Jedro

Delodajalec mora skladno z določbo prvega odstavka 130. člena ZDR delavcu zagotoviti tudi povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela. Pri takšnih stroških gre za izdatek, ki ga ima delavec bodisi zato, ker prihaja na delo iz drugega kraja kot je sedež delodajalca, ali zaradi večje oddaljenosti od sedeža v istem kraju. Pri kraju prebivanja gre za lokacijo, od koder se delavec dejansko vozi na delo, pri čemer je upravičen do povračila stroškov, če mu ti dejansko nastanejo. Vendar pa je potrebno poudariti, da v veljavni zakonodaji ni podlage za omejevanje pravice delavcu do povračila takšnih stroškov. Tožnik od tožene stranke utemeljeno terja povračilo stroškov, ki jih je imel s prihodom na delo in z dela. Glede tega je napačno stališče tožene stranke, da je bil tožnik skladno z navodili dolžan sporočati svojemu delodajalcu dejanske prihode na delo, saj je bila tožena stranka tista, ki bi morala skladno z določbami ZEPDSV dosledno voditi za tožnika evidenco o stroških dela, v kar je potrebno šteti tudi prevozne stroške, glede tega pa je imela podatke v potnih nalogih, s katerimi je razpolagala in kateri so bili podlaga za izvedenčeve izračune.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I/a točki izreka (glede prevoznih stroškov) in v II. točki izreka (glede stroškov postopka) spremeni tako, da na novo glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške prevoza na delo in z dela za mesece: -oktober 2008 v znesku 47,20 EUR, zapadlo 18. 11. 2008, -november 2008 v znesku 94,39 EUR, zapadlo 18. 12. 2008, -december 2008 v znesku 141,59 EUR, zapadlo 18. 1. 2009, -januar 2009 v znesku 141,59 EUR, zapadlo 18. 2. 2009, -februar 2009 v znesku 47,20 EUR, zapadlo 18. 3. 2009, -marec 2009 v znesku 141,59, zapadlo 18. 4. 2009, -april 2009 v znesku 188,78 EUR, zapadlo 18. 5. 2009, -maj 2009 v znesku 141,59 EUR, zapadlo 18. 6. 2009, -junij 2009 v znesku 141,59 EUR, zapadlo 18. 7. 2009, -julij 2009 v znesku 188,78 EUR, zapadlo 18. 8. 2009, -avgust 2009 v znesku 94,39 EUR, zapadlo 18. 9. 2009, -september 2009 v znesku 188,78 EUR, zapadlo 18. 10. 2009, -oktober 2009 v znesku 188,78 EUR, zapadlo 18. 11. 2009, -november 2009 v znesku 188,78 EUR, zapadlo 18. 12. 2009, -december 2009 v znesku 141,59 EUR, zapadlo 18. 1. 2010, -januar 2010 v znesku 188,78 EUR, zapadlo 18. 2. 2010, -februar 2010 v znesku 235,98, zapadlo 18. 3. 2010, -marec 2010 v znesku 188,78 EUR, zapadlo 18. 4. 2010, -april 2010 v znesku 141,59 EUR, zapadlo 18. 5. 2010, -maj 2010 v znesku 235,98 EUR, zapadlo 18. 6. 2010, -junij 2010 v znesku 188,78 EUR, zapadlo 18. 7. 2010, -julij 2010 v znesku 94,39 EUR, zapadlo 18. 8. 2010, -avgust 2010 v znesku 94,39 EUR, zapadlo 18. 9. 2010, -september 2010 v znesku 47,20 EUR, zapadlo 18. 10. 2010, -oktober 2010 v znesku 141,59 EUR, zapadlo 18. 11. 2010, skupaj torej 3.643,09 EUR in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska dalje do plačila, v roku 8 dni.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 945,30 EUR v roku 8 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od meseca oktobra 2008 do oktobra 2010 plačati stroške prevoza na delo in z dela v posameznih mesečnih zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz izreka sodbe (I/a točka izreka); zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od meseca januarja 2009 do oktobra 2010 plačati premalo izplačano plačo v vsakokratnem mesečnem znesku 160,00 EUR in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz izreka sodbe (I/b točka izreka); zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 6.080,00 EUR v posameznih zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz izreka sodbe (I/c točka izreka). Sodišče prve stopnje je skladno z uspehom v sporu naložilo tožniku, da je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.221,95 EUR, v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka).

