Jedro

Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP), kar pomeni, da mora vložnik ne samo navesti razlog, s katerim izpodbija pravnomočno sodno odločbo, ampak mora tudi obrazložiti, v čem se izraža uveljavljena kršitev.

Izrek

Zahteve obsojenih A.S., M.S. in zagovornika obs. S.P. za varstvo zakonitosti se zavrnejo kot neutemeljene.

Obsojenci se oprostijo plačila povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti so bili obsojeni A.P., S.P., A.S. in M.S. spoznani za krive nadaljevanih kaznivih dejanj prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. v zvezi z 2. drugim odstavkom 311. člena KZ in obsojeni, A.P. na eno leto zapora, S.P. na dve leti in tri mesece zapora, A.S. na eno leto in šest mesecev zapora ter M.S. na dve leti zapora. Po določbi prvega odstavka 49. člena KZ jim je v izrečeno kazen bil vštet čas, ki so ga prebili v priporu, in sicer obs. A.P. od 8.8.2000 od 14.05 ure dalje, obs.

S.P. od 26.7.2000 od 8.30 ure dalje, obs. M.S. od 26.7.2000 od 8.30 ure dalje in obs. M.S. od 1.7.2000 od 16.00 ure dalje. Vsi obsojenci so bili oproščeni povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Odločeno je tudi bilo, da se nagrada in izdatki njihovih zagovornikov izplačajo iz proračunskih sredstev. Po 65. členu KZ je bil obsojencem izrečen varnostni ukrep odvzema predmetov, in sicer obs. S.P. odvzem avtomobila, ostalim obsojencem pa so bili odvzeti zaseženi mobilni aparati. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 28.2.2001 zavrnilo pritožbe zagovornikov obsojencev in pritožbo obs. M.S. kot neutemeljene ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, vse obsojence pa oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka.

Obsojenca A.S. in M.S. ter zagovornik obs. S.P., odvetnik O.Š. iz M.S., so zoper navedeno pravnomočno sodbo vložili zahteve za varstvo zakonitosti, obs. A.S. dne 29.5.2001, obs. M.S. dne 15.6.2001 in zagovornik obs. S.P. dne 18.6.2001. Obs. A.S. predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi tako, da glede dejanja pod tč. 4 izreka pravnomočne sodbe odločitev Višjega sodišča v Mariboru razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, obs. M.S. in zagovornik obs. S.P. pa se zavzemata za razveljavitev sodbe Višjega sodišča v Mariboru in sodbe Okrožnega sodišča v Murski Soboti.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahteve za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljene. V vseh treh zahtevah je očitana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo storilo predvsem sodišče druge stopnje, ko se naj ne bi opredelilo do vseh pritožbenih navedb. A.S. ta očitek uveljavlja predvsem glede 4. točke izreka sodbe ter tudi trdi, da sodišče o pritožbi njegovega zagovornika sploh ni odločilo. Iz vseh treh zahtev pa tudi izhaja, da se predvsem ne strinjajo z ugotovljenim dejanskim stanjem. Izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja pa ne more biti predmet obravnave v zvezi s pravnim sredstvom zahteve za varstvo zakonitosti. Zahteve pa natančno ne opredeljujejo, v čem vidijo kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Očitane kršitve kazenskega postopka niso podane. Ne drži navedba, da pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika obsojenega S. ne bi odločalo. Iz sodbe sodišča druge stopnje je razvidno, da je tudi to pritožbo obravnavalo in jo kot neutemeljeno zavrnilo. Kar pa se tiče posplošenih navedb, da sodba nima razlogov, pa je po proučitvi obeh sodb potrebno povedati, da imata razloge o vseh relevantnih in odločilnih dejstvih.

Zahteve za varstvo zakonitosti niso utemeljene.

