Jedro

Prisojena odškodnina ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi v višini devetih mesečnih plač tožnice v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo je glede na tožničino starost 51 let in dejstvo, da je že od leta 2005 brez zaposlitve (z vmesno zaposlitvijo pri toženi stranki na podlagi predhodne pravnomočne sodne odločbe), primerna. Od te odškodnine se tudi ne odšteje nadomestilo, ki ga je tožnica prejemala iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba in dopolnilna sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 15. 1. 2009 in jo razveljavilo (prvi odstavek izreka). Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi te odpovedi ni zakonito prenehalo 31. 3. 2009, ampak je trajalo do 24. 9. 2009, ko tožnici delovno razmerje preneha na podlagi določbe 118/2. člena ZDR (drugi odstavek izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici za čas od 24. 9. 2009 prizna vse pravice iz delovnega razmerja vključno s plačo, ki bi jo prejemala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakomesečnega zneska v plačilo od 15. dne v mesecu za pretekli mesec in ji plača odškodnino v višini 21.600,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (tretji odstavek izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici v osmih dneh povrne stroške postopka v višini 1.101,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti dalje do plačila (četrti odstavek izreka).

Z izpodbijano dopolnilno sodbo je sodišče prve stopnje sodbo opr. št. Pd 61/2009 z dne 24. 9. 2009 dopolnilo tako, da je zavrnilo višji tožbeni zahtevek za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki tudi po 24. 9. 2009 ni prenehalo in da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter ji za čas po 24. 9. 2009 priznati vse pravice iz dela, vključno s plačo, ki bi jo prejemala (1. točka izreka dopolnilne sodbe). Hkrati je sodišče prve stopnje izdalo tudi popravni sklep, ki pa ni pod pritožbo.

Zoper dopolnilno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (kar sicer ne vpliva na odločitev), ko je štelo, da tožena stranka ni bila dolžna upoštevati kriterijev iz 24. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma, češ da ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev. Takšno stališče je v nasprotju s sedaj sprejetimi stališči Vrhovnega sodišča. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker je sodišče prve stopnje pogodbo o zaposlitvi razvezalo na podlagi določbe 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007), čeprav tožena stranka takšne odločitve ni predlagala in tudi ni zatrjevala relevantnih dejstev za takšno odločitev. Sodišče prve stopnje se je pri tem sicer sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 427/2008, pri tem pa je spregledalo stališče, zavzeto v sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 191/2008 z dne 10. 2. 2009. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede vprašanja, ali je tožena stranka od pravnomočnosti sodbe dalje zaposlovala delavce na delovnem mestu VII. stopnje strokovne izobrazbe in ali bi ta dela lahko opravljala tožnica. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo, da je tožena stranka od oktobra 2008 delavce s VII. stopnjo strokovne izobrazbe družboslovne smeri iskala le za delovni mesti pomočnika vodje hotelske operativne in komercialista, pri obeh za določen čas 12 mesecev. Iz predloženih listin in navedb tožene stranke ni razvidno, da bi pri tem v resnici šlo za zaposlitev za določen čas. Potrebe po zaposlitvah so razvidne tudi iz objav na Zavodu RS za zaposlovanje. Tožnica je predlagala, da sodišče pridobi podatke o objavljenih potrebah po delavcih s VII. stopnjo strokovne izobrazbe, vendar sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo. Celo v primeru, če bi bila odločitev o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča pravilna, pa je sodišče tožnici odmerilo prenizko odškodnino. Pri odmeri odškodnine sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bila tožnic pri toženi stranki zaposlena 16 let in da je stara 51 let. Primerna odškodnina bi znašala 15 mesečnih plač oziroma 36.000,00 EUR. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano dopolnilno sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi še preostalemu delu tožbenega zahtevka, podrejeno pa, da dosojeno odškodnino zviša na znesek 36.000,00 EUR.

