Jedro

Tožnik bi lastninsko pravico na stanovanju (uveljavitev lastninske pravice je spor iz premoženjskega oziroma drugega civilnopravnega razmerja - 1. člen ZPP) uveljavil lahko le pri sodišču splošne pristojnosti, ne pa v upravnem postopku na podlagi določb ZDen.

Tožnik potrebnih stroškov za postavitev izvedenca ni založil, zato je organ, ker o zahtevi ni mogel odločiti, na tožniku pa je dokazno breme, zahtevo za povrnitev vlaganj lahko zavrnil. Sodišče z organom soglaša, da je založitev stroškov za izvedenca breme tožnika. Organ je sklep oprl na 116. člen ZUP/86 (v zvezi z drugim odstavkom 6. člena ZDen), po katerem lahko organ, ki vodi postopek, če se ta uvede na zahtevo stranke, pa se da z gotovostjo pričakovati, da bo povzročil posebne izdatke v gotovini (v zvezi z ogledom, dokazovanjem z izvedencem, prihodom prič, ipd.), s sklepom določi, naj stranka zanje založi potreben znesek. Po mnenju sodišča je to določbo mogoče razlagati edino v pomenu, da organ založitev stroškov naloži aktivni stranki, na zahtevo katere se je postopek pričel. To je bil v obravnavanem primeru tožnik, vlagatelj zahteve za povrnitev vlaganj. V 116. členu ZUP/86 je tudi določeno, da če stranka zneska ne založi v določenem roku, kot ji je s sklepom naloženo, lahko organ opusti izvedbo takih dokazov ali ustavi postopek, razen če je nadaljevanje postopka potrebno v javnem interesu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo tožnika za povrnitev vlaganj v denacionalizirano dvosobno stanovanje v izmeri 40,03 m2 na podstrešju stavbe v Ljubljani, ... V obrazložitvi je navedel, da odloča o zahtevi tožnika z dne 17. 12. 1998, ki je pri tukajšnjem upravnem organu vložil vlogo, v kateri je navedel, da je v zvezi z javnim naznanilom poziva vsem najemodajalcem poslovnih prostorov in stanovanj ter upravičencem do povrnitve podržavljenih nepremičnin na območju Upravne enote Ljubljana priglaša svojo zahtevo iz naslova vlaganj v nepremičnine, ki so predmet denacionalizacijskih postopkov, konkretno za vlaganja pri porušitvi in ponovni zgraditvi podstrešnega stanovanja na … v Ljubljani. V postopku je pridobil izvedeniška mnenja A.A., B.B., C.C. in dokument D.D., vendar na njihovi podlagi ni razjasnjeno, za koliko je bila povečana vrednost predmetnega stanovanja v času od podržavljenja pa do denacionalizacije in tudi ni jasno, da je bila zaradi investicijskih vlaganj v navedenem obdobju vrednost stanovanja, ki je predmet tega upravnega postopka povečana. Navedeno, predvsem pa višino celotne vrednosti vlaganj z upoštevanjem amortizacije, bi moral ugotoviti izvedenec gradbene stroke za katerega bi moral tožnik kot vlagatelj zahteve založiti znesek v višini 600,00 EUR kot predujem za stroške izdelave izvedeniškega mnenja. Vlagatelj opozorjen na posledico, da se v primeru, da navedenega zneska za stroške izvedenskega dela ne bo založil, izvedensko delo ne bo opravilo ter da bo upravni organ odločil na podlagi dokumentov iz spisa, zneska ni založil, zato je upravni organ zaključil, da vlagatelj ni uspel izkazati in dokazati, katera investicijska vlaganja v stanovanje na ... v Ljubljani je izvedel, in kakšna je današnja višina vrednosti teh vlaganj. Upravni organ je zato zahtevo tožnika za povrnitev vlaganj zavrnil. 2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil. 3. Tožnik v tožbi navaja, da je prvostopni organ svojo odločitev utemeljil s tem, da je tožnik najemnik dvosobnega podstrešnega stanovanja v izmeri 40,03 m2 na ... v Ljubljani ter da je uveljavljal zahtevek za povrnitev koristnih vlaganj v to stanovanje ter da kot vlagatelj zahteve ni založil predujma za izdelavo izvedeniškega mnenja. Stališče toženke je nepravilno, ker ne uveljavlja povrnitve koristnih vlaganj ter se je njegova vloga z dne 17. 12. 1998 nanašala na njegov zahtevek iz naslova vlaganj v zgradbo ..., konkretno na njegova premoženjsko pravna upravičenja iz naslova vlaganj v zgraditev podstrešnega stanovanja. Pojasnjuje, da je z vlogo z dne 17. 