Jedro

Iz izpodbijane odločbe nesporno sledi, da je potni nalog brez prilog oziroma da ni računov za cestnino in za vstopnino, ki bi izkazovali, da je bila pot opravljena na način (z uporabo lastnega avtomobila) in za namen (obisk knjižnega sejma), ki izhaja iz naloga, kar pomeni, da ne drži tožbena navedba, po kateri tožena stranka svojega zaključka o tem, da omenjeni potni nalog ni verodostojna listina, ni ustrezno utemeljila.

V zvezi s potnimi nalogi, ki se nanašajo na poti, povezane z vpisom oziroma vpisi v zemljiško knjigo, iz izpodbijane odločbe kot nesporno sledi, da iz predloženih listin niso razvidna imena oseb, ki so sodelovale pri poslovnem dogodku in da ni opisa dogodka z njegovo natančno predstavitvijo. Iz predloženih nalogov torej ni mogoče razbrati vsebine poslovnih dogodkov, zato ni podlage za knjiženje stroškov iz tega naslova.

Iz ugotovljenih okoliščin sledi utemeljen dvom, da bi bile storitve dejansko opravljene s strani društva B. in s tem dvom v verodostojnost izdanih računov, iz katerih poleg tega konkretne opravljene storitve niso razvidne niti ni razvidna njihova cena, kot se neprerekano in skladno z listinami, ki so v spisih, ugotavlja v izpodbijani odločbi. Zato davčni organ pravilno zaključi, da predloženi računi niso verodostojne listine po določbah SRS 21 za knjiženje obravnavani stroškov, ker ne izkazujejo storitev, ki bi jih opravilo to društvo oziroma njegovi člani.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora davka od dohodkov pravnih oseb za obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2010 z izpodbijano odločbo v izpodbijanem delu (I. in III. točki izreka) tožeči stranki dodatno odmeril in naložil v plačilo davek od dohodkov pravnih oseb, in sicer za obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2008 v znesku 7 424,16 EUR in pripadajoče obresti v znesku 410,53 EUR (točka I/1 izreka), za obdobje od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2009 v znesku 3 976,91 EUR in pripadajoče obresti v znesku 108,14 EUR (točka I/2 izreka) ter za obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010 v znesku 4 392,90 EUR in pripadajoče obresti v znesku 112,39 EUR (točka I /3 izreka).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da gre pri tožeči stranki za društvo po Zakonu o društvih (ZDru-1), v katerem je bilo v inšpiciranih letih včlanjenih do šest oseb. Društvo je bilo ustanovljeno za opravljanje nepridobitne dejavnosti, vendar je v inšpiciranih letih doseglo prihodke skoraj izključno (99%) s pridobitno dejavnostjo oddajanja nepremičnine v najem in dobavo opreme visokim šolam, ki delujejo na istem naslovu kot društvo, medtem ko se z dejavnostjo, za katero je bilo ustanovljeno (pospeševanje razvoja nadarjenih otrok) in je podrobno opisana v izpodbijani odločbi, praktično ni ukvarjalo.

V zvezi s prihodki od najemnin davčni organ ugotavlja, da so izkazani v višini izdanih računov najemnikom prostorov in da se kot takšni priznajo v obračunani višini. Pri tem davčni organ ni upošteval nepravilnosti, ki jih je ugotovil v zvezi z zaračunavanjem najemnin najemnikom, konkretno VŠUP, saj je ugotovil, da v konkretnem primeru ne gre za prilagoditev davčne osnove zaradi transfernih cen, in zato prihodkov, doseženih z najemnino, ni znižal. Pri kontroli potnih nalogov in z njimi povezanimi stroški je davčni organ ugotovil, da je tožeča stranka obračunala povračila potnih stroškov tudi za poti, ki niso bile opravljene v okviru opravljanja dejavnosti, oziroma niso bile neposreden pogoj za dejavnost in niso bile posledica opravljanja dejavnosti in se zato v skladu z drugim odstavkom 29. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2) ne priznajo kot odhodki. Poleg tega je tožeča stranka obračunala povračila potnih stroškov tudi po potnih nalogih, ki niso verodostojna listina po določbah SRS 33.16 in se zato ne vštevajo med davčno priznane odhodke po tretjem odstavku 12. člena ZDDPO-2. Podatki iz potnih nalogov, ki ne izpolnjujejo pogojev za pripoznavanje odhodkov, so navedeni v tabelah na 15., 16. in 17. strani izpodbijane odločbe, konkretni razlogi za to, da se stroški po nalogih iz tabele ne vštevajo med davčno priznane odhodke, pa so navedeni na straneh od 17 do 22 izpodbijane odločbe. Zbir izločenih stroškov po potnih nalogih za posamezna obračunska obdobja je razviden iz tabele 8 na 22. strani odločbe, in sicer se zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri obračunavanju stroškov po potnih nalogih davčno priznani odhodki zmanjšajo za leto 2008 v znesku 5 893,42 EUR, za leto 2009 v znesku 6 444,51 EUR in za leto 2010 v znesku 5 207,94 EUR.