Tudi tožena stranka v pritožbi zoper izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo, da je tožena stranka v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi ravnala pravilno, da je izkazala poslovni razlog, ki je utemeljen in resen, da pa je pogodbo odpovedala po izteku šestmesečnega objektivnega roka glede na to, da je pravni prednik tožene stranke v letu 2005 tožnici že enkrat odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz istega poslovnega razloga. V individualnem delovnem sporu, ki se je med strankama vodil pod opr. št. Pd 333/2007, je sodišče prve stopnje pravnomočno ugotovilo, da odpovedni razlog, ki ga je zatrjeval pravni prednik tožene stranke, ni obstajal, ker je potreba po delu na delovnem mestu vodje kadrovske službe prenehala zaradi prenosa dela kadrovske dejavnosti. Sodišče prve stopnje je takrat ugotovilo neobstoj zatrjevanega poslovnega razloga, zato je nedopustno, da se isto sodišče v izpodbijani sodbi sedaj sklicuje na poslovni razlog, ki ga v citiranem postopku ni potrdilo. Po mnenju tožene stranke ni pomembno, kaj je pravni prednik tožene stranke v takratni odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedel kot razlog, temveč kaj je sodišče prve stopnje ugotovilo glede tega razloga. Pravni prednik tožene stranke je tožnici pogodbo o zaposlitvi odpovedal zaradi sprememb in dopolnitev sistemizacije delovnih mest, s katerimi je bilo ukinjeno delovno mesto vodje kadrovske službe. V tem postopku pa tožena stranka nikjer ne navaja, da bi spremenila sistemizacijo in ukinila delovno mesto, zato je ugotovitev sodišča prve stopnje o obstoju identičnega poslovnega razloga brez dejanske podlage. Razumljivo je, da je tožena stranka (enako kot njen pravdni prednik v prejšnjem postopku) navajala, da delovnega mesta vodje kadrovske službe ne potrebuje in da ga nima sistemiziranega, saj je s tem dodatno utemeljevala, da je poslovni razlog resen in utemeljen. Sodišče prve stopnje tako ne povzema poslovnega razloga, temveč zatrjevane posledice nastopa poslovnega razloga. Za odločanje o tem, kdaj je nastopil poslovni razlog, ni pomembno, kaj je pravni prednik tožene stranke navajal v postopku, ki ga je vodil v letu 2005, temveč kaj je sodišče prve stopnje ugotovilo kot poslovni razlog. Glede na to, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi poslovni razlog, ki se izpodbija v tem sporu (opr. št. Pd 61/2009), nastopil zaradi prenosa dejavnosti, ni podlage za sklepanje o identičnem poslovnem razlogu. Tožena stranka sicer ne nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, vendar pa sodišče strank ni v zadostni meri vzpodbudilo, da podata relevantne navedbe za odločanje o višini odškodnine. Ob pomanjkanju teh navedb sodišče prve stopnje ni moglo ugotoviti, kakšne so lahko zaposlitvene možnosti tožnice, niti ni v tej smeri izvajalo dokazov. Prav tako sodišče prve stopnje ni pojasnilo, ali je upoštevalo pravico tožnice do nadomestila za čas brezposelnosti. Zaradi navedenega je odškodnina odmerjena previsoko, vsaj za višino nadomestila, ki ga tožnica prejema. Po podatkih v spisu to nadomestilo znaša 567,63 EUR mesečno in za ta znesek bi sodišče prve stopnje moralo znižati mesečno osnovo dosojene odškodnine. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničin zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje novo sojenje.

Tožnica je v odgovoru na pritožbo tožene stranke navedla, da tožena stranka v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi smiselno navaja enake razloge, kot so bili navedeni v odpovedi, podani zaradi prenosa dela kadrovske funkcije na družbo H.M. d.d.. Nobenega dvoma ni, da je tožena stranka tožnici pogodbo o zaposlitvi odpovedala iz istega razloga, sicer pa tožnica meni, da bi sodišče prve stopnje izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi moralo razveljaviti že zato, ker tožena stranka ni upoštevala kriterijev iz panožne kolektivne pogodbe.

Pritožbi nista utemeljeni.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in izpodbijano dopolnilno sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v obeh pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

- K pritožbi tožnice Ob pravilni ugotovitvi, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov nezakonita (o tem več v nadaljevanju v zvezi s pritožbo tožene stranke), je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je ob nadaljnji ugotovitvi, da upoštevaje vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, uporabilo institut prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča, kakor ga določa 118. člen ZDR.