12. 1998 priglasil svoj zahtevek iz naslova vlaganj v zgradbo, katere solastniški del zavezanca za vrnitev (pravnega prednika Mestne občine Ljubljana) je predmet vračanja. Gre za premoženjskopravna lastninska upravičenja, zaradi katerih je prišlo do povečanja vrednosti zgradbe, konkretno za njegova vlaganja v izgradnjo novega podstrešnega stanovanja, kot izvenknjižnega etažnega dela, na katerem je glede na 116/1. člen Stanovanjskega zakona (SZ) pridobil lastninsko pravico izvorno po samem zakonu. V zvezi z besedilom vloge z dne 17. 12. 1998 pojasnjuje, da gre pri navedbi „ponovni zgraditvi“ za očitno pisno pomoto, saj ponovna zgraditev iste stvari ni mogoča. Njegova vloga se ne nanaša na stanovanje v izmeri 40,03 m2, ampak se nanaša na njegovo novo stanovanje, na zgraditev podstrešnega stanovanja na ... v Ljubljani, kar predstavlja vlaganja fizične osebe, zaradi katerih je prišlo do povečane vrednosti nepremičnine, z nastankom izvenknjižne etažne lastnine pa se je spremenil solastniški delež na zgradbi (skupnih delih in pripadajočem zemljišču), ki je v lasti MOL. Kolikor je bila vloga nerazumljiva, je bila dolžnost organa, da ga pozove, da vlogo popravi, dopolni. Kolikor bi se njegova vloga nanašala na že konkretiziran in zakonito določen posamezni etažni del zgradbe, bi bil s strani organa pozvan, da definira predmet zahtevka. Ker je bilo iz njegove vloge razbrati, da zgrajeno podstrešno stanovanje ni v nobenih evidencah, je mogoče sklepati, da organ prav iz tega razloga ni zahteval, da obstoj predmeta zahtevka izkaže z zemljiškoknjižnim izpiskom. Ni nobenega razumnega razloga, da organ ne bi zahteval, da v vlogi navede, da zahteva povrnitev vlaganj v zatrjevano stanovanje v izmeri 40,03 m. Izpostavlja, da ni sodeloval v postopku vračanja solastniškega deleža zgradbe, zato mu ni poznan pravni status njegovih vlaganj, zaradi česar tudi iz previdnosti vlaga zahtevek za morebitno potrebno povrnitev, kolikor se je z njegovimi premoženjskopravnimi upravičenji v postopku vračanja karkoli razpolagalo. Izpostavlja, da ZDen-B ne omejuje zahtevkov iz naslova vlaganj zgolj na koristna vlaganja. Opozarja, da je odločba o vrnitvi solastniškega dela zgradbe ..., pri izdaji katere ni bila upoštevana njegova izvenknjižna etažna lastnina, neizvršljiva, ker na skupnem podstrešju, kot delu zgradbe, katerega solastniški del zavezanca MOL, naj bi bil vrnjen, stoji njegovo novo stanovanje. Postavlja se vprašanje, ali je zavezanec MOL sploh lahko vrnil zgolj solastniški del skupnega podstrešja, na katerem stoji njegovo stanovanje. Na podlagi vloge z dne 17. 12. 1998 je organ uvedel „svoj“ postopek. Vloge, kakršna se mu pripisuje, ni vložil. Iz previdnosti daje pojasnila v zvezi z odgovorom pritožbenega upravnega organa na njegove pritožbene navedbe, vendar se s tem ne spušča v razpravljanje o stvari, ki ni predmet njegove vloge z dne 17. 12. 1998. Upravna organa ne sledita napotkom sodbe Upravnega sodišča Ljubljana I U 1727/2013. V postopku se ni ugotovilo, katera vlaganja so bila narejena in kaj ta vlaganja predstavljajo. Ni se opravil večkrat predlagani ogled in ni se opravila identifikacija predmeta njegovega zahtevka. Organ ne bo mogel v nedogled ignorirati in potvarjati njegovega zahtevka iz naslova vlaganj v zgradbo ... V svojih vlogah je opozoril, da je Okrajno sodišče v Ljubljani s sklepom, Dn 31662/2007 z dne 24. 12. 2007, zavrnilo vpis zatrjevanega stanovanja v zemljiško knjigo, iz razloga, ker to ni vpisano v kataster, nima identifikacijske številke in je zato neobstoječe. Ker je tudi dejansko neobstoječe, postopek vpisa v kataster ne bo mogoč, saj etažni načrt, ki je pogoj vpisa, neobstoječega stanovanja ne bo mogel izdelati. Z ravnanji in opustitvami v zvezi z njegovo priglasitvijo zahtevka iz naslova vlaganj v zgradbo ... so mu bile kršene z Ustavo varovane človekove pravice, predvsem pravica do poštenega postopka. Predlaga odpravo izpodbijanega akta.