Pri kontroli stroškov intelektualnih storitev, knjiženih na kontu 41900 – stroški drugih storitev, oziroma na kontu 416 – intelektualne storitve je davčni organ ugotovil, da je tožeča stranka v nasprotju z določbami prvega odstavka 29. člena ZDDPO-2 pripoznala stroške po računih, prejetih od A. (v nadaljevanju A.) iz Novega mesta, stroške po računih Društva B. (v nadaljevanju B.) iz Novega mesta pa je pripoznala v nasprotju s SRS 33.16 in tretjega odstavka 12. člena ZDDPO-2, ker prejeti računi ne dokazujejo, da bi bile storitve opravljene za tožečo stranko. Glede stroškov, pripoznanih po računih A. se namreč obrazloženo (na straneh od 25 do 30 odločbe) ugotavlja, da stroški niso nastali v okviru dejavnosti tožeče stranke in niso povezani z njeno dejavnostjo in se zato izločijo iz odhodkov za leto 2008 v znesku 5 400,00 EUR, za leto 2009 v znesku 4 493,17 EUR in za leto 2010 v znesku 8 356,57 EUR. Prav tako obširno pa se ugotavlja tudi, da računi od B. niso ustrezni, oziroma da ne izkazujejo dejansko opravljenih storitev ter da niti na računih niti na specifikaciji ni ovrednotena posamezna vrsta storitve ali navedena cena storitve. Zato se ne vštevajo med davčno priznane odhodke za leto 2008 računi v skupnem znesku 5 050 EUR, za leto 2009 v skupnem znesku 8 000 EUR in za leto 2010 v skupnem znesku 8 400 EUR.

Pri kontroli stroškov vzdrževanja – velika popravila pa davčni organ ugotavlja, da je bila v predavalnicah 3 in 5 opravljena rekonstrukcija poda in prejet račun št. 192 v znesku 14 580 EUR ter rekonstrukcijska elektroinštalacijska dela in prejet račun št. 197 za znesek 6 303,30 EUR. V obeh primerih davčni organ ocenjuje, da ne gre za strošek storitev, ampak za strošek velikih popravil, ki se ne všteva med stroške vzdrževanja, temveč v skladu s SRS 33.6 znižuje popravek vrednosti opredmetenega osnovnega sredstva. Zato se za leto 2008 odhodki iz naslova stroškov vzdrževanja, knjiženih na stroškovnem mestu 004-Nepremičnina na kontu 41200, zmanjšajo po obeh računih za skupno 17 402,77 EUR.

Glede na navedene ugotovitve je davčni organ v obračunu davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2008 tožeči stranki povečal davčno osnovo pod zaporedno številko 16 za 33 746,19 EUR, oziroma za 18 937,68 EUR za leto 2009 in za 21 964,51 EUR za leto 2010 ter temu ustrezno po veljavnih davčnih stopnjah 22% (za leto 2008), 21% (za leto 2009) oziroma 20% (za leto 2010) obračunal in naložil v plačilo premalo plačani davek ter pripadajoče obresti, vse v zneskih, ki so razvidni iz izreka odločbe.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani del odločbe zavrnil kot neutemeljeno ter v svojih razlogih v celoti sledil razlogom prve stopnje.

Tožeča stranka se z izpodbijano odločbo v izpodbijanem delu ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Tožbo vlaga zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi kršitve materialnega prava in zaradi bistvene kršitve pravil postopka. V tožbi navaja, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ne utemelji svojih navedb o tem, da strošek ni poslovno potreben in zakaj. Poleg tega v določenih primerih samovoljno odloča o zadevah s strokovnega področja tožeče stranke, kar je nedopustno, saj tožena stranka ni za kaj takega strokovno usposobljena. Tožeča stranka tudi meni, da se jo skuša z navedbami o tem, da so listine neverodostojne in poslovni dogodki nepotrebni, diskreditirati, in zato takšnemu načinu prikazovanja zadev in vmešavanju v poslovno politiko odločno nasprotuje.