Z navedbo, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker je sodišče prve stopnje pogodbo o zaposlitvi razvezalo na podlagi določbe 118. člena ZDR, čeprav tožena stranka takšne odločitve ni predlagala, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 2. člena ZPP. Vendar pa ni mogoče govoriti o prekoračitvi tožbenega zahtevka oziroma odločanju izven dispozicije strank, če sodišče namesto vtoževane reintegracije odloči o razvezi pogodbe o zaposlitvi. Tudi Vrhovno sodišče RS je v sklepu, opr. št. VIII Ips 126/2007 z dne 28. 5. 2008 zavzelo stališče, da ne gre za prekoračitev tožbenega zahtevka, če sodišče odloči o razvezi pogodbe o zaposlitvi namesto reintegracije, čeprav se je zahtevek ves čas glasil na reintegracijo. Vrhovno sodišče RS je poudarilo, da gre za odločitev, ki jo sodišče lahko sprejme po lastni presoji – upoštevaje vse okoliščine in interese pogodbenih strank. S tem sodišče sicer res odloči o zahtevku drugače, kot pa je ta postavljen, toda za to ima izrecno pooblastilo v zakonu.

Zmotno je pritožbeno prepričanje, da iz sodbe Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 191/2008 z dne 10. 2. 2009 izhaja, da je sodna razveza pogodbe o zaposlitvi možna le, če jo predlaga ena od strank. V navedeni sodbi je revizijsko sodišče sicer res ugotovilo, da tožena stranka v sporu ni predlagala odločitve sodišča v smislu sodne razveze, vendar navedeno ne pomeni, da sodišče na podlagi 2. odstavka 118. člena ZDR ne more samo ugotoviti, da upoštevaje vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo mogoče, zaradi česar ugotovi trajanje delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter ustrezno denarno odškodnino. Mora pa v takšnem primeru strankama omogočiti, da se izjavita o možnosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča. Vrhovno sodišče je v sodbi opr. št. VIII Ips 230/2007 z dne 28. 5. 2008 sicer res zavzelo stališče, da okoliščin in interesov, ki omogočajo sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, ne glede na predlog delavca, sodišče ne ugotavlja na lastno pobudo, ampak jih mora delodajalec zatrjevati in dokazati. Protispisna je pritožbena trditev, da tožena stranka takšnih okoliščin in interesov ni zatrjevala. Te okoliščine in interese po prepričanju pritožbenega sodišča ni potrebno zatrjevati ob izrecnem sklicevanju na določbo 118. člena ZDR, temveč zadošča, da stranka navede okoliščine in interese, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo navajala, da ni imela potrebe po delu tožnice na delovnem mestu, za katerega je imela sklenjeno delovno razmerje, niti na kakšnem drugem ustreznem delovnem mestu in da se tudi ni pričakovalo, da bi taka potreba v kratkem nastala. Tudi med postopkom je zatrjevala, da nima sistemiziranega delovnega mesta vodje kadrovske službe, da ima drugače organizirane kadrovske procese, kot pa so bili pri družbi H.P. d.d.. Razen tega je predsednica senata na naroku za glavno obravnavo 24. 9. 2009 obe stranki pozvala, da se opredelita glede možnosti uporabe 118. člena ZDR. Tožnica je temu nasprotovala, tožena stranka pa izjavila, da nima potrebe po teh delih in da si restitucije v nobenem primeru ne želi. Tožena stranka je tako navedla okoliščine, ki kažejo na to, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče in izrazila tudi svoj interes, da do restitucije ne pride.