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala v izvajanju sodbe Upravnega sodišča, RS I U 1727/2013 z dne 4. 2. 2014. Po četrtem odstavku 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) je upravni organ pri ponovnem odločanju vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in njegova stališča, ki se tičejo postopka. Če nov akt izda v nasprotju s tem mnenjem in stališči, ga sodišče odpravi (2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Zakonitost novega akta zato sodišče preizkuša z vidika njegove skladnosti z mnenji in napotki sodbe, v izvajanju katere je bil izdan.

7. Tudi v ponovnem postopku reševanja zadeve tožnik vztraja, da vloga z dne 17. 12. 1998 ne pomeni vloge za povrnitev vlaganj na podlagi sedmega odstavka 25. člena ZDen, pač pa (smiselno in povzeto kratko s strani sodišča) uveljavitev tožnikovih lastninskih upravičenj na dvosobnem podstrešnem stanovanju v zgradbi ..., Ljubljana. Že v sodbi I U 1727/2013 se je sodišče opredelilo, da je organ tožnikovo vlogo pravilno obravnaval kot zahtevo iz sedmega odstavka 25. člena ZDen. Tožnik je jasno navedel, da jo vlaga v zvezi z „javnim naznanilom poziva“ (26. člen ZDen-B), navedel pa je tudi „konkretno za vlaganja pri porušitvi in ponovni zgraditvi podstrešnega stanovanja na ... v Ljubljani“. Zatrjevanjem, da je z vlogo z dne 17. 12. 1998 priglasil svoj zahtevek iz naslova vlaganj v zgradbo ..., v nepremičnino, katere solastniški del zavezanca za vrnitev MOL je predmet vračanja (v postopku denacionalizacije), torej da je z njim uveljavljal lastninska upravičenja, sodišče ne sledi. Namreč tožnik sam je po pozivu organa z dne 30. 6. 1999, za dopolnitev vloge z dne 17. 12. 1998, s svojo vlogo z dne 21. 9. 1999, jasno navedel „da je svojo vlogo vložil iz previdnosti za primer, da s svojim tožbenim zahtevkom ne bi uspel uveljaviti lastnine na predmetnem stanovanju“ (postopek denacionalizacije je bil prekinjen do rešitve vprašanja v zvezi z lastninsko pravico tožnika na spornem stanovanju). Iz odločitev sodišč splošne pristojnosti (sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani VI P 602/94 in III P 2315/2011 in sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 6089/2006) izhaja, da tožnik z zahtevkom za uveljavitev lastninske pravice na stanovanju ni bil uspešen, ne na podlagi prvega odstavka 116. člena SZ/91, niti na podlagi tretjega odstavka 116. člena SZ/91. Da bi tožnik vložil zahtevke za uveljavitev lastninske pravice na stanovanju še na drugih pravnih podlagah, kot na navedenih, iz tožnikovih navedb ne izhaja, ni pa navedeno niti relevantno v zvezi z jasnostjo tožnikove vloge z dne 17. 12. 1998. Je pa tožniku pojasniti, da bi lastninsko pravico na stanovanju (uveljavitev lastninske pravice je spor iz premoženjskega oziroma drugega civilnopravnega razmerja - 1. člen ZPP) uveljavil lahko le pri sodišču splošne pristojnosti, ne pa v upravnem postopku na podlagi določb ZDen, ki pravne podlage za uveljavitev takega zahtevka nima (namreč v primeru tožnika, ki ni izkazal lastninske pravice na spornem stanovanju v denacionalizacijskem postopku vračanja stavbe, ne gre za uporabo tretjega odstavka 16. člena ZDen, niti ta določba ni pravna podlaga za uveljavitev lastninske pravice fizične osebe). Ob presoji tožnikovih ugovorov, ki se nanašajo na nepravilno opredelitev zahtevka z dne 17. 12. 1998, je ugotoviti tudi, da je bila nepremičnina - zgradba ..., po s strani tožnika neuspešnemu uveljavljanju lastninske pravice in prekinjenem postopku denacionalizacije, vrnjena bivšim lastnikom, z odločbo Upravne enote Ljubljana št. 362-376/1992-109 z dne 30. 10. 2007, ki je postala pravnomočna dne 30. 11. 2007, kar je kasneje kot vložen sporni zahtevek za povrnitev vlaganj, kar kaže, da je bila tudi volja tožnika ob vložitvi 17. 12. 1998 (in kot je pojasnil v vlogi z dne 21. 9. 1999), da iz previdnosti vloži zahtevek za povrnitev vlaganj v svoje stanovanje.