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnimi sodišči. Navaja, da bi moralo sodišče dati večji pomen njegovi izpovedbi glede dejstev, ki so se nanašala na obračun in izplačilo plače. Tožena stranka je zaposlenim voznikom obračunavala plačo na podlagi internih mesečnih poročil, ki pa jih v dokaznem postopku ni predložila izvedencu. Tožena stranka neresnično navaja, da s takšnimi poročili ne razpolaga, saj je poročilo o obračunu in izplačilu plače predložil voznik A.A., ki pa ga sodišče ni upoštevalo. Izvedenec bi lahko na podlagi takšnega poročila, ki izkazuje metodologijo obračuna plač pri toženi stranki, lahko izračunal za tožnika zaostalo izplačilo plače v spornem obdobju. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova vračila glob zaradi prekrškov. Ne strinja se z obrazložitvijo v sodbi, da je za storitev prekrškov sam odgovoren. Na obračunskih listih sicer niso prikazani odtegljaji zaradi plačila glob, vendar jih je tožena stranka tožniku dejansko odtegnila skupaj v znesku 2.203,42 EUR. Navedeno bi bilo razvidno iz internih poročil, ki pa jih tožena stranka neupravičeno ni predložila. Ne strinja se tudi z odločitvijo o zavrnitvi zahtevanih stroškov prevoza na delo in z dela. Tožena stranka bi morala glede takšnih stroškov voditi ustrezno evidenco zaposlenih, pa očitno tako ni ravnala. S strani direktorja mu je bilo povedano, da prevoznih stroškov ne bo dobil povrnjenih. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da njegovim zahtevkov v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče o tožbenih zahtevkih pravilno razsodilo. Izvedencu finančne stroke je predložila vso potrebno dokumentacijo o delu tožnika v spornem času, vključno z obračunskimi listi. Mesečnega poročila o obračunu plače za voznika A.A. ni odobrila, zato nima nobene dokazne vrednosti. Tožnik je sam odgovoren za spoštovanje cestnoprometnih predpisov. Nobenega voznika ni napeljevala, da stori prekrške. Tožniku ni v ničemer odtegovala globe zaradi nastalih cestnoprometnih prekrškov. Izvedensko mnenje tega ni potrdilo. Poleg tega tožnik ni upravičen do povračila prevoznih stroškov, saj ni postopal skladno z ustreznimi navodili o načinu in obračunavanju povračila takšnih stroškov. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge, razen glede odločitve o prevoznih stroških, o čemer bo obrazloženo v nadaljevanju sodbe. Poleg tega sodišče prve stopnje tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na tožnikove pritožbene navedbe še odgovarja: Tožnik je v tem sporu zoper toženo stranko za čas od meseca oktobra 2008 do oktobra 2010 uveljavljal plačilo stroškov prevoza na delo in z dela, premalo izplačano plačo in odškodnino zaradi odtegnjenih glob iz naslova prekrškov. V tožbi je postavil konkretne zahtevke po višini, pri katerih je vztrajal ves čas postopka, razen v primeru stroškov prevoza na delo in z dela, ki jih je ustrezno modificiral, skladno z višino iz izvedenskega mnenja izvedenca finančne stroke.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih v celoti zavrnilo tožnikove zahtevke. Ugotovilo je, da je tožnik v času zaposlitve kljub temu, da mu je tožena stranka v času od meseca januarja 2009 do oktobra 2010 zaradi recesije znižala plačo za 8 %, še vedno dobival obračunano in izplačano plačo v zneskih, ki je bila višja od dogovorjene plače v pogodbi o zaposlitvi. Poleg tega tožena stranka ni v ničemer odtegovala tožniku plačanih kazni za prometne prekrške, saj je na podlagi listinskih dokazov, predvsem pa na podlagi ugotovitev izvedenca finančne stroke dokazala, da je v spornem obdobju od tožnikovega zaslužka odtegnila zgolj 518,42 EUR na račun prejete akontacije, 80,00 EUR na račun B. zavarovanja in 1.605,00 EUR za prejeto posojilo skladno s sklenjeno posojilno pogodbo. Morebitna odtegnitev zneskov od plače zaradi plačila glob, ki jih je tožnik plačal s kartico na svoje ime, kot je ugotovil izvedenec, iz predloženih listin ni razvidna.