V zvezi s prihodki tožeča stranka nasprotuje ugotovitvam inšpekcije o neupravičenem oziroma nepravilnem zaračunavanju najemnin in dokazuje nasprotno. Sicer pa meni, da bi v primeru, če ugotovitve o preveč zaračunani najemnini držijo, moral davčni organ zmanjšati prihodke pri tožeči stranki kot najemodajalcu. Odločitev, da prihodkov ne zmanjša, je po mnenju tožeče stranke nelogična in v neskladju s 76. členom ZDavP-2 in SRS, še zlasti, ker je v inšpekcijskem postopku pri najemojemalcu (VŠUP) zaradi nepravilnosti pri zaračunavanju najemnine, davčni organ zmanjšal odhodke in s tem povečal davčno osnovo.

Tožeča stranka se tudi ne strinja z izločitvijo stroškov po potnih nalogih in pojasnjuje ter dokazuje nasprotno. Trdi, da so bile službene poti po izločenih potnih nalogih dejansko opravljene in da gre za resnične poslovne dogodke v okviru njene dejavnosti. Res je sicer, da pri nekaterih nalogih niso priloženi cestninski in parkirni listki, saj tožeča stranka ni uspela biti glede tega povsem dosledna. Za nekatere opravljene poti v inšpiciranih letih pa cestninskih listkov ni bilo zaradi vinjet, poti pa so bile opravljene po Sloveniji. Parkiranja pa tudi ni potrebno povsod plačevati. Pri tem tožeča stranka poudari, da člani za opravljene poti po Sloveniji stroška nakupa vinjete niso uveljavljali, kar priča, da niso uveljavljali niti vseh stroškov v zvezi s službenimi potovanji. Glede na veliko število potnih nalogov tožeča stranka dokazuje opravljene poslovne poti le za nekatere (52-2008 z dne 25. 9. 2008; 55, 56 iz leta 2009; 36 iz leta 2010) ter meni, da glede na povedano potovanja po navedenih potnih nalogih niso sporna in da je treba strošek priznati v višini iz obračuna. Enako – da je treba strošek priznati - meni glede stroškov po potnih nalogih z nalogo „vpis nepremičnine v ZK“ ter glede stroškov po potnem nalogu št. 2-2010 z dne 15. 1. 2010. V zvezi s stroški intelektualnih storitev tožeča stranka meni, da je izločitev odhodkov po računih A. neupravičena. Pogodbe o znanstvenem in strokovnem sodelovanju, ki jih je predložila za vsa tri leta, ter izdani računi in poročila oziroma specifikacije po pogodbah to dokazujejo, saj so tako v pogodbi kot v specifikacijah in računih natančno navedene storitve, ki so bile opravljene za tožečo stranko. Ugotovitev, da A. v letu 2008 in 2010 ni izpolnjevalo pogojev za društvo, ne sodi v izpodbijano odločbo. Poleg tega ni resnična, kot to sledi iz statuta društva. Navedba v odločbi, da naj bi tožeča stranka prenesla svoje aktivnosti na SNZ, pa je pavšalna in nima dokazne teže. Tudi ni res, da je tožeča stranka stroške za predavanje „Daroviti i predškolski odgoj v Vranju“ knjižila dvakrat, pri čemer tožena stranka svoje navedbe o tem sploh ne dokaže. Posli s A. pa tudi sicer niso neobičajni niti ni neobičajno, da so člani tožeče stranke isti kot pri A. Stališča tožene stranke v tej zvezi pomenijo grobo vmešavanje v delovanje tožeče stranke in je v nasprotju s prostovoljno naravo ustanavljanja in dejavnosti društev.

