Jedro

Citirana 8. točka ustavne odločbe tako obravnava dovoljenje za stalno prebivanje, izdano na podlagi ZUSDDD, s katerim se ugotavlja stalno prebivanje državljanov drugih republik nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, in sicer na podlagi v ustavni odločbi izrecno navedenih predpisov, to je ZUSDDD ali ZTuj oziroma ZTuj-1. Tem osebam, ki so še tuji državljani, mora tožena stranka neposredno, na podlagi 8. točke ustavne odločbe po uradni dolžnosti izdati dopolnilne odločbe k že izdanim upravnim odločbam o dovolitvi stalnega bivanja v RS, s katerimi mora ugotoviti ali so v obdobju od 26. 2. 1992 dalje stalno prebivali v Republiki Sloveniji. Po presoji sodišča pa se 8. točka citirane odločbe Ustavnega sodišča RS ne nanaša na osebe, ki so pridobile državljanstvo po 19. členu ZDRS-Č, ker izrecno nalaga toženi stranki dopolnilne odločbe o ugotovitvi stalnega prebivanja v zvezi z dovoljenjem za stalno prebivanje, izdanim na podlagi ZUSDDD ali ZTuj oziroma ZTuj-1 in gre tako za dopolnilne odločbe k odločbam o dovolitvi stalnega prebivanja tujcem. Citirana 8. točka pa ne nalaga izdaje dopolnilnih odločb po uradni dolžnosti k odločbam o sprejemu v državljanstvo, ki so bile izdane na podlagi določil ZDRS oziroma 19. člena ZDRS-Č.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožnik v tožbi navaja, da je eden izmed "izbrisanih", na katere se nanaša 8. točka odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003. Nadalje navaja, da mu je tožena stranka izdala dovoljenje za stalno prebivanje z veljavnostjo od 16. 11. 1999 naprej. Rok za izdajo dopolnilnih odločb je potekel 16. 5. 2003, upoštevaje datum, ko je bila odločba Ustavnega sodišča RS objavljena v Uradnem listu RS. Tožnik je 24. 9. 2003 vložil urgenco in do danes ni prejel odločbe, niti odgovora tožene stranke. Tožnik zahteva, da sodišče odloči po 5. odstavku 61. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), ker tožena stranka že pet mesecev zavrača izvršitev 8. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča RS. V kolikor sodišče ne bi odločilo po 5. odstavku 61. člena ZUS pa predlaga, da se sproži postopek za oceno ustavnosti 23. člena ZUS, po katerem mora vsaka stranka nositi svoje stroške.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ni še odločila o tožnikovi zahtevi o izdaji dopolnilne odločbe na podlagi 8. točke odločbe Ustavnega sodišča RS. Navaja, da je bilo tožniku 16. 11. 1999 izdano dovoljenje za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji po Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 61/99, 64/01, v nadaljevanju: ZUSDDD). Tožnik je bil sprejet v državljanstvo Republike Slovenije z odločbo z dne 27. 3. 2003 in 13. 2. 2001 ponovno vpisan v register stalnega prebivalstva od dneva prenosa 23. 2. 1993 do 16. 11. 1999, ko mu je bilo vročeno dovoljenje za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD.

Državni pravobranilec je kot zastopnik javnega interesa prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožbo je bilo potrebno zavreči iz naslednjih razlogov: Iz upravnega spisa izhaja, da je bil tožnik sprejet v državljanstvo Republike Slovenije z odločbo št. 1M1311/21-XVII-138.551/2 z dne 27. 3. 2003 na podlagi 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 96/02, v nadaljevanju: ZDRS-Č).

Tožnik vlaga tožbo zaradi molka tožene stranke zaradi neizdaje dopolnilne odločbe na podlagi 8. točke odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 36/03). Na podlagi 2., 3. in 4. odstavka 26. člena ZUS je mogoče vložiti tožbo zaradi molka upravnega organa takrat, če organ v dveh mesecih ali pa v krajšem z zakonom določenem roku, ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena. Tako lahko ravna tudi tožnik, če organ prve stopnje ne izda odločbe, zoper katero ni pritožbe. Na strani tožnika je breme, da dokaže predpostavke za vložitev svoje tožbe zaradi molka. Tako mora izkazati, da je vložil zahtevo, ki je podlaga za začetek upravnega postopka, o kateri lahko upravni organ odloči samo na zahtevo stranke (1. odstavek 125. člena, 2. odstavek 127. člena in 128. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP). Tožnik mora tudi izkazati, da je vložil pri organu naknadno zahtevo za izdajo odločbe, kar pa je tožnik izkazal s tem, da je tožbi priložil kopijo urgence z dne 24. 9. 2003 in potrdilo o oddani priporočeni pošiljki.