Sodišče prve stopnje je glede stroškov prevoza na delo in z dela ugotovilo, da tožnik v času zaposlitve pri toženi stranki ni predložil ustreznega zahtevka za povračilo takšnih stroškov skladno z Navodili o pogojih in obračunavanju povračila stroškov za prevoz na delo in z dela ter drugih stroškov v zvezi z delom (v nadaljevanju: navodila). Gre za interno ureditev takšnega obračunavanja stroškov pri toženi stranki. Glede na to, da tožnik zaradi narave prevozov v mednarodnem prometu ni vsakodnevno prihajal na delo, bi moral toženi stranki ustrezno sporočiti, kdaj se je od doma dejansko pripeljal na sedež tožene stranke in nazaj.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo navedene odločitve, ki jih je sprejelo sodišče prve stopnje. V celoti se strinja z obrazloženimi razlogi v izpodbijani sodbi, ki se nanašajo na zavrnitev zahtevkov za plačilo premalo izplačane plače ter plačilo odškodnine iz naslova odtegnjenih glob. Vendar pa ne soglaša z odločitvijo, da tožnik v času zaposlitve pri toženi stranki ni upravičen do povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela, kar vse utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Pri plači gre za plačilo delavcu, ki bremeni delodajalca za opravljene delovne obveznosti v določenem času. Plača predstavlja eno od temeljnih pravic, ki izvirajo iz delovnega razmerja. Delodajalec je dolžan plačati delavcu za opravljeno delo pripadajočo plačo ter mu povrniti stroške, ki so mu nastali v zvezi z delom. Delodajalec mora pri vsakokratnem izplačilu plače vročiti delavcu pisni obračun, iz katerega je razvidna celotna struktura vseh sestavin, ki vplivajo na višino plačila za delo. Poleg tega je zaradi evidence izplačil potrebno, da so na obračunskem listu prikazani tudi ostali delavčevi prejemki, kot so regres za letni dopust in drugi stroški iz delovnega razmerja. Delavcu se izplačuje plača in ostali prejemki v denarnih zneskih na hranilno knjižico ali ustrezen transakcijski račun. V tej zvezi ni dopustno izplačevanje denarnih prejemkov na roko. Poleg tega je delavec skladno z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma dogovorom med njim in delodajalcem upravičen tudi do dodatkov, uspešnosti in ostalih prejemkov, zaradi česar je potrebno upravičenost delavca do takšnih prejemkov presojati v vsakem primeru posebej.

Plača se določi v pogodbi o zaposlitvi, ki mora biti skladna z zakonom in kolektivno pogodbo ter izplačana v pogodbi o zaposlitvi v dogovorjenih zneskih in roku. Delavec je za polni obseg dela upravičen do plačila najmanj v višini minimalne plače. V tej zvezi mora delodajalec skladno z določbo 12. člena Zakona o evidencah s področja dela in socialne varnosti (ZEPDSV, Ur. l. RS, št. 40/2006) voditi evidenco o zaposlenih delavcih, evidenco o stroških dela, evidenco o izrabi delovnega časa in evidenco o obliki reševanja kolektivnih delovnih sporov. Skladno s takšno evidenco lahko obračuna delavcu plačo in pripadajoče stroške na podlagi dejansko opravljenega dela.

