Jedro

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo - podkolenska amputacija noge in popoškodbena epilepsija.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici 31.340.000 SIT (sedaj 130.779,50 EUR) z zamudnimi obrestmi kot odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela v prometni nesreči dne 10.8.1997. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo o pravdnih stroških.

Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče drugi stopnji je njunima pritožbama delno ugodilo in sodbo prve stopnje spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici 27.340.000 SIT (sedaj 114.087,80 EUR) z zamudnimi obrestmi, in sicer od 26.500.000 SIT (110.582,54 EUR) od 1.1.2002 do 27.6.2003 po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 do plačila pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti; od 840.000 SIT (3.505,26 EUR) pa zakonske zamudne obresti od 25.9.2003 do plačila; v presežku pa se tožbeni zahtevek zavrne. Sodišče druge stopnje je spremenilo tudi odločitev o stroških postopka ter odločilo o stroških pritožbenega postopka.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožnica in jo pravočasno tudi dopolnila. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče zavrnilni del sodb druge in prve stopnje glede odškodnine za nepremoženjsko škodo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Meni, da pritožbeno sodišče ni imelo podlage za znižanje odškodnine za nepremoženjsko škodo in da bi moralo ob pravilni uporabi materialnega prava tožničini pritožbi ugoditi in odškodnino, ki jo je določilo sodišče prve stopnje, zvišati. Navaja, katere poškodbe je tožnica utrpela v prometni nesreči, in meni, da izjemno velik obseg nepremoženjske škode predstavlja že katastrofalno škodo, zlasti ob dejstvu, da tožnica ob škodnem dogodku še ni bila stara 17 let, v škodnem dogodku pa je izgubila spodnjo levo okončino pod kolenom, poleg tega pa utrpela tudi epilepsijo. Poudarja vse telesne bolečine, ki jih je in jih bo tudi v bodoče trpela. Že dolžina bodočega bolečinskega obdobja kaže, da je obseg tovrstne nepremoženjske škode izjemno velik. Tudi v zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnica ponavlja ugotovitve sodišč prve in druge stopnje o obsegu tega zmanjšanja in poudarja omejitve v bodočem poklicu in možnostih zaposlitve, posttravmatske epileptične napade, hudo depresijo, zaradi katere potrebuje stalno psihiatrično pomoč ter njeno prizadetost zaradi nemožnosti ukvarjati se s športnimi dejavnostmi, med katerimi po njenem mnenju sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali zlasti njenega aktivnega in organiziranega ukvarjanja s planinstvom. Nadalje opozarja še na svojo socialno izoliranost in zelo majhno verjetnost, da bo našla partnerja in ustvarila družino. Sodišči sta tudi spregledali, da je pri tožnici podana kar 80 % trajna invalidnost po tabeli zavarovalnice za nezgodno zavarovanje, kar kaže tudi oceno procentualne invalidnosti, ki sta jo podala izvedenca. Pravilno vrednotenje vseh dejstev bi narekovalo odmero odškodnine v vsej zahtevani višini. Podobno velja za odškodnino za strah in duševne bolečine zaradi skaženosti. Sodišči pa tudi nista dali ustrezne teže dejstvu, da je do škodnega dogodka prišlo 10.8.1997 in da tožena stranka še ni plačala odškodnine, zaradi česar škodno stanje še vedno traja in je zaradi tega obseg tožničine nepremoženjske škode občutno večji, kot bi bil, če bi tožena stranka izplačala odškodnino ali vsaj primerno akontacijo v 14 dneh od dneva, ko je prejela odškodninski zahtevek (919. člen Zakona o obligacijskih razmerjih).

Na nadaljnje zdravstvene težave, ki jih ima tudi po zaključku postopka pred sodiščem prve stopnje, opozarja tožnica v dopolnitvi revizije, ki jo je vložila še v roku 30 dni od prejema sodbe druge stopnje, in meni, da to dokazuje izjemno velik obseg nepremoženjske škode, ki opravičuje odmero odškodnine zanjo v zneskih, kot jih je zahtevala s tožbo.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Uradni list RS, št. 73/2007) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Vsak oškodovanec je neponovljiva celota njegove individualne telesne in duhovne biti, zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo. Za vsakega oškodovanca se zato nepremoženjska škoda kaže kot nedopusten poseg v njegovo integriteto. Ti posegi in posledice pa so - ne glede na oškodovančevo, pogosto tudi razumljivo subjektivno zaznavanje - različni po svojih objektivnih znakih in družbenem vrednotenju. Z vidika tožnice predstavljajo škodni dogodek in njegove posledice nedvomno ogromen poseg, ki je bistveno posegel v njeno življenje. Z njenega vidika torej predstavlja škoda, ki jo je utrpela, katastrofalno škodo. Pa vendarle sodišče ne more upoštevati le oškodovančevega subjektivnega zaznavanja škodnega dogodka in njegovih posledic. Nujen korektiv individualizacije je načelo objektivne pogojenosti odškodnine. To načelo se izraža v drugem odstavku 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89, ki ga je treba uporabiti v konkretnem primeru, saj je do škodnega dogodka prišlo pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika), po katerem pri odločanju o zahtevku za povrnitev negmotne škode ter pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso zdržljive z njeno naravo in družbenim namenom. Upoštevajoč objektivne kriterije pa je treba pritrditi pravilnemu stališču sodišča druge stopnje, da je tožničino škodo po obsegu sicer treba uvrstiti med zelo hude primere, pa vendarle ne med katastrofalne škode, pri katerih gre za najhujše oblike invalidnosti, psihoorganske spremenjenosti oziroma uničenja možnosti za osebnostni razvoj. Ni torej mogoče pritrditi reviziji, da je tožničina škoda tako katastrofalna, da bi zahtevala dosojo celotne zahtevane odškodnine. Glede na dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje in ki ga revizija povzema s posebnim poudarkom na določenih okoliščinah, ki naj bi po njenem mnenju ne bile dovolj upoštevane, vrhovno sodišče sodi, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno upoštevali tako načelo individualizacije kot načelo objektivne pogojenosti odškodnin in torej pravilno uporabili materialno pravo tako, da prisojena odškodnina predstavlja primerno zadoščenje tožnici za utrpelo nepremoženjsko škodo.