Predmet presoje citirane odločbe Ustavnega sodišča RS je ZUSDDD, ker državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, ki so bili 6. 2. 1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, od tega dne ne priznava stalnega prebivanja (1. točka izreka), oziroma ker ne ureja pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje državljanov drugih republik nekdanje SFRJ, ki jim je bil izrečen ukrep prisilne odstranitve tujca iz 28. člena Zakona o tujcih (2. točka izreka). Izrek 8. točke, na katerega se tožnik sklicuje v tožbi, pa določa, da se z dovoljenjem za stalno prebivanje, izdanim na podlagi ZUSDDD ali na podlagi Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I in 44/97, ZTuj, oziroma Uradni list RS, št. 61/99, ZTuj-1), ugotavlja stalno prebivanje državljanov drugih republik nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji od 26. 2. 1992 dalje, če so bili tega dne izbrisani iz registra stalnega prebivalstva. Tožena stranka jim mora po uradni dolžnosti izdati dopolnilne odločbe o ugotovitvi njihovega stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji od 26. 2. 1992 dalje. Citirana 8. točka ustavne odločbe tako obravnava dovoljenje za stalno prebivanje, izdano na podlagi ZUSDDD, s katerim se ugotavlja stalno prebivanje državljanov drugih republik nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, in sicer na podlagi v ustavni odločbi izrecno navedenih predpisov, to je ZUSDDD ali ZTuj oziroma ZTuj-1. Tem osebam, ki so še tuji državljani, mora tožena stranka neposredno, na podlagi 8. točke ustavne odločbe po uradni dolžnosti izdati dopolnilne odločbe k že izdanim upravnim odločbam o dovolitvi stalnega bivanja v RS, s katerimi mora ugotoviti ali so v obdobju od 26. 2. 1992 dalje stalno prebivali v Republiki Sloveniji. Po presoji sodišča pa se 8. točka citirane odločbe Ustavnega sodišča RS ne nanaša na osebe, ki so pridobile državljanstvo po 19. členu ZDRS-Č, ker izrecno nalaga toženi stranki dopolnilne odločbe o ugotovitvi stalnega prebivanja v zvezi z dovoljenjem za stalno prebivanje, izdanim na podlagi ZUSDDD ali ZTuj oziroma ZTuj-1 in gre tako za dopolnilne odločbe k odločbam o dovolitvi stalnega prebivanja tujcem. Citirana 8. točka pa ne nalaga izdaje dopolnilnih odločb po uradni dolžnosti k odločbam o sprejemu v državljanstvo, ki so bile izdane na podlagi določil ZDRS oziroma 19. člena ZDRS-Č.

Tožnik pa je bil sprejet v državljanstvo Republike Slovenije z odločbo z dne 27. 3. 2003 na podlagi 19. člena ZDRS-Č, to izhaja iz odgovora na tožbo in podatkov upravnega spisa, tega podatka pa tožnik ne izpodbija. Po presoji sodišča se 8. točka citirane odločbe ne nanaša na osebe, ki so pridobile državljanstvo po 19. členu ZDRS-Č in po presoji sodišča ni mogoče slediti predlogu tožnika, da bi morala tožena stranka na podlagi 8. točke ustavne odločbe sama razširiti učinke 8. točke te odločbe tudi na odločbe o sprejemu v državljanstvo, izdane po ZDRS. Tožena stranka je po 8. točki ustavne določbe dolžna izdajati po uradni dolžnosti dopolnilne odločbe le glede dovoljenja za stalno prebivanje tujcem in tako po presoji sodišča ne nalaga izdaje dopolnilnih odločb po uradni dolžnosti k odločbam o sprejemu v državljanstvo, ki so bile izdane na podlagi 19. člena ZDRS-Č, kot je v primeru tožnika.

Odločbe tožene stranke morajo biti oprte na zakon ali na kakšen drug zakonit predpis (4. odstavek 153. člena Ustave RS). V zvezi z 8. točko citirane odločbe pa je izdajanje dopolnilnih odločb oprto na akt, ki ga je izdalo Ustavno sodišče RS zaradi določitve načina izvršitve njegove odločbe za nazaj (2. odstavek 40. člena Zakona o ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94, v nadaljevanju: ZUstS v zvezi z 20. točko obrazložitve ustavne odločbe). Tožena stranka lahko zato izdaja dopolnilne odločbe izključno v okviru citirane 8. točke izreka navedene odločbe. Iz enakih razlogov tudi sodišče ne more razlagati širše 8. točke izreka citirane odločbe, ker ta napotuje, da mora tožena stranka po uradni dolžnosti izdati dopolnilno odločbo o ugotovitvi stalnega prebivanja za nazaj od 26. 2. 1992 samo osebam, ki jim je bilo izdano dovoljenje za stalno prebivanje, drugim osebam pa ob izpolnjevanju materialnopravnih pogojev in na njihovo zahtevo. Upoštevaje tožbene navedbe tožnik ni vložil zahteve za izdajo dopolnilne odločbe, ampak je samo naknadno zahteval izdajo odločbe v smislu 3. odstavka 26. člena ZUS, zato predpostavke za vložitev tožbe zaradi molka tožene stranke v tem primeru niso izpolnjene. Sodišče je zato tožbo zavrglo kot preuranjeno na podlagi 2. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.