Poleg tega mora delodajalec skladno z določbo prvega odstavka 130. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe) med ostalim zagotoviti delavcu tudi povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela. Pri takšnih stroških gre za izdatek, ki ga ima delavec bodisi zato, ker prihaja na delo iz drugega kraja kot je sedež delodajalca, ali zaradi večje oddaljenosti od sedeža v istem kraju. Pri kraju prebivanja gre za lokacijo, od koder se delavec dejansko vozi na delo, pri čemer je upravičen do povračila stroškov, če mu ti dejansko nastanejo. Vendar pa je potrebno poudariti, da v veljavni zakonodaji ni podlage za omejevanje pravice delavcu do povračila takšnih stroškov.

V konkretnem primeru je izvedenec finančne stroke na podlagi predloženih potnih nalogov ugotovil, kolikokrat je tožnik v času zaposlitve pri toženi stranki prišel na delo, kar pomeni, da se je moral v vsakokratnem primeru ustrezno pripeljati iz kraja svojega stalnega prebivališča C. na sedež tožene stranke v D. v dolžini 131,1 km, in potem še enako razdaljo za povratek. Izvedenec je skladno z določbami Uredbe Vlade RS o višini povračil stroškov z delom in drugih osebnih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot odhodek, ter višino predpisane kilometrine 0,18 EUR za km, pri tem pa izhajajoč tudi iz evidence potnih nalogov, izračunal za vsak mesec pripadajoči znesek prevoznih stroškov, ki skupaj za celotno obdobje od meseca oktobra 2008 do oktobra 2010 znašajo 3.643,09 EUR. Glede tega je napačno stališče tožene stranke ter v tej zvezi zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik skladno z navodili dolžan sporočati svojemu delodajalcu dejanske prihode na delo, saj je bila tožena stranka tista, ki bi morala skladno z določbami ZEPDSV dosledno voditi za tožnika evidenco o stroških dela, v kar je potrebno šteti tudi prevozne stroške, glede tega pa je imela podatke v potnih nalogih, s katerimi je razpolagala in kateri so bili podlaga za izvedenčeve izračune.

Zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in skladno z določbo 5. točke 358. člena ZPP spremenilo odločitev v I/a točki izreka izpodbijane sodbe tako, da je toženi stranki naložilo plačilo tožnikovih stroškov prevoza na delo v zahtevanem obdobju v višini posameznih mesečnih zneskov in z zamudnimi obrestmi, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

Pritožbeno sodišče je moralo glede na tako spremenjeno izpodbijano sodbo, ki je narekovala drugačen uspeh v sporu, skladno z določbo drugega odstavka 165. člena ZPP na novo odločiti o stroških na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče je glede na višino zahtevka v tožbi 16.094,15 EUR ter višino priznanega zahtevka iz naslova stroškov prevoza na delo in z dela 3.643,09 EUR ugotovilo 22,64 % tožnikov uspeh v sporu, kar glede na znesek priznanih stroškov postopka 1.221,95 EUR v prvostopenjski sodbi, ki jih je dolžan plačati toženi stranki, znaša manj 276,65 EUR, oziroma drugače povedano: tožnik je sedaj dolžan plačati toženi stranki le znesek 945,30 EUR stroškov postopka, kot je tudi to razvidno iz izreka te sodbe.

Zato je pritožbeno sodišče v preostalem zavrnilo pritožbo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stroške je v pritožbenem postopku priglasila le tožena stranka v odgovoru na pritožbo, medtem ko tožnik morebitnih stroškov v pritožbi ni priglasil, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločilo. Ob ugotovitvi, da odgovor tožene stranke ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).