Jedro

Če stranki z interesom tožba ni bila vročena, je podana kršitev 15. čl. in 1. odst. 36. člena ZUS, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe (2. odst. 72. čl. ZUS).

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 2371/97-10 z dne 1.7.1999 se razveljavi in zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi obeh tožnikov, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 6.8.1997 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Sekretariata za varstvo okolja in urejanje prostora Občine L.B. z dne 18.9.1994, s katero je navedeni organ prve stopnje na predlog J.C. določil funkcionalno zemljišče na parcelah št. 578/1, 578/2 in 579/1 k.o. S. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bil postopek voden pomanjkljivo in v odločbi tožene stranke niso navedeni prepričljivi razlogi za sprejeto odločitev. Navedene parcele ležijo v območju, katerega urejajo prostorsko ureditveni pogoji in sicer Odlok o prostorsko ureditvenih pogojih za območje urejanja BS 4/2 S., BK 4/2 kmetijske površine (Uradni list RS, št. 5/94 in 11/94) ter Odlok o prostorsko ureditvenih pogojih za plansko celo B 1 B. zahod (Uradni list SRS in RS, št. 16/87, 15/89 in 27/92).

Zemljišči parc. št. 578/1 in 580/2 ter del zemljišča parc. št. 579/1 k.o. S. ležijo v morfološki enoti z oznako 2D/1, del zemljišča parc. št. 579/1 pa v morfološki enoti z oznako K/1. Tožena stranka v svoji odločbi ni navedla h katerim objektom je določila funkcionalno zemljišče. Iz zemljiškoknjižnega izpiska Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani je razvidno, da imata oba objekta, vpisana v zemljiško knjigo, že določeno funkcionalno zemljišče. Obseg funkcionalnega zemljišča se je določil na novo. Tožena stranka ne pojasni, na podlagi katerih kriterijev in meril je tako povečanje potrebno, zlasti pa ne, h kateremu objektu je določeno tako funkcionalno zemljišče. Tožnika v pritožbah zoper odločbo organa prve stopnje zatrjujeta, da je določeno funkcionalno zemljišče k črnim gradnjam. Tožena stranka teh pritožbenih navedb ni presodila in ni navedla razlogov za njihovo zavrnitev. Zato je ravnala v nasprotju z 2. odstavkom 245. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Zato bo moralo v ponovnem postopku zavzeti stališče do navedb tožnikov iz pritožbe, tudi glede navedbe drugotožnika, da je na podlagi darilne pogodbe lastnik dela parcelne številke 579/1 k.o. S., navedb o tem, da sta na parcelah 2 gradbena objekta zgrajena na črno, ter da je funkcionalno zemljišče določeno prav za oba na črno zgrajena objekta. Izpodbijano odločbo je zato odpravilo v skladu z 2. točko 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS).

Stranka z interesom J.C. v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče združilo tožbi A. in P.C. v enotno obravnavanje, vendar tožbe P.C. ni prejel, kar pomeni kršitev postopka. Tožnik ne more biti stranka v postopku, saj s postopkom za določitev funkcionalnega zemljišča v ničemer niso prizadete njegove pravice in koristi. Odpravljeni upravni akt je pravilen in zakonit. Dejansko stanje pa je bilo pravilno ugotovljeno. Napačen je zaključek, da je tožena stranka določila funkcionalno zemljišče v nasprotju s prostorsko ureditvenimi pogoji, ker je del parc. št. 579/1 namenjen trajni kmetijski rabi. Prav zaradi potreb kmetije je bilo potrebno določiti funkcionalno zemljišče v takem obsegu.

Funkcionalno zemljišče k objektom pritožnika doslej še ni bilo določeno. Funkcionalno zemljišče ni bilo določeno k objektoma zgrajenima na črno. Gre za zavajanje sodišča s strani tožnika. Silos na parc. št. 579/1 v izmeri 70 m2 ni črna gradnja, saj je bil postavljen že v letu 1971 in je bilo tedanji investitorki J.C. izdano ustrezno dovoljenje. Objekti, h katerim je bilo funkcionalno zemljišče določeno, so objekti zaščitene kmetije: hiša in zgradba na parcelni številki 580/1, gospodarsko poslopje in stanovanjska stavba na parcelni številki 579/1. Na parc. št. 579/1 med drugim stoji tudi dvojni kozolec, ki se še ni vknjižil v zemljiško knjigo, sodi pa v sklop kmetije. Tožena stranka je upoštevala merila odloka. Kmetija pritožnika je zaščitena kmetija. Pritožnik se ukvarja s kmetijsko dejavnostjo. Normalno je, da ima kmetija večje funkcionalno zemljišče kot stanovanjska stavba. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek.

Tožnik A.C. v odgovoru na pritožbo smiselno predlaga zavrnitev pritožbe. Navaja, da kmetija ni več zaščitena. J.C. opušča kmetovanje, razprodal je vso živino in je od leta 1993 prijavljen na Zavodu za zaposlovanje. Kmetijska zemljišča daje v najem. Skuša se izogniti obveznostim iz dednega dogovora. Vztraja pri tem, da je bilo funkcionalno zemljišče določeno k črnim gradnjam. Povečanje funkcionalnega zemljišča je bilo špekulativnega značaja: izigrati podpisnike dednega dogovora.

Tožena stranka in tožnik P.C. na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča pritožnik v pritožbi utemeljeno ugovarja, da so bila bistveno kršena določila postopka v upravnem sporu in to iz razloga, ker mu tožba P.C. ni bila vročena. Iz podatkov spisa je razvidno, da je ta pritožbeni ugovor utemeljen. Sodišče prve stopnje, ki je obe tožbi združilo v enoten spis, je drugopis tožbe P.C. poslalo le toženi stranki in sotožniku A.C., ni pa v spisu podatkov o tem, da je sodišče drugopis tožbe P.C. dostavilo tudi pritožniku, kateremu je bil priznan položaj strank v upravnem postopku. Tako pritožnik po presoji pritožbenega sodišča ni imel možnosti, da se seznani z tožbenimi ugovori, ki jih je v tožbi navajal tožnik P.C. To pa je po presoji pritožbenega sodišča vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Zaradi kršitve določb 15. člena in 1. odstavka 36. člena ZUS je zato je po presoji pritožbenega sodišča podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu (2. odstavek 72. člena ZUS). Že iz tega razloga je moralo pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. Zato se v ostale pritožbene ugovore ni spuščalo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek, v katerem naj odpravi ugotovljeno bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu in v zadevi ponovno odloči.