravstvenimi delavci podrobneje ureja v III. poglavju ZZVZZ v členih 63. do 66. V skladu s 1. odst. 63. člena ZZVZZ se Zavod, pristojne zbornice, združenja zdravstvenih zavodov, drugih zavodov ter organizacij, ki opravljajo zdravstvene dejavnosti ter ministrstvo za zdravje vsako leto dogovorijo o programu storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja, opredelijo zmogljivosti, potrebne za izvajanje in določijo obseg sredstev. Na tej osnovi se določijo izhodišča za izvrševanje programov, oblikovanje cen storitev ter druge podlage za sklepanje pogodb z zdravstvenimi zavodi, organizacijami, ki opravljajo zdravstvene storitve ter zasebnimi zdravstvenimi delavci. Zavod v skladu s 65. členom ZZVZZ sklepa pogodbe z izvajalci zdravstvenih storitev (1. odst.), v katerih se določajo vrste, obseg, kakovost ter roki za uresničevanje programa (2. odst. ) in cene programov oz. storitev, način obračunavanja, plačevanja ter nadzor nad uresničevanjem pogodbe (3. odst.). Pri elementih za oblikovanje cen storitev se upoštevajo plače in drugi prejemki v skladu s predpisi, kolektivnimi pogodbami in splošnimi akti, materialni stroški, amortizacija in druge zakonske obveznosti (66. člen ZZVZZ).

11. Prav 26. člen v zvezi s III. poglavjem ZZVZZ predstavlja zakonsko podlago 2. odst. 133. člena POZZ, po katerem ima zavarovanec, ki uveljavlja nujno zdravljenje in nujno medicinsko pomoč v državi, v kateri ne velja pravni red EU in nujne zdravstvene storitve v državi s katero Slovenija nima sklenjene meddržavne pogodbe, pravico do povračila v višini ustreznega deleža povprečne cene teh storitev v Sloveniji. To velja tudi za zdravstvene storitve v Indoneziji, s katero Slovenija nima sklenjene meddržavne pogodbe.

12. Gre za cene zdravstvenih storitev, ki se izvajalcem v javni zdravstveni mreži plačujejo neposredno iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja. Po veljavni sistemski ureditvi se storitve javnim izvajalcem in koncesionarjem plačujejo po cenah, oblikovanih na način, določen v 65. in 64. členu ZZVZZ. Pritožnikovo stališče o upravičenosti do povračila dejanskih stroškov storitve v tujini je zmotno, saj zanj ni relevantne pravne podlage. Je v nasprotju s stališčem Vrhovnega sodišča RS9, ki je jasno in določno poudarilo, da je povprečna cena nujnih zdravstvenih storitev v Sloveniji cena, ki se oblikuje v skladu z izhodišči 63. člena ZZVZZ ter z upoštevanjem cen programov in storitev po pogodbah iz 65. člena, ki predstavlja ceno, krito z obveznim zavarovanjem, katerega nosilec je Zavod. Tudi Ustavno sodišče RS10 je zavrnilo pobudo za začetek postopka ocene ustavnosti 132. člena POZZ (sedanji 133. člen POZZ). Ocenilo je, da 23. člen ZZVZZ govori o vrednosti storitev zdravstvenih zavodov iz 63. člena in ne vrednosti storitev zdravstvenih organizacij v tujini, razen kadar je to izrecno navedeno. Z ureditvijo, po kateri ima zavarovanec pravico do povračila v višini ustreznega deleža povprečne cene nujnih zdravstvenih storitev v Sloveniji, ni prekoračen zakonski okvir, oziroma pravice iz ZZVZZ niso zmanjšane. Po ustavno sodni presoji ima Zavod v 26. členu ZZVZZ pooblastilo za izdajo splošnega akta za uresničevanje obveznega zdravstvenega zavarovanja.