Zahtevi obs. M.S. in zagovornika obs. S.P. izrecno uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Na isto kršitev opozarja s svojimi navedbami v obrazložitvi zahteve za varstvo zakonitosti tudi obs. A.S. Bistvo izvajanj vložnikov zahtev za varstvo zakonitosti je v očitku sodišču druge stopnje, da ni presodilo vseh pritožbenih navedb. Zahtevi obs. M.S. in zagovornika obs. S.P. pri tem poudarjata, da sodišče druge stopnje ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih. Obs. A.S. pa ob tem trdi, da višje sodišče o pritožbi njegovega zagovornika sploh ni odločilo in o njegovi pritožbi v sodbi ni ničesar zapisanega.

Zahteve za varstvo zakonitosti ne navajajo konkretno, katerih pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ni presodilo in o katerih odločilnih dejstvih v zvezi s tem ni navedlo razlogov.

Glede na takšne zgolj posplošene navedbe vložnikov zahtev, zatrjevanega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP sploh ni mogoče preizkusiti. V skladu z določbo prvega odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To pa pomeni, da mora vložnik zahteve ne samo navesti razlog, s katerim izpodbija pravnomočno odločbo oziroma sodbo, temveč mora tudi obrazložiti, v čem se izraža uveljavljana kršitev.

Očitek zahteve obs. A.S., da sodišče druge stopnje sploh ni odločilo o pritožbi njegovega zagovornika, je v nasprotju z vsebino drugostopne sodbe. Iz izreka te sodbe je razvidno, da je bilo odločeno tudi o pritožbi zagovornika tega obsojenca tako, da je bila zavrnjena kot neutemeljena. Takšno odločitev pa je sodišče druge stopnje utemeljilo in pri tem presodilo vse bistvene navedbe pritožbe, tudi tiste, ki zadevajo kaznivo dejanje, opisano pod tč. 4 izreka prvostopne sodbe (1. odstavek 395. člena ZKP), kot je razvidno iz obrazložitve (tretji odstavek na šesti strani in nadaljevanje na sedmi strani drugostopne sodbe). Zato sodišče druge stopnje ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Z navedbami, da obs. S.P. policisti niso ujeli pri dejanju, z opozarjanjem na neprepričljivost izpovedb zaslišanih prič in na nedokazanost premoženjske koristi, ki se očita obsojencu ter da zanj nihče od soobsojencev ni povedal, da je organizator in da je sprejel kakršnokoli korist od tujcev, zahteva zagovornika tega obsojenca uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Tudi sicer je obsojenec spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. v zvezi z 2. odstavom 311. člena KZ z očitkom, da je po dogovoru kot član združbe za izvrševanje kaznivih dejanj te vrste spravil čez mejo več oseb.

Kaznivo dejanje po 3. odstavku 311. člena se lahko stori v dveh izvršitvenih oblikah. Izvrši ga, kdor stori dejanje iz 2. odstavka 311. člena KZ kot član združbe za izvrševanje kaznivih dejanj. Druga oblika pa je podana, če je s kaznivim dejanjem iz 2. odstavka navedenega člena pridobljena velika premoženjska korist. Ker je obsojencu očitana le prva oblika tega kaznivega dejanja, sklicevanje zahteve za varsto zakonitosti, ki je povezano s premoženjsko koristjo, ni odločilnega pomena. Enako velja tudi za navedbe, s katerimi obs. M.S. opozarja, da mu premoženjska korist ni bila dokazana in da sodišče jemlje kot nesporno dokazano njegovo vlogo pri dejanjih, čeprav ga ni nihče zalotil pri kateremkoli od njih. S slednjo trditvijo tudi ta vložnik zahteve za varstvo zakonitosti uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujejo vložniki zahtev. Zato je zahteve obsojenih A.S. in M.S. ter zagovornika obs. S.P. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljene (425. člen ZKP).

Izrek o oprostitvi plačila povprečnine temelji na določbah 98. a člena in 4. odstavka 95. člena ZKP.