Glede na vse navedeno odločitev sodišča prve stopnje o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča za tožnico (enako pa velja tudi za toženo stranko) ne bi smela biti sodba presenečenja. Tožnica je imela možnost, da se opredeli do vprašanja morebitne uporabe določbe 118. člena ZDR o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče tudi soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje glede novih zaposlitev pri toženi stranki v času od pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje, opr. št. Pd 333/2007, pa do izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Protispisno je pritožbeno zatrjevanje, da iz predloženih listin ni razvidno, da bi pri zaposlitvi pomočnika vodje hotelske operative in komercialista šlo za zaposlitev za določen čas 12 mesecev. Tožena stranka je namreč na poziv sodišča predložila na Zavodu RS za zaposlovanje objavljena obrazca PD za navedeni delovni mesti, ki sta sicer nepravilno vloženi v spis kot list. št. 28 in 29 in ne kot prilogi. Iz obeh prijav je razvidno, da je šlo za zaposlitev za določen čas 12 mesecev. Sicer pa pritožbene navedbe v zvezi z možnostjo zaposlitve tožnice pri toženi stranki niti niso bistvene za odločitev v tem sporu. Celo v primeru, če bi se ugotovilo, da tožena stranka ni ravnala v skladu z določbo tretjega odstavka 88. člena ZDR, ki delodajalcu nalaga, da pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveri, ali je delavca možno zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, bi to ne moglo vplivati na drugačno odločitev. Sodišče prve stopnje je že ugotovilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, kršitev določbe 3. odstavka 88. člena ZDR pa bi bila le še dodaten razlog za nezakonitost, ki pa ne pomeni, da ne pride v poštev uporaba instituta sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Enako velja glede zatrjevanja, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tudi zaradi tega, ker tožena stranka ni uporabila kriterijev iz panožne kolektivne pogodbe.

Tožnica se neutemeljeno pritožuje tudi glede odmere odškodnine po 118. členu ZDR. V skladu z že citirano določbo prvega odstavka 118. člena ZDR v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi sodišče delavcu prizna delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja in ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Gre za odškodnino, ki pomeni nadomestilo za izgubo zaposlitve kljub predhodni ugotovitvi nezakonitosti odpovedi delodajalca in vzpostavitvi delovnega razmerja za čas do odločitve sodišča prve stopnje. Delavcu, za katerega je bilo ugotovljeno, da mu je delodajalec nezakonito odpovedal pogodbo o zaposlitvi, načeloma pripada pravica do reintegracije k delodajalcu, v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi pa je delavec upravičen do ustrezne denarne odškodnine kot nadomestila za neizvršeno reintegracijo po datumu odločitve sodišča prve stopnje. Pri tej odškodnini ni mogoče v celoti uporabiti vseh institutov obligacijskega prava, saj gre za odškodnino za bodočo ocenjeno škodo oziroma pravično denarno nadomestilo za izgubo zaposlitve, glede katere kriterije oblikuje sodna praksa. Glede na konkretne okoliščine tega primera je odmerjena odškodnina v višini 9 mesečnih plač tožnice v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo (z zakonom določeni limit je 18 mesečnih plač delavca) v skladu s sodno prakso, ki se je na tem področju izoblikovala. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno upoštevalo zaposlitvene možnosti tožnice glede na njeno starost in izobrazbo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijano dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kakor ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje pritožbene stroške.

- K pritožbi tožene stranke Protispisno je pritožbeno zatrjevanje, da naj bi pravni prednik tožene stranke v letu 2005 tožnici pogodbo o zaposlitvi odpovedal iz povsem drugega razloga, kot pa ga navaja tožena stranka v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pri odgovoru na vprašanje, ali gre za isti razlog, je bistveno, kaj je navedeno v obeh odpovedih. V prvi redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je pravni prednik tožene stranke tožnici podal 22. 6. 2005, je navedel, da zaradi prenosa dela kadrovske funkcije družba nima več potrebe po organiziranju najbolj zahtevnih del kadrovskih procesov, zato je v posledici nove organiziranosti poslovnih dejavnosti ukinil delovno mesto vodje kadrovske službe, to je delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica. Tudi v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala 15. 1. 2009, je navedeno, da ima delodajalec sedaj poslovne procese organizirane drugače, kot pa je bilo pri pravnem predniku, to je družbi H.P. d.d., zato ni potrebe po delovnem mestu vodje kadrovske službe, saj sedanja organiziranost kadrovske službe s sistemizacijo dveh delovnih mest kadrovika in kadrovskega referenta v celoti obvladuje delovne in poslovne procese družbe na kadrovskem področju, pri čemer je delavkama neposredno nadrejena vodja upravnega področja. Dejansko gre za isti poslovni razlog prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (obe odpovedi se nanašata na isto pogodbo o zaposlitvi) zaradi ekonomskih oziroma organizacijskih razlogov na strani delodajalca. Pri tem ni pomembno, da je bila prva pogodba o zaposlitvi razveljavljena tudi zaradi tega, ker bi pravni prednik tožene stranke moral upoštevati določbe prvega odstavka 73. člena ZDR o spremembi delodajalca. Sicer pa je bil primarni razlog za razveljavitev dne 22. 6. 2005 podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v tem, da je bila odpoved podana po izteku prekluzivnega roka iz petega odstavka 88. člena ZDR, saj so bile tožnici z 31. 3. 2005 odvzete kadrovske zadeve in prenesene na družbo H.M. d.d.. Tudi pritožbeno sodišče je v sodbi opr. št. Pdp 930/2008 z dne 4. 9. 2008 ugotavljalo, da iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bil prenos dela kadrovske funkcije opravljen 31. 3. 2005, ko so bila tožnici odvzeta vsa pooblastila in je bila izseljena iz pisarne in od takrat ni več opravljala nalog kadrovske funkcije. Pritožbeno sodišče je pri tem poudarilo, da kasnejša formalna ukinitev delovnega mesta z aktom o sistemizaciji delovnih mest, ki je začel veljati 8. 6. 2005, ni imela nobenega vpliva na dejansko prenehanje potreb po delu tožnice.