8. Sodišče je s sodbo I U 1727/2013 z dne 4. 2. 2014 prvostopni organ napotilo, da v ponovnem postopku reševanja zadeve ponovno presodi izvedeniška mnenja, ugotovi katera vlaganja so bila narejena ter nato ponovno, kolikor bo potrebno, postavi izvedenca ustrezne stroke, da bo izračunal višino vlaganj, z upoštevanjem ustrezne amortizacije (glede na stališče Vrhovnega sodišča izraženo v sodbi X Ips 5/2013 z dne 19. 12. 2013). Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je organ presodil izvedeniška mnenja zbrana v dosedanjem postopku (izvedencev A.A., B.B., C.C. in dokument D.D. ter ostale dokaze) in za vsakega od njih ugotovil pomanjkljivosti, zaradi katerih nanj ne more opreti odločitve o postavljenem zahtevku. Sodišče soglaša z organom, da na podlagi že izdelanih mnenj ne more opredeliti vrednosti investicijskih vlaganj vlagatelja zahteve z upoštevanjem ustrezne amortizacije (ne pa, da bi bil izvedenec potreben za izračun morebitne povečane vrednosti denacionalizacijskega stanovanja, ker je navedena ugotovitev izhajala iz že izdelanih mnenj, izračun - višina, pa za uporabo sedmega odstavka 25. člena ZDen in relevantna glede na stališče Vrhovnega sodišča).

9. Tožnik potrebnih stroškov za postavitev izvedenca ni založil, zato je organ, ker o zahtevi z dne 17. 12. 1998 ni mogel odločiti, na tožniku pa je dokazno breme, zahtevo za povrnitev vlaganj lahko zavrnil. Sodišče z organom soglaša, da je založitev stroškov za izvedenca breme tožnika. Organ je sklep oprl na 116. člen ZUP/86 (v zvezi z drugim odstavkom 6. člena ZDen), po katerem lahko organ, ki vodi postopek, če se ta uvede na zahtevo stranke, pa se da z gotovostjo pričakovati, da bo povzročil posebne izdatke v gotovini (v zvezi z ogledom, dokazovanjem z izvedencem, prihodom prič, ipd.), s sklepom določi, naj stranka zanje založi potreben znesek. Po mnenju sodišča je to določbo mogoče razlagati edino v pomenu, da organ založitev stroškov naloži aktivni stranki, na zahtevo katere se je postopek pričel. To je bil v obravnavanem primeru tožnik, vlagatelj zahteve za povrnitev vlaganj. V 116. členu ZUP/86 je tudi določeno, da če stranka zneska ne založi v določenem roku, kot ji je s sklepom naloženo, lahko organ opusti izvedbo takih dokazov ali ustavi postopek, razen če je nadaljevanje postopka potrebno v javnem interesu. Tako opozorilo vsebuje tudi sklep z dne 19. 6. 2014. Glede na to sodišče meni, da je organ po izteku roka za založitev stroškov in ob ugotovitvi, da stroški niso bili založeni, lahko opustil izvedbo dokaza ter odločil na podlagi zbranih dokazov, dokumentov upravnega spisa, ter zahtevo zavrnil, ker vlagatelj zahteve v tem upravnem postopku ni uspel izkazati in dokazati, katera investicijska vlaganja v predmetno stanovanje je izvedel in kakšna je njihova višina.

10. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.