Računi B. so po mnenju tožeče stranke skladni s SRS 21 in kot takšni verodostojna podlaga za knjiženje stroškov. Dejstvo, da posamezna storitev na računu ni ovrednotena, na verodostojnost listine ne vpliva. Katere storitve po prejeti računih so potrebne, pa odloča tožeča in ne tožena stranka, ki nima podlage za to, da se vtika v poslovno politiko. Tožeča stranka je med postopkom dala vrsto pojasnil in dokazil, ki jih tožena stranka ni želela upoštevati, temveč vztraja, da so vse intelektualne storitve nepotrebne, ker bi jih lahko opravila tožeča stranka, ki ima eno zaposleno osebo. Tožeča stranka zato ponovno pojasnjuje, da je naloga zaposlenega C.C. organizacija aktivnosti in ne izvajanje drugih storitev, kot mu to želi določiti tožena stranka. Odločanje na podlagi ugibanj in predvidevanj o tem, kaj bi lahko tožeča stranka naredila sama, v davčnem postopku ne more vzdržati. Navedba tožene stranke, da ji tožeča stranka ni predložila pogodbe o zaposlitvi za C.C., ni korektna, saj tega tožena stranka v postopku nikoli ni zahtevala, priča pa o tem, da tožena stranka sproti razvija zgodbo, ki ji ustreza. Neresnične in zavajajoče pa so tudi navedbe v zvezi z arhiviranjem oziroma elektronskim hranjenjem dokumentov.

V zvezi s stroški vzdrževanja je bilo toženi stranki predstavljeno, kakšna dela so bila opravljena ter pojasnjeno, da se je morala ena od predavalnic prenoviti zaradi potrebe po dveh predavalnicah in da so bili zato prenovljeni stoli in zamenjan pod. Prav tako si je ogledala prostore. Zato po mnenju tožeče stranke stroški po obeh računih pomenijo strošek vzdrževanja. V primeru računa št. 94/2008 gre za zamenjavo poda zaradi plesni in ne za povečevanje zmogljivosti ali podaljšanje dobe koristnosti ter za prenovo. Prav tako so stroški vzdrževanja storitev po računu št. 285/2008, saj gre za večje število manjših del oziroma popravil. Zato bi moral biti znesek po računu uvrščen med stroške oziroma davčno priznane odhodke.

Ugotovitve tožene stranke so glede na povedano po mnenju tožeče stranke napačne, pavšalne, neutemeljene, nezakonite in protiustavne, napačna pa je tudi materialnopravna podlaga za odločitev. Resnično dejansko stanje ni ugotovljeno, kot se to zahteva po določbah ZDavP-2 in po 8. členu ZUP, poleg tega pa niso bile upoštevane določbe ZDDV in ZDDV-1. Zaradi navedenih kršitev je tožena stranka davek odmerila nezakonito in nepravilno in zato je izpodbijana odločba nezakonita.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Glede prihodkov iz naslova najemnine ni spora o tem, da so bili zaračunani in plačani ter da jih je davčni organ upošteval v obračunani višini. To pa pomeni, da za njihovo znižanje ni zakonske podlage in zato je izpodbijana odločitev v tej zvezi pravilna in zakonita, kot tožeči stranki na pritožbene navedbe (ki so enake tožbenim) obširno in pravilno ter s sklicevanjem na SRS 18.1 in tretji odstavek 12. člena ZDDPO-2 odgovori že drugostopni organ v svoji odločbi.

Sodišče tudi ne dvomi v odločitev glede potnih nalogov in z njimi povezanimi stroški. Na pritožbene ugovore, ki so enaki tožbenim, pravilno odgovori že drugostopni organ, zato se sodišče sklicuje na razloge druge stopnje. Pri tem se drugostopni organ utemeljeno sklicuje na podrobne ugotovitve organa prve stopnje, ki so razvidne iz preglednic izpodbijane odločbe in iz katerih je razvidno, katera povračila potnih stroškov niso bila upoštevana kot davčno priznani odhodki in iz katerih razlogov. V zvezi s posameznimi potnimi nalogi, ki jim tožnik nasprotuje v tožbi in pred tem že v pritožbi, sodišče le še dodaja: V zvezi s potnim nalogom št. 52-2008 z dne 25. 9. 2008 (strokovna ekskurzija v Frankfurt), izdanim C.C., se po presoji sodišča pravilno ugotavlja, da tožeča stranka ni izkazala, kakšen je bil namen strokovne ekskurzije in da je zato tožeča stranka stroške po navedenem nalogu pripoznala v nasprotju s 1. točko drugega odstavka 12. člena ZDDPO-2. Obisk sejma Fotokina in Muzeja Mercedes Benz, ki je razviden iz prilog k potnemu nalogu, poslovno potrebnega stroška ne izkazuje. Ker že navedena ugotovitev zadošča za to, da se stroški po nalogu ne priznajo, ostale tožbene (in pred tem pritožbene) navedbe v zvezi z vprašanjem pokrivanja stroškov službene poti oziroma njihovega razmejevanja med VŠUP in tožečo stranko ni bistveno in jih zato sodišče, enako kot drugostopni organ, ni presojalo.