13. Stališče pritožnika, da v ZZVZZ ni podlage za določitev povračila zdravstvenih storitev za nujno medicinsko pomoč v tujini v obsegu iz 2. odst. 133. člena POZZ je torej v nasprotju z ustaljeno sodno prakso in navedeno ustavno sodno presojo. Z 2. odst. 133. člena POZZ ni kršen 51. člen Ustave RS, po katerem se pravica do zdravstvenega varstva določa z zakonom, niti 3. odst. 153. člena Ustave RS o skladnosti podzakonskih predpisov in drugih splošnih aktov z ustavo in zakoni. Pritožbeno sodišče iz navedenih materialnih in ustavno pravnih razlogov ni postopalo po 156. členu Ustave RS, niti ni našlo razloga za uporabo pravila exceptio ilegalis. Pritožnik se ne more uspešno sklicevati na sodbo Psp 480/2015, saj ne gre za istovrstno zadevo. V njej je šlo za spor o pravici do zdravljenja v tujini, o kateri je bilo z odločbo Up-1303/11 in U-I-25/14 z dne 21. 3. 2014 in z učinkom razveljavitve ugotovljeno, da je bil 1. odstavek 135. člena POZZ v neskladju z ustavo. Pravno irelevantno je pritožbeno sklicevanje na odločbo U-I-50/97 z dne 16. 12. 1999 o razveljavljeni 2. točki 145. člena POZZ. Ta se je nanašala na nadomestilo za čas bolniškega staleža in ne povračilo nujne medicinske pomoči in nujnega reševalnega prevoza v državi, s katero Slovenija nima sklenjene meddržavne pogodbe.

14. V okoliščinah konkretnega primera ni dejanske podlage za uporabo 44. a člena ZZVZZ, ki zagotavlja povračilo dejanskih stroškov zdravstvenih storitev le za načrtovano zdravljenje v tujini, ko so v Sloveniji izčrpane možnosti zdravljenja. Za nujno medicinsko pomoč v Indoneziji, s katero ni sklenjene meddržavne pogodbe, se lahko stroški zdravstvenih storitev povrnejo v enaki višini, kot če bi bile opravljane v okviru javne zdravstvene mreže v Sloveniji. Torej izključno v višini povprečne cene storitev v Sloveniji v skladu z ZZVZZ in POZZ. Za preostalo razliko stroškov zdravljenja v Indoneziji bi se tožnik ob skrbnem in odgovornem ravnanju lahko kvečjemu komercialno zavaroval za medicinsko asistenco v tujini.

Odločitev pritožbenega sodišča:

15. Iz navedenih dejanskih, materialnih, procesnih ter ustavno pravnih razlogov je zavrnilni del sodbe s to dodatno utemeljitvijo pravilen in zakonit. Do pritožbenih izvajanj da pri izračunu povprečne cene niso upoštevane cene zasebnih zdravstvenih izvajalcev in drugih, ki za pritožbeno rešitev zadeve pravno niso relevantne, se sodišče ni dolžno niti opredeljevati. Na podlagi 353. člena ZPP je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano III. točko izreka prvostopenjske sodbe.

16. Pritožba ne more biti uspešna niti zoper IV. točko izreka sodbe, s katero so stroški odmerjeni v skladu s 154. in 155. členom ZPP ter Odvetniško tarifo glede na tožnikov uspeh v sporu. Priglašenih 537,60 EUR iz naslova stroškov prevoda listin je upoštevaje 3. odst. 163. člena ZPP zaradi neizkazanosti utemeljeno zavrnjenih, saj računi niso bili predloženi do konca glavne obravnave. Zmotno je pritožnikovo stališče, da bi sodišče moralo postopati po 285. členu ZPP in tožnika, ki ga zastopa kvalificirani pooblaščenec, po zaključeni obravnavi v okviru materialno procesnega vodstva, pozivati na predložitev dokazil o nastalih stroških. Tovrstne navedbe ne pogojujejo drugačne odločitve od izpodbijane, niti v tem pritožbenem postopku predložena računa (A/49 in A/50).

17. Ob takšnem pritožbenem izidu je bilo potrebno na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP hkrati odločiti, da tožnik krije sam svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 79/1994 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 9/1992 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 5 Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga; J. Zobec, str. 306. 6 Prav tam, str. 307. 7 Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, A. Galič; str. 135. 8 Pravni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga; J. Zobec, str. 289. 9 Sodba VIII Ips 269/2020 z dne 24. 1. 2012. 10 U-I-292/95 z dne 27. 2. 1997.