Zmotno je pritožbeno prepričanje, da bi o istem razlogu za odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko govorili le v primeru, če bi tožena stranka navajala, da je spremenila sistemizacijo in ukinila delovno mesto. Tožena stranka je izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljevala s tem, da tožnici ne more zagotavljati dela, saj nima potrebe po delovnem mestu vodje kadrovske službe, tožnici pa ne more ponuditi niti drugih prostih delovnih mest, za katera bi izpolnjevala pogoje za njihovo zasedbo, oziroma za katera bi se lahko prekvalificirala ali dokvalificirala.

Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tudi izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi štelo za prepozno glede na šestmesečni objektivni rok od nastanka utemeljenega razloga za odpoved. Šesti odstavek 88. člena ZDR namreč določa, da mora delodajalec odpoved podati najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Utemeljeni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je nastal že v letu 2005, kar pomeni, da je prekluzivni šestmesečni rok, v katerem bi tožena stranka morala podati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ob izpodbijani odpovedi že zdavnaj potekel. Sodišče prve stopnje se je pri tem tudi pravilno sklicevalo na stališče Vrhovnega sodišča v sodbi opr. št. VIII Ips 427/2008 o tem, da delodajalec iz istega poslovnega razloga delavcu lahko le enkrat odpove pogodbo o zaposlitvi.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da strank ni dovolj vzpodbujalo, da bi podale relevantne navedbe za odločanje o višini odškodnine. Sodišče prve stopnje je strankama odprto predstavilo, da razmišlja o uporabi instituta sodne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sta stranki imeli vso možnost, da bi podali ustrezne trditve in predlagali ustrezne dokaze tudi glede odmere odškodnine. Dosojena odškodnina nikakor ni previsoka, zlasti ob upoštevanju dejstva, da je tožnica stara 51 let in da je že od leta 2005 brez zaposlitve, seveda z vmesno ponovno zaposlitvijo pri toženi stranki na podlagi pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje, opr. št. Pd 333/2007 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 1428/2006. Zmotno je prepričanje tožene stranke, da bi sodišče prve stopnje od dosojene odškodnine iz 118. člena ZDR moralo odšteti nadomestilo, ki ga tožnica prejema iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Pri odmeri odškodnine se sicer upošteva, ali gre za odpoved, pri kateri ima delavec tudi pravico do odpovednega roka in nadomestila iz naslova zavarovanja za čas brezposelnosti, vendar ne na ta način, da bi se nadomestilo iz naslova zavarovanja za čas brezposelnosti odštevalo od odmerjene ustrezne denarne odškodnine.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo pa ni upravičena niti tožnica, saj teh stroškov ni mogoče šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor v smislu določbe prvega odstavka 165. člena ZPP, saj ta odgovor v ničemer ni prispeval k pravilni odločitvi o pritožbi tožene stranke.