Tožnica je med zdravljenjem trpela hude telesne bolečine in številne nevšečnosti. Zdravljenje je bilo dolgotrajno zlasti zaradi gnojenja oziroma vnetnih procesov na levem stegnu in podkolenskem krnu. Sodišči prve in druge stopnje sta upoštevali vse te okoliščine, pa tudi bodoče fantomske bolečine v obliki srednje hudih in zmernih bolečin, ki jih bo glede na starost ob nesreči tožnica trpela še približno 60 let (vse natančno opisano v sobi prve stopnje na straneh 6 in 7 ter sodbi druge stopnje, prav tako na straneh 6 in 7). V dopolnitvi revizije nadaljnjih nevšečnosti po zaključku postopka pred sodiščem prve stopnje revizijsko sodišče ni moglo upoštevati, saj gre za navedbe o dejstvih, ki na revizijski stopnji ne morejo biti upoštevne (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ker pa sta sodišči prve in druge stopnje upoštevali tudi tožničino bodočo škodo, sta torej škodo (nadaljnje nevšečnosti), za katero je po normalnem teku stvari gotovo, da bo trajala tudi v bodočnosti (203. člen ZOR), upoštevali pri odmeri denarne odškodnine. Prisojena odškodnina za to obliko nepremoženjske škode je po presoji vrhovnega sodišča v primerjavi z drugimi podobnimi primeri razmeroma visoka, kar kaže na ustrezno individualizacijo odškodnine (upoštevanje konkretnih okoliščin primera) in tudi njeno ustrezno umeščenost v sodni praksi začrtane širše družbene okvire odškodnin.

Enako velja tudi za odškodnino za ostale oblike nepremoženjske škode. Sodišči prve in druge stopnje sta ob upoštevanju vseh omejitev življenjske aktivnosti tožnice, tudi dejstva, da je bila pred nesrečo aktivna v številnih športnih dejavnostih - tudi pri planinarjenju (dokaz A 77, ki ga izrecno omenja sodba prve stopnje, se tiče ravno aktivnosti tožnice v Planinski zvezi Slovenije in po mnenju revizije ne upoštevane aktivnosti tožnice) - kot tudi dejstva, da je pri tožnici podana 80 % telesna okvara (10. stran sodbe prve stopnje in 8. stran sodbe druge stopnje), kljub velikemu prikrajšanju tožnice tako v vsakodnevnem kot bodočem življenju prisodili pravično denarno odškodnino. Nedvomno tožnica zaradi omejitev duševno trpi, kar se kaže tudi v njenem depresivnem stanju, saj so trajne posledice - podkolenska amputacija noge in popoškodbena epilepsija - hude. Kljub temu pa tožnici odmerjena odškodnina za to obliko nepremoženjske škode kot tudi za strah in duševne bolečine zaradi skaženosti (v zvezi s čimer revizija pravzaprav povzema odločilna dejstva, ki sta jih pri odmeri odškodnine upoštevali tudi sodišči prve in druge stopnje) predstavlja primerno denarno satisfakcijo za nastalo škodo in njene posledice in je v okviru materialnopravnih kriterijev za odmero odškodnine. Revizija nima prav, da je odmerjena prenizko, saj jo je glede na kriterije sodne prakse v primerjavi s podobnimi primeri mogoče uvrstiti med višje odškodnine, kar je tudi prav, saj je glede na vse okoliščine bila potrebna večja individualizacija pri odmeri odškodnine. Nadaljnje zvišanje odmerjene odškodnine, za kar se zavzema revizija, pa bi porušilo uveljavljene kriterije sodne prakse. Višje odškodnine od priznane ne utemeljuje niti čas čakanja na satisfakcijo, na katerega se sklicuje revizija, pri čemer se nepravilno sklicuje na 919. člen ZOR, saj ta v primerih direktne tožbe iz 941. člena ZOR ne prihaja v poštev. Vse navedeno pa pomeni, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo (200. in 203. člen ZOR).

Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, zato jo je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo in s tem tudi priglašene revizijske stroške.