V zvezi s potnimi nalogi št. 55, 56 in 36 (obisk knjižnega sejma v Beogradu) iz leta 2009 se prav tako ugotavlja, da poslovni namen poti ni izkazan. Pri tem se po presoji sodišča utemeljeno ugotavlja, da sta C.C. (dne 30. 10. 2009) in D.D. (dne 31. 10. 2009) po potnih nalogih št. 55 in 56 dejansko potovala v Beograd, ni pa izkazano, da sta potovala kot predstavnika tožeče stranke in za namen, ki ga zatrjujeta v tožbi. Za C.C. tako (ob upoštevanju pripomb na zapisnik) ni izkazano, da je potoval s svojim vozilom, za D.D. (ki je bil sicer napoten na sejem s strani VŠUP za dne 30. 9. 2009) pa ne, da je potoval 31. 10. 2009, kot izhaja iz nalogov. Poleg tega iz vstopnic, ki so bile predložene v pripombah na zapisnik, ni razviden datum obiska sejma niti niso bile vstopnice predložene za obračun tožeči stranki. V zvezi z nalogom št. 36 pa davčni organ utemeljeno ugotavlja, da ni izkazano, da je bila pot v Beograd potrebna za poslovanje tožeče stranke. Račun za nočitev, ki se omenja v tožbi, tega namena ne dokazuje. Po drugi strani pa iz izpodbijane odločbe kot nesporno sledi, da je potni nalog brez prilog, oziroma da ni računov za cestnino in za vstopnino, ki bi izkazovali, da je bila pot opravljena na način (z uporabo lastnega avtomobila) in za namen (obisk knjižnega sejma), ki izhaja iz naloga, kar pomeni, da ne drži tožbena navedba, po kateri tožena stranka svojega zaključka o tem, da omenjeni potni nalog ni verodostojna listina, ni ustrezno utemeljila.

V zvezi s potnimi nalogi, ki se nanašajo na poti, povezane z vpisom oziroma vpisi v zemljiško knjigo, iz izpodbijane odločbe kot nesporno sledi, da iz predloženih listin niso razvidna imena oseb, ki so sodelovale pri poslovnem dogodku in da ni opisa dogodka z njegovo natančno predstavitvijo. Iz predloženih nalogov torej ni mogoče razbrati vsebine poslovnih dogodkov, zato ni podlage za knjiženje stroškov iz tega naslova. Dejstvo, da postopki, povezani z vknjižbo nepremičnin, še trajajo, na omenjeno ugotovitev ne vpliva. Iz tožbenih (in pred tem pritožbenih) navedb pa tudi ne izhajajo kakršnikoli utemeljeni razlogi za to, da v obravnavanih listinah manjka opredelitev poslovnih dogodkov in s tem za njihovo bistveno pomanjkljivo vsebino.

Na podlagi potnega naloga št. 2 z dne 15. 1. 2010 je C.C. obračunal za pot v Munchen od 17. 1. do 20. 1. 2010 dnevnico in kilometrino. Potnemu nalogu nesporno niso bili priloženi računi za cestnino in parkirnino. Predložena sta bila prejeti in izdani račun, ki se nanašata na opremo (inkubator), kupljeno za F. v Munchnu. V tej zvezi pa se po presoji sodišča utemeljeno ugotavlja, da poti, ki bi bila opravljena za namene tožeče stranke, navedena računa ne izkazujeta. Najprej zato, ker iz pregledane dokumentacije ni razvidno, da bi bil C.C. zadolžen za nabavo opreme v šolah F. In še posebej zato, ker je iste dni opravil potovanje v Munchen z istim namenom (nakup šolske opreme) tudi D.D., ki je direktor F. – kupca opreme, kot se to kot nesporno ugotavlja v razlogih (na strani 11) izpodbijane odločbe. To pa po presoji sodišča pomeni, da ima prav tožena stranka, ko navaja, da tožeča stranka odhodkov iz tega naslova ni utemeljila z verodostojnimi knjigovodskimi listinami in na ta način izkazala, da je poslovni dogodek resnično nastal ter da je povezan z opravljanjem dejavnosti tožeče stranke.

