Jedro

Ker tožena stranka na pravilno vročeno tožbo v postavljenem roku ni odgovorila in so izpolnjeni tudi drugi pogoji za izdajo zamudne sodbe, je sodišče prve stopnje tožniku pravilno dosodilo razliko v plači v višini prikrajšanja med zneski izplačanega nadomestila v višini osnovne plače po pogodbi o zaposlitvi in med zneskom minimalne plače.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z zamudno sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da je dolžan v roku 8 dni tožniku obračunati: - prikrajšanje pri plači za obdobje od aprila 2011 do decembra 2011 v bruto znesku 142,02 EUR, za obdobje od januarja 2012 do decembra 2012 v bruto znesku 156,98 EUR, za obdobje od januarja 2013 do decembra 2013 v bruto znesku 177,58 EUR in za obdobje od januarja 2014 do maja 2014 v bruto znesku 183,07 EUR ter od navedenih bruto zneskov odvesti prispevke in davek, tožniku pa izplačati pripadajoče neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 17. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (točka I izreka) in - regrese za letni dopust za leto 2011 v bruto znesku 570,08 EUR, za leto 2012 v bruto znesku 763,06 EUR, za leto 2013 v bruto znesku 783,66 EUR in za leto 2014 v bruto znesku 394,57 EUR, od teh zneskov odvesti davke in tožniku izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 2. 7. v letu za znesek iz tekočega leta dalje do plačila (točka II izreka).

Odločilo je, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka v znesku 735,92 EUR v roku 8 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka III izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga absolutnih bistvenih kršitev. Navaja, da tožnik s to tožbo zahteva plačilo razlike med osnovnimi plačami prisojenimi in tožniku izplačanimi ne podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe Delovnega sodišča v Mariboru opr. št. Pd 374/2011 z dne 21. 11. 2013 in minimalno plačo po Zakonu o minimalni plači (ZminP) ter izplačilo regresov za letni dopust za obdobje od leta 2011 do leta 2014. V tožbi tožnik navaja, da vlaga tožbo skladno z obstoječo sodno prakso, saj je pravnomočno sodbo mogoče šteti kot vmesno sodbo. Po stališču pritožbe, pravnomočne sodbe, na katero se sklicuje tožnik, ni mogoče šteti kot vmesne sodbe, ampak za pravnomočno razsojeno stvar, zato bi moralo sodišče prve stopnje v postopku predhodnega preizkusa tožbe in po pregledu dokazov to upoštevati in tožbo zavreči. Ker tega ni storilo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 12. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Navaja še, da je sodišče v delovnih sporih v skladu z določili ZPP in načelom dispozitivnosti, ki se v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem uporabljajo na podlagi 16. člena ZDSS, vezano na postavljene zahtevke in mora posledično odločiti v mejah postavljenih zahtevkov, kar pomeni, da tožniku ne more prisoditi več ali nekaj drugega kot tisto, kar je tožnik zahteval, toženec pa mora po pravnomočnosti sodbe tožniku izpolniti ravno tisto, kar je navedeno v izreku sodbe. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa v plačilo naloži vse pravdne stroške toženca, vključno s pritožbenimi stroški, vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka za plačilo dalje do plačila, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o pritožbenih stroških pa pridrži za novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) je pritožbeno sodišče zamudno sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

5. Tožena stranka sodbo izpodbija zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 12. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. To kršitev naj bi sodišče prve stopnje storilo s tem, ko je odločalo o tožbenem zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno, namesto, da bi tožbo zavrglo. Ta pritožbeni očitek je neutemeljen. Kot izhaja iz prilog A4 in A5 je bilo s sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 374/2013 z dne 21. 11. 2013 potrjeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 173/2014 z dne 24. 3. 2014 tožniku pravnomočno dosojeno, da mu je dolžna tožena stranka za obdobje od 1. 4. 2011 do dneva poziva nazaj na delo med drugim izplačati na podlagi pogodbe o zaposliti z dne 28. 1. 2011 pripadajoče plače v bruto mesečnem znesku 606,08 EUR, od katerih je dolžna predhodno obračunati in odvesti davke in prispevke in tožniku izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 17. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca, kot da bi tožnik od 1. 4. 2011 dalje delal polni delovni čas.

6. Tožnik v obravnavani zadevi vtožuje razliko med izplačano plačo po pravnomočni sodbi in plačo, ki mu pripada skladno z določbami Zakona o minimalni plači (ZminP, Ur. l. RS, št. 13/2010 in naslednji). O tem tožbenem zahtevku s pravnomočno sodbo ni bilo odločeno, je pa bilo pravnomočno odločeno o tem, da tožniku delovno razmerje s 1. 4. 2011 ni prenehalo. Ker je torej tožnik po 1. 4. 2011 v delovnem razmerju pri toženi stranki, je upravičen do zakonsko določene minimalne plače. 7. Sodišče prve stopnje je na podlagi 44., 126 - 130., 133-135 in 137. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) tožniku pravilno dosodilo razliko v plači v višini prikrajšanja med zneski izplačanega nadomestila v višini osnovne plače po pogodbi o zaposlitvi in med zneskom, do katerega je tožnik upravičen po določbah ZminP.

8. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da so izpolnjeni tudi preostali pogoji, ki jih določa 318. člen ZPP, zakonito izdalo izpodbijano zamudno sodbo. Prvi odstavek 318. člena ZPP namreč določa, da sodišče izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo in so izpolnjeni pogoji, da je tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor in ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

9. Tožena stranka na pravilno vročeno tožbo v postavljenem roku ni odgovorila. Zahtevek, ki je bil s tožbo postavljen, ni zahtevek s katerim tožnik ne more razpolagati, utemeljenost zahtevka pa izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi in ta dejstva niso v nasprotju z dokazi, ki jih je priložil tožnik, pa tudi s splošno znanimi dejstvi ne.

10. Ker je sodišče prve stopnje z izpodbijano zamudno sodbo tožnikovemu zahtevku pravilno ugodilo, je pritožba neutemeljena, zato jo je sodišče prve stopnje zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje skladno s 353. členom ZPP.

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.