V zvezi s stroški intelektualnih storitev se ugotavlja, da je tožeča stranka na kontu 41900 – stroški drugih storitev oziroma na kontu 416 – intelektualne storitve med drugim pripoznala stroške po prejetih računih A. in B. V zvezi s knjiženjem stroškov po računih, prejetih s strani A., je tožeča stranka res predložila pogodbe o znanstvenem in strokovnem sodelovanju za vsa tri leta ter tudi izdane račune in specifikacije o opravljenih aktivnostih po sklenjenih pogodbah, kot se navaja v tožbi. Spora tudi ni o tem, da so na računih navedene storitve, ki so bile opravljene za tožečo stranko. Vendar pa po ugotovitvah davčnih organov, ki jim sledi tudi sodišče, navedene listine, glede na ostale okoliščine, ki se ugotavljajo v zvezi s posameznimi storitvami, ne zadoščajo za to, da se stroški iz tega naslova davčno priznajo. Ugotovitev, da A. v letu 2008 in 2010 ni izpolnjeval pogojev za društvo, res izhaja iz izpodbijane odločbe, vendar davčni organ na njej ne temelji svoje odločitve. Zato so tožbeni ugovori v tej zvezi nepomembni in jih sodišče ni presojalo. Pač pa je po presoji sodišča pomembna in hkrati nesporna ugotovitev, da so člani A. isti kot člani tožeče stranke. To sicer ni prepovedano, tako kot ni prepovedano opravljanje storitev s strani A. za tožečo stranko. Obenem pa se sodišče strinja z davčnim organom, da takšna situacija lahko vzbudi dvom v utemeljenost zaračunanih storitev. Še zlasti, ker se v odločbi (v predzadnjem odstavku na 26. strani) kot nesporno ugotavlja tudi, da je tožeča stranka s pogodbo pretežni del svojih nalog prenesla v izvajanje na A. (predzadnji odstavek na 26. strani odločbe) in za to ne navede prepričljivih razlogov. Zato mora biti opravljanje storitev za tožečo stranko s strani A. v vsakem konkretnem primeru še posebej utemeljeno in povsem jasno razvidno iz predloženih listin, kot se to s strani tožene stranke zahteva v konkretnem primeru. Pri tem davčni organ za vsak konkreten primer predavanj, sodelovanja na posvetovanjih in svetovalnih del (na straneh 27, 28 in 29 odločbe) ugotavlja in presoja okoliščine, zaradi katerih meni, da A. oziroma D.D. kot član A. zaračunanih storitev ni opravil za tožečo stranko. Tem dejanskim ugotovitvam, ki jih vsebuje izpodbijana odločba za vsak konkreten primer posebej in na katerih temelji odločitev, tožeča stranka ne ugovarja. Prav tako ne ugovarja ugotovitvi, da iz predloženih dokazil ne izhaja, da bi A. organiziral predavanja oziroma (po)svetovanja s strani D.D. prav za tožečo stranko ter da v tem pogledu tudi predloženi računi in specifikacije niso popolni. Pri čemer ni sporno, da je D.D. član in predsednik obeh društev ter obenem profesor na šolah Visokošolskega središča v Novem mestu, profesor Pedagoške fakultete v Ljubljani, redni profesor v Vranju in da je habilitiran za predavanja na visokih šolah bivše Jugoslavije, tudi na tistih, na katere se nanašajo izstavljeni računi (v Nišu, Vršcu, Vranju) in s katerimi sodeluje kot profesor iz Ljubljane. Tožeča stranka ugovarja tudi zbiranju podatkov, na katerih temelji odločitev. Do pridobivanja podatkov je davčni organ izrecno upravičen na podlagi določb ZDavP-2. Tega tudi ne spreminja dejstvo, da gre v konkretnem primeru za društvo. Le-to si sicer res samo določi namen in cilje ter način delovanja, medtem ko je glede obračunavanja in plačevanja davčnih obveznosti vezano na davčne predpise. Zato tožbeni ugovori v tej smeri ne morejo biti uspešni. Glede izdelave projektov in raziskav pa iz izpodbijane odločbe sledi, da predložena raziskovalna poročila ne dokazujejo, da je A. izvedlo raziskave niti ni razvidno, da bi izdelalo poročila. Navedeni so tudi razlogi, ki narekujejo takšen zaključek (na 30. strani odločbe) in ki jim tožeča stranka po vsebini ne ugovarja. Sodišče se zato v celoti strinja z davčnim organom, da ni izkazano, da bi stroški, ki jih je tožeča stranka pripoznala po računih A., nastali v okviru dejavnosti tožeče stranke, oziroma da bi bili neposreden pogoj za njeno dejavnost in se zato po določbah 29. člena ZDDPO-2 utemeljeno ne upoštevajo kot davčno priznani odhodki.

Sodišče se v celoti strinja tudi z odločitvijo, ki se nanaša na račune B., ter se pri tem, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje na pravilne in izčrpne razloge obeh davčnih organov. Ugotavlja se namreč, da so tudi člani B. iste osebe kot pri tožeči stranki in pri A. (D.D., E.E. in C.C.), s tem da nimajo zaposlenih in nimajo izkazanih stroškov storitev drugih. Nasprotno ima redno zaposlenega (C.C.) tožeča stranka, računi pa se nanašajo na storitve oziroma pomoč pri profitni dejavnosti tožeče stranke (pomoč pri pripravi najemnih pogodb, pri urejanju poslovne dokumentacije za najem, izstavljanje računov za najemnino ipd.). Že iz navedenih okoliščin po presoji sodišča sledi utemeljen dvom, da bi bile storitve dejansko opravljene s strani B. in s tem dvom v verodostojnost izdanih računov, iz katerih poleg tega konkretne opravljene storitve niso razvidne niti ni razvidna njihova cena, kot se neprerekano in skladno z listinami, ki so v spisih, ugotavlja (na 33. strani) v izpodbijani odločbi. Zato davčni organ, ob upoštevanju še drugih okoliščin, navedenih na 33. strani odločbe, po presoji sodišča pravilno zaključi, da predloženi računi niso verodostojne listine po določbah SRS 21 za knjiženje obravnavani stroškov, ker ne izkazujejo storitev, ki bi jih opravilo to društvo (B.) oziroma njegovi člani, to je D.D. in E.E. oziroma C.C. kot član tega društva ter posledično stroškov iz tega naslova ne pripozna kot davčno priznanih odhodkov. Drugačna tožbena trditev – da so računi verodostojni, z ozirom na povedano ni sprejemljiva, tožbeni ugovori pa neprepričljivi in jim zato sodišče ne more slediti. Pri tem poudarja, da se z izpodbijano odločitvijo ne posega v poslovno politiko tožeče stranke, kot se navaja v tožbi, temveč se ocenjuje verodostojnost listin (računov), ki so podlaga za knjiženje poslovnih dogodkov in s tem za pripoznavanje stroškov kot davčnih odhodkov. Tudi ne gre za odločanje na podlagi predvidevanj oziroma ugibanj, kot se očita v tožbi. Odloča se na podlagi dejanskih okoliščin, ugotovljenih med postopkom, pri čemer je na tožeči stranki, da izkaže, da so bile zaračunane storitve tudi dejansko opravljene. Tega pa tožeča stranka glede na pomanjkljivo vsebino računov in ob upoštevanju že opisane vsebine razmerij med tožečo stranko in B. (isti člani, narava storitev), tudi po presoji sodišča, enako kot menita davčna organa, ni izkazala.

V zvezi s stroški vzdrževanja ni sporno, da je bila po računu z evidenčno številko 192 opravljena rekonstrukcija tal v predavalnicah 3 in 5, po računu z evidenčno številko 197 pa rekonstrukcija električne napeljave, kar oboje po presoji sodišča izboljšuje osnovno sredstvo in s tem povečuje njegovo vrednost. Tovrstna dela zato po določbah SRS niso strošek storitev, ampak strošek velikih popravil, ki se ne všteva med stroške vzdrževanja, ampak v skladu s SRS 33.6 znižuje popravek vrednosti osnovnega sredstva. Tožbeni ugovori so tudi v tej zvezi enaki pritožbenim in jih pravilno zavrne že drugostopni organ v svoji odločbi. Razlog za zamenjavo poda, na katerega se sklicuje tožeča stranka (plesen), za opredelitev vrste posega (veliko popravilo) ni bistven in zato na odločitev ne vpliva. Pri rekonstrukciji električne napeljave pa gre sicer za več storitev manjših vrednosti, ki pa so bile opravljene v istih prostorih (v predavalnici 3 in 5) in ki zato kot celota prav tako povečujejo vrednost osnovnega sredstva.

Glede na povedano je sodišče izpodbijano odločbo v izpodbijanem delu spoznalo za pravilno in skladno z zakonom. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Sodišče je določilo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).